Teodora Zichy ( /izg: Ziči Teodora/; , Božidara Zičijeva a med ljudstvom znana kot Fodora), madžarska rimskokatoliška plemkinja, mistikinja, teologinja, prostovoljka ter dobrodelnica; * 12. januar 1886, Beltinci (Avstro-Ogrska, danes Slovenija), † 3. april 1915, Zdravilišče Wienerwald, Feichtenbach, blizu Dunaja (Avstro-Ogrska, danes Avstrija)
Življenjepis
Družina Zichy Odlično mesto v rodovini ali družini Zichy (Ziči) - od katere je ena izmed vej živela tudi v Beltinškem gradu - zavzema vsekakor grof pl. Avgust, ki je za časa Avstro-Ogrske opravljal odgovorne državniške - celo najvišje - posle; skozi dalj časa je bil tudi upravnik (guverner) Reke, ki je takrat spadala kot svobodno ozemlje pod Avstro-Ogrsko - kot glavno ogrsko pristanišče in v nekem smislu neodvisno, a pravzaprav odvisno ozemlje. Njegova žena, grofica Hedvika pl. Wimpffen, je bila tudi iz starodavne grofovske družine in je umrla mlada 1892. V tistem času je med mladimi večkrat kosila takrat še neozdravljiva jetika. Vzrok njene smrti pa ni znan. Zanjo je njen mož tako žaloval, da se po njeni smrti ni hotel nikoli več poročiti, čeprav je ostal s štirimi mladoletnimi deklicami.
Teodora in njene sestre Prav posebno mesto pripada njuni hčerki Teodori, ki je umrla komaj v svojem 29. letu starosti v službi ranjencem. Po vsej verjetnosti se je rodila ravno v Beltinskem gradu.
Imela je še tri sestre, in sicer so to bile: Marija, Anastazija in Frida. Na fotografiji iz leta 1907 so skupaj z njihovimi lastnoročnimi podpisi. Na tej fotografiji manjka njihova sestra Frida, o kateri ni nobenih osebnih podatkov, razen da je bil njen mož Georgi Nikolov Lichev (Ličev), bolgarski trgovec.
Starši in njune tri hčerke so pokopani v lepo urejeni grobnici pod kapelo Ave Maria v Beltinški cerkvi svetega Ladislava. Teodorina sestra Marija, ki je umrla 1977, še vedno živi v spominu domačinov kot prijazna in velikodušna gospa, ki se zaradi nesrečne ljubezni v mladosti ni poročila - in je bila zato vedno pripravljena pomagati z lepo besedo in tolažbo vsem nesrečnim zaljubljencem.
Poročila o smrti in spomin
V občilih Feri Lainšček in njegov roman o Prekmurju Kritika meni, da je sodobni, poljudni in vsestranski pisatelj Feri Lainšček – ki piše med drugim tudi zgodovinske in kriminalistične romane, ustvaril Najlepši literarni spomenik svoji pokrajini, reki in mestu z romanom Ločil bom peno od valov, ki ga je objavil 2003. Pisal ga je kar osemnajst mesecev, saj je za umestitev zgodbe v čas in prostor poglobljeno preučeval zgodovinske pa tudi druge dokumentarne vire (npr. o tem, kako je v Beltincih potekal pogreb grofične Zichy, kakšna je bila leta 1915 v Soboti javna razsvetljava, kakšno je bilo družabno in glasbeno življenje v soboškem hotelu Dobray, kako so izpirali zlato iz reke Mure ipd). Kljub temu, da danes ljudje zaradi lahkega dostopa do spleta manj berejo knjige kot nekdaj, je vendarle ta roman vzbudil veliko zanimanje javnosti, pozornost in naklonjenost bralcev ter kritikov - ne le zato, ker je pisatelj mojster peresa, ampak tudi zato, ker zgodovinsko in hudodelsko področje danes privlači bralce ne le pri nas, ampak tudi drugod po svetu, o čemer priča tudi neverjeten uspeh pisateljskega para Monaldi & Sortija - Lainščkovega sodobnika.
Dogajanje je postavljeno v čas Prve svetovne vojne, razpada Avstro-ogrskega cesarstva, kakor tudi nastanka novega - Kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je kmalu sledila Kraljevina Jugoslavija. Za Prekmurje je to bilo prelomno obdobje, saj so se po tisočletnem bivanju v Ogrskem kraljestvu - med Slovanom jezikovno čisto tujem narodu - opredelili za povezavo v čisto novo državno tvorbo z jezikovno sorodnimi Južnimi Slovani.
Zgodovinski dogodki, opisi pokrajine in usode posameznikov so povezani v izredno zanimiv sklad v slogu, ki bi ga lahko opredelili kot magični realizem.
Spomin na Teodoro sčasoma ni izginil. Tako v začetku našega stoletja (2003) v svojem zgodovinsko-kriminalističnem romanu Ločil bom peno od valov, ki je izšel pri Študentski založbi v Ljubljani ,pisatelj Feri Lainšček opisuje dogajanje okrog smrti in pogreba Teodore Zichy ter podaja ljudsko prepričanje, da je umrla v sluhu svetosti.
Pogrebnega dne je bil tak naval preprostih ljudi kakor tudi gospode, da so gosposke kočije prihajale na pogreb celo dopoldne, in da je dolinska ravnica izgledala kot sejmišče ali celo bojišče, saj so se nad cesto izpod konjskih kopit dvigali velikanski oblaki prahu. Med grofovskimi družinami omenja pisatelj Szapáryjeve, Esterházyjeve, Batthyányijeve, Voglerjeve in Kodolitscheve. Iz Sobote in okoliških trgov se je napotila cehovska gospoda, duhovniki pa so se zbrali iz cele škofije s škofom na čelu.
Mlada grofična Teodora je umrla na Dunaju, stara komaj 29 let. Ko se je začela vojna, Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov (odlomek iz romana). Iz slovenščine prevedla Jagna Pogačnik je ostala v cesarskem zdravilišču, kjer je kot bolničarka pomagala ranjencem. Njen sklep, ki ga je bilo sprva mogoče razumeti tudi kot plemenitaško dolžnost, je že za časa življenja postal primeren izraz za nesebičnost, ker se je tam okužila z jetiko. Glas ljudstva je vedel pri tem povedati, da se ni ločevala od ranjencev niti tedaj ne, ko je bila že popolnoma obnemogla. In zato se je dozdevalo, da lepa beltinška mlada grofična sedaj, na začetku aprila leta Gospodovega 1915, ni odhajala skozi temna vrata svetov, ampak v sveto legendo, v kateri bo še dolgo živela. Prav poseben - simboličen pomen - imata tukaj rdeča in bela barva: prva pomeni ljubezen in mučeništvo, druga pa čistost. Stari vrtnar je dal porezati iz tople grede vse rdeče cvetje: Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov Proslavljalo jo je z barvo življenjskosti in vznesenosti, s katero je dajala drugim tisto, česar njej usoda ni bila namenila. Po cvetju je za krsto stopalo ravno stodvajset deklet v poškrobanih belih oblačilih. To je bila seveda barva čistosti, ki jo je ohranila do konca; ali pa barva duše, ki si je namenila pot do milosti. Samo redko se je tukaj dogajalo tako in kdo ve, ali se bo sploh še kdaj ponovilo: prav nihče od tisočerih navzočnih na pogrebu sploh ni več premišljeval o njenem poreklu in stanu, niti ni nihče molil za njen mir in pokoj, ampak ji je želel poveličanje, ki se je zdelo kot edino pravično plačilo. Glavna in tragična junakinja Lainščekovega romana Ločil bom peno od valov Elica Sreš, - preprosta kmečka deklina - ki je bila tudi med v belo oblečenimi dekleti, ni mogla razumeti, kako da ljudje za pokojno Teodoro pravzaprav ne jočejo, ne obupujejo in ne žalujejo kot so to delali po navadi. ampak so skupaj z njenim očetom Avgustom kot od neke svetlobe prevzeti gledali na smrt kot na poveličanje in spremenjenje. Za grofa pl. Avgusta pa je ljudstvo tako ali tako bilo mnenja, da je to pravi, po zemlji hodeči živi svetnik.
Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov(odlomek iz v srbohrvaščino prevedenega romana) (odlomek iz romana). Iz slovenščine prevedla Jagna Pogačnik Obrazi ob trugi so se ji zdeli vtopljeni v drugačno žalovanje, kakor ga poznala in njihovi vzneseni pogledi so mogli najbrž doseči nekaj, česar sama ni mogla videti. Zdelo pa se ji je, da to lahko vsaj začuti in prepolna hvaležnosti, da je sploh navzoča pri tem posvečenem obredu, se je kmalu popolnoma prepustila njegovemu zvoku in ozračju. Stari grof Avgust Zichy je tistega dne, ko je hčerka Teodora zadnjič prišla domov, gologlav stopil na suh panonski prah ter s široko razširjenimi rokami poiskal nevidljivo dlan svoje rajne žene. Grofica Hedvika, s katero se je oženil iz plemenite dolnjeavstrijske rodbine, je umrla že leta 1892, stara komaj 31 let in ga zapustila samega s tremi mladoletnimi hčerami. Že naslednjega leta je pri znanem dunajskem stavbeniku, baronu Maksu von Ferstlu, naročil načrte za kapelico Matere Božje z grobnico, v katero so 1894 prenesli grofičine posmrtne ostanke. Odtlej je večji del svojega prostega časa preživljal v svetišču in ljudje so z leti preprosto začeli verjeti, da mu je velika ljubezen omogočila stik z onostranskim in da je tako z ženo še naprej na nek skrivnosten način povezan. Ravno zategadelj se tudi takrat, ko se je peš napotil za hčerkino trugo iz Sóbote v Beltince, ni nihče začudil njegovemu malce nenavadnemu vedenju in mnogi so bili pripravljeni verjeti, da so se stopinje nevidljive spremljevalke celo videle na cestnem prahu. In sedaj, ob vznesenem škofovem govoru, je bradati grofovski obraz prešinjala svetloba, ki jo je nosil v sebi ter je ni bilo mogoče razložiti, saj je pričevala o moči srca. Zato se ji je dozdevalo, da stoji tukaj nasproti živega svetnika, svetnika sredi živega oltarja.
Poročilo časopisa Novine Smrt beltinske komtese.Glási. "Smrt beltinske komtese". str. 3. Novine (18. april 1915), letnik 2, številka 16. Smrt beltinske grofične. Na véliko soboto je vmrla poleg Beča v sanatoriji beltinskoga grofa, Zichy Augustina hči, Teodora Karolina v 29. leti svoje starosti. Pokopana je v Beltincih aprila 8-ga. Pokojna je bila jáko pobožna in darovitna gospodičina, štera je z svojov smilenostjov vnogo potrtih src okrepila i súz obrisala. Vsaki dén je hodila k svétomi obhajili i vnogo skoznčüvala pri dvorbi ranjenih vojákov. Tá lübézen do ranjencov jo je tüdi v grob správila. Nakopala si je jetiko i od njé vmrla. Mrtvo telo je 6-ga v Beltince pripelano. Od Sobote je oča pokojne peški šo za drevom svoje najdagše hčeri. Pri Lipovci je pokojnoj proti prišlo 120 v belo oblečenih deklin iz Marijine drüžbe, v štero je tüdi pokojna slíšila. Tés o te nesle mrtvo telo do cérkvi, žalüvajoča drüžna je je pa peški sprevájala. Pred cerkvenimi vrátami je domáča dühovščina z dvorbov veržejskih salezijancov čakal na mrtveca i nad njim mrtveške molitvi i obrédi oprávila. Zatém je belo drvo v cérkev odnešeno, med celi log vencov i sveč položeno, pri šterom je častno strážo oprávlalo noč i dén šest ulanarov. Sprévod je oprávlao Grof Mikes Ivan višesnji pastér, na šteroga je prišlo vnogo plemenitášov i dostojanstvenikov, med njimi nedzupan Zala županije, Szapári, Betthiány, Fünfkirchen, Wimpfen grofovske drüžine itd. pa velika vnožina lüdih. Zvün dühovnikov iz sosednih fár se je vdeležo sprévoda tüdi prijátel grofovske hiše, imeniten jezuit P. Kolb iz Beča.Srce Jezušovo daj toj dobroj düši večni mir.
Na veliko soboto (3. aprila 1915) je umrla poleg Dunaja v zdravilišču beltinskega grofa Avgusta Zičija njegov hči Teodora Karolina v 29. letu svoje starosti. Pokopana je bila v Beltincih osmega aprila. Pokojna je bila zelo pobožna in radodarna gospodična, ki je s svojim usmiljenjem okrepila mnogo potrtih src in obrisala mnogo solz. Vsak dan je hodila k svetemu obhajilu in mnogo noči prečula pri strežbi ranjenih vojakov. Ta ljubezen do ranjencev jo je tudi spravila v grob. Nakopala si je jetiko in od nje umrla.Mrtvo telo so 6. aprila pripeljali v Beltince. Od Sobote je oče pokojne šel peš za trugo svoje najljubše hčeri. Pri Lipovcih je pokojni prišlo naproti 120 v belo oblečenih deklet iz Marijine družbe, v katero je bila včlanjena tudi rajnka. Potem so te nesle mrtvo telo do cerkve, žalujoča družba pa jo je spremljala peš. Pred cerkvenimi vrati je domača duhovščina ob spremljavi veržejskih salezijancev čakala na mrliča in opravila nad njim mrtvaške molitve in obrede. Zatem so belo krsto odnesli v cerkev, jo položili med cel gozd vencev in sveč; pri njem je šest vojakovulanari - verjetno gre za tam bivajoče vojaške nabornike, mlade fante domačine opravljalo častno stražo noč in dan. Pogreb je opravil nadpastir grof Ivan Mikeš. Prišlo je mnogo plemenitašev in dostojanstvenikov, med njimi nadžupan Zalske županije, iz grofovskih družin Szapáry, Batthyány, Fünfkirchen, Wimpffen in drugih, - ter velika množica ljudi. Razen duhovnikov iz sosednih far se je udeležil sprevoda tudi prijatelj grofovske hiše, imeniten jezuitski oče Kolb z Dunaja.Srce Jezusovo, daj tej dobri duši večni mir!
Poročilo časopisa Alsolendvai Híradó