sličica|Spomenik v Washingtonu D.C., posvečen v spomin vsem žrtvam komunizmaV času komunističnih režimov 20. stoletja je bilo veliko množičnih pobojev. Ocene smrtnih žrtev komunizma se zelo razlikujejo, odvisno od opredelitev smrti, ki so v njih vključene. Višje ocene množičnih pobojev upoštevajo zločine, ki so jih komunistične vlade storile nad civilisti, vključno z usmrtitvami, lakoto, ki so jo povzročili komunisti, in smrtmi, ki so se zgodile med prisilnimi deportacijami in zapori, ter smrtmi, ki so bile posledica prisilnega dela. Poleg množičnih pobojev so izrazi, ki se uporabljajo za opredelitev takšnih pobojev, tudi klasični uboj, zločini proti človeštvu, democid, genocid, politikid in represija. Po študiju ameriškega politologa Rudolfa J. Rummela je bilo v komunističnih državah, v Sovjetski zvezi v času Lenina in Stalina, v Ljudski republiki Kitajski v času Maa Cetunga, v Kambodži v času Pol Pota, v Severni Koreji v času Kima Il-sunga ter v Jugoslaviji ob Titovi zmagi pobitih največ ljudi. Leta 2017 je ameriški zgodovinar Stephen Kotkin v reviji The Wall Street Journal zapisal, da je komunizem med letoma 1917 in 2017 pobil najmanj 65 milijonov ljudi in dodal: "Čeprav je komunizem namerno pobil ogromno ljudi, je zaradi lakote umrlo še več njegovih žrtev."

Sovjetska zveza sličica|327x327_pik|Spomenik o represiji v Sovjetski zvezi na trgu Lubyanka, ki ga je leta 1990 postavila skupina za človekove pravice Memorial v spomin na več kot 40.000 nedolžnih ljudi, pobitih v Moskvi med rdečim terorom Adam Jones trdi, da "je v zapisih o človeških izkušnjah zelo malo, da bi se ujemalo z nasiljem, ki se je sprožilo med letom 1917, ko so boljševiki prevzeli oblast, in leta 1953, ko je umrl Josif Stalin in je Sovjetska zveza sprejela bolj zadržano in v veliki meri manj zatiralsko notranjo politiko. Jones navaja, da sta bili pri tem izjema rdeči Kmeri (v relativnem smislu) in Maovo vladanje na Kitajskem (v absolutnem smislu).

Stephen G. Wheatcroft trdi, da je bilo pred odprtjem sovjetskih arhivov za zgodovinske raziskave "naše razumevanje obsega in narave sovjetske represije izjemno slabo" in da so nekateri znanstveniki, ki želijo ohraniti visoke ocene pred letom 1991, "se težko prilagajajo novim okoliščinam, ko so arhivi odprti in ko je veliko nespornih podatkov "in se namesto tega" držijo svojih starih sovjetoloških metod z okroglimi izračuni na podlagi čudnih izjav emigrantov in drugih obveščevalcev, ki naj bi  imeti vrhunsko znanje ", čeprav je priznal, da tudi številke, ocenjene iz dodatnih dokumentov, "niso dokončne ali dokončne(?) ". V reviziji svoje knjige Veliki teror leta 2007 je Robert Conquest ocenil, da čeprav natančne številke nikoli ne bodo zagotovo točne, so komunistični voditelji Sovjetske zveze odgovorni za najmanj 15 milijonov smrtnih žrtev.

Nekateri zgodovinarji poskušajo narediti ločene ocene za različna obdobja sovjetske zgodovine, pri čemer se ocene žrtev zelo razlikujejo od 6 milijonov (stalinistično obdobje) do 8,1 milijona (konča se leta 1937) do 20 milijonov do 61 milijonov (obdobje 1917–1987).

Vladimir Lenin

Rdeči teror

Rdeči teror je bil obdobje politične represije in usmrtitev, ki so jih boljševiki izvajali po začetku državljanske vojne v Rusiji leta 1918. V tem obdobju je politična policija (Čeka) pod ukazom Vladimirja Iljiča Lenina izvedla usmrtitve več deset tisoč "sovražnikov ljudstva". Mnoge žrtve so bile" meščanski talci ", ki so jih zajeli in pripravljeni na skrajšano usmrtitev v maščevanju za vse domnevne protirevolucionarne provokacije. Mnogi so bili usmrčeni med in po zatiranju upora, na primer v Kronštatskem uporu mornarjev Baltske flote in Tambovskem uporu ruskih kmetov. Profesor Donald Rayfield trdi, da je "represija, ki je sledila uporom v Kronštatu in Tambovu, povzročila na desetine tisoč usmrtitev." Lenin je tudi začel s komunističnim preganjanjem religije in cerkve ter izjavil, da je cerkev za ljudi droga in da jo je treba uničiti. Zaradi tega je bilo na njegov ukaz ubitih tudi veliko število vernikov, menihov ter katoliških in pravoslavnih duhovnikov

Po mnenju Nicolasa Wertha je politika dekozakizacije pomenila poskus sovjetskih voditeljev, da "odstranijo, iztrebijo in deportirajo prebivalstvo celotnega ozemlja." V prvih mesecih leta 1919 je bilo usmrčenih morda 10.000 do 12.000 kozakov in še veliko več deportiranih, potem ko so bile njihove vasi sravnjene s tlemi. Mnenje zgodovinarja Michaela Korta: "V letih 1919 in 1920 je boljševiški režim od približno 1,5 milijona donskih kozakov ubil ali deportiral približno 300.000 do 500.000."

Josif Stalin

O ocenah števila smrtnih žrtev, ki jih je povzročila vladavina Josifa Stalina, se vroče razpravlja med znanstveniki s področja sovjetskih in komunističnih študij. Pred razpadom Sovjetske zveze in arhivskimi razodetji, ki so sledila temu, so nekateri zgodovinarji ocenili, da je število ljudi, ki jih je ubil Stalinov režim, 20 milijonov ali več. Michael Parenti piše, da se ocene o številu smrtnih žrtev Stalinovega režima delno zelo razlikujejo, ker takšne ocene temeljijo na anekdotah v odsotnosti zanesljivih dokazov in "špekulacijah piscev, ki nikoli ne razkrijejo, kako pridejo do takšnih številk."

Po razpadu Sovjetske zveze so bili na voljo dokazi iz sovjetskega arhiva, ki vsebujejo uradne zapise o usmrtitvi približno 800.000 zapornikov pod ukazu Stalina zaradi političnih ali kriminalnih dejanj, približno 1,7 milijona smrti v Gulagih in približno 390 000 smrti, ki so se zgodile med prisilnimi težkimi deli v Sovjetski zvezi za skupaj približno 3 milijone uradno zabeleženih žrtev v teh kategorijah. Po mnenju Golfa Alexopoulosa, Anne Applebaum, Olega Hlevnjuka in Michaela Ellmana se uradna sovjetska dokumentacija o smrtih v Gulagu na splošno šteje za neustrezno, saj piše, da je vlada pogosto izpuščala zapornike na robu smrti, da bi se izognila njihovemu uradnemu štetju. Študija arhivskih podatkov iz leta 1993 J. Arch Gettyja je pokazala, da je v Gulagu med leti 1934 in 1953 umrlo skupaj 1.053.829 ljudi. Nato je Steven Rosefielde trdil, da je treba to število povečati za 19,4 odstotka glede na popolnejše arhivske dokaze na 1.258.537, pri čemer je največja ocena smrti v Gulagu 1,6 milijona od leta 1929 do 1953, če upoštevamo presežno umrljivost. Alexopoloum ocenjuje, da je v Gulagu ali kmalu po izpustitvi umrlo veliko več kot 6 milijonov ljudi. Dan Healey je njeno delo označil za "izziv nastajajočemu znanstvenemu soglasju" [bi], medtem ko je Jeffrey Hardy kritiziral Alexopoulosa, ker je svoje trditve oprl predvsem na posredne in napačno interpretirane dokaze.

Po mnenju zgodovinarja Stephena G. Wheatcrofta je Stalinov režim lahko obtožen povzročitve "namerne smrti" približno milijona ljudi. Wheatcroft izključuje vse smrti zaradi lakote kot "namerne smrti" in trdi, da tisti, ki izpolnjujejo pogoje, bolj ustrezajo kategoriji usmrtitve in ne umora. Drugi trdijo, da je nekatera dejanja Stalinovega režima, ne le tista med holodomorjem, ampak tudi razbremenjevanje in ciljne kampanje proti določenim etničnim skupinam, vsaj v svoji ohlapni opredelitvi mogoče šteti za genocid. Sodobne podatke za celotno vladavino Stalina je povzel Timothy Snyder, ki je zaključil, da je stalinizem povzročil šest milijonov neposrednih smrti in skupaj devet milijonov, vključno s smrtmi zaradi deportacije, lakote in smrti v Gulagu. Michael Ellman pripisuje približno 3 milijone smrti stalinističnemu režimu, izključujoč presežno smrtnost zaradi lakote, bolezni in vojn. Številni prisotni učenjaki, med njimi Stalinov biograf Simon Sebag Montefiore, sovjetski/ruski zgodovinar Dmitri Volkogonov in režiser Yalove serije "Anali komunizma" Jonathan Brent, še vedno navajajo, da je Stalin odgovoren za približno 20 milijonov smrtnih žrtev.

Množične deportacije etničnih manjšin sličica|280x280_pik|Stalin in Lavrenti Beria (v ozadju), ki sta bila kot vodja NKVD odgovorna za množične deportacije etničnih manjšin Sovjetska vlada je v času Stalinove vladavine izvedla vrsto deportacij v velikem obsegu, ki so pomembno vplivale na etnični zemljevid Sovjetske zveze. Deportacije so potekale v izjemno težkih razmerah, pogosto v govejih vagonih, na poti pa je umrlo na stotine tisoč deportiranih. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko bil delež smrti zaradi deportacij v nekaterih primerih celo eden od treh. Raphael Lemkin, odvetnik poljsko-judovskega porekla, ki je sprožil konvencijo o genocidu leta 1948 in skoval izraz genocid sam domneval, da je bil genocid izveden v okviru množične deportacije Čečenov, Ingušev, Volških Nemcev, krimskih Tatarov, Kalmikov in Karačajev.

Glede usode krimskih Tatarov Amir Weiner z univerze Stanford piše, da bi Stalinovo politiko lahko opredelili kot etnično čiščenje. Lyman H. Legters v knjigi Stoletje genocida piše: "Ne moremo pravilno govoriti o zaključenem genocidu, le o procesu, ki je bil po svoji moči genociden." V nasprotju s tem stališčem Jon K. Chang trdi, da so deportacije dejansko temeljile na genocidih na podlagi etnične pripadnosti in da "družbeni zgodovinarji" na zahodu niso zagovarjali pravic marginaliziranih narodnosti v Sovjetski zvezi. To stališče podpira več držav. Ukrajinski parlament je 12. decembra 2015 izdal resolucijo, ki priznava deportacijo krimskih Tatarov (Sürgünlik) leta 1944 kot genocid, in 18. maj kot dan spomina na žrtve genocida na Krimu. Latvijski parlament je dogodek 9. maja 2019 priznal kot genocid. Litovski parlament je enako storil 6. junija 2019. Kanadski parlament je 10. junija 2019 sprejel predlog, s katerim je deportacijo krimskih Tatarov priznal kot genocid, ki ga je storil sovjetski diktator Stalin, in 18. maj razglasil za dan spomina. Evropski parlament je leta 2004 razglasil deportacijo Čečenov in Ingušev kot dejanje genocida z navedbo: "Verjame, da je deportacija celotnega čečenskega ljudstva v Srednjo Azijo 23. februarja 1944 po ukazu Stalina dejanje genocida v smislu četrte haaške konvencije iz leta 1907 in konvencije o preprečevanju in zatiranju zločina genocida, ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 9. decembra 1948.

Sovjetska lakota 1932–1933

V Sovjetski zvezi so prisilne spremembe kmetijske politike (kolektivizacija), zaplembe žita in suše povzročile sovjetsko lakoto leta 1932–1933 v Ukrajini (Holodomor), na Severnem Kavkazu, v Povolški regiji in Kazahstanu. Lakota je bila najhujša v SSR Ukrajini, kjer jo pogosto imenujejo holodomor. Pomemben del žrtev lakote (3,3 do 7,5 milijona) so bili Ukrajinci. Drugi del lakote je bila kazahstanska lakota 1931–1933, znana kot kazahstanska katastrofa, ko je umrlo več kot 1,3 milijona etničnih Kazahstanov (približno 38% prebivalstva).

Čeprav še vedno poteka razprava o vprašanju genocida holodomorja, nekateri znanstveniki pravijo, da je bila stalinistična politika, ki je povzročila lakoto, načrtovana kot napad na vzpon ukrajinskega nacionalizma in bi lahko spadala pod pravno opredelitev genocida po Konvenciji o preprečevanje in kaznovanje zločina genocida. Ukrajina in druge vlade so lakoto uradno priznale kot genocid. V osnutku resolucije je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope razglasila, da je lakoto povzročila kruta in namerna dejanja politike Sovjetske zveze komunističnega režima, ki je bil odgovoren za smrt milijonov nedolžnih ljudi v Ukrajini, Belorusiji, Kazahstanu, Moldaviji in Rusiji. Glede na število prebivalcev, naj bi bil najbolj prizadet Kazahstan. Kar zadeva kazahstansko katastrofo, Michael Ellman navaja, da se "zdi primer" genocida iz malomarnosti ", ki ne spada v področje uporabe Konvencije ZN o genocidu." 

Velika čistka sličica|254x254_pik|Eno od množičnih grobišč med letom 1937 in 1938, kjer je bilo izkopanih na stotine trupel umrlih, da bi jih njihovih družinski člani identificirali.