thumb|400px|Evropa leta 1190 Visoki srednji vek ali obdobje visokega srednjega veka je bilo obdobje evropske zgodovine, ki je trajalo od približno 1000 do 1250 n.št. (po zgodovinopisni konvenciji).John H. Mundy, Europe in the high Middle Ages, 1150-1309 (1973) online
Ključni zgodovinski trendi visokega srednjega veka so hitro naraščajoče prebivalstvo Evrope, ki je prineslo velike družbene in politične spremembe v primerjavi s prejšnjo dobo, in renesanso v 12. stoletju, vključno s prvim razvojem podeželjskega eksodusa in urbanizacijo. Do leta 1250 je močno povečanje prebivalstva zelo koristilo evropskemu gospodarstvu, ki je doseglo ravni, ki jih na nekaterih območjih ne bodo več opazili vse do v 19. stoletja. Ta trend je v poznem srednjem veku popustil zaradi vrste katastrof, predvsem zaradi črne smrti, pa tudi številnih vojn in gospodarske stagnacije.
Okoli leta 780 je Evropa videla zadnjo barbarsko invazijoReitervölker im Frühmittelalter. Bodo, Anke et.al. Stuttgart 2008 in postala bolj družbeno in politično organizirana. Karolinška renesansa je v Severni Evropi spodbudila znanstveno in filozofsko dejavnost. Prve univerze so začele delovati v Bologni, Parizu, Oxfordu, Salamanci, Cambridgeu in Modeni. Vikingi so se naselili na Britanskih otokih, v Franciji in drugod, nordijska krščanska kraljestva pa so se začela razvijati v svojih skandinavskih domovinah. Ogri so se v 10. stoletju prenehali širiti in do leta 1000 je krščansko Ogrsko kraljestvo postalo priznana država v srednji Evropi, ki je oblikovala zavezništva z regionalnimi silami. Z izjemo mongolskih vpadov v 13. stoletju so se večji vdori nomadov prenehali. Močno Bizantinsko cesarstvo iz časov Makedonske in rodbine Komnena je postopoma odstopilo vstali Srbiji in Bolgariji ter naslednici križarski državi (1204 do 1261), ki sta se med seboj nenehno borili do konca Latinskega cesarstva. Bizantinsko cesarstvo je bilo ponovno vzpostavljeno leta 1261 z ponovnim zavzetjem Konstantinopla od Latinov, čeprav ni bilo več velika sila in se bo še naprej krhalo do 14. stoletja, z ostanki do sredine 15. stoletja.
V 11. stoletju se je prebivalstvo severno od Alp začelo intenzivneje naseljevati, usmerjeno v »nove« dežele, od katerih so se nekatera območja po koncu Zahodnega rimskega cesarstva vrnila v divjino. V tistem, kar je zgodovinar Charles Higounet imenoval »velika čiščenja« See for example: , so Evropejci krčili in kultivirali nekatere velike gozdove in močvirja, ki so ležala na večjem delu celine. Hkrati so se naseljenci preselili izven tradicionalnih meja Frankovskega cesarstva na nove meje onkraj reke Labe, ki so pri tem potrojile velikost Nemčije. Katoliška cerkev, ki je takrat dosegla vrhunec svoje politične moči, je povabila vojske iz vse Evrope v vrsto križarskih vojn proti turškim Seldžukom. Križarji so zasedli Sveto deželo in ustanovili križarske države na Levantu. Druge vojne so privedle do severnih križarskih vojn. Krščanska kraljestva so prevzela velik del Iberskega polotoka pod muslimansko oblastjo, Normani pa so osvojili južno Italijo, ves del večjega števila prebivalstva in vzorce preselitve tega obdobja.
Visoki srednji vek je ustvaril veliko različnih oblik intelektualnih, duhovnih in umetniških del. Obdobje je zaznamovalo tudi vzpon etnocentrizma, ki se je kasneje razvil v sodobne nacionalne identitete v večini Evrope, vzpon velikih italijanskih mestnih držav in vzpon in padec islamske civilizacije Al Andaluz. Ponovno odkritje del Aristotela, najprej posredno prek srednjeveške judovske in islamske filozofije je vodilo Maimonida, Ibn Sino, Ibn Rušda, Tomaža Akvinskega in druge mislece tega obdobja, da so razširili sholastiko, kombinacijo judo-islamske in katoliške ideologije s staro filozofijo. Večji del tega obdobja je Konstantinopel ostal najbolj naseljeno mesto v Evropi, bizantinska umetnost pa je vrhunec dosegla v 12. stoletju. V tem obdobju so bile v arhitekturi zgrajene ali dokončane številne najpomembnejše gotske stolnice.
Kriza poznega srednjega veka se je začela v začetku 14. stoletja in označila konec obdobja.
Zgodovinski dogodki in politika
Velika Britanija in Irska Posledica normanskega osvajanja v Angliji leta 1066 je bilo kraljestvo, ki mu je vladalo frankofonsko plemstvo. Normani so leta 1169 napadli Irsko in se kmalu uveljavili po večini države, čeprav je bila njihova trdnjava jugovzhod. Podobno sta bili Škotska in Wales približno v istem času podvrženi vazalstvu, čeprav je Škotska pozneje potrdila svojo neodvisnost in je Wales ostal v veliki meri pod oblastjo neodvisnih domačih knezov do smrti Llywelyn ap Gruffydda leta 1282.Davies, Rees (2001-05-01). "Wales: A Culture Preserved". bbc.co.uk/history. p. 3. Retrieved 2008-05-06. Državna blagajna je bila ustanovljena v 12. stoletju pod kraljem Henrikom I., sklicani so bili tudi prvi parlamenti. Leta 1215, po izgubi Normandije, je kralj Ivan Brez dežele podpisal Magna Carto kot zakon, ki je omejeval oblast angleških monarhov.
Iberski polotok
Ključni geostrateški razvoj na Iberskem polotoku je bilo krščansko osvajanje Toleda leta 1085. Družbene strukture in odnosi v severnih krščanskih kraljestvih, ki jih je obvladovala vojna, so bile podrejene zahtevam vseprisotnega vojaškega spopada. Ozemeljska širitev severnih krščanskih kraljestev na jug je prinesla nastanek obmejnih družb, kjer so bile vojaške zahteve po vitezih in pehoti ter spodbujanje poselitve privilegirane glede na možne dohodke; vojaška naročila so imela pomembno vlogo tudi pri meji na južni Mezeti. Kmetijski modeli na območjih s sredozemskim podnebjem so na splošno temeljili na dvoletnem kolobarjenju. Kljub rasti prebivalstva je bila kmetijska proizvodnja v tem obdobju razmeroma toga; med 10. in 13. stoletjem je selitev proti jugu na izpostavljena območja spodbujala možnost uživanja privilegijev in pridobivanja nepremičnin. Nasprotno pa intenzivni model, ki prevladuje v kmetijstvu v deželah pod muslimansko oblastjo, ni zahteval ozemeljske širitve. Medtem ko so muslimanske dežele uživale določeno demografsko in finančno prednost, so Almoravidi in Almohadi iz severne Afrike predstavljali nestanovitne državne strukture. Brez (neuspešnih) poskusov zavzeti Toledo, Almoravidi in Almohadi niso izstopali po izvajanju ekspanzionistične politike.
Italija V Italiji so neodvisne mestne države postale bogatejše z vzhodno pomorsko trgovino. To so bile zlasti talasokracije v Pisi, Amalfiju, Genovi in Benetkah, ki so od takrat imele ključno vlogo v evropski trgovini, zaradi česar so ta mesta postala velika finančna središča.
Skandinavija Od sredine 10. do sredine 11. stoletja so bila skandinavska kraljestva združena in pokristjanjena, kar je povzročilo konec vikinških napadov in večjo vključenost v evropsko politiko. Danski kralj Knut Veliki je vladal tako Angliji kot Norveški. Po Knutovi smrti leta 1035 sta bili Anglija in Norveška izgubljeni, s porazom Valdemarja II. leta 1227 pa se je danska prevlada v regiji končala. Norveška je medtem razširila svoje posesti v Atlantiku, od Grenlandije do otoka Man, medtem ko je Švedska pod Birgerjem Jarlom zgradila bazo moči v Baltskem morju. Vendar se je norveški vpliv začel zmanjševati že v istem obdobju, ki ga zaznamuje sporazum iz Pertha (Škotska) iz leta 1266. Prav tako so med 1130 in 1240 na Norveškem divjale državljanske vojne.
Francija in Nemčija
V času visokega srednjega veka je bilo Karolinško cesarstvo razdeljeno in nadomeščeno z ločenima naslednima kraljestvoma, imenovanima Francija in Nemčija, čeprav ne s svojimi sodobnimi mejami. Nemčija je bila pod zastavo Svetega rimskega cesarstva, ki je doseglo vrhunec enotnosti in politične moči.
Gruzija Med uspešnim vladanjem gruzijskega kralja Davida IV. (1089–1125) se je Gruzijsko kraljestvo okrepilo in izselilo Seldžuško cesarstvo iz svojih dežel. Davidova odločilna zmaga v bitki pri Didgoriju (1121) proti turškim Seldžukom, zaradi katere je Gruzija ponovno zavzela izgubljeno prestolnico Tbilisi, je pomenila začetek gruzijske zlate dobe. Davidova vnukinja kraljica Tamara Gruzijska je nadaljevala vzpon, uspešno nevtralizirala notranje nasprotovanje in se lotila energične zunanje politike, ki ji je pomagala pri nadaljnjem upadanju sovražnih Seldžukov. Zanašajoč se na močno vojaško elito, je Tamara lahko gradila na uspehih svojih predhodnikov, da bi utrdila cesarstvo, ki je prevladovalo na velikem območju, ki je segalo od današnje južne Rusije ob Črnem morju do Kaspijskega jezera. Gruzija je ostala vodilna regionalna sila do propada pod mongolskimi napadi v dveh desetletjih po Tamarini smrti.
Ogrska (Madžarska)
V visokem srednjem veku je kraljevina Ogrska (ustanovljena leta 1000) postala ena najmočnejših srednjeveških držav v srednji in zahodni Evropi. Ogrski kralj sveti Štefan I. je v regijo uvedel krščanstvo; sodobni kronisti so si ga zapomnili kot zelo religioznega monarha, s širokim znanjem latinske slovnice, strogim do svojega ljudstva, a prijaznim do tujcev. Izkoreninil je ostanke plemenske organizacije v kraljestvu in prisilil ljudi, da sprejmejo krščansko vero, etiko, način življenja in ustanovil ogrsko srednjeveško državo, ki jo je politično organizirala v okrožjih po vzoru germanskega sistema.
Naslednji monarhi so ponavadi ohranjali tesen odnos z Rimom, kot je sveti Ladislav I. in strpno držo do poganov, ki so pribežali v kraljestvo v iskanju svetišča (na primer Kumani v 13. stoletju), kar je sčasoma povzročilo določeno nelagodje nekaterim papežem. Z vstopom v personalno unijo s Hrvaškim kraljestvom in ustanovitvijo drugih vazalnih držav je Ogrska kraljeva hiša bila tista, ki je katoliški cerkvi dala največ svetnikov v srednjem veku.
Litva
V visokem srednjem veku se je Litva v začetku 13. stoletja pojavila kot Velika litovska kneževina, nato pa je za kratek čas od leta 1251 do 1263 postala Litovska kraljevina. Po atentatu na svojega prvega krščanskega kralja Mindaugasa je bila Litva znana kot Velika litovska kneževina. Neokrnjena med litovskim križarskim pohodom se je Litva zaradi osvajanj hitro razširila na vzhod in postala ena največjih držav v Evropi.
Poljska
Sredi 10. stoletja je Poljska nastala kot vojvodina, potem ko je Mješko I. iz rodbine Pjastov, vladar Poljanov, osvojil okoliška lehitska plemena v regiji. Nato je leta 1025 pod oblastjo Boleslava I. Hrabri Poljska postala kraljevina.
Jugovzhodna Evropa
V srednjem veku je prišlo do vrhunca in nazadovanja slovanske države Kijevske Rusije in nastanka Kumanije. Kasneje je imela mongolska invazija v 13. stoletju velik vpliv na vzhod Evrope, saj so bile številne države v regiji napadene, oropane, osvojene in/ali postale vazali.
V prvi polovici tega obdobja (ok. 1025—1185) je Bizantinsko cesarstvo prevladovalo na Balkanu, pod komnenskimi cesarji pa je prišlo do oživitve blaginje in urbanizacije; vendar se je njihova prevlada v jugovzhodni Evropi končala z uspešnim vlaško-bolgarskim uporom leta 1185 in odslej je bila regija razdeljena med Bizantinci v Grčiji, nekaterih delih Makedonije in Trakije, Bolgare v Meziji in večini Trakije in Makedonije ter Srbe na severozahodu. Vzhodna in zahodna cerkev sta se uradno razdelili v 11. stoletju in kljub občasnim obdobjem sodelovanja v 12. stoletju je leta 1204 četrta križarska vojna izdajalsko zavzela Konstantinopel. To je močno poškodovalo Bizantince, njihovo moč pa so nazadnje oslabili Seldžuki in naraščajoče Osmansko cesarstvo v 14–15. Moč Latinskega cesarstva pa je bila kratkotrajna, potem ko je bolgarski cesar Kalojan v bitki pri Adrianopolu (1205) porazil križarsko vojsko.
Podnebje in kmetijstvo