Bazilika svetega Frančiška Asiškega (italijansko Basilica di San Francesco d'Assisi; latinsko Basilica Sancti Francisci Assisiensis) je matična cerkev rimskokatoliškega reda manjših bratov konventualov v Assisiju, mestu v deželi Umbrija v osrednji Italiji, kjer se je rodil in umrl sveti Frančišek Asiški. Je papeška manjša bazilika in eden najpomembnejših krajev krščanskega romanja v Italiji. Bazilika s spremljevalnim samostanom Sacro Convento je značilna znamenitost za tiste, ki se bližajo Asissiju. Od leta 2000 je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Bazilika, katere gradnja se je začela leta 1228, je vgrajena v hrib in obsega dve cerkvi (znani kot Zgornja in Spodnja cerkev) in kripto, kjer so pokopani ostanki svetnika. Notranjost Zgornje cerkve je pomemben zgodnji primer gotskega sloga v Italiji. Zgornjo in Spodnjo cerkev krasijo freske številnih poznosrednjeveških slikarjev iz rimskih in toskanskih šol in vključujejo dela Cimabueja, Giotta, Simone Martinija, Pietra Lorenzettija in po morda Pietra Cavallinija. Obseg in kakovost del dajejo baziliki edinstven pomen pri dokazovanju izjemnega razvoja italijanske umetnosti tega obdobja, zlasti v primerjavi s preostalo krščansko Evropo.
Zgodovina
Frančiškanski samostan (Sacro Convento) ter Spodnja in Zgornja bazilika (italijansko Basilica inferiore e superiore) Frančiška Asiškega so se začeli graditi v čast tega lokalnega svetnika, takoj po njegovi kanonizaciji leta 1228. Simone di Pucciarello je zemljišče podaril za cerkev, hrib na zahodni strani Assisija, znan kot Colle d'Inferno (grič pekla), kjer so prej izvajali smrtno kazen. Danes se ta hrib imenuje Rajski hrib.
16. julija 1228 je Frančiška kanoniziral papež Gregor IX. v Asissiju, naslednji dan pa je položil temeljni kamen nove cerkve, čeprav se je gradnja morda že začela. Z gradnjo, ki se je začela po njegovem ukazu, je papež cerkev razglasil za last papeža. Cerkev je zasnoval maestro Jacopo Tedesco, ki je bil v tistih časih najbolj znan arhitekt.Francesco d'Assisi e le origini dell'arte del Rinascimento in Italia by Henry Thode Gradnjo je nadzoroval brat Elias iz Cortone, eden prvih privržencev svetega Frančiška in nekdanji generalni vikar reda pri svetem Frančišku. Spodnja bazilika je bila dokončana leta 1230. Na binkošti 25. maja 1230 so posmrtne ostanke svetega Frančiška v slovesni procesiji prinesli v spodnjo baziliko iz njenega začasnega pokopališča v cerkvi San Giorgio, danes bazilika sv. Klare Asiške. Pokopališče je bilo skrito zaradi strahu, da bi bili posmrtni ostanki svetega Frančiška ukradeni in razpršeni. Zgradbo Zgornje bazilike so začeli graditi po letu 1239 in zaključili leta 1253. Obe cerkvi je leta 1253 posvetil papež Inocenc IV.
Papež Nikolaj IV., nekdanji generalni minister reda frančiškanov, je cerkev leta 1288 povzdignil v status papeške bazilike. Trg do cerkve, Piazza del Loge, je obdan s kolonado, zgrajeni leta 1474. Po njej se k tej cerkvi zbirajo številni romarji. Leta 1818 so pod tlemi spodnje bazilike ponovno odkrili ostanke svetega Frančiška. V času vladavine papeža Pija VII. je bila kripta zgrajena tako, da so verniki lahko obiskali svetnikovo mesto pokopa.
27. oktobra 1986 in januarja 2002 se je papež Janez Pavel II. z več kot 120 predstavniki različnih veroizpovedi in krščanskih veroizpovedi zbral v Assisiju na svetovni dan molitve za mir.
Potres leta 1997 26. septembra 1997 zjutraj sta Italijo prizadela dva potresa z magnitudo 5,7 oz. 6,1 po Rihterjevi lestvici. Prišlo je do obsežnega opustošenja in številne starodavne stavbe so bile uničene ali poškodovane. Medtem ko je skupina specialistov in bratov pregledala škodo na baziliki svetega Frančiška, je zgradbo stresel popotresni udar, ki je povzročil propad oboka. Dva frančiškanska brata, ki sta bila v skupini in dva specialista sta bila ubita. Večina ciklov fresk iz življenja svetega Frančiška, ki jih je Giotto naslikal v Zgornji cerkvi bazilike, je bila rahlo poškodovana, medtem ko so bili tisti deli oboka, ki so se zrušili, skoraj v celoti uničeni. Cerkev je bila dve leti zaprta zaradi obnove. Kolaps je bil posnet na kaseto.
Arhitektura Cerkev je zasnoval maestro Jacopo Tedesco na dveh ravneh, od katerih je vsaka posvečena kot cerkev. Znani sta kot bazilika superiore (zgornja bazilika), ki se na splošno imenuje Zgornja cerkev in bazilika inferiore (spodnja bazilika), na splošno imenovana Spodnja cerkev. Spodnja cerkev je bila strukturno velika kripta, ki je podpirala zgornjo. V 19. stoletju je bila pod baziliko zgrajena spodnja kripta. Arhitekturno se zdi, da je zunanjost bazilike združena s samostanom svetega Frančiška, saj vzvišene arkade slednje podpirajo in utrjujejo cerkev v njenem očitno negotovem položaju na pobočju.
Arhitektura je sinteza romanskega in gotskega sloga ter je določila številne značilne značilnosti italijanske gotske arhitekture. Kot sta bili prvotno zgrajeni, sta imeli zgornja in spodnja cerkev preprost enoladijski križni tloris s štirimi kvadratnimi obočnimi polami, kvadratnim križiščem, transeptom, ki je štrlel za polovico obočne pole na vsaki strani in apsido, spodnja je polkrožna in zgornja poligonalna. Levo od cerkve stoji samostoječi zvonik v romanski zasnovi.
Spodnja cerkev je bila v celoti zgrajena v romanskem slogu z nizkimi polkrožnimi rebrastimi križnimi oboki nad ladjo in banjastimi oboki nad transeptnimi kraki. Vendar pa je bil prostor močno razširjen s številnimi stranskimi in transeptnimi kapelami, ki so bile dodane med letoma 1350 in 1400. Glavni vhod v ladjo je skozi okrašena gotska vrata, zgrajena med letoma 1280 in 1300, kasneje pa zaprta s preprosto verando v slogu renesanse leta 1487, delo Francesca di Bartolomea da Pietrasanta († 1494). V timpanonu gotskih vrat je okrašeno rožnato okno, ki so ga imenovali oko najlepše cerkve na svetu.
Zgornja cerkev ima fasado iz pobeljene opeke, razdeljeno na dve vodoravni coni približno enake višine in s preprostim zatrepom višine, ki je enak spodnjim conam. Obstajajo ena velika vrata v gotskem slogu, razdeljena s stebrom in z rožnatim oknom v timpanonu nad dvema zakrivljenima lokoma. Nad vrati je v drugi coni veliko in okrašeno rožnato okno, v katerem je večina dekorativnih detajlov v romanskem slogu. Okrog nje so izrezljani simboli štirih evangelistov, ki skupaj z oknom ustvarijo kvadratno kompozicijo. Nad njim v zatrepu je rozeta. Levo od fasade in vidna tako iz preddverja Zgornje cerkve kot Spodnje cerkve je benediktinska loža v baročnem slogu, ki je bila zgrajena leta 1754, ko je bila cerkev dvignjena v status bazilike.
Znotraj Zgornja cerkev ohranja prvotni preprost enoladijski križni tloris. Tako kot Spodnja cerkev je tudi ladja s štirimi travejami z rebrastimi križnimi oboki. Za razliko od Spodnje cerkve so le diagonalna rebra polkrožne oblike. Prečna rebra so na gotski način zašiljena in se tako dvignejo na celotno višino širših diagonalnih reber. Vsaka skupina reber izvira iz skupine strnjenih stebrov. Navzven so stebri in oboki podprti s trdnimi oporniki polkrožnega tlorisa. Za razliko od Spodnje cerkve imajo transepti tudi rebrasti oboki.
V vsaki traveji ladje in v poligonalni apsidi svetišča so visoka gotska okna z geometrijskimi vzorci. Menijo, da so okna v apsidi ustvarili nemški obrtniki, dejavni okoli Assisija konec 13. stoletja. Okna na levi strani ladje je izdelala francoska delavnica (1270), na desni pa delavnica Maestra di San Francesca. Ti vitraji so med najboljšimi primerki italijanskega steklarstva iz 13. stoletja.
Kot je značilno za italijansko cerkveno arhitekturo, je glavna dekorativna značilnost in glavni medij, ki se uporablja za posredovanje cerkvenega sporočila, freska in ne vitraj. Najstarejše freske so nekatere od tistih v Spodnji cerkvi. Delo je potekalo s številnimi različnimi projekti in zdi se, da je vključevalo številne umetnike, med katerimi so nekateri tako znani kot Cimabue in Giotto, vendar mnogi med njimi niso več znani po imenu.
Zgornja bazilika
Ta svetla in prostorna bazilika je sestavljena iz enojne ladje s štirimi travejami s križno obokanim stropom, obrobljenim z vzorci križev in listov, transeptom in poligonalno apsido. Štirje rebrasti oboki so okrašeni izmenično z zlatimi zvezdami na modrem ozadju in slikami. Drugi obok je okrašen z rondelii s Kristusovimi doprsji, obrnjenimi proti svetemu Frančišku in Mariji proti svetemu Janezu Krstniku. Vhodni obok nam kaže štiri latinske cerkvene učitelje: svetega Gregorja s svetim Hieronimom in svetega Ambroža s svetim Avguštinom. Te pripisujejo Mojstru Izaku.
Kor ima 102 lesene korne klopi z rezbarijo in intarzijo Domenica Indovinija (1501). V njihovem središču na dvignjeni ploščadi stoji papeška katedra.
Zahodni konec transepta in apsido je okrasil Cimabue in njegova delavnica s številnimi freskami (od leta 1280). Veličastno Križanje s svetim Frančiškom na kolenih ob vznožju križa znova poudarja čaščenje Kristusovega trpljenja s strani svetega Frančiška. Cimabueve freske so kmalu trpele zaradi vlage in razpada. Zaradi uporabe svinčevega oksida v njegovih barvah in dejstva, da so bile barve nanešene, ko omet ni bil več svež, so se poslabšale in so se zmanjšale na fotografske negative.
Pred njim je bilo v zgornjem desnem delu transepta nekaj okraskov (anonimnega) severnega mojstra, verjetno angleškega umetnika (1267–1270). Okrasil je dve luneti in reondele na zahodni steni s slikami angela in apostolov. Drugi (anonimni) mojster, rimski mojster, je naslikal Izaijo in Davida ter preostanek stene pod vzhodno luneto.
Zgornji del na obeh straneh ladje, ki je bil močno poškodovan zaradi potresa leta 1997, je bil okrašen v dveh vrstah s skupaj 32 prizori iz Stare zaveze (začenši s Stvarjenjem sveta in končno z Jožef odpušča bratom) in Novo Zavezo (od Oznanjenja do Ženske pri grobu), zgornji register vhodne stene je prekrit z dvema freskama Binkošti in Jezusov vnebohod. Ker je trajalo približno šest mesecev, da so naslikali eno travejo ladje, so različni rimski in toskanski mojstri, privrženci Cimabueja, kot so Giacomo, Jacopo Torriti in Pietro Cavallini, izvedli to serijo prizorov.
Dve freski iz Izakovega življenja (Izak blagoslovi Jakoba in Ezav pred Izakom) v srednjem registru tretje traveje sta tradicionalno pripisana mlademu Giottu (1290–1295) (ki ju je prej Vasari napačno pripisal Cimabueju). Toda tudi to je bilo sporno. Mnogi kritiki to cenijo kot delo anonimnega Mojstra Izaka in njegove delavnice. Na podlagi slogovnih podrobnosti, ki potrjujejo njegovo rimsko ozadje, nekateri menijo, da je bil mojster Izak morda Pietro Cavallini ali privrženec. Pietro Cavallini je okoli leta 1290 naslikal podobno fresko Izak blagoslovi Jakoba v samostanu cerkve Santa Cecilia v Trastevereju v Rimu. Položaj počivajočega Izaka je videti kot enaka lega Device v Cavallinijevem mozaiku Rojstvo Device v apsidi cerkve Santa Maria in Trastevere v Rimu. Mojster Izaka velja za enega prvih izvajalcev prave freske (buon fresco), ki je v naslednjih stoletjih revolucionirala stensko slikarstvo.Péter Bokody, "Mural Painting as a Medium: Technique, Representation and Liturgy," in Image and Christianity: Visual Media in the Middle Ages, ed. Péter Bokody (Pannonhalma: Pannonhalma Abbey, 2014), 136–151. https://www.academia.edu/8526688/Mural_Painting_as_a_Medium_Technique_Representation_and_Liturgy
Najpomembnejša dekoracija pa je serija 28 fresk, pripisanih mlademu Giottu vzdolž spodnjega dela ladje. Vsaka traveja vsebuje tri freske nad podnožjem na vsaki strani ladje, dve freski v vzhodni galeriji ob vhodu in še dve na vhodni steni. Giotto je uporabil Legendo Maior, življenjepis svetega Frančiška, ki ga je ustvaril sveti Bonaventura (1266), da bi rekonstruiral glavne dogodke v življenju svetega Frančiška. Prototip tega cikla je bil morda (zdaj izgubljen) cikel svetega Frančiška Pietra Cavallinija v cerkvi San Francesco a Ripa v Rimu. Slike so tako žive, kot da bi bil Giotto priča tem dogodkom. Po besedah Vasarija so bili izdelane v obdobju med letoma 1296 in 1304.