Pietra serena je siv peščenjak, ki se še posebej uporablja v arhitekturi in deloma tudi v kiparstvu. Značilen je za zgodovinsko toskansko arhitekturo in zlasti za Firence, kjer se običajno ne uporablja za rezanje zidanih blokov, ampak za izolirane ali okrasne elemente, kot so stebri, venci in rebra.

Značilnosti

Pietra serena ima spremenljivo velikost zrn, ki se razlikuje od srednje drobnega do velikega, odvisno od kamnoloma. Tekstura kamna je prijetno homogena, s svetlečimi pikami zaradi prisotnosti kosmičev sljude. Včasih ima laminacije in gradacije (tj. spremembe velikosti zrn v istem bloku). Včasih lahko žile kalcita povzročijo šibkosti. Pravokotna lomna obremenitev ni posebej odporna: približno 700 kg / cm2.

Šibka točka pietra serena je zmanjšanje odpornosti, če je v stiku z atmosferskimi vplivi, zlasti z vodo in temperaturnimi spremembami: v najslabših primerih jo bo morda treba zamenjati po nekaj desetletjih, vendar obstajajo izjeme (kot v galeriji Uffizi). Razgradnja se kaže z nastankom in padanjem skorje vzporedno z vidno površino (luščenje), prašenje, odmiki, razpokami itd.

Včasih razgradnja kloritov privede do tega, da kamen dobi rjavo barvo in do hitrega razpada zaradi propadanja.

Obdeluje se na različne načine: kleše, izjeda, vžge, brusi, praska, peska.

Območja pridobivanja Dve glavni sorti sta peščenjak Monte Modino s srednje drobnim zrnom, ki ima kamnolome v Fiesoleju, Vincigliati, Settignanu, Valle del Mugnone in vseh krajih severno od Firenc ter peščenjak Macigno srednje velikih zrnih, pogosto v območja jugozahodno od Firenc (Gonfolina v občini Carmignano, Lastra a Signa, Montebuoni, Tavarnuzze pri Impruneti itd.).

Najbolj cenjena sorta se je imenovala "del Fossato" in je prišla z majhnega območja v dolini Mensola, na pobočjih hriba Settignano. To je bil "prepovedan" kamnolom, torej rezerviran za javne naročnike. Na primer, stopnišče Laurentijske knjižnice je bilo narejeno s tem kamnom.Simonetta Monechi, Lorenzo Rook|titolo, Il Museo di Storia Naturale dell'Università degli Studi di Firenze. Le collezioni geologiche e paleontologiche, 2009, University Press, Firenze, ISBN=9788864531892

Pravzaprav so bili renesančni arhitekti in umetniki zelo pozorni na izvor kamna, ker sta se zmogljivost in obstojnost materiala razlikovali glede na kamnolom, verjetno zaradi različnega odstotka kalcita.F. Fratini , E. Pecchioni , E. Cantisani , S. Rescic e S. Vettori, Pietra Serena: la pietra del Rinascimento, Geological Society, London, Special Publications, št. 407, 3 settembre 2014

Zunaj florentinskega območja se nahaja na Monte Orsaro blizu Abetone, na Monte Albano in v Chiantiju do Monte Cetona.

Trenutno skoraj vsa proizvodnja prihaja iz Firenzuole, kjer se letno pridobi približno 50.000 m³. Obstaja tudi "muzej pietra serena".Guida Touring, Musei dell'artigianato: oltre 300 collezioni in Italia, 2003, pp152-153, ISBN=9788836528189 Vendar je treba navesti, da kamen iz Firenzuola, ki se dejansko trži pod imenom pietra serena, nima nobene zveze s peščenjakom, ki prihaja iz formacije Macigno ali formacije peščenjaka iz Monte Modino, ki se je v preteklosti uporabljal v florentinskih spomenikih. Pravzaprav ta izhaja iz formacije Marnoso Arenacea, ki je prisotna v Firenzuoli in po Emilijskih in Umbrijskih Apeninih, odloženih v drugi sedimentni kotlini milijone let po prej omenjenih peščenjakih (peščenjak Monte Modino, peščenjak Macigno), ki izvirata iz formacije Macigno. Ta zmeda izhaja iz dejstva, da ima pietra di firenzuola zunanji videz, zelo podoben pietra serena iz Firenc, ki se skoraj ne razlikuje za neizkušeno oko, vendar se razlikuje iz geološkega in petrografskega vidika. Distribuzione areale delle arenarie toscanePaola Falorni -Servizio Geologico D'Italia CARTA GEOLOGICA D'ITALIA 1:50.000 - CATALOGO DELLE FORMAZIONI, APAT-CNR Commissione Italiana di Stratigrafia, str. 281-282-283

Drugo področje, ki je bilo zgodovinsko zelo aktivno za pridobivanje pietra serena, je območje Vellano v občini Pescia (PT).Emanuele Repetti, Dizionario corografico della Toscana, 1855 Sredi 20. stoletja. bilo je aktivnih več kot deset kamnolomov, ki so proizvajali predelani material za javna in zasebna dela ter za obnovo zgodovinskih stavb. Danes je še vedno aktiven kamnolom z odlično kakovostjo kamna, ki je pokazal odlično odpornost tudi na prostem zaradi veliko manj porozne sestave kot tradicionalni peščenjak.

Vrsta visokokakovostnega pietra serena, podobnega peščenjaku Macigno, prihaja iz hribov Tuoro sul Trasimeno, kjer obstajata dva aktivna kamnoloma za njegovo pridobivanje.

Zgodovina in uporaba

Giorgio Vasari ga omenja leta 1568, Filippo Baldinucci leta 1681 in Giovanni Targioni Tozzetti leta 1773, medtem ko ga je Agostino del Riccio imenoval "kamen hribov Fiesole" in Dante Alighieri, ki spet govori o Fiesolu, ga morda imenuje tudi balvan (Inf. XV, 63).

Etruščani so tam zgradili obzidje Fiesola in grobnice Comeane, Rimljani pa so ga v Firencah uporabili za Marsov tempelj. Do zmage pietra serena je prišel Filippo Brunelleschi, ki ga je uporabil v svojih mojstrovinah v Firencah, kot sta cerkev sv. Lovrenca ali bazilika sv. Duha (če omenimo le dva primera), kar je povečalo kontrast med sivo uniformo kamna, položenega na nosilne elemente, in belih ometov za prekrivanje zidanih zidov. Od takrat je uporaba sivo-bele dikromacije v renesančni arhitekturi postala kanon; na primer Michelangelo ga je uporabljal za knjižnico Medicea Laurenziana.

Brunelleschi je predstavil tudi uporabo pietra serena v notranjih stenah kupole, v vozliščih, za katera je spoznal večji strukturni pomen, in za to zahteval kamen, pridobljen v kamnolomu Trassinaia, ki je zdaj opuščen.M.Coli, C. Tanini, M. Haines, E. Pandeli, G. Pini, F. Bencini, Le pietre "Pietra Serena" della Cupola del Brunelleschi, Journal of Cultural Heritage, Volume 9, numero 2 , aprile-giugno 2008 , pagine 214-221 Prvi ga je uporabil tudi na fasadi, v Ospedale degli Innocenti, za njim pa so material kljub težavam z vzdržljivostjo uporabili zunaj; primeri so loža galerije Uffizi, lože trga Santissima Annunziata ali fasada cerkve San Giovannino degli Scolopi.

V 19. stoletju ga je Giuseppe Poggi množično ponovno uporabil, zlasti za klesarska dela na fasadah stavb.

Če je kamen drobnozrnat, ga je mogoče izklesati s številnimi podrobnostmi: zato so ga uporabljali tako v arhitekturnih dekoracijah kot v avtonomnih skulpturah, tako kot Donatellova Marzocco ali Oznanjenje Cavalcanti v baziliki sv. Križa v Firencah.

Vrsta, znana komercialno kot "macigno", se zaradi večje odpornosti uporablja tudi pri talnih oblogah. Firence, Siena in Arezzo ter številna toskanska zgodovinska središča so večinoma tlakovana s ploščami iz tega kamna. Ta uporaba se zdi zelo starodavna, če je bil del Cardo maximus v rimskih Firencah, ki je prišel na dan via Vacchereccia, tlakovan s ploščami iz peščenjaka, postavljenimi na opus incertum.Rino Sartori, Alberese, zone di estrazione, suoi impieghi nel passato e sue varietà, in "Bollettino degli ingegneri", 2007

Sklici

Literatura Francesco Rodolico, Le pietre delle città d'Italia, Firenze, 1953 Rino Sartori, Pietre e "marmi" di Firenze, notizie storiche, antiche cave, genesi e presenza nei monumenti, Alinea, Firenze 2002 ISBN 88-8125-642-8 Alberto Bartolomei, Franco Montanari (a cura di), Pietra serena, materia della città, Edizioni Aida, Firenze, 2002. ISBN 978-88-8329-067-1

Zunanje povezave Pietra serena dal blog Architetturadipietra Museo della pietra serena di Firenzuola Pietra serena: cosa sapere da Blog Edilnet

Kategorija:Kamen Kategorija:Kiparski materiali