Rossovo morje je globok zaliv južnega oceana pri Antarktiki, med Viktorijino deželo in Deželo Marie Byrd ter znotraj Rossovega zaliva. Je najjužnejše morje na Zemlji. Morje je dobilo ime po britanskem raziskovalcu Jamesu Rossu, ki je to območje obiskal leta 1841. Zahodno od morja se nahajata Rossov otok in Viktorijina dežela, na vzhodu pa Rooseveltov otok in Polotok Edward VII. v Deželi Marie Byrd. Najjužnejši del morja je pokrit z Rossovo ledeno polico in je približno 320 km oddaljen od južnega tečaja. Njegove meje in območje je Novozelandski nacionalni inštitut za raziskave vode in atmosfere opredelil kot površino 637.000 kvadratnih kilometrov.

Kroženje Rossovega morja nadzoruje oceanski vrtinec, ki ga poganja veter, na tok pa močno vplivajo trije podmorski grebeni, ki potekajo od jugozahoda proti severovzhodu. Cirkumpolarni globokomorski tok je razmeroma topla, slana in s hranili bogata vodna masa, ki se na določenih mestih steka na celinsko polico. Rossovo morje je večino leta prekrito z ledom.

V vodi, polni hranilnih snovi, je veliko planktona, kar spodbuja bogato morsko favno. Na območju živi vsaj deset vrst sesalcev, šest vrst ptic in 95 vrst rib ter številni nevretenčarji, morje pa ostaja razmeroma nedotaknjeno s strani človeka. Nova Zelandija trdi, da je morje v njeni pristojnosti kot del Rossovega odvisnega ozemlja. Morski biologi menijo, da ima morje veliko biološko raznolikost, zato se v njem izvajajo številne znanstvene raziskave. Na to območje se osredotočajo tudi nekatere okoljevarstvene skupine, ki si prizadevajo za razglasitev tega območja za svetovni morski rezervat. Leta 2016 je bila z mednarodnim sporazumom ta regija prepoznana kot morski park.

Opis Rossovo morje je leta 1841 odkrila Rossova odprava. Na zahodu Rossovega morja je Rossov otok z ognjenikom Erebus, na vzhodu pa Rooseveltov otok. Južni del pokriva Rossova ledena polica. Roald Amundsen je svojo odpravo na južni tečaj začel leta 1911 iz Zaliva kitov, ki se je nahajal na polici. McMurdov morski rokav na zahodu Rossovega morja je pristanišče, ki je poleti običajno brez ledu. Najjužnejši del Rossovega morja je Gouldova obala, ki je od geografskega južnega tečaja oddaljena približno dvesto kilometrov.

Geologija

Kontinentalna polica sličica|Batimetrična karta Rossovega morja na Antarktiki Rossovo morje (in Rossova ledena polica) prekriva globoko kontinentalno polico. Čeprav je povprečna globina svetovnih kontinentalnih polic (na prelomu police in celinskim pobočjem) približno 130 metrov, je povprečna globina Rossove police okoli 500 metrov. V zahodnem delu Rossovega morja (vzhodne zemljepisne dolžine) je plitvejše kot v vzhodnem delu (zahodne zemljepisne dolžine). To stanje je posledica ciklov erozije in odlaganja sedimentov zaradi širjenja in krčenja ledenih pokrovov, ki so v oligocenu in pozneje prekrivali polico. Podobne globine so prisotne tudi na drugih lokacijah po Antarktiki. Erozija je bila bolj osredotočena na notranje dele police, medtem ko je odlaganje sedimentov prevladovalo na zunanjem delu, zaradi česar je notranji del police postal globlji od zunanjega. alt=|levo|sličica|314x314_pik|Geologija morskega dna Rossovega morja na Antarktiki s prikazom glavnih kotlin in mest vrtanja Seizmične raziskave v drugi polovici dvajsetega stoletja so opredelile glavne značilnosti geologije Rossovega morja. Najgloblje ali temeljne kamnine so prelomljene v štiri glavne severno usmerjene sisteme tektonskih jarkov, ki so kotline za sedimentno zapolnitev. Te kotline vključujejo Severno kotlino in kotlino Viktorijine dežele na zahodu, Osrednje kotlino in Vzhodno kotlino, ki je približno enako široka kot ostale tri. Coulmansko višavje ločuje Viktorijino kotlino in Centralno kotlino, Centralno višavje pa Centralno kotlino in Vzhodno kotlino. Do večine prelomov in spremljajočega nastankov tektonskih jaškov ter raztezanja skorje je prišlo med odrivanjem mikrokontinenta Zealandija od Antarktike v Gondvani v krednem obdobju.Lawver, L. A., and L. M. Gahagan. 1994. "Constraints on timing of extension in the Ross Sea region." Terra Antartica1:545–552. Paleogenski in neogenski prelomi in razširitve so omejene na Viktorijino kotlino in Severno kotlino.

Stratigrafija Tektonski jarki zgrajeni iz temeljnih kamnin so zapolnjeni z riftnimi sedimenti nejasne vrste in starosti. Razširjena diskordanca je zarezala v temeljno kamnino in sedimentno zapolnitev velikih kotlin. Nad to glavno diskordanco (imenovano RSU-6Hinz, K., and M. Block. 1984. "Results of geophysical investigations in the Weddell Sea and in the Ross Sea, Antarctica." In Proceedings of the Eleventh World Petroleum Congress (London 1983), edited by World_Petroleum_Council, 279–291. Chichester, West Sussex: John Wiley and Sons Ltd.) se nahaja vrsta ledeniških morskih sedimentnih enot, ki so se odlagale med večkratnim napredovanjem in umikanjem antarktičnega ledenega pokrova po morskem dnu Rossovega morja v oligocenu in pozneje.

Geološko vrtanje Z vrtanjem so bili na zahodnem robu morja pridobljeni vzorci jeder kamnin. Najambicioznejša nedavna prizadevanja sta projekt Cape Roberts (CRP) in projekt ANDRILL. V 28. fazi projekta Deep Sea Drilling Project (DSDP) je bilo opravljenih več vrtanj (270-273) v osrednjem in zahodnem delu morja. S tem je bila določena stratigrafija večine starejših ledeniških sekvenc, ki vključujejo oligocenske in mlajše sedimente. Predlagano je, da je velika diskordanca RSU-6 v Rossovem morju označevala globalni podnebni dogodek in prvi pojav antarktičnega ledenega pokrova v oligocenu.

V letu 2018 je 374. odprava Mednarodnega programa za odkrivanje oceanov (IODP), najnovejšega naslednika DSDP, v osrednjem delu Rossovega morja izvrtala dodatne vrtine (U1521-1525) za ugotavljanje zgodovine neogenskega in kvartarnega ledenega pokrova.

Temeljne kamnine Izvor temeljnih kamnin in zapolnitve znotraj tektonskih jarkov je znan le na nekaj lokacijah. Temeljne kamnine so bile vzorčene na vrtalni lokaciji 270 v okviru projekta DSDP faze 28, kjer so bile pridobljene metamorfne kamnine neznane starosti, in v vzhodnem delu Rossovega morja, kjer so bile zbrane s plovnim bagrom. Na obeh lokacijah so metamorfne kamnine meloniti, deformirani v kredi, kar kaže na izjemno raztezanje Rossovega zaliva v tem času.Fitzgerald, P. G., and S. L. Baldwin. 1997. "Detachment Fault Model for the Evolution of the Ross Embayment." In The Antarctic Region: Geological Evolution and Processes, edited by C. A. Ricci, 555–564. Siena: Terra Antarctica Pub.

Dežela Marie Byrd – Kamnine, ki so izpostavljene v zahodnem delu dežele Marie Byrd na polotoku Edward VII. in v Fordovem gorovju, lahko predstavljajo temelj v vzhodnem delu Rossovega morja. Najstarejše kamnine so permski sedimenti Swansonske formacije, ki so rahlo metamorfozirane. Fordov granodiorit devonske starosti vdira v te sedimente. Kredni granit Byrdove obale pa vdira v starejše kamnine. Byrdovo obalo in starejše formacije so razrezali bazaltni jarki. V Fordovem in Fosdickovem gorovju so raztresene pozno kenozojske vulkanske kamnine, ki jih zahodno od polotoka Edvarda VII. ni. Metamorfne kamnine, migmatiti, se nahajajo v Fosdickovem gorovju in Aleksandrinem gorovju.Luyendyk, B. P., S. M. Richard, C. H. Smith, and D. L. Kimbrough. 1992. "Geological and geophysical investigations in the northern Ford Ranges, Marie Byrd Land, West Antarctica." In Recent Progress in Antarctic Earth Science: Proceedings of the 6th Symposium on Antarctic Earth Science, Saitama, Japan, 1991, edited by Y. Yoshida, K. Kaminuma and K. Shiraishi, 279–288. Tokyo: Terra Pub. Te so bile v kredi metamorfozirane in deformirane.Siddoway, C., S. Richard, C. M. Fanning, and B. P. Luyendyk. 2004. "Origin and emplacement mechanisms for a middle Cretaceous gneiss dome, Fosdick Mountains, West Antarctica (Chapter 16)." In Gneiss domes in orogeny, edited by D. L. Whitney, C. T. Teyssier and C. Siddoway, 267–294. Geological Society of America Special Paper 380.

Rossova superskupina in superskupina Beacon (The Ross Supergroup system and Beacon Supergroup) – Rossov sistem kamnin izpostavljenih v Viktorijini deželi in v Transantarktičnem gorovju na zahodni strani Rossovega morja, sta možni temeljni kamnini pod sedimentnim pokrovom morskega dna. Kamnine izvirajo iz zgornjega prekambrija do spodnjega paleozoika in so se na mnogih mestih deformirale med Rossovo orogenezo v kambriju. Te miogeosinklinalne metasedimentne kamnine so delno sestavljene iz kalcijevega karbonata, pogosto tudi iz apnenca. Skupine v Rossovem sistemu vključujejo skupino Robertsonovega zaliva, skupino Priestley, skupino Skelton, skupino Beardmore, skupino Byrd, skupino kraljice Maud in skupino Koettlitz.

Skupina Robertsonovega zaliva je zelo podobna drugim članom Rossovega sistema. Kamnine skupine Priestley so podobne kamninam skupine Robertsonovega zaliva in vključujejo temne skrilavce, argilite, meljevce, drobne peščenjake in apnence. Najdemo jih v bližini Priestleyjevega in Campbellovega ledenika. Trideset kilometrov vzdolž spodnjega dela Skeltonovega ledenika so apnenčasti muljasti peščenjaki in argiliti skupine Skelton. Na območju med spodnjim Beardmorovim ledenikom in spodnjim Shackeltonovim ledenikom se nahaja skupina Beardmore. Severno od Nimrodinega ledenika se nahajajo štiri blokovske prelomnice, ki sestavljajo Byrdovo skupino. Vsebina skupine kraljice Maud je v glavnem posttektonski granit.

Beaconov peščenjak devonsko-triasnega izvora in Karoo-Ferrar vulkanske kamnine jurskega izvora so od Rossove superskupine ločene s Kukrijevim peneplenom. Po poročilih naj bi bile v jedrih vrtine projekta Cape Roberts na zahodnem robu Rossovega morja odkrite Beaconove kamnine.Barrett, P. J., C. R. A. Fielding, and S. Wise, eds. 1998. Initial Report on CRP-1, Cape Roberts Project, Antarctica. Vol. 5, Terra Antartica. Siena: Terra Antartica.Barrett, P.J., F.J. Davey, W.U. Ehrmann, M.J. Hambrey, R. Jarrard, J.J.M. van der Meer, J. Raine, A.P. Roberts, F. Talarico, and D.K. Watkins, eds. 2001. Studies from the Cape Roberts Project, Ross Sea, Antarctica, Scientific Results of CRP-2/2A, Parts I and II. Vol. 7, Terra Antartica.Barrett, P. J., M. Massimo Sarti, and S. Wise, eds. 2000. Studies from the Cape Roberts Project, Ross Sea, Antarctica: Initial report on CRP-3. Vol. 7, Terra Antartica. Siena: Terra Antarctica Pub.Barrett, P.J. 2007. "Cenozoic climate and sea level history from glacimarine strata off the Victoria Land coast, Cape Roberts Project, Antarctica." In Glacial Sedimentary Processes and Products, edited by M.J. Hambrey, P. Christoffersen, N.F. Glasser and B. Hubbart, 259–287. Blackwell: International Association of Sedimentologists.

Oceanografija

Kroženje sličica|Cvetenje v Rossovem morju, januar 2011 Kroženje Rossovega morja, v katerem prevladujejo polinjasti procesi, je na splošno zelo počasno. Cirkumpolarna globoka voda (CGV) je razmeroma topla, slana in s hranili bogata vodna masa, ki se na določenih mestih v Rossovem morju steka na kontinentalno polico. Ta vodna masa s toplotnim tokom blaži ledeni pokrov. Voda ob površju zagotavlja toplo okolje za nekatere živali in hranila, ki spodbujajo primarno proizvodnjo. Znano je, da je prenos CGV na polico stalen in periodičen ter da poteka na določenih mestih, na katera vpliva topografija dna. V kroženju Rossovega morja prevladuje vetrni vrtinec. Na tok močno vplivajo trije podmorski grebeni, ki potekajo od jugozahoda proti severovzhodu.