Južnokitajsko morje je robno morje zahodnega Tihega oceana. Na severu meji na obale južne Kitajske (od tu ime), na zahodu na Indokitajski polotok, na vzhodu na Tajvan in Filipine (otok Luzon) in na jugu na Indonezijo (otoka Borneo in Sumatra). Njegova površina je okrog 3.500.000 km². Stika se z Vzhodnokitajskim morjem preko Tajvanskega preliva, Filipinskim morjem preko Luzonskefa preliva, s Sulujanskim morjem preko prelivov okoli Palavana, preko Melaškega in Singapurskim prelivom z Javanskim morjem. Del Južnokitajskega morja sta tudi Tajski zaliv in Tonkinški zaliv.
Južnokitajsko morje je območje izjemnega ekonomskega in geostrateškega pomena. Prečka ga ena tretjina svetovnega pomorskega transporta v vrednosti več kot 3 bilijarde USD v trgovini letno. ChinaPower, August 4, 2017. Pod morskim dnom Južnokitajskega morja naj bi bile obsežne zaloge nafte in zemeljskega plina.A look at the top issues at Asian security meeting Associated Press, Robin McDowell, July 21, 2011. Poleg tega je na območju morja razvito dobičkonosno ribištvo, ki je ključno za prehransko varnost milijonov v Jugovzhodni Aziji.
Otočje Južnokitajskega morja, ki skupaj obsega več skupin arhipelagov večinoma majhnih nenaseljenih otokov, otočkov (zalivi in plitvine), grebenov/atolov in podvodnih gora, ki jih je na stotine, je predmet konkurenčnih zahtev po suverenosti več držav. Te trditve se odražajo tudi v različnih imenih, ki se uporabljajo za otoke in morje.
Geografija Glede na meje oceanov in morij Mednarodne hidrografske organizacije (IHO), 3. izdaja (1953), leži: južno od kitajske celine, južno od Hainana, zahodno od Tajvana; vzhodno od Vietnama; zahodno od Filipinov; vzhodno od Malajskega polotoka, do vzhodnega vhoda v Singapursko ožino in južno od otokov Bintan in Batam; severovzhodna obala Sumatre; in severno od otokov Bangka Belitung in Bornea. Vendar pa je IHO v svojem neodobrenem osnutku 4. izdaje (1986) predlagal morje Natuna, zato je bila južna meja Južnokitajskega morja premaknjena proti severu, od severno od otokov Bangka Belitung proti severu in severovzhodu otokov Natuna.
Države in ozemlja z mejami na morju (v smeri urinega kazalca od severa) so: Ljudska republika Kitajska, Republika Kitajska (Tajvan), Filipini, Malezija, Brunej, Indonezija in Vietnam.
Glavne reke, ki se izlivajo v Južnokitajsko morje, so reke Biserna reka (Zhũ Jiãng), Min, Jiulong, Rdeča reka, Mekong, Menam, Rajang, Baram, Kapuas, Batang Hari, Musi, Kampar, Indragiri, Pahang, Agno, Pampanga in Pasig.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija v svojih mejah oceanov in morij, 3. izdaja (1953), opredeljuje meje Južnokitajskega morja na naslednji način:
Na jugu. Vzhodna in južna meja Singapurskega in Melaškega preliva [črta, ki povezuje Tanjong Datok, jugovzhodno točko Johoreja () skozi Horsburghov greben do Pulo Koko, severovzhodni skrajni del otoka Bintan (). Severovzhodna obala Sumatre] tako zahodno kot Tanjong Kedabu () navzdol po vzhodni obali Sumatre do Lucipara Point () od tod do Tanjong Nanka, jugozahodna skrajnost otoka Banka (kjer prehaja v Javansko morje), skozi ta otok do Tanjong Berikat vzhodne točke (), naprej do Tanjong Djemang () v Billitonu, vzdolž severne obale tega otoka do Tanjong Boeroeng Mandi () in od tod črta do Tanjong Sambar () jugozahodno ekstrem Bornea.
Na vzhodu. Od Tanjong Sambarja skozi zahodno obalo Bornea do Tanjong Sampanmangia, severne točke, od tod črta do zahodnih točk Balabac in grebenov Secam, naprej do zahodne točke otoka Bancalan in do rta Buliluyan, jugozahodne točke Palavan, skozi to otoka do točke Cabuli, njegove severne točke, od tod do severozahodne točke Busuanga in do rta Calavite na otoku Mindoro, do severozahodne točke otoka Lubang in do točke Fuego (14°08'N) na otoku Luzon, skozi ta otok do rta Engano, severovzhodne točke Luzona, vzdolž črte, ki povezuje ta rt z vzhodno točko otoka Balintang (20°N) in do vzhodne točke otoka Y'Ami (21°05'N) od tod do Garana Bi, južna točka Tajvana (Formosa), preko tega otoka do Santya (25°N), njegove severovzhodne točke.
Na severu. Od Fuki Kakuja severna točka Formoze do Kiushan Tao (otok Turnabout) naprej do južne točke Haitan Tao (25°25'N) in od tod proti zahodu na vzporedniku 25°24' severno do obale Fukiena.
Na zahodu. Celina, južna meja Tajskega zaliva in vzhodna obala Malajskega polotoka.
Vendar pa je Mednarodna hidrografska organizacija v revidirani izdaji Meja oceanov in morij, 4. izdaja (1986), uradno priznala morje Natuna. Tako je južna meja Južnokitajskega morja popravljena od otokov Bangka Belitung do otokov Natuna.
Geologija
Morje leži nad potopljenim epikontinentalnim pasom; med nedavnimi ledenimi dobami je bila globalna gladina morja več sto metrov nižja in Borneo je bil del azijske celine.
Južnokitajsko morje se je odprlo pred približno 45 milijoni let, ko so se »Nevarna tla« odtrgala od južne Kitajske. Razširitev je dosegla vrhunec s širjenjem morskega dna pred približno 30 milijoni let, procesom, ko se je razširilo na JZ in povzročilo bazen v obliki črke V, ki ga vidimo danes. Širjenje se je ustavilo pred približno 17 milijoni let. Argumenti o vlogi tektonskega iztiskanja pri oblikovanju bazena so se nadaljevali. Paul Tapponnier in njegovi kolegi so trdili, da ko Indija trči v Azijo, Indokitajski polotok potiska na JV. Relativno striženje med Indokitajskim polotokom in Kitajsko je povzročilo odprtje Južnokitajskega morja. Temu mnenju nasprotujejo nekateri geologi, ki ne menijo, da se je Indokitajski polotok premaknil daleč glede na celinsko Azijo. Morske geofizikalne študije v Tonkinškem zalivu, ki jih je opravil Peter Clift, so pokazale, da je bil prelom Rdeče reke aktiven in je povzročil nastanek bazena pred najmanj 37 milijoni let v SZ Južnokitajskem morju, kar je skladno z iztiskanjem, ki je igralo vlogo pri nastanku morja. Od odprtja je Južnokitajsko morje odlagališče velikih količin usedlin, ki jih prinašajo reke Mekong, Rdeča reka in Biserna reka. Več teh delt je bogatih z nahajališči nafte in plina.
Otoki in podvodne gore Južnokitajsko morje vsebuje več kot 250 majhnih otokov, atolov, zalivov, plitvin, grebenov in peščenih grebenov, od katerih večina nima domorodnih prebivalcev, mnogi med njimi so naravno pod vodo ob visoki plimi, nekateri pa so trajno potopljeni. To so:
Spratlyjevo otočje Otočje Paracel Otok Pratas in Vereker Bank Macclesfield Bank Plitvina Scarborough Spratlyjevo otočje se razprostira na 810 krat 900 km velikem območju, ki pokriva približno 175 identificiranih otoških značilnosti, največji je otok Taiping (Itu Aba), dolg nekaj več kot 1,3 kilometra, z najvišjo nadmorsko višino 3,8 metra.
Največja posebnost na območju Spratlyjevega otočja je 100 kilometrov široka podvodna gora, imenovana Reed Tablemount, znana tudi kot Reed Bank, na severovzhodu skupine, ločena od otoka Palavan na Filipinih s Palavanskim jarkom. Zdaj popolnoma potopljena, z globino 20 metrov, je bila otok, dokler ni potonil pred približno 7000 leti zaradi naraščajoče gladine morja po zadnji ledeni dobi. S površino 8866 kvadratnih kilometrov je ena največjih potopljenih atolskih struktur na svetu.
Trgovska pot
Južnokitajsko morje je v geopolitičnem smislu izjemno pomembno vodno telo. Morje je bilo v zgodovini pomembna trgovska pot med Kitajsko, jugovzhodno Azijo ter Indijo in zahodom. Številne razbitine trgovskih ladij, ki ležijo na oceanskem dnu, pričajo o cvetoči trgovini, ki sega stoletja nazaj. Švedski inženir Sten Sjöstrand je izkopal devet zgodovinskih trgovskih ladij, ki so prevažale keramiko iz obdobja od 10. do 19. stoletja.Shipwrecks
Rodrigo, Jennifer. History hunter underwater , New Straits Times. 7/12/2004
Danes je to druga najbolj uporabljena pomorska pot na svetu, medtem ko glede na letno tonažo svetovne trgovske flote več kot 50 % teče skozi Melaški preliv, Sundski preliv in Lomboški preliv. Več kot 1,6 milijona m³ (10 milijonov sodčkov) surove nafte na dan se prevaža skozi Melaški preliv, kjer redno poročajo o piratstvu, vendar veliko manj pogosto kot pred sredino 20. stoletja.
Naravni viri Regija ima dokazane zaloge nafte v višini približno 1,2 km³ (7,7 milijarde sodčkov), po ocenah pa skupno 4,5 km³ (28 milijard sodčkov). Zaloge zemeljskega plina so ocenjene na približno 7500 km³. Poročilo ameriške uprave za energetske informacije iz leta 2013 je skupne ocenjene rezerve nafte dvignilo na 11 milijard sodov."U.S. report details rich resources in South China Sea." (archived from the original on 2013-02-133) Leta 2014 je Kitajska začela vrtati za nafto v vodah, ki so sporne z Vietnamom. Zadevno območje je znano kot Vanguard Bank in za katerega vietnamski uradniki trdijo, da leži znotraj 200-miljske izključne ekonomske cone njihove države. Kitajska pa temu dejstvu nasprotuje.
Glede na študije Ministrstva za okolje in naravne vire na Filipinih je v tem vodnem telesu ena tretjina celotne svetovne morske biotske raznovrstnosti, zaradi česar je zelo pomembno območje za ekosistem. Vendar so staleži rib izčrpani in države uporabljajo prepovedi ribolova kot sredstvo za uveljavljanje svojih zahtev po suverenosti.Schearf, Daniel. "S. China Sea Dispute Blamed Partly on Depleted Fish Stocks." GlobalSecurity.org, VOA. May 16, 2012.
Ribiške flote iz Vietnama in Filipinov so vdrle v indonezijske morske vode, zaradi česar so indonezijske oblasti zasegle in potopile omenjene ladje.
Kitajska je maja 2017 napovedala preboj pri rudarjenju metanskih klatratov, ko so pridobivali metan iz hidratov v Južnokitajskem morju.
Ozemeljske zahteve
Več držav je podalo konkurenčne ozemeljske zahteve nad Južnokitajskim morjem. Takšni spori veljajo za najbolj potencialno nevarno konfliktno točko v Aziji. Tako Ljudska republika Kitajska (LRK) kot Republika Kitajska (ROC, splošno znana kot Tajvan) trdita, da je skoraj celotno telo njihova last, pri čemer sta svoje trditve razmejili znotraj tako imenovane »črte z devetimi pomišljaji«, kjer se trditve prekrivajo s skoraj vsako drugo državo v regiji. Konkurenčni zahtevki so: Indonezija, Vietnam, Kitajska in Tajvan nad vodami SV od otokov Natuna Filipini, Kitajska in Tajvan nad plitvino Scarborough. Vietnam, Kitajska in Tajvan nad vodami zahodno od Spratlyjevega otočja. Nekateri ali vsi sami otoki so prav tako sporni med Vietnamom, Kitajsko, Tajvanom, Brunejem, Malezijo in Filipini. Otočje Paracel so predmet spora med Kitajsko, Tajvanom in Vietnamom. Malezija, Kambodža, Tajska in Vietnam nad območji v Tajskem zalivu. Singapur in Malezija vzdolž preliva Johore in Singapurskega preliva.
Kitajska in Vietnam sta bila odločna pri pregonu svojih trditev. Kitajska (različne vlade) in Južni Vietnam sta vsaka nadzorovala del otočja Paracel pred letom 1974. Kratek konflikt leta 1974 je povzročil 18 smrtnih žrtev Kitajcev in 53 Vietnamcev, od takrat pa Kitajska nadzoruje celoten Paracel. Spratlyjevo otočje je bilo prizorišče pomorskega spopada, v katerem je bilo marca 1988 ubitih več kot 70 vietnamskih mornarjev južno od grebena Chigua. Sprti tožniki redno poročajo o spopadih med mornariškimi plovili.
ASEAN na splošno in zlasti Malezija sta si zelo prizadevala zagotoviti, da ozemeljski spori v Južnokitajskem morju ne bi prerasli v oborožen spopad. Kot taki so bili ustanovljeni skupni razvojni organi na območjih prekrivajočih se zahtevkov za skupni razvoj območja in enakomerno razdelitev dobička, ne da bi rešili vprašanje suverenosti nad območjem. To še posebej velja za Tajski zaliv. Na splošno je Kitajska raje dvostransko reševala konkurenčne zahtevke, medtem ko imajo nekatere države ASEAN raje večstranske pogovore,Resolving S.China Sea disputes pivotal to stability: Clinton AFP News, archived from the original on 2010-07-27) saj verjamejo, da so v dvostranskih pogajanjih z veliko večjo Kitajsko prikrajšane in ker številne države zahtevajo isto ozemlje, so samo večstranski pogovori. bi lahko učinkovito rešil konkurenčne zahtevke.