Kritična rasna teorija (KRT; angl. critical race theory – CRT) je skupek pravnega znanja in akademskih raziskav znanstvenikov in aktivistov za državljanske pravice v ZDA, ki si prizadevajo osvetliti stično točko rase in prava ZDA ter postaviti glavne ameriške liberalne pristope k rasni pravičnosti pod vprašaj. KRT preučuje družbena, kulturna in pravna vprašanja predvsem z vidika rase in rasizma v ZDA. Princip KRT je, da so rasizem in različni rasni izidi posledica zapletene, spreminjajoče se in pogosto prikrite družbene in institucionalne dinamike, ne pa izrecnih in namernih predsodkov posameznikov.
KRT se je pojavil sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja v delih več ameriških akademskih pravnikov, kot so med drugimi Kimberlé Crenshaw, Richard Delgado, Cheryl Harris, Richard Delgado, Cheryl Harris, Charles R. Lawrence III, Mari Matsuda in Patricia J. Williams. Gibanje se je pojavilo v osemdesetih letih dvajsetega stoletja kot preoblikovanje teorije kritičnih pravnih študij (CLS) z večjim poudarkom na rasi. KRT temelji na kritični teoriji in se naslanja na ideje filozofov, kot so bili Antonio Gramsci, Sojourner Truth, Frederick Douglass in WEB DuBois, pa tudi Black Power, Chicano in radikalna feministična gibanja v letih 1960–1970 dvajsetega stoletja.
Zastopniki KRT gledajo na raso in belo prevlado kot na družbeni konstrukt, ki podpira interese belcev na račun oseb drugih ras. Na področju pravnih študij KRT poudarja, da imajo lahko formalno barvno slepi zakoni še vedno posledice v obliki rasne diskriminacije. Ključni koncept KRT je intersekcionalnost: rasa lahko spremlja druge identitete (kot sta spol in razred), kar vodi do zapletenih kombinacij prevlade in prednosti.
Akademski kritiki KRT trdijo, da se KRT opira na socialni konstruktivizem, da povzdiguje pripoved zgodb nad dokaz in nad razum, da zavrača koncepte resnice in argumentiranja za in proti ter da nasprotuje liberalizmu. Od leta 2020 dalje so konzervativni ameriški zakonodajalci skušali prepovedati ali omejiti pouk o kritični rasni teoriji v okviru proti-rasističnega izobraževanja. Te zakonodajalce so obtožili, da napačno predstavljajo načela in pomen KRT ter da je cilj njihovih omejitev na splošno utišati razprave o rasizmu, enakosti, socialni pravičnosti in zgodovini ras.
Definicije V svojem uvodu v obsežno objavo ključnih spisov kritične teorije ras iz leta 1995 Cornel West opisuje KRT kot »intelektualno gibanje, ki je značilno za naše postmoderne (in konservativne) čase in del dolge tradicije človeškega odpora in osvoboditve«.
Profesor pravne šole Univerze v Alabami Richard Delgado (znanstvenik na področju prava, katerega dela o rasnih vprašanjih in pravu so med najpogosteje citiranimi v Združenih državah in soustanovitelj teorije) je KRT leta 2017 opredelil kot " združenje aktivistov in znanstvenikov, ki jih zanima preučevanje in preoblikovanje odnosa med raso, rasizmom in močjo.
Gloria Ladson-Billings, vodilna na področju pedagoških teorij, je KRT uvedla na področje izobraževanja leta 1994, KRT je zanjo »interdisciplinarni pristop, ki skuša razumeti rasno neenakost v družbi in se boriti proti njej«.
Zgodnja leta V članku iz leta 1998 Kritična rasna teorija: preteklost, sedanjost in prihodnost Delgado in Stefancic iščeta izvir KRT v zgodnjih spisih Derricka Bella, kot je njegov članek v časopisu Yale Law Journal iz leta 1976, Serving Two Masters in njegov članek v Harvard Law Review iz leta 1980 z naslovom Brown v. Svet za izobraževanje in interesno-konvergenčna dilema.
Bell je svojo kariero začel kot odvetnik za državljanske pravice, kjer je uspešno tožil 300 primerov državljanskih pravic za NAACP v Mississippiju. Pozneje kot profesor na pravni šoli Harvard je Bell razvil nove predmete, ki so preučevali ameriško pravo skozi rasno lečo. Delgado in Stefancic, ki sta leta 2001 skupaj napisala Critical Race Theory: a Introduction., sta Bellovo »konvergenco interesov« opisala kot »pot do razumevanja zahodne rasne zgodovine«.Poudarek na desegregaciji po odločitvi vrhovnega sodišča iz leta 1954 v zadevi Brown v. Odbor za izobraževanje razglasil šolsko segregacijo za neustavno je dopustil, da so »odvetniki za državljanske pravice morali sklepati komproimise med interesi svojih strank in zakonom«. Skrb mnogih temnopoltih staršev za dostop njihovih otrok do boljše izobrazbe so zasenčili interesi tožeče strani, ki je želela »preboj«v njenem "prizadevanju za rasno ravnovesje v šolah". Leta 1995 je Cornel West dejal, da je Bell med pisci vodilnih zakonskih pregledov bil "praktično edini disident" s svojim spodbijanjem osnovnih predpostavk, kako zakon obravnava barvne ljudi.
Bell je sestavil lastno gradivo za predmet, ki je bilo objavljeno leta 1970 pod naslovom Rasa, rasizem in ameriško pravo. Leta 1971 je postal prvi temnopolti profesor na pravni šoli Harvard Bell je leta 1980 odstopil zaradi po njegovem mnenju diskriminirajočih ukrepov univerze, postal je dekan na Pravni fakulteti Univerze v Oregonu in se pozneje vrnil na Harvard kot gostujoči profesor. Med odsotnostjo s Harvarda so njegovi podporniki organizirali proteste proti pomanjkanju rasne raznolikosti tako v učnih načrtih Harvarda, kot med študenti in učitelji. Ena pobuda študentov je med drugim bil alternativni predmet leta 1981 na podlagi Bellovega načrta in učbenika kamor so študentje vabili gostujoče profesorje, kot so Charles Lawrence, Linda Greene, Neil Gotanda in Richard Delgado, da z njimi preučujejo poglavje za poglavjem iz Rase, rasizma in ameriškega prava.
Študentje so po odhodu Bella zahtevali barvno fakulteto, kjerr bi poučevali nove predmete. Univerza je zavrnila prošnje študentov, češ da ni dovolj usposobljenega temnopoltega kadra. Pravnik Randall Kennedy piše, da so se nekateri študenti "bili prizadeti", ker se je Harvard odločil za "arhetipskega belega liberalca ... na način, ki onemogoča razvoj temnopoltega vodstvenega kadra".
Delgado in Stefancic tudi navajata dela Alana Freemana iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja, k i so vplivala na razvoj KRT. V Minnesota Law Review je leta 1978 v okviru kritičnih študij prava ponovno interpretiral ravnanje vrhovnega sodišča pod vodstvom Earla Warrena med leti 1963 in 1969 glede zakonodaje na področju državljanskih pravic. Kritiziral je ozko razlago zakona, ki je žrtvam rasne diskriminacije odrekala olajšave. Predstavil je dva vidika koncepta rasne diskriminacije: vidik žrtve in vidik storilca. Rasna diskriminacija za žrtev pomeni hkrati objektivne pogoje in "zavest, povezano s temi objektivnimi pogoji". Za storilca rasna diskriminacija pomeni le dejanja, brez upoštevanja objektivnih pogojev, ki jih doživljajo žrtve, kot so "pomanjkanje delovnih mest, pomanjkanje denarja, pomanjkanje stanovanj".
Leta 1989 so Kimberlé Crenshaw, Neil Gotanda in Stephanie Phillips na Univerzi Wisconsin-Madison organizirali delavno srečanje z naslovom "Novosti v razvoju kritične rasne teorije". Organizatorji so skovali izraz »Kritična rasna teorija kritične rase« kot »presečišče kritične teorije in rase, rasizma in zakonodaje«.Crenshaw je izbrala Harvard, da bi lahko študirala pri Bellu, s čigar delom se je seznanila na univerzi Cornell. Organizirala je alternativni predmet na temelju Bellovih materialov.
Po tem srečanju so pravni znanstveniki začeli objavljati več del na osnovi kritične rasne teorije, med drugim več kot "300 vodilnih preglednih članov na področju prava" in knjigami.Leta 1990 je Duncan Kennedy objavil svoj članek o pozitivnih ukrepih v pravni akademiji v reviji Duke Law Journal Anthony E. Cook pa je objavil svoj članek »Onkraj kritičnih pravnih študij« v Harvard Law Review. Leta 1991 je Patricia Williams objavila Alkemija rase in pravic, medtem ko je Derrick Bell leta 1992 objavil Obrazi na dnu vodnjakaCheryl I. Harris je iz leta 1993 v Harvard Law Review objavila članek "Bela koža kot premoženje", v katerem je opisala, kako sprejetje v množico belih privede do koristi, podobnih lastništvu. Leta 1995 je dva ducata pravnih znanstvenikov prispevala k veliki zbirki ključnih spisov o kritični teoriji ras.
V zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja so se pojavili ključni koncepti in značilnosti KRT. Bell je svoj koncept "konvergence interesov" predstavil v svojem članku iz leta 1973. Koncept rasnega realizma je razvil v seriji esejev in knjige iz leta 1992, Obrazi na dnu vodnjaka: obstojnost rasizma. Po njegovem se morajo temnopolti ljudje sprijazniti z dejstvom, da zakonodaja iz obdobja državljanskih pravic ne bo sama po sebi prinesla napredka v rasnih odnosih; rasizem proti temnopoltim v ZDA da je "večna stalnica" ameriške družbe; in enakost v ZDA "nemogoča in iluzorna".
Rast in širjenje Leta 1995 sta pedagoška teoretika Gloria Ladson-Billings in William F. Tate začela uporabljati okvir kritične rasne teorije na področju izobraževanja. Ladson-Billings in Tate sta v svojem članku iz leta 1995 opisala vlogo družbene konstrukcije belih norm in interesov v izobraževanju. Prizadevala sta si bolje doumeti neenakosti v šolanju. Znanstveniki so odtlej razširili raziskave na vprašanja, kot je segregacija v šolah ZDA ; odnosi med rasami, spoli in akademskimi dosežki; pedagogika ; in raziskovalne metodologije.
Po besedah profesorja filozofije Univerze v Edinburghu Tommyja J. Curryja, so do leta 2009 številni raziskovalci rasnih tem sprejeli stališče KRT, da je rasa družbeno konstruirana, ne pa "biološko utemeljena in naravna".
Od leta 2002 je več kot 20 ameriških l in najmanj troje neameriških pravnih šol ponudilo nudilo predmete ali tečaje o kritični rasni teoriji. Kritična rasna teorija se uporablja tudi na področjih izobraževanja, političnih ved, študij o vlogi žensk, etničnih študij, komunikacij, sociologije in družbenih študij. Prišlo je tudi do drugih gibanj, ki uporabljajo kritično rasno teorijo za določene skupine, med drugimi latinokritična (LatCrit), gej-kritična in azijsko-kritična gibanja, ki so sčasoma razvila neodvisne prednostne cilje in raziskovalne metode. KRT se je poučuje tudi na mednarodni ravni, tako v Združenem kraljestvu in Avstraliji.
Pogostne teme Pogoste teme, ki so značilne za kritično rasno teorijo , kot so jo utemeljili znanstveniki, med njimi Richard Delgado in Jean Stefancic, so med drugim:
Kritika liberalizma: zagovorniki kritične rasne teorije dvomijo o temeljnih liberalnih konceptih, kot so razsvetljenski racionalizem, pravna enakost in ustavna nevtralnost, in izpodbijajo postopni pristop v tradicionalnem diskurzu o državljanskih pravicah. Zavzemajo se za rasno zavesten pristop k preobrazbi družbe in kritizirajo liberalne ideje, kot so pritrdilne aktivnosti, barvna slepota, pristajanje na vzorne vzglede in na načelo zaslug. Dajejo prednost političnemu organiziranju, v nasprotju z liberalizmom, ki se zanaša na pravna sredstva na temelju pravic. Pripovedovanje zgodb, pripovedovanje proti-zgodb in "imenovanje lastne resničnosti": uporaba pripovedi (pripovedovanja zgodb), ki osvetli in razišče doživete izkušnje rasnega zatiranja. Bryan Brayboy je poudaril epistemični pomen zgodb v staroselsko-ameriških skupnostih, katerih pripoved nadomešča teorijo, in predlagal kritično plemensko rasno teorijo (TribCrit). Revizionistične interpretacije ameriškega prava državljanskih pravic in napredka: kritika akademskih raziskav na področju državljanskih pravic in protidiskriminacijskega prava, kot je Brown proti Odbor za izobraževanje . Derrick Bell, eden od utemeljiteljev KRT, trdi, da je napredek na področju državljanskih pravic za temnopolte sovpadal z lastnimi interesi bele elite v tako imenovani konvergenci interesov. Podobno je Mary L. Dudziak v obsežni raziskavi arhivov v ameriškem zunanjem ministrstvu in ministrstvu za pravosodje ugotovila, da je bila podpora ameriške vlade zakonodaji o državljanskih pravicah "deloma motivirana s skrbjo, da je rasna diskriminacija škodila zunanjim odnosom Združenih držav".