Trg svetega Marka, Benetke

thumb|270px|Piazza San Marco z baziliko (1720), Canaletto.

Trg svetega Marka ali Piazza San Marco (; beneško Piasa San Marco) je glavni javni trg v Benetkah v Italiji, kjer je splošno znan kot la Piazza (trg). Vsi drugi mestni prostori v mestu (razen Piazzette in Piazzale Roma) se imenujejo campi (polje). Piazzetta (mali trg) je podaljšek Piazze proti kotlini San Marco (italijansko Bacino San Marco’’; beneško Basin de San Marco) v njenem jugovzhodnem vogalu (glej tloris). Oba prostora skupaj tvorita družbeno, versko in politično središče Benetk in se običajno obravnavata skupaj. Ta članek se nanaša na oba.

Pripomba, ki jo običajno pripisujejo (čeprav brez dokazov) Napoleonu, imenuje Piazza San Marco "dnevna soba Evrope".Margaret Plant je preučila zgodovino te »srečne in pogosto uporabljene metafore«, vendar mora reči, da so dokazi za Napoleonovo avtorstvo nedosegljivi. Najstarejša omemba, ki jo lahko citira, je iz francoskega vodnika iz leta 1844, v katerem je pisalo (brez navedbe avtoritete), da je Napoleon rekel, da je Piazza salon, zasnovan tako, da nebo služi kot nadstrešek. Glej Plant str.65-6

Opis

Na vzhodnem koncu trgaGeneral detailed description of the Piazza in Macadam pp.63ff prevladuje bazilika svetega Marka. V nadaljevanju je opisan sprehod, ki se začne od zahodnega pročelja cerkve (obrnjeno v dolžino trga) in se nadaljuje v desno.

Cerkev je opisana v članku Stolnica sv. Marka, vendar obstajajo njeni vidiki, ki so v veliki meri del trga, omenjenega tukaj, vključno z njenim celotnim zahodnim pročeljem z velikimi oboki in marmorno dekoracijo, romanskimi rezbarijami okoli osrednjih vrat in štirimi konji, ki načeljujejo celotnemu trgu in so tako močan simbol ponosa in moči Benetk, da so Genovežani leta 1379 rekli, da ne more biti miru med obema mestoma, dokler ne bodo ti konji zauzdani; štiristo let pozneje jih je Napoleon, potem ko je osvojil Benetke, dal odstraniti in odpeljati v Pariz.

Piazzetta dei Leoncini je odprt prostor na severni strani cerkve, poimenovan po dveh marmornih levih (ki ju je leta 1722 predstavil dož Alvise Mocenigo), zdaj pa se uradno imenuje Piazzetta San Giovanni XXIII. Neoklasicistična stavba na vzhodni strani, ki meji na baziliko, je Palazzo Patriarcale, sedež beneškega patriarha.

Za njim je Svetega Marka stolpna ura (Torre dell'Orologio), ki je bil dokončan leta 1499, nad visokim obokom, kjer ulica, znana kot Merceria (glavna mestna prometnica), vodi skozi nakupovalne ulice do Rialta, trgovskega in finančnega središča. Desno od stolpa z uro je zaprta cerkev San Basso, ki jo je zasnoval Baldassare Longhena (1675), včasih odprta za razstave.Macadam p. 80.

V nadaljevanju trg obdajajo stavbe imenovane Prokuracije.

Na levi je dolga arkada vzdolž severne strani trga, stavbe na tej strani so znane kot Procuratie Vecchie (stare prokuracije), nekdanje domove in uradi prokuratorjev svetega Marka, visokih državnih častnikov v dneh Beneške republike. Zgrajene so bile v začetku 16. stoletja. Arkada je obložena s trgovinami in restavracijami v pritličju, s pisarnami zgoraj. Med restavracijami je tudi znamenita Caffè Quadri, ki so jo imeli pod pokroviteljstvom Avstrijci, ko je v 19. stoletju vladala Avstrija, medtem ko so Benečani raje imeli Florianovo na drugi strani trga.

Ko na koncu zavijemo levo, se arkada nadaljuje vzdolž zahodnega dela trga, ki ga je okoli leta 1810 obnovil Napoleon in je znan kot Ala Napoleonica (Napoleonovo krilo). Za trgovinami ima slavnostno stopnišče, ki naj bi vodilo do kraljeve palače, zdaj pa predstavlja vhod v Museo Correr (Muzej Correr).

Ko znova zavijemo levo, se arkada nadaljuje po južni strani Piazze. Stavbe na tej strani so znane kot Procuratie Nuove (nove prokuracije), ki jih je sredi 16. stoletja zasnoval Jacopo Sansovino, po njegovi smrti pa delno (1582–86) zgradil Vincenzo Scamozzi, očitno s spremembami, ki so jih zahtevali prokuratorji in dokončno dokončal Baldassarre Longhena okoli leta 1640.Macadam p.80. See also Deborah Howard: Jacopo Sansovino (1975) pp.15-16 Spet so v pritličju trgovine in tudi Caffè Florian, znamenita kavarna, ki jo je leta 1720 odprl Floriano Francesconi, ki so jo nadzirali Benečani, ko so bili osovraženi Avstrijci pri Quadriju. Zgornja nadstropja je Napoleon določil kot palačo za svojega pastorka Eugènea de Beauharnaisa, podkralja v Benetkah, zdaj pa je v njej Museo Correr. Na skrajnem koncu se Procuratie sreča s severnim koncem Sansovinove Librerie (sredina 16. stoletja), katere glavno pročelje je obrnjeno proti Piazzetti. Arkada se nadaljuje za vogalom v Piazzetto.

Nasproti tega, prosto stoji na trgu Campanile – zvonik sv. Marka (1156–73 obnovljen leta 1514), rekonstruiran leta 1912 com'era, dov'era ("kakor je bil, kjer je bil") po propadu 14. julija 1902. Ob zvoniku, obrnjena proti cerkvi, je majhna stavba, znana kot Sansovinova Loggetta (Loggetta del Sansovino), ki jo je Sansovino zgradil v letih 1537–46 in jo uporabljali kot preddverje patricijem, ki so čakali na srečanje Velikega sveta v Doževi palači in stražarjem, ko je svet zasedal.

Čez trg pred cerkvijo so trije veliki drogovi za zastave, podobni jamborom, z bronastimi podstavki, ki jih je z visokim reliefom okrasil Alessandro Leopardi leta 1505. Z njih je v času Beneške republike plapolala beneška zastava in sedaj zamenjana z italijansko zastavo.

Opis Piazzetta

Piazzetta di San Marco, strogo gledano, ni del trga Piazza, temveč sosednji odprt prostor, ki povezuje južno stran Piazze z vodno potjo lagune. Piazzetta leži med Doževo palačo na vzhodu in knjižnico Biblioteca Marciana na zahodu.Za splošen opis Piazzette glej Macadam, pp.85–8 and 99–100

Na vogalu blizu zvonika to (zahodno) stran v celoti zaseda Biblioteca, ki jo je zasnoval Jacopo Sansovino za shranjevanje Biblioteca Marciana. Gradnja se je začela leta 1537, po Sansovinovi smrti pa jo je razširil Vincenzo Scamozzi v letih 1588–91. Andrea Palladio je dejal, da je stavba »najbolj veličastna in okrašena stavba, zgrajena od antičnih časov« Boucher p.24, citing Palladio's I Quattro Libri dell'Architettura (1570), Arkada se nadaljuje do konca stavbe s kavarnami in trgovinami ter vhodi v Arheološki muzej, Biblioteco Marciana in Narodno knjižnico, ki zasedajo nadstropja.

Na koncu te stavbe je Molo (pomol ob laguni), sosednja stavba na desni je Zecca (kovnica) prav tako Sansovinova (dokončana 1547) in je zdaj del Biblioteca Marciana. Zavijemo v levo na koncu Bibliotece, prečkamo odprt konec Piazzette, označen z dvema velikima granitnima stebroma, ki nosita simbole dveh zavetnikov Benetk. Prvi je sveti Teodor, ki je bil zavetnik mesta pred svetim Markom, držal je sulico in s krokodilom predstavljal zmaja, ki naj bi ga ubil. Ta je sestavljen iz delov starinskih kipov in je kopija (izvirnik se hrani v Doževi palači). Drugi (vzhodni) stolpec ima bitje, ki predstavlja krilatega leva –beneškega leva - ki je simbol svetega Marka. Ta ima dolgo zgodovino, verjetno se začne kot krilati lev grifin na spomeniku bogu Sandonu v Tarzu v Kiliciji (južna Turčija) okoli 300 pr. n. št.See The Bronze Lion of St Mark by Bianca Maria Scarfi in The Lion of Venice pp.31-124 Zdaj se domneva, da so bili stebri postavljeni okoli leta 1268 San Marco, Byzantium and the Myths of Venice p.79 and note 10 on p.10, ko je bila voda bližje in bi bili na robu lagune, kar je uokvirilo vstop v mesto z morja. Igranje na srečo je bilo dovoljeno v prostoru med stebri in ta pravica naj bi bila podeljena kot nagrada človeku, ki je prvi dvignil stebre.Sansovino p.316 Med stebri so potekale tudi javne usmrtitve.

Na skrajni strani Piazzette je stranska stena Doževe palače z gotskimi arkadami v pritličju in ložo v nadstropju. Do sedmega stebra s sprednje strani je to stavba, kot je bila prezidana leta 1340, prizidek proti baziliki pa je bil dozidan leta 1424. Kapiteli stebrov razširjenega dela so večinoma kopije tistih v pročelju palače. Sedmi steber zaznamuje tondo (krožna skulptura) Benetk kot Pravičnost nad ložo prvega nadstropja. Levo od tega sta pred ložo v prvem nadstropju dva rdeča stebra, ki sta v nasprotju z drugimi stebri iz belega istrskega kamna. Rdeči stebri so izdelani iz rdečega veronskega marmorja. Morda so ob slovesnih priložnostih uokvirili dožev stol, vendar se zdi, da bi bili tam včasih usmrčeni pomembni zločinci, ki so bili spoznani za krive zločinov proti državi.]

Na zadnjem vogalu Doževe palače je skulptura Salomonove sodbe z nadangelom Gabrijelom zgoraj. Kiparji niso znani. Od tega vogala so Porta della Carta, slavnostni vhod v palačo, ki sta ga v letih 1438–1443 v finem gotskem slogu zgradila verjetno Giovanni in Bartolomeo Bon. Ponovno je na vrhu figura Benetk kot Pravičnost, tema pravične sodbe in pravice je na tej strani palače zelo poudarjena. Pod tem sta bila leta 1885 zamenjana glava doža Francisca Foscarija in lev, pred katerim kleči, originali pa so bili uničeni po francoskem ukazu leta 1797. Kipi na obeh straneh vrat predstavljajo glavne vrline Zmernost, Trdnost, Preudarnost in Dobrodelnost.

Poleg tega so na zunanjem vogalu bazilike svetega Marka štiri starinske figure, izklesane v porfirju, zelo trdem rdečem granitu. Običajno so znane kot Tetrarhi in naj bi predstavljali štiri skupne vladarje Rimskega cesarstva, ki jih je imenoval Dioklecijan in so prej veljali za Egipčane.Macadam p.67 Zdaj se zdi verjetno (ali vsaj zelo možno), da predstavljajo sinove cesarja Konstantina, ki so jih hvalili za ljubeče sodelovanje ob njegovi smrti leta 337, zlasti ker je delo prvotno stalo v Filadelfionu (Kraj bratske ljubezni). ) v Konstantinoplu, kjer so našli manjkajočo nogo ene od figur. San Marco, Byzantium and the Myths of Venice pp.35,37(n.87), 134-5 and 154-5

Poleg tega sta pred južno steno bazilike dva pravokotna stebra, vedno znana kot Stebra Acre. Menili so, da sta bila plen, ki so ga Benečani odvzeli iz Akre po veliki zmagi nad Genovežani leta 1258, vendar je bilo treba tudi to tradicionalno zgodbo spremeniti. Stebri so pravzaprav izvirali iz cerkve sv. Polyeuktosa v Konstantinoplu (524–527), verjetno pa so jih Benečani odvzeli kmalu po četrti križarski vojni leta 1204. Ruševine te cerkve so odkrili leta 1960, izkopali pa so jo v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so bili najdeni kapiteli, ki so se ujemali s stebri.San Marco, Byzantium and the Myths of Venice pp.52-4, 64, 71-3 and 134-5

Za temi stebri, nasproti vogala bazilike, je velik okrogel kamen iz rdečega porfirja, znan kot Pietra del Bando (kamen razglasitve), s katerega so se včasih brali uradni razglasi. Domneva se, da je bil to del stebra, na katerem so stali tako imenovani Tetrarhi.San Marco, Byzantium and the Myths of Venice p.64

Čez vodo (Bacino di San Marco) na koncu Piazzette se vidi otok San Giorgio Maggiore in bleščeče belo pročelje Palladijeve cerkve.

Zgodovina Zgodovino trga Piazza San Marco je mogoče priročno zajeti v štirih obdobjih, toda edine predrenesančne stavbe in spomeniki, ki še vedno stojijo tam, so Doževa palača in dva velika stebra na Piazzetti.

Začetki (800–1100)