sličica|Robert Finley, ustanovitelj Ameriške kolonizacijske družbe.Ameriško kolonizacijsko družbo (ACS), prvotno znano kot Društvo za kolonizacijo svobodnih barvnih prebivalcev Amerike, je leta 1816 ustanovil Robert Finley, da bi spodbudil in podprl migracijo svobodnih Afroameričanov na afriško celino.

Na ustanovitev Ameriške kolonizacijske družbe je vplivalo več dejavnikov. Po ameriški revolucionarni vojni je število svobodnih barvnih prebivalcev stalno naraščalo, od 60.000 leta 1790 do 300.000 leta 1830. Zato so bili lastniki sužnjev vse bolj zaskrbljeni, da bi svobodni črnci lahko spodbujali ali pomagali njihovim sužnjem, da pobegnejo ali se uprejo. Poleg tega je večina belih Američanov menila, da so Afroameričani rasno manjvredni, in menila, da je "združitev" ali integracija Afroameričanov s kulturo belih Američanov nemogoča in nezaželena. To je še okrepilo prepričanje, da je treba Afroameričane preseliti nekam, kjer bodo lahko živeli brez predsodkov in kjer bodo lahko postali državljani.

Afroameriška skupnost in abolicionistično gibanje sta v veliki meri nasprotovala projektu. V večini primerov so družine Afroameričanov že več generacij živele v Združenih državah Amerike, prevladovalo pa je mnenje, da črnci niso nič bolj Afričani kot belci Evropejci. V nasprotju s trditvami, da je bilo izseljevanje prostovoljno, so bili številni Afroameričani, tako svobodni kot zasužnjeni, prisiljeni v izselitev. Zasužnjevalci so včasih svoje sužnje osvobodili pod pogojem, da takoj potem zapustijo državo.

Po mnenju zgodovinarja Marca Leepsona se je »kolonizacija izkazala za velikanski neuspeh, saj ni prav nič pripomogla k zajezitvi sil, ki so državo pripeljale do državljanske vojne.« Med letoma 1821 in 1847 se je od milijonov Afroameričanov v ZDA v Liberijo izselilo le nekaj tisoč Afričanov. Skoraj polovica jih je umrla zaradi tropskih bolezni. Poleg tega se je prevoz izseljencev na afriško celino, vključno z oskrbo s potrebnim orodjem in zalogami, izkazal za zelo dragega.

V tridesetih letih 19. stoletja je družba naletelo na veliko sovražnost belih abolicionistov pod vodstvom Gerrita Smitha, ki je družbo finančno podpiral, in Williama Lloyda Garrisona, avtorja knjige Misli o afriški kolonizaciji (1832), v kateri je družbo razglasil za prevaro. Po mnenju Garrisona in njegovih številnih privržencev družba ni bila rešitev problema ameriškega suženjstva, temveč ga je dejansko pomagala ohraniti, čemur naj bi bila tudi namenjena.

Ozadje

Rast suženjstva na Jugu Po iznajdbi stroja za odstranjevanje semen in primesi iz bombaža v devetdesetih letih 19. stoletja sta rast in izvoz bombaža postala zelo donosen posel. Osrednja dejavnost je bila ustanavljanje plantaž, na katerih so delali zasužnjeni delavci. Zaradi povečanega povpraševanja je uvoz afriških sužnjev naraščal, dokler ni bil leta 1808 zakonit uvoz prepovedan, nato pa sta zvezni državi Maryland in Virginija odkrito vzrejala sužnje in preko posrednikov, kot sta bila Franklin in Armfield, »proizvajala« otroke za prodajo lastnikom plantaž na »Jugu«. To je povzročilo prisilno preselitev približno milijona zasužnjenih ljudi na globoki Jug, kjer so se Afričani in Afroameričani dobro uveljavili in imeli otroke, tako da je skupno število zasužnjenih do sredine 19. stoletja doseglo štiri milijone.Introduction – Social Aspects of the Civil War

Rast števila svobodnih črncev Deloma zaradi prizadevanj za osvoboditev sužnjev, ki so jih spodbudili revolucionarni ideali, protestantski pridigarji in abolicionistično gibanje, se je povečalo število svobodnih črncev, od katerih so se mnogi rodili svobodni. Tudi na Severu, kjer so odpravljali suženjstvo, je bila diskriminacija svobodnih črncev zelo razširjena in pogosto zakonita. Pred letom 1860 je le malo zveznih držav svobodnim črncem podelilo državljanske pravice, zvezna vlada, ki je bila večinoma pod nadzorom suženjske oblasti, pa ni nikoli pokazala nobene želje, da bi se uprla rasnemu statusu quo. Tudi na severu so svobodne črnce pogosto obravnavali kot nezaželene priseljence, ki jemljejo delovna mesta, ker delajo poceni.

Nekateri lastniki sužnjev so se odločili, da bodo podprli izseljevanje po neuspelem uporu sužnjev, ki ga je leta 1800 vodil Gabriel Prosser, in hitrem naraščanju števila svobodnih Afroameričanov v ZDA v prvih dveh desetletjih po revolucionarni vojni, ki so ga dojemali kot grožnjo. Čeprav je bilo med letoma 1790 in 1800 razmerje med belci in črnci na splošno 4 : 1, so bili v nekaterih južnih okrožjih črnci v večini. Lastniki sužnjev so se bali, da bodo svobodni črnci destabilizirali njihovo sužnjelastniško družbo in predstavljali politično grožnjo. Od leta 1790 do leta 1800 se je število svobodnih črncev povečalo z 59.467 na 108.398, leta 1810 pa jih je bilo že 186.446.Barton (1850), p. 9.desno|sličica|Risba Paula Cuffeja (1812) Zgodnja konolizacija v Afriki Leta 1786 si je britanska organizacija Odbor za pomoč revnim črncem začela prizadevati za ustanovitev Svobodne province Sierra Leone, kolonije v Zahodni Afriki za londonske "revne črnce". Ta ideja je dobila podporo britanske vlade, ki je poleg tega tudi ponudila premestitev črnskim lojalistom, preseljenim v Novo Škotsko, kjer so bili izpostavljeni težkim vremenskim razmeram in diskriminaciji nekaterih belih Novoškotov. V kolonijo so bili deportirani tudi jamajški maroni in nekdanji sužnji, ki jih je Kraljeva mornarica osvobodila po tem, ko je Velika Britanija leta 1807 ukinila trgovino s sužnji na Atlantiku.

Paul Cuffe Paul Cuffe ali Cuffee (1759–1817) je bil uspešen kvekerski ladjar in aktivist v Bostonu. Njegovi starši so bili afriške (Ašanti) in ameriške (Vampanoag) narodnosti. Zavzemal se je za naselitev osvobojenih ameriških sužnjev v Afriki in pridobil podporo britanske vlade, svobodnih črnskih voditeljev v ZDA in članov kongresa, da bi se izseljenci preselili v britansko kolonijo Sierra Leone.Thomas, Lamont D. Paul Cuffe: Black Entrepreneur and Pan-Africanist (Urbana and Chicago: University of Illinois Press, 1988) pp. 46–56, 93–106. Leta 1815 je sam financiral potovanje. Naslednje leto je Cuffe v Freetown v Sierri Leone odpeljal 38 ameriških črncev. Umrl je leta 1817, še preden se je lotil drugih potovanj. Cuffe je postavil temelje za Ameriško kolonizacijsko družbo.Frankie Hutton (1983). "Economic Considerations in the American Colonization Society's Early Effort to Emigrate Free Blacks to Liberia, 1816–36", The Journal of Negro History. . .

Prizadevanja za preselitev svobodnih črncev drugam kot v Afriko Čeprav se jih spominjamo le malo, saj iz njih na koncu ni bilo nič, so obstajali številni drugi predlogi za preselitev nekdanjih sužnjev v bližnje kraje. Ena od možnosti, o kateri se je razpravljalo, je bila naselitev na novih, redko poseljenih zahodnih ozemljih, pridobljenih z nakupom Louisiane, ali na pacifiški obali: vzpostavitev črnskega rezervata, podobnega indijanskemu rezervatu. Na voljo je bil tudi Haiti, kjer je na otoku Île-à-Vache potekal neuspešen poskus ustanovitve kmetijske skupnosti nekdanjih ameriških sužnjev. Abraham Lincoln jih je nameraval naseliti v današnji Panami (glej Linconija). Celo guverner Floride Napoleon Bonaparte Broward je leta 1907 predlagal, da bi črnce poslali na zemljišče, ki bi ga kupila zvezna vlada, kjer bi živeli trajno, ločeno od belcev.

Zgodnja zgodovina ACS

Ustanovitev Začetki ACS segajo v leto 1816, ko je Charles Fenton Mercer, federalistični član generalne skupščine Virginije, odkril poročila o prejšnjih zakonodajnih razpravah o kolonizaciji črncev po uporu Gabriela Prosserja. Mercer je nagovarjal zvezno državo, naj idejo podpre. Eden od njegovih političnih stikov v Washingtonu, John Caldwell, je stopil v stik s svojim svakom, prezbiterijanskim duhovnikom Robertom Finleyjem, ki je načrt podprl.Egerton, Douglas R., "Its Origin Is Not a Little Curious: A New Look at the American Colonization Society", Journal of the Early Republic (1985), pp. 463–480. .

Družba je bila uradno ustanovljena 21. decembra 1816 v hotelu Davis v Washingtonu. Med njenimi podporniki so bili Charles Fenton Mercer (Virginija), Henry Clay (Kentucky), John Randolph (Virginija), Richard Bland Lee (Virginija) in Bushrod Washington (Virginija)."Colonization: Thirty-Sixth Anniversary of the American Colonization Society" , The New York Times, January 19, 1853 V dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja so bili lastniki sužnjev v regiji Piedmont v Virginiji številni najvidnejši člani družbe; med njenimi podporniki so bili tudi sužnjelastniški predsedniki ZDA Thomas Jefferson, James Monroe in James Madison. Madison je bil v začetku tridesetih let 19. stoletja predsednik družbe.

Reverend Finley je na ustanovnem sestanku predlagal ustanovitev kolonije v Afriki, ki bi iz Združenih držav Amerike odpeljala svobodne barvne ljudi, ki so se večinoma rodili svobodni. Finley je želel kolonizirati »(z njihovim soglasjem) svobodne ljudi druge barve, ki živijo v naši državi, v Afriki ali na drugem kraju, ki se bo kongresu zdel najbolj primeren«. Organizacija je ustanovila podružnice po vsej ZDA, večinoma v južnih državah. Sodelovala je pri ustanovitvi kolonije Liberija.

ACS so ustanovile skupine, ki so si glede vprašanja suženjstva sicer nasprotovale. Lastniki sužnjev, kot so bili tisti v podružnici v Marylandu in drugod, so verjeli, da je tako imenovana repatriacija način za odstranitev svobodnih črncev iz sužnjelastniških družb in preprečitev upora sužnjev. Svobodni črnci, med katerimi so bili mnogi v ZDA že več generacij, so namreč spodbujali in pomagali sužnjem, da so pobegnili, in zniževali njihovo vrednost.

(» Vsak poskus Juga, da bi pomagal Kolonizacijski družbi in poslal svobodne barvne ljudi v Afriko, povečuje vrednost sužnja, ki je ostal na zemlji.«) Družba je imela nasprotujoče si ideje: svobodne črnce je treba odstraniti, ker ne morejo koristiti Ameriki; po drugi strani pa bi svobodni črnci pod lastnim vodstvom v drugi deželi uspevali in cveteli.

Po drugi strani pa je koalicija, ki so jo sestavljali predvsem evangeličani, kvekerji, filantropi in abolicionisti, podpirala odpravo suženjstva. Želeli so, da bi bili sužnji svobodni, in verjeli so, da bodo imeli črnci boljše možnosti za svobodo v Afriki kot v Združenih državah, saj na Jugu in Severu niso bili dobrodošli. Obe nasprotujoči si skupini sta našli skupni jezik v podpori tako imenovane »repatriacije«.

Vodstvo Predsedniki ACS so bili praviloma južnjaki. Prvi predsednik je bil Bushrod Washington, nečak ameriškega predsednika Georgea Washingtona in sodnik vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike. At Google Books. Med letoma 1836 in 1849 je bil predsednik ACS državnik, plantažnik in lastnik sužnjev Henry Clay iz Kentuckyja. John H. B. Latrobe je bil predsednik ACS od leta 1853 do svoje smrti leta 1891.

Cilji Projekt kolonizacije, ki je imel v vsaki državi več poglavij Ameriške kolonizacijske družbe, je imel tri cilje. Prvi je bil zagotoviti prostor za življenje nekdanjih sužnjev, osvobojencev in njihovih potomcev, kjer bi bili svobodni in ne bi bili podvrženi rasizmu. Drugi cilj je bil zagotoviti koloniji vse potrebno za uspeh, na primer rodovitno zemljo za pridelavo poljščin. Tretji cilj je bil preprečiti poskuse trgovanja s sužnji na Atlantiku, na primer s spremljanjem ladijskega prometa na obali. Presbiterijanski duhovnik Lyman Beecher je predlagal drug cilj: pokristjanjevanje Afrike.

Zbiranje sredstev Družba je denar zbirala s prodajo članarin. Njeni člani so pritiskali na kongres in predsednika za podporo. Leta 1819 so od kongresa prejeli 100.000 dolarjev in 6. februarja 1820 je iz New Yorka v Zahodno Afriko odplula prva ladja Elizabeth s tremi belimi člani ACS in 88 afroameriškimi izseljenci na krovu. Pristopi k izbiri ljudi in financiranju potovanj v Afriko so se razlikovali od države do države.

Nasprotovanje kolonizaciji