Velika čistka ali veliki teror (), znana tudi kot leto '37 (), znana tudi kot Ježovščina ('obdobje Ježova'),In Russian historiography, the period of the most intense purge, 1937–1938, is called Yezhovshchina (lit. 'Yezhov phenomenon'), after Nikolai Yezhov, the head of the NKVD. je bila kampanja, ki jo je sprožil sovjetski komunistični voditelj Josif Stalin, za utrditev njegove oblasti nad partijo in narodom; čistke so bile namenjene tudi odstranitvi preostalega vpliva Leva Trockija in političnih tekmecev. Čistka je potekala med letoma 1936 in 1938.

Po smrti Vladimirja Lenina leta 1924 je v komunistični partiji nastal oblastni vakuum, naslediti so ga skušalo različni uveljavljeni ljudje iz časa Leninove vlade. Generalni sekretar partije Josif Stalin je premagal politične nasprotnike in do leta 1928 prevzel nadzor nad komunistično partijo. Sprva je bilo Stalinovo vodenje splošno sprejeto, doktrina »socializem v eni državi« pa je postala uveljavljena politika partije. Vendar so v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja partijski uradniki začeli izgubljati zaupanje v njegovo vodenje zaradi katastrof kolektivizacije in omejenega uspeha prve petletke. Zaradi teh političnih neuspehov so Stalinovi tekmeci, kot je bil Lev Trocki, poskušali preusmeriti stranko stran od Stalinovega poveljevanja.

V tem ozračju dvomov in sumničenj so leta 1934 umorili priljubljenega visokega uradnika Sergeja Kirova. Njegova smrt je bila povod za preiskavo, ki je razkrila mrežo članov partije, ki so delovali proti Stalinu, vključno z več Stalinovimi tekmeci. Številni aretirani v zvezi z umorom Kirova so priznali, da so nameravali ubiti tudi Stalina, vključno z visokimi partijskimi uradniki. Zgodovinarji dvomijo o utemeljenosti teh trditev, kljub temu pa se strinjajo, da je bila Kirovova smrt točka, na kateri je Stalin ukrepal in začel s čistkami.

Leta 1936 je Stalinova paranoja dosegla vrhunec. Strah pred izgubo položaja, morebitna vrnitev Trockija in naraščajoča grožnja fašizma z zahoda so ga spodbudili k odobritvi velike čistke. Čistke je večinoma izvajal NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve), tajna policija ZSSR. Začetne faze čistk so bile usmerjene v samo sovjetsko vlado. NKVD je začel odstranjevati osrednje partijsko vodstvo, stare boljševike, državne uradnike in regionalne partijske šefe. Sčasoma so čistke zajele tudi Rdečo armado in vrhovno vojaško poveljstvo, kar je imelo katastrofalen učinek na celotno vojsko. Ko se je obseg čistk začel širiti, je vseprisoten sum saboterjev in protirevolucionarjev začel vplivati na civilno življenje. NKVD se je začel osredotočati na nekatere etnične manjšine, kot so bili volški Nemci, ki so bili podvrženi prisilnim deportacijam in skrajni represiji. Med čistko je NKVD za utrjevanje nadzora nad civilisti pogosto uporabljal zapor, mučenje, nasilna zaslišanja in samovoljne usmrtitve.

Leta 1938 je Stalin spremenil svoje stališče glede čistk in izjavil, da so bili notranji sovražniki odstranjeni. Stalin je kritiziral NKVD zaradi izvajanja množičnih usmrtitev in nato usmrtil Genriha Jagodo in Nikolaja Ježova, ki sta vodila NKVD v letih čistk. Čeprav je bilo velike čistke konec, se je vzdušje nezaupanja in vsesplošnega nadzora nadaljevalo še desetletja po njej. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v veliki čistki (1936-1938) umrlo približno 700.000 ljudi. Sam izraz "velika čistka" je populariziral zgodovinar Robert Conquest v svoji knjigi Veliki teror (ang. The Great Terror) iz leta 1968. Naslov je aluzija na obdobje francoske revolucije, v angleščini znana kot Reign of Terror (slo. jakobinska diktatura).

Ozadje Od leta 1930 dalje so se partijski in policijski funkcionarji bali "družbenega nereda", ki so ga povzročili prevrati prisilne kolektivizacije kmetov in posledične lakote v letih 1932–1933, pa tudi množične in nenadzorovane migracije milijonov kmetov v mesta. Vojna grožnja je povečala Stalinovo in na splošno sovjetsko dojemanje obrobnega in politično sumljivega prebivalstva kot potencialnega vira vstaje v primeru invazije. K temu dojemanju so prispevali tudi ponarejeni dokumenti in dezinformacije, ki jih je širila Nacistična Nemčija, da bi obtožila nedolžne sovjetske državljane. Stalin je začel načrtovati preventivno odpravo takih potencialnih rekrutov za mitsko »peto kolono razgrajačev, teroristov in vohunov«.Shearer, David. 2003. "Social Disorder, Mass Repression and the NKVD During the 1930s." Pp. 85–117 in Stalin's Terror: High Politics and Mass Repression in the Soviet Union, edited by B. McLaughlin and K. McDermott. Basingstoke: Palgrave MacMillan.Hagenloh, Paul. 2000. "Socially Harmful Elements and the Great Terror." Pp. 286–307 in Stalinism: New Directions, edited by S. Fitzpatrick. London: Routledge.  sličica|Lev Trocki, katerega je Stalin leta 1929 izključil iz partije in ga izgnal iz Sovjetske zveze. Izraz čistka v sovjetskem političnem slengu je bila okrajšava izraza čistka partijskih vrst. Leta 1933 je partija na primer izključila okoli 400.000 ljudi. Toda od leta 1936 do 1953 je izraz spremenil svoj pomen, saj je izključitev iz partije pomenila skoraj gotovo aretacijo, zapor in pogosto usmrtitev.

Glede na študijo iz oktobra 1993, objavljeno v The American Historical Review, je bil velik del velike čistke usmerjen proti razširjenemu razbojništvu in kriminalnim dejavnostim, ki so se takrat dogajale v Sovjetski zvezi. Politična čistka je bila predvsem prizadevanje sovjetskega diktatorja Josifa Stalina, da bi odstranil izziv s strani preteklih in potencialnih opozicijskih skupin, vključno z levim in desnim krilom pod vodstvom Leva Trockega in Nikolaja Buharina. Po državljanski vojni in obnovi sovjetskega gospodarstva v poznih 1920-ih se veteranskim boljševikom ni več zdela potrebna "začasna" vojna diktatura, ki je z Lenina prešla na Stalina. Stalinovi nasprotniki znotraj Komunistične partije so ga obtoževali, da je nedemokratičen in ohlapen do birokratske korupcije. To nasprotovanje sedanjemu vodstvu je morda pridobilo znatno podporo med delavskim razredom z napadom na privilegije in razkošje, ki jih je država ponujala svoji visoko plačani eliti. Zdelo se je, da je afera Ryutin upravičila Stalinove sume. Rjutin je sodeloval s še večjim tajnim Opozicijskim blokom, v katerem sta sodelovala Lev Trocki in Grigorij Zinovjev in ki je kasneje privedel do njune smrti.. Stalin je uveljavil prepoved partijskih frakcij in prepovedal tiste člane partije, ki so mu nasprotovali, s čimer je dejansko končal demokratični centralizem.

V novi obliki partijske organizacije sta bila politbiro in zlasti Stalin edina razpršilca ​​ideologije. To je zahtevalo izločitev vseh marksistov z drugačnimi nazori, zlasti tistih iz prestižne »stare garde« revolucionarjev. Ko so se začele čistke, je vlada (na ukaz NKVD) usmrtila boljševiške heroje, vključno z Mihailom Tuhačevskim in Bélo Kunom, kot tudi večino Leninovega politbiroja, zaradi političnih nestrinjanj. NKVD je napadel podpornike, prijatelje in družino teh "heretičnih" marksistov, ne glede na to, ali so živeli v Rusiji ali ne. NKVD je skoraj izbrisal družino Trockega, preden ga je njegov agent leta 1940 ubil v Mehiki; agent NKVD Ramón Mercader je bil del operativne skupine za atentate, ki jo je sestavil posebni agent Pavel Sudoplatov po Stalinovih osebnih ukazih.

Leta 1934 je Stalin označil umor Sergeja Kirova kot pretvezo za začetek velike čistke, v kateri je umrlo približno milijon ljudi. Nekateri poznejši zgodovinarji so verjeli, da je Stalin poskrbel za umor, ali pa vsaj, da je bilo dovolj dokazov za tak sklep. Kirov je bil neomajen Stalinov lojalist, vendar ga je Stalin morda videl kot potencialnega tekmeca zaradi njegove vse večje priljubljenosti med zmernimi. Partijski kongres leta 1934 je Kirova izvolil v centralni komite s samo tremi glasovi proti, najmanj od vseh kandidatov, medtem ko je Stalin prejel 292 glasov proti. Po atentatu na Kirova je NKVD vedno večjo skupino nekdanjih opozicijskih borcev obtožil umora Kirova, pa tudi vse večjega seznama drugih kaznivih dejanj, vključno z izdajo, terorizmom, sabotažo in vohunjenjem.

Druga utemeljitev za čistko je bila odstranitev morebitne »pete kolone« v primeru vojne. Vjačeslav Molotov in Lazar Kaganovič, udeleženca politične represije kot člana politbiroja, sta ves čas čistke ohranjala to utemeljitev; vsak od njih je podpisal številne sezname smrti. Stalin je verjel, da je vojna neizbežna, grozila ji tako izrecno sovražna Nemčija kot ekspanzionistična Japonska. Sovjetski komunistični tisk je državo prikazoval kot ogroženo od znotraj s strani fašističnih vohunov.

Od oktobrske revolucije naprej je Lenin izvajal politično represijo proti domnevnim sovražnikom boljševikov kot sistematično metodo vzbujanja strahu in olajšanja družbenega nadzora, zlasti med kampanjo, ki se običajno imenuje rdeči teror. Ta politika se je nadaljevala in okrepila v času Stalinovega vladanja, obdobji povečane represije, vključno z deportacijo kulakov, ki so nasprotovali kolektivizaciji, in hudo lakoto v Ukrajini. Lev Kopelev je zapisal: »V Ukrajini se je leto 1937 začelo leta 1933,« pri čemer se nanaša na sorazmerno zgodnji začetek sovjetskega zatiranja v Ukrajini.  Posebna značilnost velike čistke je bila, da so člani vladajoče vlade prvič  stranko množično vključili med žrtve represije. Zaradi razsežnosti terorja so bile velike žrtve čistk člani in funkcionarji komunistične partije. Čistko v Partiji je spremljala čistka celotne družbe.

Moskovski sodni procesi

Prvi in drugi moskovski sodni proces Med letoma 1936 in 1938 so potekali trije zelo veliki moskovski sodni procesi nekdanjim visokim voditeljem komunistične partije, na katerih so bili obtoženi zarote s fašističnimi in kapitalističnimi oblastmi za atentat na Stalina in druge sovjetske vrhovne politike, razpustitev Sovjetske zveze in obnovitev kapitalizma. Ti sodni procesi so bili zelo odmevni in o njih je obsežno poročal zunanji svet, ki je bil očaran nad spektaklom Leninovih najbližjih sodelavcev, ki so priznavali najbolj nezaslišane zločine in prosili za smrtno kazen.

Deweyejeva komisija Maja 1937 so podporniki Trockega v Združenih državah Amerike ustanovili preiskovalno komisijo za obtožbe Leona Trockega na moskovskih procesih, splošno znano kot Deweyjeva komisija, da bi ugotovili resnico o sojenjih. Komisijo je vodil znani ameriški filozof in pedagog John Dewey. Čeprav so bila zaslišanja očitno izvedena z namenom dokazati nedolžnost Trockega, so razkrila dokaze, ki so dokazali, da nekatere specifične obtožbe na sojenjih ne morejo biti resnične.

Georgy Pyatakov je na primer pričal, da je decembra 1935 odletel v Oslo, da bi od Trockega "prejel teroristična navodila". Deweyjeva komisija je ugotovila, da do takega leta ni prišlo. Drugi obtoženec, Ivan Smirnov, je priznal sodelovanje pri atentatu na Sergeja Kirova decembra 1934, ko je bil že eno leto v zaporu.

Deweyjeva komisija je pozneje objavila svoje ugotovitve v 422-stranski knjigi z naslovom Ni kriv. Njegovi sklepi so potrdili nedolžnost vseh obsojenih na moskovskem procesu. V svojem povzetku je zapisala komisija.

Neodvisno od zunanjih dokazov Komisija ugotavlja:Da je bilo vodenje moskovskega procesa takšno, da je prepričalo vsako osebo brez predsodkov, da ni bilo nobenega poskusa ugotoviti resnice.

Čeprav so priznanja nujno upravičena do najresnejše obravnave, sama priznanja vsebujejo tako inherentne neverjetnosti, da Komisijo prepričajo, da ne predstavljajo resnice, ne glede na sredstva, uporabljena za njihovo pridobitev.

Da Trocki nikoli ni dal navodil nobenemu od obtoženih ali prič v moskovskih sojenjih, naj sklene sporazume s tujimi silami proti Sovjetski zvezi [in] da Trocki nikoli ni priporočal, načrtoval ali poskušal obnoviti kapitalizma v ZSSR.

Komisija je zaključila: "Zato menimo, da so moskovski procesi lažni."

Implikacije desničarjev