Barranquilla je glavno okrožje departmaja Atlántico in mesto v Kolumbiji. Leži v bližini Karibskega morja in je največje mesto in tretje pristaniščehttps://www.supertransporte.gov.co/documentos/2020/Febrero/Puertos_07/BOLETIN-TRAFICO-PORTUARIO-2019.pdf v regiji ob severni karibski obali; od leta 2019 je mesto imelo 2.206.319 prebivalcev, zaradi česar je četrto najbolj naseljeno mesto v Kolumbiji za Bogoto, Medellínom in Calijem.
Mesto Barranquilla leži strateško ob delti reke Magdalene, 7,5 kilometra (prvotno 25 kilometrov pred hitro rastjo mesta) od njenega ustja v Karibsko morje in služi kot pristanišče za rečni in pomorski promet v Kolumbiji. Je tudi glavno gospodarsko središče departmaja Atlántico. Mesto je jedro metropolitanskega območja Barranquilla z več kot 2 milijonoma prebivalcev, ki vključuje tudi občine Soledad, Galapa, Malambo in Puerto Colombia.
Mesto Barranquilla je bilo pravno ustanovljena kot mesto 7. aprila 1813, čeprav izvira vsaj iz leta 1629. Preraslo je v pomembno pristanišče, ki je služilo kot zatočišče za priseljence iz Evrope, zlasti med in takoj po prvi in drugi svetovni vojni, ko so prispeli valovi dodatnih priseljencev z Bližnjega vzhoda in Azije. Barranquilla je postalo glavno pristanišče Kolumbije, s svojo stopnjo industrializacije in modernosti pa si je mesto prislužilo vzdevek Zlata vrata Kolumbije (špansko La Puerta de Oro de Colombia). V 1940-ih je bilo mesto Barranquilla drugo največje mesto v Kolumbiji in eno najmodernejših mest na Karibih in v Južni Ameriki; kasnejše lokalne uprave so zaradi razširjene korupcije v svojih vrstah povzročile padec življenjskega standarda. Ker so se vladne naložbe povečale v drugih kolumbijskih mestih, je bil nacionalni položaj Barranquilla zasenčen.
Mesto je gostilo srednjeameriške in karibske igre 2018 in bo gostila vseameriške igre 2027. Mesto je dom enega najpomembnejših ljudskih in kulturnih festivalov Kolumbije, karneval v Barranquilli, ki ga je Kolumbijski kongres leta 2001 razglasil za nacionalno kulturno dediščino in leta 2003 priznal Unesco.
Mednarodno letališče Ernesto Cortissoz, zgrajeno v mestu Barranquilla leta 1919, je bilo prvo letališče v Južni Ameriki. Preko njega tečejo domači in mednarodni leti.
Etimologija
Ime Barranquilla se nanaša na kanjone, ki so obstajali na območju, ki meji na Magdaleno, kjer je mesto nastalo. Med špansko kolonizacijo Amerik je bilo ime barranca običajno v obalnih skupnostih (Barrancabermeja, Barranca Nueva, Barranca Vieja itd.). To ime je verjetno izhajalo iz spremembe besede Aragon. Med špansko kolonizacijo je bilo območje znano kot indijansko območje Camacho ali Kamash; San Nicolás de la Barranquilla (zavetnik sveti Nikolaj Tolentinski) je začel razvijati območje s posestmi Barrancas de Camacho, Barrancas de San Nicolás, Barranquilla de Camacho in Barranquilla de San Nicolás, iz katerih izhaja ime mesta.
Vzdevki Leta 1921 je predsednik Kolumbije Marco Fidel Suárez mesto imenoval Pórtico Dorado de la República (Zlata vrata republike) v znak priznanja njegovega gospodarskega pomena kot pristanišča od poznega 19. stoletja. Leta 1946, ko je odprl 5. Srednjeameriške in karibske igre, je predsednik Mariano Ospina Pérez ponovno potrdil vzdevek mesta kot Zlata vrata.
Mesto Barranquilla je znano tudi kot La Arenosa (kar pomeni Peščen), tako ga je poimenoval predsednik Republike Nova Granada Tomás Cipriano de Mosquera med svojim bivanjem v Barranquilli leta 1849. Curramba, la Bella je za mesto Barranquilla uporabljal tudi novinar Juan Eugenio Cañavera v Bogoti sredi 20. stoletja. Del la Bella je kolega novinar Roger Araújo dodelil kot protiutež besedi Curramba, ki velja za poniževalno, izpeljano iz pridevnika currambero. Mislec Agustín Nieto Caballero je Barranquillo poimenoval Ciudad de los Brazos Abiertos ("Mesto odprtih rok"), Enrique Ancízar, predsednik Kolumbijskega združenja za kmetijstvo, pa ga je imenoval Faro de América ("Svetilnik Amerike").
Zgodovina Izvor in kolonialno obdobje Za razliko od drugih mest v Kolumbiji, kot sta Cartagena ali Bogotá, mesto Barranquilla ni bilo ustanovljeno v španskem kolonialnem obdobju in ni bilo ustanovljeno na predkolumbovskem mestu. Prva omemba sedanjega ozemlja sega v leto 1533 in jo je zapisal Gonzalo Fernández de Oviedo y Valdés. Opisuje pot Pedra de Heredia, ustanovitelja Cartagene, le tedne preden je ustanovil to mesto, in pravi, da je bila to točka pristanka kanujev za Indijance Santa Marte v notranjosti. Za blago so imeli dva kanuja, polna posušenih kozic in so šli na reko Magdaleno trgovat s tem blagom, soljo in drugim. Znano je, da so Indijanci Kamaš zasedli območje, samo naselje pa je bilo ustanovljeno približno leta 1629. Zato mesto ne praznuje svoje ustanovitve, temveč datum, ko je bilo kot mesto razglašeno 7. aprila 1813.
Mesto Barranquilla je najbolj znano kot Zlata vrata Kolumbije (La Puerta de Oro de Colombia), ker leži severno v Kolumbiji in je najpomembnejše pomorsko pristanišče Republike Kolumbije. Prva letalska družba v Južni Ameriki z imenom SCADTA, ki je danes Avianca, se je rodila v Barranquilli. Kljub temu je domača lokacija ljudstva Kamaš (hispanizirano v Camacho ali Camach) znana kot prvo stalno človeško naselje na mestu. V 16. stoletju je bila ustanovljena encomienda kapitana Dominga de Santa Cruza, ki mu jo je španska krona podelila za njegovo opazno vojaško delovanje. Ta encomienda je izginila leta 1559, ko je bila po smrti moža v rokah senjore Ane Ximénez, vdove Santa Cruza. Postala je žrtev brezbrižnega nasilnega dejanja drugega encomendera Galapa, don Pedra de Barrosa I., ko je samovoljno ugrabil vso populacijo Camacho, ki je lahko ponudila delovno silo, in jih odpeljal na svojo encomiendo.
Med letoma 1627 in 1637 je haciendo San Nicolás de Tolentino ustanovil Nicolás de Barros, pravnuk don Pedra de Barrosa I. Hacienda je bila ustanovljena na bregovih rečnega kanala. Prvotna površina nepremičnine je bila 24,78 kvadratnih kilometrov. Pedro Vasquez Buezo je posest razširil na 41,3 kvadratnih kilometrov. Na tem posestvu je Barros dovolil svojim delavcem, da so zgradili svoje domove in preživljali svoje družine, kar je pripomoglo k nadaljnjemu razvoju njegovega delovanja na terenu. Po smrti Barrosa je posestvo začelo sprejemati druge, na primer ljudi, ki jim je zaradi zdravja, starosti ali sorodstva z lastnikom haciende dovoljeno ostati. Bili so tudi Indijanci iz Malamba in Galape. Do leta 1681 je ranč veljal za vas, znano kot Barrancas de San Nicolas. Pred letom 1700 so mesto zasedli Aguerra iz Tierradentra, leta 1772 pa je okrožje razširila ista skupina, pri čemer so dodali sodniškega svetovalca.
Izvor Barranquilla, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja promoviral zgodovinar Domingo Malabet, ni bil podprt z ustnim izročilom niti znanstveno potrjen. Delo B. J. A. Blanca, El norte de Tierradentro y los orígenes de Barranquilla: Estudios y documentos para una geografía histórica del Departamento del Atlántico ("Severni Tierradentro in izvor Barranquilla") (1987), so trdili kmetje Barrana iz sosednjega mesta Galapa, ki so zapustili svojo zemljo in sledili svojim čredam do reke Magdalene.
Obdobje osamosvajanja (1810–1823)
V času kolumbijske vojne za neodvisnost se je mesto Barranquilla izkazalo kot artagena de Indias proti kraljevski trdnjavi Santa Marta, zagovorniku sil za neodvisnost. Leta 1812 je general Pierre Labatut napadel in premagal rojalistične sile pri Sitiovieju in Sitionuevu. 7. aprila 1813, ki so ga pozneje praznovali kot "dan Barranquilla" (el Día de Barranquilla), je predsednik-guverner Svobodne in neodvisne države Cartagena de Indias, Manuel Rodríguez Torices, podelil naziv villa mestu, s čimer mu je omogočil koristi nekaterih privilegijev in postal prestolnica departmaja Barlovento (ali Tierradentro), v priznanje za hrabrost in domoljubje, ki ga je mesto izkazalo pri obrambi mesta C, ki se zavzema za neodvisnost.
Leta 1815 je Joaquín Vallejo, bogat trgovec, tri mesece na lastne stroške vzdrževal bataljon za neodvisnost. Ko so se španske sile pod vodstvom polkovnika Valentína Capmanija približale mestu Barranquilla, so se prebivalci uprli Capmaniju, vendar so bili 25. aprila 1815 poraženi. Prebivalstvo mesta so napadle in ujele rojalistične čete, ki so premagale tudi bataljon za neodvisnost Valleja. V naslednjih 5–6 letih je bilo mesto Barranquilla središče za republiške vojaške operacije. 10. oktobra 1821 je bila poražena zadnja kraljevska trdnjava v Cartageni. Takrat je bila Cartagena glavno mesto suverene države Bolivar, ki ji je pripadalo mesto Barranquilla. Istega leta je mesto vodil njen prvi župan Agustín Del Valle, ki je svoje naloge opravljal iz svojega doma, ki je bil pozneje preurejen v vojaški štab. 24. julija 1823 se je zgodila pomorska bitka pri jezeru Maracaibo, ki je povzročila končni izgon španskih rojalističnih sil iz Velike Kolumbije.
Republikansko obdobje
19. stoletje Geografsko območje mesta Barranquilla ni vključevalo mineralnih ali naravnih bogastev in tako ni služilo kot lokacija, kjer so Španci ohranili stalno prisotnost. Njegov pomen je bil ovrednoten šele sredi 19. stoletja, saj je Nemec Juan Bernardo Elbers v imenu Simóna Bolívarja ob ustanovitvi Velike Kolumbije leta 1823 uvedel parnike, ki so pluli po reki Magdaleni. Pot je bila odprta 10. novembra 1825. V mestu Barranquilla se je tako sprožila živahna menjava blaga z mesti in kraji kolumbijske notranjosti ter z mednarodnimi trgovci in postalo je glavno pristanišče za izvoz kave. Z ustanovitvijo nove države Republike Nova Granada leta 1831 sta se v Barranquilli začeli dve revoluciji. Eno so vodili Policarpo Martínez, Antonio Pantoja, Lorenzo Hernández, Crispín Luque, Esteban Márquez y Santos de la Hoz proti diktaturi Rafaela Urdanete. Drugo je vodil general Ignacio Luque, ki je zatrl prvo revolucijo.
Leta 1840 so trgovci in komercialni prevozniki iz Barranquilla poskušali oblikovati neodvisno provinco Cibeles, ki naj bi obsegala kantone Barlovento. Za svojega vodjo so razglasili polkovnika Ramóna Antigüedada. Primarni cilj je bil obnoviti mesto Sabanilla kot neodvisno pristanišče, saj sta izvoz nadzorovala mesti Cartagena in Santa Marta. Cartagenske čete so ta upor hitro zatrle. Leta 1845 je bilo mesto eden od devetih kantonov, ki so sestavljali provinco Cartagena.
Ob koncu desetletja, leta 1849, je predsednik Tomás Cipriano de Mosquera izdal odlok, s katerim je zaliv Sabanilla revitaliziral kot pristanišče za izvoz blaga. Tam je bila zgrajena carinarnica, Castillo de Salgar, za sprejem novega prometa. V začetku junija 1849 je v Barranquilli prišlo do izbruha kolere. Izvirala je iz Cartagene, ta pa jo je prejela s pošiljkami, ki so prihajale iz Paname.
20. marca 1852 je kongres Nove Granade sprejel zakon, ki je provinco Cartagena ločil od kantonov Barranquilla, Soledad in Sabanalarga, ki so postali del province Sabanilla, s prestolnico Barranquilla. 2. maja 1854 je Tomás Cipriano de Mosquera prispel v mesto Barranquilla in prebivalci so ga podprli v njegovem boju proti revolucionarju Joséju Maríi Melu v Bogoti. Ustanovna skupščina države Bolívar je 7. oktobra 1857 Barranquilli podelila status ciudad (mesto); in istega leta je občinski svet Barranquilla določil tri cone v mestu: Abajo del Río, Arriba del Río in El Centro. Barranquilla je bil del departmaja Sabanilla, enega od petih departmajev, ki so sestavljali Suvereno državo Bolívar, katere oblikovanje je z zakonom z dne 15. junija 1857 nasledilo provinco Cartagena. V času Granadinske konfederacije je konservativni general Joaquín Posada Gutiérrez je 6. novembra 1859 napadel in premagal mestni trg v Barranquilli, ki ga je branil liberalni vodja Vicente Palacio. Nato si je mesto 9. decembra povrnil vodja liberalcev Manuel Cabeza.