Južnoafriški gepard (znanstveno ime Acinonyx jubatus jubatus) je nominirana podvrsta geparda, ki izvira iz vzhodne in južne Afrike. Južnoafriški gepard živi predvsem v nižinskih območjih in puščavah Kalaharija, savanah Okavangove delte in na traviščih regije Transvaal v Južni Afriki. V Namibiji so gepardi večinoma na kmetijskih zemljiščih.
Taksonomija
Južnoafriškega geparda je prvi opisal nemški naravoslovec Johann Christian Daniel von Schreber v svoji knjigi Die Säugethiere in Abbildungen nach der Natur mit Beschreibungen (Sesalci, ilustrirani kot v Naravi z opisi), objavljeni leta 1775. Schreber je vrsto opisal na podlagi primerka z Rta dobrega upanja. Zato je nominirana podvrsta.Schreber, J. C. D. (1775). "8. Der Gepard". Die Säugethiere in Abbildungen nach der Natur mit Beschreibungen. Band 3. Erlangen: Wolfgang Walther. pp. 392–393. Subpopulaciji sta bili imenovani "južnoafriški gepard" in "namibijski gepard."Marker, L.L. (2002). Aspects of Cheetah (Acinonyx jubatus) Biology, Ecology and Conservation Strategies on Namibian Farmlands. Oxford: University of Oxford.
Po Schreberjevem opisu so tudi drugi naravoslovci in zoologi opisali osebke gepardov iz mnogih delov južne in vzhodne Afrike, ki danes veljajo za sinonime A. j. jubatus: Felis guttata, ki ga je leta 1804 predlagal Johann Hermann; Felis fearonii, ki ga je leta 1834 predlagal Andrew Smith; Felis lanea, ki ga je leta 1877 predlagal Philip Sclater;Sclater, P. L. (1877). Woolly cheetah (Felis lanea). Proceedings of the general meetings for scientific business of the Zoological Society of London (1884): 476. Acinonyx jubatus obergi, ki ga je leta 1913 predlagal Max Hilzheimer;Hilzheimer, M. (1913). Über neue Geparden nebst Bemerkungen über die Nomenklatur dieser Tiere. Sitzungsberichte der Gesellschaft Naturforschender Freunde zu Berlin: 283−292. Acinonyx jubatus ngorongorensis, ki ga je leta 1913 predlagal Hilzheimer na osnovi primerka iz Ngorongoroa, Nemška vzhodna Afrika; Acinonyx jubatus velox, ki ga je leta 1913 predlagal Edmund Heller na podlagi geparda, ki ga je Kermit Roosevelt ustrelil junija 1909 v kenijskem višavju. Acinonyx rex, ki ga je leta 1927 predlagal Reginald Innes Pocock na podlagi primerka iz gorovja Umvukwe v Rodeziji.
Leta 2005 so avtorji knjige Mammal Species of the World združili A. j. guttata, A. j. lanea, A. j. obergi in A. j. rex pod A j. jubatus, hkrati pa priznava A. j. raineyi in A. j. velox kot veljavne taksone in glede na P. l. ngorongorensis kot sinonim za raineyi.
Leta 2017 je delovna skupina za klasifikacijo mačk skupine strokovnjakov za mačke vse populacije gepardov iz večine delov vzhodne in južne Afrike vključila v skupino A. j. jubatus, s čimer je postala najbolj razširjena podvrsta na celini.
Evolucijska zgodovina Od zgodnjega pleistocena so bili najzgodnejši fosili afriškega geparda najdeni v spodnjih ležiščih soteske Olduvai v severni Tanzaniji, in ugotovljeno je bilo, da so fosili geparda v južni Afriki stari 3,5 do 3,0 milijona let. Jugovzhodnoafriški gepard je druga najstarejša podvrsta.
Gepardi iz Afrike in Azije so prej veljali za genetsko enake drug drugemu.O’Brien S. J. 1987. East African Cheetahs: Evidence for Two Population Bottlenecks? Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 84:508-11. Raziskave in analize DNK so se začele v zgodnjih 1990-ih in so pokazale, da sta južnoafriški in vzhodnoafriški gepard res ločeni podvrsti.
Do septembra 2009 je veljalo, da je azijski gepard enak afriškim. Stephen J. O'Brien iz Laboratorija za genomsko raznolikost Nacionalnega inštituta za raka je menil, da so med seboj ločeni le 5000 let, kar ni dovolj časa, da bi jih razvrstili kot ločene podvrste.
V začetku leta 2011 so rezultati filogeografske analize 94 vzorcev gepardov iz muzejskih zbirk, divjih osebkov in osebkov v ujetništvu, pokazali, da se jugovzhodnoafriški in azijski gepardi genetsko razlikujejo in da so se verjetno ločili pred med 32.000 in 67.000 leti. Podatki mitohondrijske DNK kažejo, da vzorci gepardov iz vzhodne Afrike niso imeli skupnega haplotipa z vzorci iz južne Afrike, čeprav je en haplotip, prisoten v vzorcih gepardov iz Tanzanije in Kenije, združen z vzorci iz Južne Afrike. Ppopulacije v vzhodni Afriki bi lahko izhajale iz razmeroma nedavnega dogodka ponovne kolonizacije. Razhajanje med populacijami gepardov v južni, vzhodni in severni Afriki je prišlo med 6700 in 32400 leti.
Genetika
Zgodovinsko gledano so menili, da so gepardi genetsko homogeni. Leta 2011 so rezultati filogeografske študije pokazali, da so populacije azijskih gepardov in gepardov v Afriki genetsko ločene in ločene pred 32.000 in 67.000 leti.
Volnatega geparda je v poznem 19. stoletju odkril angleški zoolog Philip Sclater. Veljal je za ločeno vrsto geparda, ki je imel debelejše telo ter daljše in gostejše krzno. Pridobljenih je bilo več primerkov. Ta bitja so lahko iste vrste kot današnji gepard, vendar imajo genetsko nagnjenost k dolgemu kožuhu. Leta 1877 je Sclater iz Zoološkega društva London pisal o nedavni pridobitvi živalskega vrta. Leta 1878 so v Južnoafriškem muzeju poročali o drugem volnatem gepardu kot ohranjenem primerku. Tako londonski kot južnoafriški primerki so prišli iz Beaufort Westa. Leta 1884 je bila z istega območja pridobljena tretja koža, čeprav je imela bolj izrazite lise in je bila nekoliko manjša. Do poznih 1880-ih so lovci na trofeje izločili volnate geparde; glede na število in lokacijo osebkov se zdi, da se je ta varianta razvila zelo nedavno (generacije in ne tisočletja); morda so bile vse te živali (zdi se, da jih je v najboljšem primeru znanih le peščica) potomci enega samskega para, rojenega okoli leta 1875, ali morda še ene generacije. Volnati gepard je v vsakem primeru izginil.
Kraljevega geparda je leta 1927 naravoslovec Reginald Innes Pocock štel za drugo vrsto. Ugotovljeno je bilo, da gre za mutacijo, ki jo povzroča recesivni gen. Kraljevi gepard je redka različica južnega geparda, ki so ga prvič odkrili v južni Rodeziji leta 1925. Kraljevega geparda so prvič našli v Južni Afriki leta 1940 in v Bocvani leta 1942. Vendar se je leta 1981 izkazalo, da kraljevi gepardi nikoli niso bili druga vrsta, saj so se kraljevi gepardi skotili iz rednih staršev v Centru za geparde in divje živali De Wildt v Južni Afriki, drugi kraljevi gepard pa je bil rojen iz dveh samic, ki sta se parili z divjim samcem geparda iz province Transvaal, in še več kraljevi gepardi so se rodili pozneje v De Wildt Cheetah Centru. Kraljeve geparde najdemo v Južni Afriki, Zimbabveju in Bocvani. Leta 2012 je bilo ugotovljeno, da je vzrok za ta alternativni vzorec dlake mutacija v genu za transmembransko aminopeptidazo Q (Taqpep), istem genu, ki je odgovoren za črtasto "skušo" v primerjavi s "klasičnimi" vzorci lis, ki so jih opazili pri mačjih dlakah.
Gepard ima tudi melanizem kot eno svojih redkih barvnih oblik. Melanističnega geparda v Zambiji je Vesey Fitzgerald videl v družbi pegastega geparda.
Značilnosti
Gepard je srednje velika mačka. Skupna velikost odraslega samca geparda lahko meri od 168 do 200 cm in 162 do 213 cm za samice. Odrasli gepardi so ob ramenih visoki od 70 do 90 cm. Samci so nekoliko višji od samic in imajo nekoliko večjo glavo s širšimi sekalci in daljšimi čeljustmi.
Meritve divjih gepardov v Namibiji kažejo, da se samice gibljejo po dolžini glave in telesa od 113 do 140 cm z dolgim repom od 59,5 do 73,0 cm in tehtajo med 21,0 in 63,0 kg; samci se gibljejo po dolžini glave in telesa od 113 do 136 cm z dolgimi repi od 60 do 84 cm in tehtajo med 28,5 in 65,0 kg..
Gepard ima svetlo rumeno ali včasih zlato dlako, njegov kožuh pa je nekoliko debelejši kot pri drugih podvrstah. Bela spodnja stran je zelo izrazita, zlasti na vratu in prsih, na trebuhu pa je manj pegastih madežev. Pege na obrazu so bolj izrazite in na splošno se zdijo njegove lise bolj goste kot pri večini drugih podvrst. Sledi solz so na vogalih ust izrazito debelejši in skoraj vsi imajo izrazite rjave oznake brkov. Tako kot azijski gepard je znano, da ima za repom krzno in ima bele in črne konice na koncu repa. Vendar ima gepard lahko tudi samo črno konico na koncu repa.
Na puščavskih območjih, kot je Kalahari, so gepardi nekoliko manjši in lažji, s tanjšim, svetlim krznom, kar ima tudi severozahodnoafriški gepard.
Razširjenost in habitat
Jugovzhodni afriški gepard običajno živi na traviščih, savanah, grmičastih gozdovih in sušnih okoljih, kot so puščave in polpuščavske stepe. Te geparde lahko najdemo na odprtih planotah, kjer z zelo veliko hitrostjo preganjajo in lovijo rastlinojede sesalce, kot so antilope. V Južni Afriki ima gepard raje tudi gozdove (v Krugerjevem narodnem parku), grmičevje, visoke gore, gorska travišča in gorska območja, kjer je večinoma na voljo ugoden plen.
Jugovzhodni afriški gepard je trenutno najpogostejša podvrsta in je bil razširjen povsod v južni do osrednji Afriki, od Južne Afrike do južne Demokratične republike Kongo (provinca Katanga) in južne Tanzanije. Njegov domet je zdaj močno zmanjšan, kjer je na območju 1.223.388 km², kar je 22 % njegovega prvotnega dosega.
Od leta 1990 je bilo v Namibiji predhodno ocenjeno na le 2000 posameznikov, od leta 2015 pa danes v Namibiji živi več kot 3500 gepardov. Država ohranja največjo populacijo divjih gepardov na svetu. Približno 90–95 % gepardov živi na namibijskih kmetijskih zemljiščih; drugi živijo v porečju Kalahari, obalnih puščavah Namib in Kaokoveld ter osrednji do severovzhodni regiji države. Čeprav so namibijski gepardi večinoma zunaj zavarovanih območij, živijo tudi v zavetišču za divje živali Naankuse, narodnem parku Namib-Naukluft in narodnem parku Bwabwata. Gepardi so precej neobičajni v narodnem parku Etoša in v Palmwagu.
Bocvana ima od leta 2016 približno 2000 gepardov, drugo največjo populacijo gepardov. Večinoma jih najdemo v sušnih habitatih osrednjega Kalaharija, naravnega rezervata Mokolodi in čezmejnega parka Kgalagadi (znan kot narodni park Gemsbok v Bocvani) na jugu, na jugozahodu in tudi v severni regiji države, ki ima največjo bazo plena, kot so Okavangova delta, narodni park Chobe in rezervat za divjad Moremi. Znano je tudi, da rezervat za divjad Khutse vsebuje veliko primerne podlage za plen za geparde, kot so skokonoga gazela, pasana in gnu. Geparde redko najdemo v vzhodni Bocvani in na meji z Zimbabvejem.
V Južni Afriki gepardi živijo v provincah Limpopo, Mpumalanga, North West in Northern Cape. Po prizadevanjih za ohranjanje skozi leta so bili gepardi ponovno naseljeni v vzhodnih, zahodnih in južnih delih, pred kratkim pa v provinci Free State v državi. Več kot 90 % populacije gepardov je zunaj zavarovanih območij, kot so rezervati divjadi in kmetijskih zemljišč.Human Wildlife Conflict, Cheetah Conservation Fund Več kot 412 gepardov je v Krugerjevem narodnem parku, subpopulacije od 300 do 350 v parkih in rezervatih ter 400 do 500 prosto potujočih na kmetijskih zemljiščih v Limpopo in severozahodni provinci, čeprav je čezmejni park Kgalagadi trdnjava za geparde. Nacionalna parka Kruger in Kalahari Gemsbok imata največje populacije; v njih živi približno 42 % južnoafriških gepardov. Cheetahs had not always been common in South Africa. Gepardi v Južni Afriki niso bili vedno pogosti. Do zdaj je v državi tretja največja populacija gepardov po letih ohranjanja in ponovnih vnosov v naravo. Ocenjuje se, da v letu 2016 v divjini živi približno 1500 odraslih gepardov.