Vichyjska Francija (francosko: Régime de Vichy) je splošno ime za francosko državo, ki jo je med drugo svetovno vojno vodil francoski maršal Philippe Pétain. Režim, ki je vladal državi, je bil avtoritarne, ksenofobične, antisemtiske, korporativnistične in tradicionalistične narave. Uradno neodvisna je sprejela politiko sodelovanja z Nacistično Nemčijo, ki je zasedla njen severni in zahodni del države, preden je novembra 1942 zasedla še preostanek metropolitanske Francije. Čeprav je bil formalno Pariz njeno glavno mesto, je imela vlada Višijske države svoj sedež v zdraviliškem mestu Vichy, kjer je ostala odgovorna za civilno upravo Francije in njenih kolonij.Julian T. Jackson, France: The Dark Years, 1940–1944 (2001).
Tretja francoska republika je v drugo svetovno vojno vstopila septembra 1939 na strani zavezniških sil. 10. maja 1940 jo je napadla Nacistična Nemčija. Nacisti so hitro premagali zavezniške čete, tako da so naredili ovinek in vdrli preko belgijsko-francoske meje. Do sredine junija je bil vojaški položaj Francozov slab in bilo je očitno, da bitke za Francijo ni mogoče dobiti. Francoska vlada je začela razpravljati o možnosti premirja. Paul Reynaud je odstopil s položaja premiera, namesto, da bi podpisal premirje, nadomestil pa ga je maršal Philippe Pétain, junak prve svetovne vojne. Kmalu zatem je Pétain 22. junija 1940 podpisal premirje, Tretja francoska republika pa je ob tem razpadla, saj je državni zbor Pétainu podelil diktatorska pooblastila.
Ko je bila ustanovljena Vichyjska Francija, je Pétain vzpostavil avtoritarno vlado, ki je obrnila številne liberalne politike in uveljavila strog nadzor nad gospodarstvom. Konservativni katoliki so postali vidni, Pariz pa je izgubil svoj avantgardni status v evropski umetnosti in kulturi. Mediji so bili strogo nadzorovani in so spodbujali antisemitizem in po začetku operacije Barbarossa junija 1941 tudi antiboljševizem.Debbie Lackerstein, National Regeneration in Vichy France: Ideas and Policies, 1930–1944 (2013) Pogoji premirja so predstavljali določene prednosti, na primer ohranitev francoske mornarice in francoskega kolonialnega cesarstva pod francoskim nadzorom in izogibanje popolni okupaciji države s strani Nemčije, ki je ohranila določeno stopnjo francoske neodvisnosti in nevtralnosti. Kljub močnemu pritisku, se francoska vlada v Višiju nikoli ni pridružila silam osi in je celo ostala formalno v vojni z Nemčijo. Nasprotno pa je Vichyjska Francija postala kolaboracionističen režim.
Uradno povojno francosko stališče je bilo, da je bila Vichyjska Francija nemška marionetna država. Zgodovinarji so od sedemdesetih let dvajsetega stoletja to stališče zavračali z trditvijo: "Vichy je imel svojo politično agendo, ki jo je sledil brez najmanjšega pritiska Nemčije".Julian T. Jackson, "The Republic and Vichy." in The French Republic: History, Values, Debates (2011): 65-73 quoting p. 65. Nemčija je obdržala dva milijona francoskih vojnih ujetnikov in uvedla prisilno delo (francosko: service du travail obligatoire) mladim Francozom. Francoski vojaki so bili talci, da bi zagotovili, da bo Vichy zmanjšal svoje vojaške sile in plačal velik davek zlata, hrane in zalog Nemčiji. Francoski policiji je bilo ukazano, da aretira Jude in druge "nezaželene", kot so komunisti in politični begunci, zaradi česar je bilo ubitih najmanj 72.500 Judov.
Večina francoske javnosti je sprva podpirala režim, vendar se je mnenje postopoma obrnilo proti francoski vladi in okupacijskim nemškim silam, ko je postalo jasno, da Nemčija izgublja vojno, življenjske razmere v Franciji pa so postajale vse težje. Francoski odpor, ki je večinoma sodeloval z gibanjem fracoskega generala Charlesa de Gaulla izven države, se je med okupacijo okrepil. Po zavezniški invaziji na Normandijo junija 1944 in osvoboditvi Francije septembra istega leta je bila kot nova nacionalna vlada ustanovljena Začasna vlada svobodne Francije Francoske republike (GPRF), ki jo je vodil Charles de Gaulle.
Zadnji izgnanci iz Vichyjske Francije so bili ujeti v Sigmaringeni aprila 1945. Nova začasna vlada je Pétainu sodila zaradi veleizdaje in ga obsodila na smrtno kazen, vendar je obsodbo De Gaulle spremenil v dosmrtno ječo. Le štirim višjim uradnikom Vichyjske Francije so sodili za zločine proti človeštvu, čeprav so mnogi drugi sodelovali pri deportaciji Judov za internacijo v nacistična koncentracijska taborišča, zlorabah zapornikov in hudih dejanjih zoper pripadnike odpora.
Padec Francije, ustanovitev Vichyjske Francije in Vichyjske vlade levo|sličica|Zajeti francoski vojaki (junij, 1940) 3. septembra 1939 je Francija napovedala vojno Nemčiji potem, ko je ta dva dni prej napadla Poljsko in s tem sprožila začetek druge svetovne vojne. Po osmih mesecih lažne vojne so se Nemci 10. maja 1940 odločili za operacije za zahodu Evrope ter tega dne napovedali napad na Francijo. Po nemški zasedbi Nizozemske, Belgije in Luksemburga so se konec maja napadi preselili v Francijo, pri tem pa je nemška vojska premagala francoske in britanske čete ter zelo dobro napredovala proti jugu Francije. V nekaj dneh je postalo jasno, da so francoske vojaške sile preobremenjene in da francoskega poraza ni mogoče preprečiti.Robert A. Doughty, The Breaking Point: Sedan and the Fall of France, 1940 (1990) Vladni in vojaški voditelji, globoko šokirani nad usodo, so razpravljali, kako naprej. Številni uradniki, vključno s premierjem Paulom Reynaudom, so želeli vlado preseliti v francoske kolonije v severni Afriki in nadaljevati vojno s francosko mornarico in kolonialnimi viri. Drugi, zlasti podpredsednik Philippe Pétain in vrhovni poveljnik general Maxime Weygand, so vztrajali, da je odgovornost vlade ostati v Franciji in poskrbeti za svoje ljudi; pozvali so k takojšnjemu podpisu premirja.
Medtem, ko se je razprava nadaljevala, se je bila vlada prisiljena večkrat preseliti, da bi se izognila zajetju napredujočih nemških sil in končno dosegla Bordeaux. Komunikacije so bile slabe in na tisoče civilnih beguncev je zaprlo ceste. V teh kaotičnih razmerah so prevladali zagovorniki premirja. Predsedniški kabinet se je strinjal s predlogom za iskanje pogojev za premirje z Nemčijo z razumevanjem, da bo Francija ohranila možnost nadaljevanja boja, če bo Nemčija postavila nečastne ali pretirano ostre pogoje. Generalu Charlesu Huntzigerju, ki je vodil francosko delegacijo za premirje, je bilo rečeno, naj prekine pogajanja, če bodo Nemci zahtevali zasedbo vse metropolitanske Francije, francoske flote ali katerega koli francoskih čezmorskih ozemelj. Vendar Nemci niso postavili nobene od teh zahtev.
Premier Reynaud se je zavzemal za nadaljevanje vojne, vendar so ga kmalu preglasovali tisti, ki so se zavzemali za podpis premirja. V nevzdržnem položaju je premie Reynaud 16. junija 1940 odstopil in predsednik države Albert Lebrun je na njegovo priporočilo imenoval 84-letnega Phillipa Pétaina za novega predsednika vlade. Premirje z Nemčijo je bilo podpisano 22. junija 1940, ko je Francija kapitulirala, prav tako je bilo podpisano tudi premirje z Fašistično Italijo, ki je 10. junija vstopila v vojno proti Franciji. Ločen francoski sporazum je bil podpisan, veliko potem, ko je bil izid bitke odločen.
Adolf Hitler je imel številne razloge za privolitev v premirje. Želel je zagotoviti, da se Francija ne bo še naprej borila iz severne Afrike in da bo francoska mornarica izključena iz vojne. Poleg tega bi puščanje francoske vlade na mestu Nemčije razbremenilo znatnega bremena upravljanja francoskega ozemlja, zlasti ker je Hitler svojo pozornost usmeril proti Veliki Britaniji, ki se ni predala in se je borila proti Nemčiji. Nazadnje, ker Nemčija ni imela dovolj mornarice za zasedbo francoskih čezmorskih ozemelj, je bila Hitlerjeva edina praktična možnost, da Britancem zavrne uporabo teh ozemelj, ohraniti status Francije kot de jure neodvisne in nevtralne države ter poslati sporočilo Veliki Britaniji, da je sama, pri čemer bi se zdelo, da je Francija zamenjala stran, ZDA pa ostanejo nevtralne. Vendar se je nemško vohunjenje proti Franciji po porazu močno okrepilo, zlasti v južni Franciji.
Pogoji premirja sličica|Francija pod nemško okupacijo (Nemci so južno cono zasedli novembra 1942). Rumena cona je bila pod italijansko upravo. Premirje, podpisano 22. junija 1940, je Francijo razdelilo na okupirano in nezasedeno območje. Severno in zahodno Francijo, vključno s celotno atlantsko obalo, je zasedla Nacistična Nemčija, preostali dve petini države, južno in jugo-vzhodno, pa je bila pod nadzorom francoske vlade s prestolnico v Vichyju pod vodstvom Phillipa Pétaina. Domnevno je francoska vlada upravljala celotno ozemlje.
Ujetniki Nemčija je dva milijona francoskih vojakov ujela kot vojne ujetnike in jih poslala v taborišča v Nemčiji. Približno tretjina je bila do leta 1944 izpuščena pod različnimi pogoji. Od preostalih so bili častniki in podčastniki zaprti v taboriščih, vendar so bili oproščeni prisilnega dela. Privatnike so najprej poslali na prevzgojo v taborišča "Stalag", nato pa jih premestili na opravljanje dela. Približno polovica jih je delala v nemškem kmetijstvu, kjer so bili obroki hrane ustrezni, nadzor pa prizanesljiv. Ostali so delali v tovarnah ali rudnikih, kjer so bile razmere veliko težje.
Vojska za premirje Nemci so neposredno zasedli severno in zahodno Francijo. Francozi so morali plačati stroške za 300.000 nemško okupacijsko vojsko, ki so znašali 20 milijonov rajhsmark na dan, po umetnem tečaju dvajset frankov za rajhsmark. To je bilo 50-kratnik dejanskih stroškov okupacijskega garnizona. Francoska vlada je bila odgovorna tudi za preprečevanje pobega francoskih državljanov v izgnanstvo. sličica|298x298_pik|Francoski vojni ujetnik v nemškem ujetništvu, 1940. IV. člen premirja je dovoljeval majhno francosko vojsko - Armistice Armies (Armée de l'Armistice) - nameščeno na nezasedeni coni in vojaško oskrbo francoskega kolonialnega cesarstva v tujini. Naloga teh sil je bila ohranjanje notranjega reda in obramba francoskih ozemelj pred napadom zaveznikov. Francoske sile naj bi ostale pod splošnim vodstvom nemških oboroženih sil.
Natančna moč francoske metropolitanske vojske Višij je bila določena na 3.768 častnikov, 15.072 podčastnikov in 75.360 mož. Vsi člani so morali biti prostovoljci. Poleg vojske je bila velikost žandarmerije določena na 60.000 mož in protiletalska sila 10.000 mož. Kljub prihodu izurjenih vojakov iz kolonialnih sil (zmanjšanih v skladu s premirjem) je primanjkovalo prostovoljcev. Kot rezultat, je bilo za izpolnitev kvote obdržanih 30.000 moških. V začetku leta 1942 so bili ti obvezniki izpuščeni, a moških še vedno ni bilo dovolj. To pomanjkanje je ostalo do padca režima.
Francoska metropolitanska armada Višij je bila prikrajšana za tanke in druga oklepna vozila in ji je obupno primanjkovalo motornega transporta, kar je bil poseben problem za konjeniške enote. Preživeli plakati o rekrutiranju so poudarjali priložnosti za atletske dejavnosti, vključno z jahanjem, kar je odražalo tako splošni poudarek, ki ga je vlada Višijska vlada dala na podeželske vrline in dejavnosti na prostem, kot tudi resničnost služenja v majhni in tehnološko zaostali vojaški sili. Tradicionalne značilnosti, značilne za francosko vojsko pred letom 1940, kot so kepiji in težki kapoti (zapeti veliki plašči), so nadomestile baretke in poenostavljene uniforme.
Višijska oblast ni napotila vojske proti odporniškim skupinam, ki so delovale na jugu Francije, in so to vlogo pridržale višijski milici (miliciji), paravojaški sili, ki jo je 30. januarja 1943 ustvarila vlada Višij za boj proti odporu. Pripadniki redne vojske so tako lahko po nemški okupaciji južne Francije in razpustitvi armade premirja novembra 1942 prebegnili k makiji. Nasprotno pa so Milice še naprej sodelovale, njeni pripadniki pa so bili po osvoboditvi izpostavljeni represalijam.