Anglo-ruska invazija na Nizozemsko (ali Anglo-ruska ekspedicija na Nizozemsko ali Helderjeva ekspedicija ) je bil vojaški pohod od 27. avgusta do 19. novembra 1799 med vojno druge koalicije, v kateri so ekspedicijske sile britanskih in ruskih čet vdrle na polotok Severna Holandija v Batavski republiki. Pohod je imel dva strateška cilja: nevtralizirati batavsko floto in spodbuditi vstajo privržencev nekdanjega kraljevega namestnika Viljema V. proti batavski vladi. Invaziji je nasprotovala nekoliko manjša združena francosko-batavska vojska. Taktično so bile anglo-ruske sile sprva uspešne, saj so premagale branilce v bitkah pri Callantsoogu in Krabbendamu, vendar so kasnejše bitke potekale v škodo anglo-ruskim silam. Po porazu pri Castricumu se je vojvoda York, britanski vrhovni poveljnik, odločil za strateški umik na prvotno mostišče na skrajnem severu polotoka. Nato so se z vrhovnim poveljnikom francosko-batavskih sil, generalom Guillaumeom Marie Anne Brune, sklenili sporazum, ki je anglo-ruskim silam omogočil nemoteno evakuacijo tega mostišča. Vendar je odprava delno uspela pri svojem prvem cilju, saj je zajela znaten delež batavske flote.
Ozadje V osemdesetih letih osemnajstega stoletja pro-francoski domoljubni upor ni uspel vzpostaviti demokratične nizozemske republike brez hiše Orange-Nassau, ko je bila slednja obnovljena po pruski invaziji na Nizozemsko leta 1787. Nizozemska republika, ki so ji ponovno vladali orangisti, je bila članica prve koalicije, ki je po letu 1792 nasprotovala revolucionarni francoski republiki. Leta 1795, ob koncu njihovega pohoda na Flandrijo, so sile kraljevega namestnika Wiljema V. Oranškega ter njegove britanske in avstrijske zaveznike premagala invazijska francoska vojska pod vodstvom generala Charlesa Pichegruja, povečana s kontingentom nizozemskih patriotskih revolucionarjev pod generalom Hermanom Willemom Daendels. Schama, pp. 178–190 Nizozemska republika je bila strmoglavljena; kraljevi namestnik je pobegnil iz države v London; in razglašena je bila Batavska republika.Schama, pp. 190–192
Kljub osvojitvi stare republike leta 1795 se vojna ni končala; Nizozemska je ravnokar zamenjala stran in je zdaj v celoti sodelovala v nenehnem požaru, vendar se je njena vloga spremenila. Francija ni potrebovala svoje vojske toliko kot svojih pomorskih virov, v katerih je bila sama Francija nezadostna.Schama, p. 235 Leta 1796 so Nizozemci pod novim zavezništvom začeli s programom gradnje mornarice. Popolnjevanje novih ladij je bilo težava, ker je bil častniški zbor stare mornarice odločen oranžist. Ljudje, kot je "Hero of Doggerbank" Jan Hendrik van Kinsbergen, so častno odtegnili svoje storitve. Novo mornarico so torej vodili ljudje, kot je Jan Willem de Winter, ki so bili korektnega političnega odtenka, a so imeli le omejene izkušnje. To je neposredno vodilo do debakla predaje v zalivu Saldanha leta 1796 in bitke pri Camperdownu leta 1797. Batavska mornarica se je pri Camperdownu obnašala kredibilno, vendar to ni zmanjšalo materialnih izgub, zato je morala republika znova začeti s programom gradnje mornarice.Schama, pp. 282, 292 S tem programom je batavska mornarica kmalu postala dovolj močna, da je moralo Veliko Britanijo skrbeti za njen potencialni prispevek k grozeči francoski invaziji na Anglijo ali Irsko.Plans for an invasion of Ireland, using a Batavian squadron, had reached an advanced stage in 1797; Schama, pp. 278–279, 281
Prva koalicija je razpadla leta 1797, vendar je Velika Britanija kmalu našla novega zaveznika v ruskem carju Pavlu I. Novi zavezniki so dosegli nekaj uspehov v kopenski vojni proti Franciji, zlasti v marionetni Cisalpski republiki in Helvetski republiki, kjer je vojska Druge koalicije v začetku leta 1799 uspela odriniti Francoze na široki fronti. Britanci, zlasti premier William Pitt mlajši, so si želeli ohraniti ta zagon z napadi na druge skrajnosti francoskega "cesarstva". Batavska republika se je zdela primerna tarča za tak napad, saj je Oranški princ močno lobiral za ravno tako popolno vojaško prizadevanje, da bi ga obnovil, in z oranžističnimi agenti, ki so Britancem navedli, da je francoski nadzor nad Batavsko republiko šibek in da bi odločen napad Britancev proti Amsterdamu vodil v množično vstajo proti Francozom. Dodatna spodbuda je bila, da je bila kombinirana kampanja proti Nizozemcem pogoj za sporazum z Rusi z dne 28. decembra 1798 Schama, p. 390 V tem sporazumu je car Pavel I. dal koaliciji na razpolago 45.000 ruskih vojakov v zameno za britanske subvencije. Ta konvencija je bila podrobneje opisana v sporazumu z dne 22. junija 1799, s katerim je Pavel obljubil, da bo za odpravo na Nizozemsko zagotovil silo sedemnajstih bataljonov pehote, dve četi topništva, eno četo pionirjev in eno eskadriljo huzarjev; Skupaj 17.593 mož. V zameno je Britanija obljubila plačilo subvencije v višini 88.000 funtov in še 44.000 funtov na mesec, ko bodo vojaki na terenu. Velika Britanija bi sama opremila 13.000 vojakov in oskrbela večino transportnih in pomorskih plovil. Campaign, p. 2; Schama, p. 390
Pohod sličica| Zemljevid Severne Nizozemske iz 19. stoletja Že na začetku skupna odprava, ki je bila načrtovana, ne bi smela biti zgolj vojaška zadeva. Pitt je domneval, da bodo Nizozemci, tako kot italijansko in švicarsko prebivalstvo, navdušeno podprli invazijo proti Francozom. Britanski zgodovinar Simon Schama pravi : "Ko je bila dvignjena oranžna zastava, se zdi, da je verjel, da bo batavska vojska do zadnjega prešla k silam koalicije in da bo njena republika propadla pod najmanjšim pritiskom." Schama, p. 391 Na koncu so ta pričakovanja razočarala. Campaign, p. 70; Ehrman, p. 257
Priprave Britanske sile so bile zbrane v bližini Canterburyja pod poveljstvom generalpodpolkovnika sira Ralpha Abercrombyja. Večinoma so bile sestavljene iz prostovoljcev iz milic, ki so jim pred kratkim dovolili vstop v redne polke. Medtem ko je britanska transportna flota pod vodstvom admirala Home Riggsa Pophama plula v Reval, da bi pobrala ruski kontingent, je zbiranje britanskih čet potekalo gladko. Zato je bilo sklenjeno, da se ne čaka na vrnitev Pophama, ampak da se pošlje divizija pod vodstvom Abercrombyja, da vzpostavi mostišče, na katerem so upali, da se bodo ruske čete in druga divizija pod imenovanim vrhovnim poveljnikom odprave, vojvodom Yorškim, lahko enostavno izkrcati.Campaign, p. 4–6
Vprašanje je bilo, kje bi lahko ta amfibijski pristanek najbolje potekal. Upoštevanih je bilo več lokacij na nizozemski obali. Številni strategi so imeli raje bodisi ustje reke Meuse bodisi bližino Scheveningena, kar je obema ponujalo priložnost za hitro razporeditev napadalnih sil in ogrožanje oskrbovalnih linij francoske okupacijske vojske v Batavski republiki.Campaign, p. 4 Te lokacije so imele kot resno pomanjkljivost nevarne plitvine pred nizozemsko obalo, ki so oteževale plovbo po teh vodah. Skrajni sever polotoka Severne Nizozemske te pomanjkljivosti ni imel in bi lahko pristanek tukaj podprla britanska pomorska sila v Severnem morju. Priporočila se je tudi načrtovalcem invazije, ker je bilo območje le rahlo utrjeno; velik del nizozemske flote (pomemben cilj odprave) je bil v bližini in bi bil lahko vsaj dislociran, če bi bil pristanek uspešen; in zdelo se je, da je teren obljubljal možnost lahkega napredka do pomembnega strateškega cilja mesta Amsterdam. Za pristanišče je bilo zato izbrano območje južno od Den Helderja.Campaign, pp. 4–5
Britanci svojih priprav niso skrivali. Oblasti v Franciji in Batavski republiki so se zato zavedale. Načrtovana lokacija pristanka jim ni bila znana in so bili zato prisiljeni svoje sile razporediti na tanko, da bi se zavarovali pred vsemi možnostmi. Takratna batavska vojska je bila sestavljena iz dveh divizij (vsaka s približno 10.000 možmi), eno je poveljeval generalpodpolkovnik Daendels, drugo pa generalpodpolkovnik Jean-Baptiste Dumonceau. Slednji je zavzel položaje v Friziji in Groningenu, da bi se zaščitili pred pristankom iz Vadenskega morja ali vdorom z vzhoda. Daendel je bil dejansko nameščen v severnem delu Severne Holandije s sedežem v Schagenu . Francoske čete (samo 15.000 od celotnega vojaškega kadra 25.000, ki jih je zahtevala Haaška pogodba ) so bile razdeljene med Zeelandijo (še eno logično mesto pristanka, kjer je leta 1809 potekala odprava Walcheren ) in sredino države, napeto med obalo in Nijmegen. Celotna francosko-batavska vojska je bila postavljena pod poveljstvo francoskega generala Bruneja. Campaign, pp. 5–6
Pristanek pri Callantsoogu in predaja batavske eskadrilje sličica| Pristanek britanskih sil pri Callantsoogu sličica| Abercromby, Duncan in admiral Mitchell pristanejo 27. avgusta 1799 Invazija je zgodaj uspela. Izčrpana nizozemska flota pod vodstvom kontraadmirala Samuela Storyja se je izognila bitki in 27. avgusta 1799 pustila izkrcanje britanskih čet blizu Callantsooga brez nasprotovanja. General Daendel je bil poražen v bitki pri Callantsoogu, ko je skušal diviziji pod generalom Abercrombyjem preprečiti vzpostavitev mostu. To je bilo posledica dejstva, da je bil prisiljen razdeliti svoje sile, zaradi narave bojnega polja, ozkega pasu sipin, na eni strani obrobljenih s obalo Severnega morja in močvirja na drugi strani. Zaradi težav s komunikacijo njegovo desno krilo ni bilo nikoli v celoti angažirano, sile njegovega levega krila pa so bile po delih vpeljane v boj. Britanci so zelo dobro izkoristili podporo, ki so jo lahko nudile njihove topnjače v bližini obale. Pomorsko obstreljevanje je Nizozemcem povzročil velike izgube.Krayenhoff, pp. 58–76
Daendel je nato sklenil, da trdnjave Helder ne more zadržati, in je evakuiral svoje garnizone, s čimer je napadalcem ponudil utrjeno oporišče. Ta odločitev se je izkazala za pogubno za nizozemsko moralo: pogled na zastavo dednega državnega namestnika, ki se je kmalu pridružil odpravi, je še dodatno spodkopal že tako vprašljivo zvestobo nizozemske flote v Zuyder Zee. Ko se je Admiral Story prepozno odločil za napad z britansko floto, je imel v rokah popoln upor, kjer so oranžistične mornarje vodili lastni častniki, kapitana Van Braam in Van Capellen.The latter would after his exile in England become a vice-admiral in the new Royal Netherlands Navy and lead a Dutch squadron at the Bombardment of Algiers in 1816. To je privedlo do incidenta Vlieter, 30. avgusta se je flota s 632 orožji in 3700 možmi predala admiralu Andrewu Mitchellu, ne da bi bil izstreljen strel. Kasneje se je princ podal na krov Storyjeve vodilne ladje Washington, da bi prejel priznanja upornikov. Schama, pp. 393-394
Arnhem in Krabbendam