alt=|thumb|right|Sodobni zemljevid slovansko govorečih evropskih držav. Južni Slovani (temnozeleno), Vzhodni Slovani (zeleno) in Zahodni Slovani (svetlozeleno). Panslavizem ali vseslovanstvo je politična ideologija, ki se je ukvarjala s celostjo in enotnostjo Slovanov. To politično-družbeno in kulturno-konfesionistično gibanje se je izkristaliziralo v sredini 19. stoletja. Najvplivnejše je bilo na Balkanu, kjer so neslovanski imperiji stoletja vladali Južnim Slovanom. To so bili v glavnem Bizantinsko cesarstvo, Avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Osmansko cesarstvo in Beneška republika.
Izvori
Razširjeni panslavizem se je začel podobno kot pangermanizem (pangermanstvo, vsegermanstvo). Obe gibanji sta zrasli iz občutka enotnosti in nacionalizma, izkušenih znotraj etničnih skupin po francoski revoluciji in posledičnimi napoleonskimi vojnami proti evropskim monarhijam. Kakor pri drugih gibanjih romantičnega nacionalizma, so slovanski intelektualci in učenjaki pri razvoju področij zgodovine, filologije in folklore dejavno vzpodbujali hrepenenje za svojo deljeno istovetnost in izvor. Panslavizem je soobstojal skupaj z južnoslovansko neodvisnostjo.
Splošno rabljena simbola panslovanskega gibanja so bile panslovanske barve (modra, bela in rdeča) in panslovanska himna »Hej Slovani«.
Med prvimi panslavisti so bili hrvaški pisec Vinko Pribojević iz 16. stoletja in Aleksandar Komulović, Bartol Kašić, Ivan Gundulić in hrvaški rimskokatoliški misionar Juraj Križanić iz 17. stoletja. Nekatere najzgodnejše pojavitve panslavistične misli znotraj habsburške monarhije se pripisuje Adamu Franzu Kollárju in Pavolu Jozefu Šafáriku. Gibanje se je začelo po koncu napoleonskih vojn leta 1815. Izraz »panslavizem« je leta 1826 na Češkem prvi predlagal slovaški odvetnik in pisec Ján Nepomuk Herkeľ (1786–pred 1853). Med drugimi sta zamisel panslavizma sprejela Vuk Stefanović Karadžić in Ljudevit Gaj.
Po napoleonskih vojnah so evropski voditelji poskušali znova vzpostaviti predvojni status quo. Na dunajskem kongresu med letoma 1814 in 1815 je avstrijski predstavnik Metternich temu statusu quoju v Avstriji občutil grožnjo nacionalistov, ki so zahtevali neodvisnost od imperija. Čeprav je državljane sestavljalo več etničnih skupin, kot so bili Italijani, Romuni, Madžari itd., je bila večina državljanov Slovanov.
Prvi panslovanski kongres v Pragi leta 1848 thumb|right|Slovanska zastava, ki jo je predlagalo panslovansko zborovanje v Pragi leta 1848.
Prvi panslovanski kongres je bil junija 1848 v Pragi med revolucionarnim gibanjem. Čehi niso hoteli poslati svojih predstavnikov na frankfurtsko skupščino in so čutili, da so imeli Slovani drugačen interes od Germanov. Avstroslavist František Palacký je predsedoval dogodku, podpredsednik pa je bil Stanko Vraz. Večina delegatov je bilo Čehov in Slovakov. Palacký je pozval po sodelovanju Habsburžanov in je tudi odobril habsburško monarhijo kot politično tvorbo, ki bo najverjetneje zaščitila ljudi v Srednji Evropi. Ko so ga Germani vprašali naj se izreče v prid njihove želje za nacionalno enotnost, je odvrnil negativno, saj bi to oslabilo habsburško državo: »Res, če bi bilo tako, da Avstrija dolgo ne bi obstajala, bi bilo nujno v interesu Evrope, v interesu vsega človeštva samega, jo ustanoviti.«
Panslovanski kongres se je sestal med revolucionarnimi nemiri leta 1848. Mladi praški prebivalci so se odpravili na ulice, med soočenjem je zablodeli naboj ubil ženo feldmaršala Windisch-Graetza, načelnika avstrijskih sil v Pragi. Windisch-Graetz je razjarjen oblegal mesto, razpustil kongres in v Bohemiji razglasil vojno stanje.
Panslavizem v Čeških deželah in Slovaški thumb|right|Panslovanska razglednica s prikazom svetih Cirila in Metoda z besedilom »Dediščino Očetov ohrani nam, Gospod!« v devetih slovanskih jezikih.
Prvo panslovansko zborovanje je bilo med 2. in 16. junijem 1848 v Pragi. Delegati kongresa so bili posebej tako protiavstrijski kot protiruski. Še vedno »desno« – zmerno liberalno krilo kongresa – pod vodstvom Františka Palackega (1798–1876), češkega zgodovinarja in politika, ter Pavola Jozefa Šafárika (1795–1861), slovaškega filologa, zgodovinarja in arheologa, je zagovarjalo avtonomijo slovanskih dežel v okviru avstrijske (habsburške) monarhije. Nasprotno si je »levo« – radikalno krilo kongresa – pod vodstvom Karla Sabine (1813–1877), češkega pisatelja in novinarja, Josefa Václava Friča (1829–1890), češkega pesnika, novinarja in nacionalista, Karola Libelta (1817–1861), poljskega pisatelja in politika ter drugimi, prizadevalo za tesno zavezništvo z revolucionarno-demokratskim gibanjem, ki je leta 1848 potekalo v Nemčiji in na Madžarskem.
Narodni preporod v madžarski »Gornji deželi« (sedanji Slovaški) se je zgodil v povsem novi luči, tako pred slovaško vstajo leta 1848 kot po njej. Gonilna sila tega preporodnega gibanja so bili slovaški pisatelji in politiki, ki so se imenovali štúrovci, privrženci Ľudovíta Štúrja. Ker je bilo slovaško plemstvo madžarizirano in je bila večina Slovakov zgolj kmetov ali duhovnikov, to gibanje ni pritegnilo veliko pozornosti. Kljub temu je bila kampanja uspešna, saj je bratsko sodelovanje med Hrvati in Slovaki vso vojno obrodilo sadove. Večina spopadov med Slovaki in Madžari pa se ni izšla v prid Slovakom, ki so jih Avstrijci logistično podpirali, a ne dovolj. Odločilno se je izkazalo tudi pomanjkanje delovne sile.
Med vojno je Slovaški narodni svet svoje zahteve prinesel mlademu avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I. in zdelo se je, da je to upošteval ter obljubil podporo Slovakom proti revolucionarnim radikalnim Madžarom. Ko pa je bilo revolucije konec, so na slovaške zahteve pozabili. Te zahteve so vključevale avtonomno deželo znotraj avstrijskega cesarstva, imenovano »Slovaška regija« (Slovenský kraj), ki bi jo na koncu vodil srbski knez. To dejanje cesarjeve nevednosti je prepričalo slovaško in češko elito, ki sta koncept avstroslavizma razglasili za mrtvega.
Zgražan nad cesarjevo politiko je leta 1849 Štúr, ki je kodificiral prvi uradni slovaški jezik, napisal knjigo z naslovom Slovanstvo in svet prihodnosti. Ta knjiga je služila kot manifest, kjer je opozoril, da avstroslavizem ni več prava pot. Napisal je tudi stavek, ki vse do danes pogosto služi kot navedek: »Vsak narod ima svoj čas pod Božjim soncem in lipa [simbol Slovanov] cveti, medtem ko je hrast [simbol Tevtonov] dolgo cvetel.«
Izrazil pa je zaupanje v Ruski imperij, saj je to edina država Slovanov, v kateri ni prevladoval nihče drug, a je bila ena najmočnejših narodov na svetu. Slovane je pogosto simboliziral kot drevo, pri čemer so bili »manjši« slovanski narodi veje, medtem ko je bilo deblo drevesa rusko. Njegovi panslovanski pogledi so bili sproščeni v tej knjigi, kjer je izjavil, da bi moralo deželo Slovakov priključiti carskemu imperiju in da bi sčasoma prebivalstvo lahko bilo ne le rusificiralo, ampak bi se tudi spreobrnilo v obred pravoslavja, prvotno razširjeno vero svetih Cirila in Metoda v času Velike Moravske, ki je služila kot opozicija frankovskim katoliškim misijonarjem. Po madžarskem vdoru v Panonijo so se Madžari spreobrnili v katolištvo, kar je učinkovito vplivalo na Slovane, ki so živeli v Panoniji in v deželi južno od Lehov.
Vendar pa je Ruski imperij pogosto trdil, da je panslavizem opravičilo za njegove agresivne poteze na Balkanskem polotoku v Evropi proti Osmanskem cesarstvu, ki je stoletja osvajalo in obvladovalo deželo Slovanov. To je na koncu pripeljalo do balkanske kampanje Ruskega imperija, ki je povzročila osvoboditev celotnega Balkana izpod Osmanskega cesarstva s pomočjo in pobudo Ruskega imperija. Panslavizem ima nekaj privržencev med češkimi in slovaškimi politiki, zlasti med nacionalističnimi in skrajno desničarskimi, kot je Ljudska stranka – Naša Slovaška.
Med 1. svetovno vojno so zajete slovanske vojake prosili za boj proti »zatiranju v avstrijskem imperiju«. Posledično so nekateri to storili. (glej Češkoslovaška legija)
Z ustanovitvijo neodvisne Češkoslovaške leta 1918 so stari ideali panslavizma zastareli. Odnosi z drugimi slovanskimi državami so bili različni, včasih so bili tako napeti, da so prerasli v oborožen spopad, na primer z Drugo poljsko republiko, kjer so mejni spopadi zaradi Šlezije povzročili kratek sovražni spopad – poljsko-češkoslovaško vojno januarja 1919. Pred in med 2. svetovno vojno so se pojavile celo napetosti med Čehi in Slovaki.
Panslavizem pri Južnih Slovanih
thumb|right|Zemljevid Velike Srbije Miloša Milojevića, 1873
Panslavizem na jugu se je za podporo velikokrat obrnil k Rusiji. Južnoslovansko gibanje je zagovarjalo neodvisnost Slovanov v Avstro-Ogrski, Beneški republiki in Osmanskem cesarstvu. Nekateri srbski intelektualci so si prizadevali za združitev vseh Južnih – balkanskih Slovanov, tako katoliških (Slovencev, Hrvatov), muslimanskih (Bošnjakov, Pomakov) ali pravoslavnih (Srbov, Makedoncev, Bolgarov), kot »južnoslovanski narod treh ver«.
Avstrija se je bala, da bodo panslavisti ogrozili imperij. V Avstro-Ogrski so bili Južni Slovani porazdeljeni med več entitet: Slovenci v avstrijskem delu (Kranjska, Štajerska, Koroška, Goriška in Gradiščanska, Trst, Istra (tudi Hrvati), Hrvati in Srbi v madžarskem delu znotraj avtonomne Kraljevine Hrvaške in Slavonije in avstrijskem delu znotraj avtonomne Kraljevine Dalmacije in v Bosni in Hercegovini pod neposrednim nadzorom z Dunaja. Zaradi različnega položaja znotraj Avstro-Ogrske so bili med Južnimi Slovani v Avstro-Ogrski izraziti različni cilji. Močna alternativa panslavizmu je bil avstroslavizem, še posebej med Slovenci in Hrvati. Ker so bili Srbi razkropljeni med več regijami, in zaradi dejstva, da so imeli vezi z neodvisno nacionalno državo – Kraljevino Srbijo, so bili med najmočnejšimi zagovorniki neodvisnosti Južnih Slovanov od Avstro-Ogrske in združitve v skupno državo pod vladavino tedanje srbske monarhije.
Leta 1863 je Društvo srbske filologije praznovalo tisočletnico Cirilove smrti. Njegov predsednik Dimitrije Matić je govoril o nastanku etnično »čistih« Slovanov: »z božjo pomočjo bi morali biti le Slovani s čisto slovanskimi obrazi in čisto slovanskim značajem.«Društvo srbske filologije: Stoletnica 1863:4
Po 1. svetovni vojni je nastanek Kraljevine Jugoslavije pod srbskim kraljestvom dinastije Karadžorževičev združil večino južnoslovanskih narodov ne glede na religijo in kulturnim ozadjem. Edini, ki se niso združili, so bili Bolgari. Kraljevina Jugoslavija v tem času sicer ni rešila nobenega narodnega vprašanja majhnih slovanskih narodov, še posebej ne slovenskega in makedonskega. Odnosi med narodi so se med Južnimi Slovani tedaj še globlje zaostrili.
V letih po 2. svetovni vojni so nastali predlogi o vključitvi Bolgarije k Veliki Jugoslaviji, da bi tako bili združeni vsi Južni Slovani v eni državi. Zamisel so opustili po razkolu med Titom in Stalinom leta 1948 za časa informbiroja. To je potem vodilo do nekaj grenkih čustev med Jugoslovani in Bolgarijo.
Po koncu 2. svetovne vojne je vodja jugoslovanskih partizanov Tito, Hrvat, postal predsednik Jugoslavije, država pa je postala socialistična republika, s sloganom »bratstvo in enotnost« med različnimi Slovani.
Panslavizem na Slovenskem
Prvega panslovanskega kongresa so se od Slovencev udeležili Stanko Vraz (1810-1851), Alojz Šparavec (1819–1857) in Anton Globočnik (1825–1912). Na kongresu je bilo posebej za Slovence sprejeto, da zahtevajo oblikovanje svoje združene (habsburške) Kraljevine Slovenije s sedežem v Ljubljani, ki bo združevala dežele Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko, in bo enakopraven člen monarhije. Slovenci so svoje zahteve postavili v manifestu, ki pa na zasedanju ni bil objavljen. Nadalje je manifest zahteval uvajanje slovenščine kot šolskega, uradnega in sodnega jezika – postavljena je bila tudi zahteva po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani.