Rusko-ukrajinska vojna je aktualna vojna, v kateri sodelujejo predvsem Rusija, proruske sile, Severna Koreja in Belorusija na eni strani ter Ukrajina in njeni mednarodni podporniki na drugi strani. Konflikt se je začel februarja 2014 po revoluciji dostojanstva in se je osredotočil na status Krima in delov Donbasa, ki so mednarodno priznani kot del Ukrajine. Konflikt vključuje rusko priključitev Krima (2014), vojno v Donbasu (od 2014 do danes), pomorske incidente, kibernetsko vojno in politične napetosti. Rusija je od leta 2014 dalje namenoma prikrivala svojo vpletenost in vojaško podpirala separatiste v Donbasu. Rusija je konca leta 2021 na meji vzpostavila obsežno vojaško prisotnost in 24. februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, ki še vedno poteka.
Po protestih Evromajdan in Revoluciji dostojanstva, ki je 22. februarja 2014 privedla do odstavitve proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, so v nekaterih delih Ukrajine izbruhnili proruski nemiri. Ruski vojaki brez oznak so prevzeli nadzor nad strateškimi položaji in infrastrukturo na ukrajinskem ozemlju Krima. Neoznačene ruske enote so zasedle krimski parlament, Rusija pa je organizirala splošno kritiziran referendum, katerega rezultat je bil, da naj se Krim pridruži Rusiji. Nato je sledila priključitev Krima. Aprila 2014 so se demonstracije proruskih skupin v ukrajinski regiji Donbas sprevrgle v vojno med ukrajinsko vojsko in Rusijo podprtimi separatisti samooklicanih republik Doneck in Lugansk.
Avgusta 2014 so po uspešni ukrajinski operaciji, ki je separatiste skoraj odrezala od Rusije, neoznačena ruska vojaška vozila prečkala mejo v Donecko ljudsko republiko. Začela se je nenapovedana vojna med ukrajinskimi silami in separatisti, ki so se pomešali z ruskimi enotami, čeprav je Rusija zanikala prisotnost svojih enot v Donbasu. Vojna se je ustavila na mrtvi točki, pri čemer so bili poskusi prekinitve ognja večkrat neuspešni. Leta 2015 sta Rusija in Ukrajina podpisali sveženj sporazumov Minsk II, vendar so številni spori preprečili njihovo popolno izvedbo. Do leta 2019 je ukrajinska vlada 7 % ukrajinskega ozemlja opredelila kot začasno zasedenega ozemlja, medtem ko je ruska vlada posredno priznala prisotnost svojih enot v Ukrajini.
Leta 2021 in v začetku leta 2022 je Rusija močno okrepila prisotnost svoje vojske na ukrajinski meji. NATO je Rusijo obtožil načrtovanja invazije, kar je ta zanikala. Ruski predsednik Vladimir Putin je kritiziral širitev NATA in jo označil kot grožnjo svoji državi ter zahteval, da se Ukrajina ne sme nikoli pridružiti vojaški zvezi. Izrazil je tudi ruska iredentistična stališča, podvomil o pravici Ukrajine do obstoja in trdil, da je Ukrajino po krivici ustanovila sovjetska Rusija. Rusija je 21. februarja 2022 uradno priznala dve samooklicani separatistični državi v Donbasu in nanju poslala vojsko. Tri dni pozneje je Rusija napadla Ukrajino, potem ko je Putin napovedal »posebno vojaško operacijo«. Večina mednarodne skupnosti in organizacij, kot je Amnesty International, je Rusijo obsodila zaradi njenih dejanj v postrevolucionarni Ukrajini ter jo obtožila kršenja mednarodnega prava in kršenja ukrajinske suverenosti. Številne države so uvedle gospodarske sankcije proti Rusiji, ruskim posameznikom ali podjetjem, zlasti po invaziji leta 2022.
Opredelitev V mednarodni diplomaciji, akademskih krogih in publicistiki se je za opis dogodkov od leta 2014 uveljavil krovni izraz »rusko-ukrajinska vojna«.:Almost everyone lost the Russo-Ukrainian war: Russia, Ukraine, the EU, the United States. The only winner was China. Obdobje pred letom 2022 se pogosto označuje kot »hibridna vojna«, kasnejši dogodki pa kot »invazija v polnem obsegu«. V uradnih dokumentih mednarodnih organizacij, zlasti v resolucijah Generalne skupščine ZN, se dejanja Ruske federacije pravno opredeljujejo kot »agresija proti Ukrajini«.
V ukrajinski zakonodaji je osnovna pravna opredelitev konflikta »oborožena agresija Ruske federacije proti Ukrajini« oziroma »proti državni suverenosti Ukrajine«. Vrhovna rada je Rusijo leta 2015 razglasila za državo agresorko, leta 2022 pa za državo teroristko. Ob tem je ukrajinski parlament avgusta 2025 sprejel zakon »o osnovah državne politike nacionalnega spomina ukrajinskega naroda«, s katerim je za celotno obdobje oboroženega konflikta vse od februarja 2014 uradno uveljavil naziv »Vojna za neodvisnost Ukrajine« ().
V Ruski federaciji na uradni ravni dosledno zanikajo vodenje vojne. Od leta 2014 do 2022 je Kremelj dogodke v Donbasu označeval za »notranji ukrajinski konflikt«, »ukrajinsko krizo« ali »državljansko vojno«, sebe pa je predstavljal izključno v vlogi »posrednika«. Da bi ruske oblasti opravičile invazijo v polnem obsegu leta 2022, so uvedle izraz »posebna vojaška operacija« (). Hkrati s tem je v Rusiji stopila v veljavo stroga vojaška cenzura: javna uporaba besed »vojna« ali »invazija« je dejansko prepovedana in se kaznuje na podlagi kazenskih členov o »širjenju lažnih informacij« in »diskreditaciji ruske vojske«. Izraza »posebna vojaška operacija« in »ukrajinska kriza« uporabljajo tudi kitajski državni mediji.
Predpogoji
Etnična in družbena podoba
sličica|levo|Razširjenost Rusov (oranžno) v državah nekdanje ZSSR. Deleži narodnosti glede na popis iz leta 1989 in število prebivalcev po državah za leto 1994. Rusi v Ukrajini – 22 % od 52,1 milijona prebivalcev. Z razpadom Sovjetske zveze in nastankom neodvisne Ukrajine se je položaj etničnih Rusov v državi objektivno spremenil: iz pripadnikov prevladujočega naroda v nekdanji skupni državi so postali največja narodna manjšina. Posledično se je v Ukrajini izoblikovala izrazito regionalizirana jezikovna slika, kjer je na vzhodu in jugu prevladovala ruščina, na zahodu ukrajinščina, v osrednjem delu države pa sta se uporabljala oba jezika ali njuna mešanica – suržik. V takratnem sociološkem diskurzu so to preobrazbo pogosto opisovali kot hudo krizo identitete, ki je vodila v globok družbenokulturni razkol.
V praksi pa je ruščina vse do dogodkov leta 2014 ohranila prevladujoč položaj v nacionalnem medijskem prostoru (vključno s televizijo in tiskanimi mediji) in se je nemoteno poučevala v državnih šolah. Kot ugotavljajo sociologi, njena vsakdanja uporaba ni pomenila avtomatične politične lojalnosti Moskvi, kar je kasneje potrdil tudi množičen odpor prebivalstva na jugu in vzhodu države proti ruski agresiji. Kljub temu je Kremelj zgodovinsko pogojeno polarizacijo in koncept »zatiranja« rusko govorečih vključil v svojo uradno retoriko, kar je postalo idealno orodje za podžiganje notranjih napetosti in opravičevanje oboroženega posredovanja. Logičen odziv na zunanje vmešavanje je bila hitra in reaktivna nacionalna konsolidacija. Pri tem se je pokazala neposredna korelacija med obsegom grožnje in hitrostjo ukrajinizacije družbe: močnejši kot je bil pritisk, bolj se je prebivalstvo obračalo k lastnim nacionalnim simbolom in identiteti, kar je zmanjšalo nekdanjo strpnost do ruskih kulturnih vzorcev.
Gledano z zgodovinske perspektive je sodobna demografska in jezikovna struktura Ukrajine neposredna posledica večstoletne politike rusifikacije. Ta proces, ki so ga poganjali tako notranji migracijski tokovi kot tudi načrtna politika najprej ruskih imperialnih in nato sovjetskih oblasti, je privedel do utrditve moskovske politične in kulturne prevlade v regiji. Nekateri raziskovalci, med njimi znani pravnik in avtor izraza »genocid« Raphael Lemkin, obravnavajo to politiko – skupaj z umetno povzročeno lakoto (gladomorjem) – kot del širšega genocida nad ukrajinskim narodom.
sličica|desno|Spreminjanje etnične sestave Krima (od začetka 18. stoletja) in posledice genocida nad Krimskimi Tatari.Graf je izdelan na podlagi zgodovinskih popisov prebivalstva in demografskih raziskav A. Tannerja (2004) ter M. Drohobycky (1995). Celoten seznam virov je na voljo na strani z opisom datoteke v Zbirki Wikimedia. Krimski TatariRusiUkrajinci Najbolj izrazit primer tovrstnega zgodovinskega demografskega inženiringa predstavlja polotok Krim. Njegovo raznoliko avtohtono prebivalstvo (Krimski Tatari, Grki, Bolgari, Armenci in drugi) je bilo več stoletij izpostavljeno načrtnemu izrinjanju – od muhadžirstva (eksodusa muslimanov), ko je Ruski imperij leta 1783 uničil Krimski kanat, do popolne deportacije Krimskih Tatarov, ki jo je leta 1944 izvedel Stalinov režim. Na izpraznjena ozemlja so oblasti množično naselile etnične Ruse in rusificirane Ukrajince, s čimer so tam umetno ustvarile prevladujočo rusko večino. Prav na ta demografski dejavnik se je kasneje oprl ruski iredentizem pri aneksiji polotoka leta 2014,: »[…] Krim je iskonsko ruska zemlja, Sevastopol pa rusko mesto.« »Tistim, ki so se uprli puču, so takoj začeli groziti z represijami in kaznovalnimi operacijami. In prvi na vrsti je bil seveda Krim, rusko govoreči Krim. Zato so se prebivalci Krima in Sevastopola obrnili na Rusijo s pozivom, naj zaščitijo njihove pravice in sama življenja […]« »V Ukrajini živijo in bodo živeli milijoni ruskih ljudi, rusko govorečih državljanov, in Rusija bo vedno ščitila njihove interese s političnimi, diplomatskimi in pravnimi sredstvi.« »[…] težnja ruskega sveta, zgodovinske Rusije k obnovitvi enotnosti.« ki jo je Generalna skupščina ZN razglasila za nezakonito.
Geopolitična podlaga
Ameriški politolog Paul D'Anieri izpostavlja štiri ključne vzroke, ki so Rusijo vodili v začetek vojne proti Ukrajini leta 2014 in kasneje v obsežno invazijo leta 2022: ruska želja po ponovni vzpostavitvi nadzora nad Ukrajino in spremembi države v marionetni režim; rusko dojemanje same sebe kot velike sile, ki je upravičena do vplivnega območja nad nekdanjimi sovjetskimi republikami; varnostna dilema v Evropi, pri čemer Rusija širitev Nata dojema kot grožnjo, medtem ko vzhodnoevropske države iščejo varnostna jamstva pred ruskim ekspanzionizmom; strah pred demokratično Ukrajino, ki jo ruski avtoritarni režim dojema kot neposredno politično grožnjo svojemu obstoju.
Kot temeljni vzrok teh motivov raziskovalci navajajo posledice sistemske krize ruske državnosti po koncu hladne vojne. Rusko politično vodstvo si je prizadevalo razpad ZSSR in gospodarski zaton kompenzirati z obnovo izgubljene geopolitične moči.The origins of the current conflict lie in Russia’s long-standing aspiration to control its periphery […] Ukraine is viewed as belonging to the Russian ‘sphere of influence’.He viewed victory over Ukraine as the first step in undoing the post-Cold-War order which had deprived Russia of its Soviet republics and sphere of influence in Eastern Europe.[…] restore the Soviet Union’s sphere of influence in eastern Europe […] reclaim Russia’s global influence […] Ta državni resentiment nazorno ponazarja izjava Vladimirja Putina iz njegove predsedniške poslanice leta 2005: »[…] razpad Sovjetske zveze je bil največja geopolitična katastrofa stoletja. Za ruski narod pa je to postala prava drama. Na desetine milijonov naših sodržavljanov in rojakov se je znašlo zunaj ruskega ozemlja.«
sličica|desno|Države nekdanjega vzhodnega bloka, ki jih Rusija dojema kot svojo legitimno vplivno sfero. V praksi se je revanšizem odrazil v konceptu »bližnje tujine«, ki je postsovjetski prostor opredelil kot območje privilegiranih strateških interesov Rusije. Zato je vprašanje širitve Nata na vzhod postalo osrednji element zunanjepolitične doktrine in ena glavnih uradnih utemeljitev za vojaško posredovanje, saj ga je rusko vodstvo obravnavalo kot eksistencialno grožnjo nacionalni varnosti. Moskva je v svoji retoriki dosledno poudarjala, da so zahodne države prekršile ustna zagotovila iz 90. let prejšnjega stoletja o neširitvi Severnoatlantskega zavezništva. Znotraj te paradigme Kremelj prizadevanj Ukrajine in drugih vzhodnoevropskih držav za integracijo v evroatlantske strukture ni razumel kot uresničevanje njihove suverene pravice do izbire zavezništev, temveč kot sovražno vojaškopolitično prisvajanje sosednjih ozemelj, ki ga izvajajo ZDA in njihovi zavezniki.Primeri: