Bordžigini (mongolsko Боржигин, Boržigin, , ) so bili mongolski klan, katerega ustanovotelj je bil Bodončar MunhagTajna zgodovina Mongolov. sin Alan-goe, praočeta Mongolov Nirunov.Histoire des campagnes de Gengis Khan. str. 118, 123. Bordžigini iz najvišjega družbenega razreda so do 20. stoletja dajali vladajoče kneze v Mongoliji in Notranji Mongoliji.Humphrey & Sneath, str. 27. Klan je tvoril vladajoči razred tudi med Mongoli in nekaterimi drugimi narodi Srednje Azije in Vzhodne Evrope. Danes se Bordžigine najde v večini Mongolije, Notranje Mongolije in Šindžjanga. Genetske raziskave so pokazale, da so daljnji potomci Džingiskana in Timurja Barlasa v Srednji Aziji in drugih regijah zelo pogosti.
Izvor Moška linija klana se je začela z Modro-sivim volkom (Börte Čino) in Rjavkastorumeno srno (Gua Maral). Po Skrivni zgodovini Mongolov je bila v 11. generaciji njunih potomcev Dobu Mergenova vdova Alan Gua, prepojena z žarkom svetlobe.The Secret History of the Mongols, chapter 1, §§ 17, 21. Njen najmlajši sin je postal prednik kasnejših Bordžiginov.Franke, Twitchett & Fairbank, str. 330. Sin se je imenoval Bodončar Muhag in je skupaj s svojimi brati ustvaril ves mongolski narod.Kahn, str. 10. Po besedah Rašid-al-Din Hamadanija so mnoge starejše mongolske klane ustanovili prav Bordžigini - Barlas, Urud, Manghud, Tajčjut, Čonos, Kijat in drugi. Prvi mongolski kan je bil Bodončarjev praprapravnuk Hajdu. Nasledila sta ga njegova vnuka Kabul kan in Ambagaj kan, ustanovitelj klana Tajčjut. Nato so v Hamag Mongolu vladali Kabulova sinova Hutula kan in Jesugej ter Kabulov vnuk Temudžin (Jesugejev sin Džingiskan). Z združitvijo Mongolov leta 1206 so pomrli tako rekoč vsi Temudžinovi strici in prvi bratranci in od takrat naprej so Bordžigine tvorili samo potomci Jesugeja Bagaturja, njegovega brata Daritaija in nečaka Ongurja.
Ime Po Paulu Pelliotu in Louisu Hambisu je Rašid al-Din Hamadani nekoč razložil, da izraz borčïqïn v turških jezikih pomeni moža s temno modrimi očmi (arabsko اشهل, ašhal). Nekje drugje je to ponovno omenil, vendar ni omenil jezika, in dodal, da imajo Jesugejevi otroci in večina njihovih otrok ravno takšne oči. Modre oči (ašhal čašm) je imel tudi duh, ki je oplodil Alan Guo po smrti njenega moža.Histoire des campagnes de Gengis Khan, str. 118. Abu al-Gazi Bahadur je kasneje povzel Hamadanija in temno modre oči (شهلا, šahlā) pripisal tudi Jesugeju. Mongoli (Moɣol) so takšne oči imenovali borǰïɣïn (بورجغن).https://books.google.fr/books?id=Wy5lCWdQ5noC&pg=PT41. Modre oči so imeli tudi Jesugejevi potomci.
Zgodovinarji, kot je Denise Aigle, so trdili, da je Rašid al-Din mitiziral izvor Džingiskanovih prednikov (klan Bordžigin) s svojimi lastnimi interpretacijami Skrivne zgodovine Mongolov.
Mongolsko cesarstvo thumb|right|300px| Mongolsko cesarstvo okoli leta 1300; sivo pobarvano je kasnejše Timuridsko cesarstvo
Družina Bordžigin je v Mongolskem cesarstvu vladala od 13. do 14. stoletja. Džingisov vzpon je močno zožil število klanov Bordžigin-Kijad.Atwood, str. 45. Zoženje je bilo posledica mešanih zakonov Džingisovih potomcev z Barlasi, Baarini, Manghudi in drugimi vejami prvotnih Bordžiginov. V zahodnih regijah cesarstva so Džurkini in morda tudi druge rodbine blizu Džingisove za ime klana uporabljale ime Kijad, vendar niso imele privilegijev Džingizidov. Klan Bordžigin je nekoč prevladoval na velikih ozemljih, ki so se raztezale od Jave do Irana in od Indo-Kitajske do Novgoroda. Leta 1335 se je z razpadom Ilkanata v Iranu pojavila prva od številnih dinastij, ki niso bile Bordžigini-Kijadi. Ustanovili so jih zakonski partnerji Džingizidov. Mednje so spadali Suldus Čupanidi, na Bližnjem vzhodu Džalajiridi, dinastije Barulas v Čagatajskem kanatu in Indiji, dinastiji Manghud in Ongirat v Zlati hordi in Srednji Aziji ter Oirati v zahodni Mongoliji.
Leta 1368 je Togun Timurjevo dinastijo Juan na Kitajskem strmoglavila dinastija Ming, vendar so člani Timurjeve družine še naprej vladali v Mongoliji vse do 17. stoletja. Znani so bili kot dinastija Severni Juan. Potomca Džingiskanovih bratov Hasar in Belgutej sta se v 1380. letih predala Mingom. Do leta 1470 so bile linije Bordžiginov močno oslabljene in Mongolija je bila skoraj v kaosu.
Obdobje po Mongolskem cesarstvu thumb|right|300px|Tumeni v Pravi Mongoliji in njenih vazalnih državah do leta 1400
Po razpadu Zlate horde (1502) so Hijati do poznega 18. stoletja vladali na Krimu in v Kazanu, dokler jih niso Rusi priključili k svojemu cesarstvu. V Mongoliji so Kublajidi vladali kot kagani Mongolov, vendar so za kratek čas prestol uzurpirali potomci Ögedeja in Arigbuhe.
Pod Dajan kanom (1480–1517) so Bordžigini ponovno vzpostavila prevlado nad samimi Mongoli. Dajan kanovi potomci so postali nov vladajoči razred. Njihov klan je bil najmočnejši od 49 mongolskih praporov in imel popolno podpora klana Bontoj. Vzhodni Korčini so bili pod Hasaridi in Ongnigudi, Abaga Mongoli pa pod Belguteidi in Temuge Odčigenidi. Iz Hasaridov, deportiranih v Zahodno Mongolijo, so postali Hošuti.
Dinastija Čing je spoštovala Bordžigine in zgodnji cesarji so se celo poročali s Hasaridi Bordžigidi iz klana Horčin. Med Mongoli, naklonjenimi Čingom, se je ohranilo nekaj njihovega izročila. Praporski general Aci Lomi je v letih 1732–1735 napisal svojo Zgodovino klana Bordžigin.Perdue, str. 487. V 18. in 19. stoletju se je plemstvo iz dinastije Čing ponašalo s tem, da so potomci zgodnjih mongolskih prednikov, vključno z Bordžigini.Crossley, str. 213.
Džingizidi Med azijske dinastije, ki so izhajale iz Džingiskana, so spadale Dinastija Juan na Kitajskem, Ilkanidi v Perziji, Džočidi v Zlati Hordi, Šajbanidi iz Sibiriji in Astrahanidi v Srednji Aziji. Džingizidi do praviloma igrali ključno vlogo tudi v tatarski politiki. Mamaj, na primer, je moral uveljavljati svojo oblast preko niza marionetnih kanov, sam pa ni mogel dobiti naziva kan, ker ni bil Džingiskanovega rodu.
Beseda Džingizid izhaja iz imena mongolskega osvajalca Džingiskana (okoli 1162–1227). On in njegovi nasledniki so ustvarili ogromno cesarstvo, ki se je raztezalo od Japonskega do Črnega morja.
Džingizidsko nečeloHalperin, poglavje VIII. ali zlato načelo dedovanja je bilo zapisano v Jasi, katere avtorstvo se pripisuje Džingiskanu.
Džingizidski princ je bil tisti, ki je lahko po moški liniji sledil svoj neposredni izvor do Džingiskana, in je zato lahko zahteval visoko spoštovanje v mongolskem, turškem in azijskem svetu.
Džingizidske države so bile države naslednice in kanati, nastali po razpadu Mongolskega cesarstva po smrti Džingiskanovih sinov in njihovih naslednikov.
Izraz džingizidsko ljudstvo se je uporabljal za opis ljudi iz Džingiskanove vojske, ki so prišli v stik z Evropejci. Uporabljal se je predvsem za Zlato hordo, ki ji je vladal Džingiskanov vnuk Batu kan. Prebivalci Horde so bili večinoma turško govoreči ljudje in ne Mongoli. Aristokracija je bila večinoma mongolska, čeprav so bili Mongoli v vseh osvojenih državah praviloma majhna manjšina. Evropejci so prebivalce Zlate horde napačno imenovali Tatari.
Babur in Humajun, ustanovitelja Mogulskega cesarstva v Indiji, sta uveljavila svojo oblast kot Džingizida. Ker sta trdila, da sta Džingiskanova potomca po materini strani, nikoli nista uporabljala klanskega imena Bordžigin.
Med Džingizide so spadale tudi dinastije Giraj, Sibirska dinastija, Ar begi, družina Jaušev in drugi.Сабитов Ж. М. (2011). "Башкирские ханы Бачман и Тура" (rusko). Сибирский сборник. Выпуск 1. Казань ed.: 63–69.
Zadnji vladajoči monarh Džingiskanovega porekla je bil Maksud šah (umrl 1930), kan Kumulskega kanata od leta 1908 do 1930.
Družinsko drevo Dinastije Juan Mongolsko cesarstvo je utanovil Džingiskan leta 1206. Njegov vnuk Kublajkan je po porazu svojega mlajšega brata in tekmeca Arigbuhe leta 1271 ustanovil Dinastijo Juan. Dinastijo je med vladanjem Togon Timurja leta 1368 strmoglavila kitajska dinastija Ming. Togon Timur je strmoglavljenje preživel in vladal na Mongolski planoti kot dinastija Severni Juan. Prestol je leta 1453 Oirat Esen Taiši, vendar je bil že naskednje leto strmoglavljen tudi on. Dajan kan je obnovil kaganat, po njegovi smrti pa so si ozemlje razdelili njegovi potomci. Zadnji kan Ligden je umrl leta 1634. Njegov sin Edžej Hongor se je naslednje leto podredil Hong Tajžiju, s čimer je Severni Juan ugasnil.Heirman & Bumbacher, str. 395. Bordžiginski plemiči pod dinastijo Čing so svojim podložnikom vladali do 20. stoletja.Sneath, str. 21.
820px
V oglatih oklepajih so druga mogoča leta vladanja.
Sodobni pomen in Džingiskanovo potomstvo Bordžigini so v Mongoliji vladali več stoletij, celo v obdobju dinastije Čing, in izgubili oblast šele v 20. stoletju, ko so oblast prevzeli komunisti. Aristokratsko poreklo je bilo v socialističnem obdobju nekaj, kar je bilo treba pozabiti.Humphrey & Sneath, str. 28. Sopotniki Josifa Visarijonoviča Stalina so v nizu kampanj proti njihovi kulturi in veri usmrtili okoli 30.000 Mongolov, vključno z plemiškimi Bordžigini.Weatherford, str. xv. Združevanje v klane je v 20. stoletju izgubilo svoj praktični pomen, vendar ga mnogi Mongoli še vedno štejejo za stvar časti in ponosa. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je komunistični režim prepovedal uporabo imen klanov. Ko je bila leta 1997 prepoved odpravljena in so ljudem rekli, da morajo imeti priimke, je večina družin pozabila na svoje povezave s klani. Nesorazmerno veliko družin je zato prevzelo najprestižnejše rodovno ime Bordžigin, mnoge med njimi brez zgodovinske utemeljitve."In Search of Sacred Names".Magnier. Oznaka Bordžigin je še vedno merilo kulturne premoči.Pegg, str. 22.
V Notranji Mongoliji sta imeni Bordžigin in Kijad postali osnova za številne kitajske priimke, ki so jih sprejeli etnični Notranji Mongoli.Atwood, str. 45. Privzeli so priimka Bao (鲍, iz Bordžigid) in Ordos Ki (奇, Kijat). Genetske raziskave so pokazale, da ima morda kar 16 milijonov moških iz tako oddaljenih populacij, kot so Hazari na zahodu in ljudstvo Heže na vzhodu, bordžiginsko-kijatsko poreklo.The Genetic Legacy of the Mongols, str. 717-721. Ime klana Kijat se še vedno najde med Kazahi, Uzbeki in Karakalpaki.
Seznam kijadsko-bordžiginskih dinastij Hamag Mongol Mongolsko cesarstvo: Zlata horda Kazanski kanat Kasimski kanat Šajbanidi Sibirski kanat Uzbeški kanat Mangitska dinastija Nogajeva horda Mala Nogajeva horda Budžakova horda Buharski emirat Buharski kanat Hivski kanat Kazaški kanat Stari Žuzi Srednji Žuzi Bukejeva horda Mladi Žuzi Gerajeva donastija Krimski kanat Velika horda Astrahanski kanat Čagatajski kanat Kara Del Jarkentski kanat Mogulistan Kumulski kanat Turfanski kanat Dinastija Juan Dinastija Severni Juan Tumedski kanat Halška zveza Tušeet kan Dzasagtu kan Sešen kan Altin kan Ilkanat Hošutski kanat Mengdžijang Gurkani (materna linija) Timuridsko cesarstvo Mugalsko cesarstvo
Zahtevnik Argunska dinastija
Ugledni Kijadi ali Bordžigini thumb|right|300px|Delitav Mongolskega cesarstva okoli leta 1300 z Zlato hordo na severozagodu, Čagatajskim kanatom na sredini, Ilkanatom na jugozuahodu in Dinastijo Juan na vzhodu
Vladarji Mongolije (Hamag Mongol, 11. stoletje–1206) Hajdu Kabul kan Jesugej
Cesarji Mongolskega cesarstva (1206–1368) Džingiskan Toluj Ögedej Gujuk Mongke Kublajkan
Džingiskanovi bratje Džoči Belgutej Temuge
Vladarji kanatov
Dinastija Juan Kublajkan Timur kan Togon Timur
Zlata horda thumb|Batu kan na svojem prestolu
Džoči Orda kan Batu kan Sartak Berke Šiban Tokta Uzbeg kan
Ilkanat Hulegu Abaka Gazan
Čagatajski kanat Čagataj Kajdu Duva Esen Buka I. Kebek Tarmaširin
Pomongolsko cesarstvo Zlata horda (1360–1502) Urus kan Toktamiš Mamaj Olug Mohamat
Krimski kanat (1441–1783) Mengli I. Geraj
Kazanski kanat (1438–1552) Olug Mohamat
Uzbeški kanat (1428–1471) Abdul Hajr kan
Kazaški kanat (1456–1847) Džanibek kan
Dinastija Severni Juan (1368–1635) Oldžej Timur kan Dajan kan Ligdan kan Edžej kan
Vladar Tumeda Altan kan
Halha Zanabazar
Dinastija Čing (1636–1912) Princ soprog