desno|sličica|300x300_pik|Današnja opredelitev Donbasa v UkrajiniDonbas (, Donbas, ; , Donbass ) je zgodovinska, kulturna in gospodarska regija na jugovzhodu Ukrajine. Del Donbasa so od 2014 zaradi vojne v Donbasu nadzirali samooklicani republiki Doneck in Lugansk, od ruske invazije leta 2022 pa ta del odkrito okupira Rusija. Beseda Donbas je prekrivanka, ki je nastala iz Doneškega bazena, krajšava besede »Doneški premogovni bazen« (; ). Ime premogovnega bazena se nanaša na Doneško višavje, ki je povezano z reko Donec. Obstajajo številne opredelitve obsega regije.Dmitry Vortman, Донбасс – единственная часть Украины, возникшая из промышленного региона, June 23, 2018, Radio Liberty
Najpogostejša opredelitev, ki se uporablja danes, se nanaša na ukrajinski Donecko in Lugansko oblast, medtem ko je zgodovinska premogovniška regija izključevala dele teh regij ter vključevala območja v Dnipropetrovski oblasti in južni Rusiji. Istoimensko evroregijo sestavljajo Donecka in Luganska oblast v Ukrajini ter Rostovska oblast v Rusiji. Donbas je predstavljal zgodovinsko mejo med Zaporoško Sečo in Donskimi kozaki. Od konca 19. stoletja, ko je postalo močno industrializirano območje, je bilo pomembno premogovniško območje.
Marca 2014 so po protestnem gibanju Evromajdan in posledično revoluciji dostojanstva velike dele Donbasa zajeli proruski in protivladni nemiri. Ti nemiri so pozneje prerasli v vojno med ukrajinskimi vladnimi silami ter ruskimi in proruskimi separatisti, povezanimi s samooklicanima Donecko in Lugansko ljudsko republiko, ki ju je podpirala Rusija v okviru širše rusko-ukrajinske vojne, ki leta 2022 še vedno poteka. Obe republiki sta bili mednarodno nepriznani, dokler ju leta 2022 ni priznala Rusija. Zaradi spora je Donbas razdeljen na ozemlje pod ukrajinskim nadzorom, ki predstavlja približno dve tretjini regije, in ozemlje pod ruskim nadzorom, ki predstavlja približno eno tretjino regije. Rusija je februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, vključno z delom Donbasa, ki ga nadzoruje ukrajinska vlada.
Pred vojno je mesto Doneck (takrat peto največje mesto v Ukrajini) veljalo za neuradno prestolnico Donbasa. Velika mesta (nad 100.000 prebivalcev) vključujejo tudi Lugansk, Mariupol, Makijivko, Gorlivko, Kramatorsk, Slovjansk, Alčevsk, Siverskodoneck in Lisičansk. Do ruske invazije 2022 je bilo mesto Kramatorsk začasno upravno središče Donecke oblasti, Luganske oblasti pa Siverskodoneck.
Zgodovina
Antična, srednjeveška in carska ruska obdobja sličica|Zemljevid kumansko-kipčaške konfederacije v Evraziji okoli leta 1200 Regijo so stoletja naseljevala različna nomadska plemena, kot so Skiti, Alani, Huni, Prabolgari, Pečenegi, Kipčaki, Turkomongolci, Tatari in Nogajci. Regija, ki je zdaj znana kot Donbas, je bila do druge polovice 17. stoletja, ko so Donski kozaki v regiji ustanovili prva stalna naselja, večinoma nenaseljena."Donets Basin" (Donbas), pp.135–136 in: Historical Dictionary of Ukraine. Ivan Katchanovski, Zenon Kohut, Bohdan Y. Nebesio, Myroslav Yurkevich. Lanham : The Scarecrow Press, Inc., 2013. 914 p.
Prvo mesto v regiji je bilo ustanovljeno leta 1676, imenovalo se je Solanoje (dnaes Soledar) in je bilo zgrajeno zaradi donosnega izkoriščanja novo odkritih zalog kamene soli. Območje, ki se zdaj imenuje Donbas, je bilo znano po »divjih poljih« (, dyke pole) in je bilo večinoma pod nadzorom ukrajinskega Kozaškega hetmanata in turškega Krimskega kanata do sredine in konca 18. stoletja, ko je Rusko cesarstvo osvojilo hetmanat in priključilo kanat.
Konec 18. stoletja so se v regijo priselili številni Rusi, Srbi in Grki. Carska Rusija je osvojena ozemlja poimenovala »Nova Rusija« (, Novorossiya). Ko se je v Evropi razmahnila industrijska revolucija, so sredi in ob koncu 19. stoletja začeli izkoriščati velike zaloge premoga, ki so bile v regiji odkrite leta 1721.
Takrat se je začelo uporabljati ime Donbas, ki izhaja iz izraza »Doneški premogovni bazen« (; ), ki označuje območje ob reki Donec, kjer je bilo največ zalog premoga. Razvoj premogovništva je v regiji povzročil prebivalstveni razcvet, ki so ga večinoma spodbudili ruski naseljenci.
Doneck, danes najpomembnejše mesto v regiji, je leta 1869 ustanovil valižanski poslovnež John Hughes na mestu starega zaporiško-kozaškega mesta Oleksandrivka. Hughes je zgradil jeklarno in v regiji ustanovil več rudnikov. Po njem je mesto dobilo ime »Juzovka« (). Z razvojem Juzovke in podobnih mest so prišli iskat delo številni kmetje brez zemlje iz obrobnih gubernij ruskega imperija.Olga Klinova. ""Если вместо головы снаряд...". Як формувалась ідентичність Донбасу (tr. "If instead of head, there is a gunshell. How the Donbas identity was formed")". Ukrayinska Pravda (Istorychna Pravda). 11 December 2014 sličica|Zemljevid redko poseljenih Divjih polj v 17. stoletju Po ruskem cesarskem popisu iz leta 1897 so Ukrajinci predstavljali 52,4 % prebivalstva regije, etnični Rusi pa 28,7 %. Etnični Grki, Nemci, Judje in Tatari so bili prav tako precej prisotni v Donbasu, zlasti v ujezdu Mariupol, kjer so predstavljali 36,7 % prebivalstva. Kljub temu so Rusi predstavljali večino industrijske delovne sile. Na podeželju so prevladovali Ukrajinci, v mestih pa so pogosto živeli samo Rusi, ki so prišli iskat delo v težki industriji v regiji. Tisti Ukrajinci, ki so se zaradi dela preselili v mesta, so se hitro asimilirali v rusko govoreči delavski razred.
Ruska državljanska vojna in sovjetsko obdobje (1918–1991) levo|sličica|Sovjetski ruski propagandni plakat iz leta 1921 z napisom »Donbas je srce Rusije« Aprila 1918 so enote, zveste Ukrajinski ljudski republiki, prevzele nadzor nad velikim delom regije. 100 years ago Bakhmut and the rest of Donbas liberated, Ukrayinska Pravda (18 April 2018) Nekaj časa so njeni vladni organi delovali v Donbasu skupaj s svojimi enakovredniki iz ruske začasne vlade.Lessons for the Donbas from two wars, The Ukrainian Week (16 January 2019) Ukrajinska država, naslednica Ukrajinske ljudske republike, je maja 1918 s pomočjo nemških in avstro-ogrskih zaveznikov za kratek čas prevzela nadzor nad regijo.
Med rusko državljansko vojno 1917–22 je bil Nestor Mahno, ki je poveljeval Ukrajinski revolucionarni uporniški vojski, najbolj priljubljen vodja v Donbasu.
Donbas je bil skupaj z drugimi ozemlji, na katerih živijo Ukrajinci, po ruski državljanski vojni vključen v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Kozaki v regiji so bili v letih 1919–1921 podvrženi dekozakalizaciji. Ukrajince v Donbasu sta močno prizadela gladomor v letih 1932–33 in rusifikacijska politika Josifa Stalina. Ker je bila večina etničnih Ukrajincev kmetov, so lakoto najbolj občutili prav oni.
Druga svetovna vojna je Donbas močno prizadela. Pred vojno sta Donbas pestila revščina in pomanjkanje hrane. Zaradi priprav na vojno so podaljšali delovni čas za tovarniške delavce, medtem ko so tiste, ki so odstopali od poostrenih standardov, aretirali. Vodja nacistične Nemčije Adolf Hitler je menil, da so viri Donbasa ključnega pomena za operacijo Barbarossa. Tako je Donbas v letih 1941 in 1942 trpel pod nacistično okupacijo.
Na tisoče industrijskih delavcev je bilo deportiranih v Nemčijo, kjer so jih zaposlili v tovarnah. V takratni Stalinski, zdaj Donecki oblasti je bilo v času okupacije ubitih 279.000 civilistov. V Vorošilovgradski oblasti, zdaj Luganski oblasti, je bilo ubitih 45.649 ljudi. Strateška ofenziva Rdeče armade v Donbasu leta 1943 je prinesla vrnitev Donbasa pod sovjetski nadzor. Vojna je terjala svoj davek, saj je bila regija uničena in izpraznjena.
Med obnovo Donbasa po koncu druge svetovne vojne je v regijo bilo naseljenih veliko število ruskih delavcev, kar je še dodatno spremenilo ravnovesje prebivalstva. Leta 1926 je v Donbasu živelo 639.000 etničnih Rusov, leta 1959 pa 2,55 milijona. Rusifikacijo so dodatno pospešile sovjetske izobraževalne reforme v letih 1958–59, ki so pripeljale do skoraj popolne ukinitve poučevanja v ukrajinskem jeziku v Donbasu. Ob sovjetskem popisu prebivalstva leta 1989 je 45 % prebivalcev Donbasa navedlo rusko narodnost. Leta 1990 je bilo ustanovljeno gibanje Interfronta Donbas, ki se je borilo proti ukrajinski neodvisnosti.
V neodvisni Ukrajini (1991–2014) sličica|280x280_pik|Spomenik donskim kozakom v Lugansku. »Sinovom slave in svobode« Na referendumu o neodvisnosti Ukrajine leta 1991 je 83,9 % volivcev v Donecki in 83,6 % v Luganski oblasti podprlo neodvisnost od Sovjetske zveze. Volilna udeležba je bila 76,7-odstotna v Donecki in 80,7-odstotna v Luganski oblasti. Oktobra 1991 je v Donecku potekal kongres jugovzhodnih poslancev z vseh ravni oblasti, na katerem so delegati zahtevali federalizacijo.
Gospodarstvo regije se je v naslednjih letih močno poslabšalo. Do leta 1993 se je industrijska proizvodnja sesula, povprečne plače pa so se od leta 1990 zmanjšale za 80 %. Donbas je zapadel v krizo, številni pa so novo osrednjo vlado v Kijevu obtoževali slabega upravljanja in zanemarjanja. Donbaški rudarji so leta 1993 začeli stavkati, kar je povzročilo konflikt, ki ga je zgodovinar Lewis Siegelbaum opisal kot »boj med regijo Donbas in preostalo državo«. Eden od vodij stavke je dejal, da so prebivalci Donbasa glasovali za neodvisnost, ker so želeli, »da se oblast prenese na občine, podjetja in mesta«, in ne zato, ker bi želeli, da se močno centralizirana oblast preseli iz »Moskve v Kijev«.
Stavki je leta 1994 sledil posvetovalni referendum o različnih ustavnih vprašanjih v Donecki in Luganski oblasti, ki je potekal hkrati s prvimi parlamentarnimi volitvami v neodvisni Ukrajini. Ta vprašanja so vključevala vprašanje, ali naj se ruščina razglasi za uradni jezik Ukrajine, ali naj bo ruščina jezik uprave v Donecki in Luganski oblasti, ali naj se Ukrajina federalizira in ali naj bo tesneje povezana s Skupnostjo neodvisnih držav.
Za te predloge je glasovalo skoraj 90 % volivcev. Nobena od njih ni bila sprejeta: Ukrajina je ostala unitarna država, ukrajinščina je ostala edini uradni jezik, Donbas pa ni dobil nobene avtonomije. Kljub temu so stavkajoči v Donbasu od Kijeva dobili številne gospodarske prednosti, ki so omogočile ublažitev gospodarske krize v regiji.
Manjše stavke so se nadaljevale tudi v devetdesetih letih, čeprav so bile zahteve po avtonomiji manjše. Ukinjene so bile nekatere subvencije za donbaško težko industrijo, ukrajinska vlada pa je zaprla številne rudnike zaradi liberalizacijskih reform, ki jih je spodbujala Svetovna banka. Leonid Kučma, ki je na predsedniških volitvah leta 1994 zmagal s podporo Donbasa in drugih območij na vzhodu Ukrajine, je bil leta 1999 ponovno izvoljen za predsednika Ukrajine. Predsednik Kučma je Donbasu nudil gospodarsko pomoč in denar za razvoj uporabil za pridobivanje politične podpore v regiji.
V zgodnjih 2000-ih letih se je oblast v Donbasu skoncentrirala v regionalni politični eliti, znani kot oligarhi. Privatizacija državnih industrij je povzročila razmah korupcije. Regionalni zgodovinar Hiroaki Kuromija je to elito opisal kot »donbaški klan«, skupino ljudi, ki je obvladovala gospodarsko in politično moč v regiji. Med pomembnimi člani klana sta bila tudi Viktor Janukovič in Rinat Ahmetov. Oblikovanje oligarhije v kombinaciji s korupcijo je pripeljalo do tega, da so Donbas dojemali kot »najmanj demokratično in najbolj temačno regijo v Ukrajini«. sličica|Na ukrajinskih predsedniških volitvah leta 2010 je večina prebivalcev Donbasa glasovala za Viktorja Janukoviča.