Kirenija (grško Κερύνεια lokalno [t͡ʃeˈɾiɲˑa]; turško Girne [ˈɟiɾne]) je mesto na severni obali Cipra, znano po zgodovinskem pristanišču in gradu. Je pod dejanskim nadzorom Severnega Cipra.
Čeprav obstajajo dokazi, ki kažejo, da je bila širša regija Kirenije poseljena že prej, so mesto zgradili Grki, Ahajci s Peloponeza po trojanski vojni (1300 pr. n. št.). Po grški mitologiji sta Kirenijo ustanovila Ahajca Cefej in Praksandrus, ki sta tam končala po trojanski vojni. Junaki so dali novemu mestu ime svojega mesta Kirenija, ki je bil v Ahaji v Grčiji.
Ko je mesto raslo, so v 1. stoletju našega štetja Rimljani postavili temelje njegovega gradu. Kirenija je po 9. stoletju postala pomembnejša zaradi varnosti, ki jo je nudil grad, in je igrala ključno vlogo pod vladavino Lusignanov, saj mesto ni nikoli kapituliralo. Grad so nazadnje spremenili Benečani v 15. stoletju, vendar se je mesto leta 1571 predalo Osmanskemu cesarstvu.
Prebivalstvo mesta je bilo leta 1831 razdeljeno med muslimane in kristjane, z majhno muslimansko večino. Vendar pa je s prihodom britanske vladavine veliko ciprskih Turkov pobegnilo v Anatolijo, mesto pa so večinoma naseljevali ciprski Grki. Medtem ko je mesto utrpelo malo nasilja med skupnostmi, so njegovi prebivalci ciprski Grki, ki jih je bilo okoli 2650, pobegnili ali so bili prisilno razseljeni po turški invaziji leta 1974. Trenutno mesto naseljujejo ciprski Turki, celinski turški naseljenci in britanski izseljenci. V občini živi 33.207 prebivalcev.
Kirenija je kulturno in gospodarsko središče, opisano kot turistična prestolnica Severnega Cipra. Je dom številnih hotelov, nočnega življenja in pristanišča. Vsako leto gosti kulturni in umetniški festival z več sto sodelujočimi umetniki in izvajalci in je dom treh univerz s približno 14.000 študentov.
Zgodovina Prazgodovina in antika Najzgodnejši dokument, ki omenja Kirenijo, je Periplus Pseudo Skylax. Izvira iz 13. stoletja, vendar temelji na znanju iz 4. stoletja pred našim štetjem. Rokopis poimenuje številna mesta ob sredozemski obali in omenja Kirenijo kot pristaniško mesto: »Nasproti Kilikije je otok Ciper in to so njene mestne države (polis): Salamina, ki je grška in ima zaprto zimsko pristanišče; Karpasia, Kirenia, Lapithos, kar je feničansko; Soloi (ta ima tudi zimsko pristanišče); Marion, kar je grško; Amathus (ki je avtohton). Vsi imajo zapuščena (poletna) pristanišča. Obstajajo pa tudi mestne države, ki govorijo tuje jezike v notranjosti. '4 Skylax je tako Kirenijo kot Lapitos omenjal kot feničanski mesti. Kovanci s feničanskimi legendami poudarjajo, da je bila severna obala med Kirenijo in Lapitosom vsaj pod feničanskim vplivom.
Drug topografski vir je Stadiasmus Maris Magni (iz imena stadium, enota, ki meri razdalje, 1 stadij = 185,25 metrov). Neznani avtor, ki je odplul od rta Anamur na kilikijski obali do Cipra in obplul otok, je navedel razdalje od Male Azije do najbližje točke na Cipru. To je bilo 300 stadijev, približno 55.000 metrov. Zabeležil je tudi razdalje med mesti. Od Solija do Kirenije je štel 350 stadijev, od Kirenije do Lapitosa 50 in od Lapitosa do Karpasije je bilo 550 stadijev.
Geografija Klavdija Ptolemaja, ki je bila izgubljena več kot tisoč let in ponovno odkrita v srednjem veku, je nadaljnji pomemben vir, na katerem temelji kasnejša kartografija renesanse. Ptolemaj, ki je živel v Aleksandriji v Egiptu, okoli 150 n. št., navaja razdalje med mesti in naselji na Cipru, ki so označene s cikli. Navaja tudi Kirenijo.
Druga srednjeveška reprodukcija starodavnega zvitka je Tabula Peutingeriana. Dolg je skoraj sedem metrov in širok en meter in prikazuje cestno mrežo v Rimskem cesarstvu iz 4. / 5. stoletja. Ceste so narisane v ravnih črtah, cestne postaje pa so označene z zavoji, mesta pa s piktogrami z imenom kraja in številkami v rimskih miljah. Kirenija skupaj s Pafosom, Soloijem, Tremethousio in Salamisom je označena s piktogramom, ki prikazuje dva stolpa blizu skupaj. Kirenijo povezuje cesta preko Lapitosa in Soloija s Pafosom in preko Kitrija (grško Kythraea, turško Deirmenlik) s Salamisom.
Z uporabo miljnikov v rimskih časih se je pojavil nov vir, ki kaže, da je bil cestni krog okoli otoka končan. Kirenija je bila preko Soloija in Pafosa povezana z zahodnim in južnim delom otoka. Hkrati je bila cesta proti vzhodu podaljšana ob obali do Karpasije in Uranie na polotoku Karpas. V naslednjih stoletjih je Kirenija na zemljevidih različno poimenovana kot Ceraunia, Cerenis, Keronean, Kernia in Kerini.
Kefej iz Arkadije naj bi bil ustanovitelj mesta Kirenija. Kot vojskovodja je prispel na severno obalo otoka in s seboj pripeljal številne naseljence iz različnih mest v Ahaji. Eno takšno mesto, ki je v bližini današnjega Aigia na Peloponezu, se je imenovalo tudi Kirenija. To naj bi bil dom mitične kerinejske košute (grško Κερυνῖτις ἔλαφος, romanizirano Kerynitis elaphos) iz 12 Herkulovih del. Vzhodno od Kirenije leži obala Ahajcev. Po Strabonu je bil v Kireniji prvi na kopnem Teucer, da bi po trojanski vojni ustanovil starodavno kraljestvo Salamis.
Najstarejša omemba mesta Kirenija je skupaj z ostalimi sedmimi mestnimi kraljestvi na Cipru v egipčanskih pisavah iz obdobja Ramzesa III., 1125-1100 pr. n. št.
Trgovina in pomorska trgovina Kirenije sta že od prvih dni naselitve imela velike koristi od njene bližine maloazijske obale. Čolni so odpluli z egejskih otokov, potovali vzdolž obale Male Azije in nato prečkali kratko razdaljo do severnih obal Cipra, da bi dosegli dve mestni kraljestvu Lapitos in Kirenijo. Ta živahna pomorska dejavnost (pozno 4. ali zgodnje 3. stoletje pr. n. št.) je očitna v starodavni razbitini ladje, ki jo je leta 1965 odkril Andreas Kariolou, tik pred pristaniščem Kirenija. Pot plovila vzdolž Samosa, Kosa, Rodosa, obale Male Azije in nato Kirenije dokazuje tesne pomorske odnose mesta z drugimi mestnimi kraljestvi v vzhodnem Sredozemlju.
Med nasledstvenim bojem med Ptolemajem I. in Antigonom I., ki je sledil smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št., je bila Kirenija podvržena vladavini kraljestva Lapitos, ki se je povezalo z dinastijo Antigonidov. Diodor Sicilski (19.79) opaža, da je leta 312 pr. n. št. Ptolemaj aretiral Praksiposa, kralja Lapitosa in kralja Kirenije. Ko so Ptolemaji uspeli obvladati celoten otok, so bila vsa mestna kraljestva ukinjena. Vendar je Kirenija zaradi svoje pomorske trgovine še naprej uspevala. V 2. stoletju pred našim štetjem se navaja kot eno od šestih ciprskih mest, ki so bila dobrotnik oraklja v Delfih, torej je prejela svoje posebne predstavnike, ki so zbirali prispevke in darila. Razcvet mesta v tem času je razviden tudi iz dveh templjev, enega posvečenega Apolonu in drugega Afroditi, ter iz bogatih arheoloških najdb iz helenističnega obdobja, izkopanih v današnjih mejah mesta.
Rimljani so nasledili Ptolomaje kot vladarji Cipra in v tem času je Lapitos postal upravno središče okrožja. Številne izkopane grobnice in bogate arheološke najdbe iz tega obdobja pa kažejo, da je bila Kirenija še naprej naseljeno in uspešno mesto. Napis, ki je bil najden na dnu apnenčastega kipa iz leta 13 do 37 našega štetja, se nanaša na Kyrenians Demos, to je prebivalce mesta. Tako kot povsod so Rimljani pustili svoj pečat tako, da so zgradili grad z obzidjem pred njim, da so se lahko varno zasidrali čolni in ladje.
Krščanstvo je na tem območju našlo plodna tla. Zgodnji kristjani so uporabljali stare kamnolome Chrysokava, vzhodno od gradu Kyrenia, kot katakombe in pokopališča, ki veljajo za najpomembnejše primerke otoka tega obdobja. Kasneje so bile nekatere od teh jam spremenjene v cerkve in imajo čudovito ikonografijo, med katerimi je najbolj reprezentativna tista v Ayia Mavri. Najnovejše izdaje Rimskega martirologijaMartyrologium Romanum (Libreria Editrice Vaticana 2001 ) ne vsebujejo več omembe, kot mučenca, škofa Teodota s tega sedeža. Grški Menologium (knjiga urejena po mesecih) pod 6. majem pripoveduje, da je bil pod Licinijem aretiran in mučen, preden je bil izpuščen, ko je Milanski edikt iz leta 313, katerega soavtor je bil Licinij, zapovedal strpnost kristjanov v rimskem cesarstvu.Michel Lequien, Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus, Paris 1740, Vol. II, coll. 1073-1074
Srednji vek
Z razdelitvijo Rimskega cesarstva na vzhodno in zahodno cesarstvo je leta 395 Ciper prišel pod bizantinske cesarje in grško pravoslavno cerkev. Bizantinski cesarji so utrdili rimski grad Kyrenia in v 10. stoletju v njegovi bližini zgradili cerkev svetega Jurija, ki jo je garnizon uporabljal kot kapelo. Potem, ko je bila leta 806 Lambousa uničena v arabskih napadih, je Kirenija pridobila na pomenu, saj sta njen grad in posadka prebivalcem nudila zaščito in varnost. Isaac Komnen s Cipra, zadnji bizantinski guverner otoka, je svojo družino in zaklade poslal na varno v grad leta 1191, ko je angleški kralj Rihard I. Levjesrčni šel v vojno z njim in postal novi gospodar otoka.
Rihardova vladavina na Cipru ni bila dobrodošla, zato je otok najprej prodal vitezom templjarjem, nato pa leta 1192 Guyu Lusignanu. Pod frankovsko oblastjo so vasi okrožja Kirenija postale fevdalne posesti, mesto pa je ponovno postalo upravno in trgovsko središče svoje regije. Lusignanci so grad povečali, zgradili obzidje in stolpe okoli mesta ter razširili utrdbe do pristanišča. Utrdili so tudi bizantinske gradove Sveti Hilarion, Buffavento in Kantara, ki so skupaj z gradom Kyrenia varovali mesto pred napadi s kopnega in morja. Grad Kyrenia je imel ključno vlogo v zgodovini otoka med številnimi spori med frankovskimi kralji, pa tudi spopadi z Genovežani.
Leta 1229, med državljansko vojno na Cipru, so sile ciprskega kralja Henrika I. in Ibelinov vzele grad Kyrenio privržencem Friderika II. s podporo genovskih ladij. Nenavadno je bila žena Henrika I. Alice Montferratska ena od žrtev in je nikoli ni srečal.
Leta 1489 je Ciper prišel pod beneško oblast. Benečani so grad Kyrenia spremenili, da bi se soočili z grožnjo, ki jo je predstavljala uporaba smodnika in topov. Kraljevi prostori gradu in trije od štirih tankih in elegantnih frankovskih stolpov so bili porušeni in nadomeščeni z debelimi okroglimi stolpi, ki so lahko bolje vzdržali topovski ogenj.
Leta 1505 je kuga, ki naj bi izvirala iz Anatolije, ubila četrtino mestnega prebivalstva. Leta 1523 je mesto prizadela še ena kuga, ki je nastala v Levantu in je prizadela dele otoka.
Grajski stolpi niso bili nikoli preizkušeni. Leta 1571 sta se grad in mesto predala osmanski vojski.
Osmanska oblast Pod osmansko vladavino je bilo okrožje Kirenija sprva eno od štirih, nato eno od šestih upravnih okrožij otoka, mesto pa je ostalo njegova upravna prestolnica. Premoženje mesta je nazadovalo, saj so ga preoblikovali v garnizonsko mesto. Krščansko prebivalstvo je bilo izgnano iz utrjenega mesta, v gradu pa ni smel prebivati nihče razen topničarjev in njihovih družin. Ti moški so s svojim samovoljnim ropanjem in zločini silili prebivalce mesta in okoliških vasi, tako krščanske kot muslimanske. Redki domačini, ki so si upali ostati, so bili trgovci in ribiči, katerih preživetje je bilo odvisno od morja. Svoje domove so zgradili zunaj mestnega obzidja, ki se je skozi čas, zanemarjenost in propadanje spremenilo v ruševine. Preostali prebivalci so se preselili dlje v območje, znano kot Pano Kyrenia ali Riatiko (tako imenovano, ker je nekoč pripadalo kralju) ali pa so pobegnili dlje v notranjost in v gorske vasi Thermeia, Karakoumi, Kazafani, Bellapais in Karmi.