Padec komunizma se je zgodil leta 1989, ko je bilo v Evropi izvedenih več revolucij, s katerimi so bili strmoglavljeni komunistični režimi v državah vzhodnega boka. Dogodek je pripeljal tudi do razpada Sovjetske zveze - največje komunistične države na svetu - in opustitve komunističnih režimov v mnogih delih sveta, od katerih so bili nekateri nasilno strmoglavljeni. Padec komunizma je drastično spremenil razmerje moči v svetu, kar je pomenilo konec hladne vojne in začetek obdobja po hladni vojni.
Najzgodnejši zabeleženi protesti proti komunistični oblasti so se začeli v Kazahstanu, ki je bil takrat del Sovjetske zveze, leta 1986 s študentskimi demonstracijami – za zadnje poglavje teh revolucij se šteje leto 1993, ko je Kambodža sprejela novo ustavo, v kateri je bil komunizem zapuščen. Glavna regija teh revolucij je bila v vzhodni Evropi, začenši na Poljskem z množičnim stavkovnim gibanjem poljskih delavcev leta 1988, revolucionarni trend pa se je nadaljeval na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, Bolgariji, Češkoslovaški in Romuniji. 4. junija 1989 je sindikat Solidarnosti zmagal na delno svobodnih volitvah na Poljskem, kar je povzročilo miren padec komunizma v tej državi. Tudi junija 1989 je Madžarska začela podirati svoj del fizične železne zavese, medtem ko je odprtje mejnih vrat med Avstrijo in Madžarsko avgusta 1989 sprožilo mirno verižno reakcijo, v kateri je razpadel vzhodni blok. To je privedlo do množičnih demonstracij v mestih, kot je Leipzig, in nato do padca berlinskega zidu 9. novembra 1989, ki je služil kot simbolna vrata k ponovni združitvi Nemčije leta 1990. Ena značilnost, skupna večini teh dogodkov, je bila obsežna uporaba kampanje civilnega odpora, ki izkazujejo ljudsko nasprotovanje nadaljevanju enostrankarske vladavine in prispevajo k pritisku za spremembe. Romunija je bila edina država, kjer so državljani in opozicijske sile z nasiljem strmoglavili njihov komunistični režim. Hladna vojna se je "uradno" končala 3. decembra 1989 med vrhom na Malti med sovjetskim in ameriškim predsednikom.
Sama Sovjetska zveza je od marca 1990 postala večstrankarska polpredsedniška republika in izvedla prve predsedniške volitve, kar je pomenilo drastično spremembo kot del njenega programa reform. Država je dokončno razpadla 25. decembra 1991, kar je povzročilo enajst novih suverenih držav, ki so med letom 1991 razglasile neodvisnost od Sovjetske zveze, medtem ko so baltske države ponovno pridobile neodvisnost septembra 1991. Preostali del Sovjetske zveze, ki je predstavljal večino območja, je nadomestila ustanovitvev Ruske federacije. Albanija in Jugoslavija sta med letoma 1990 in 1992 ukinili komunizem, Jugoslavija pa je nato razpadla na pet novih držav. Češkoslovaška je razpadla tri leta po koncu komunistične vladavine in se 1. januarja 1993 mirno razdelila na Češko in Slovaško..
Vpliv teh dogodkov so občutile številne socialistične države tretjega sveta po vsem svetu. Sočasno z dogodki na Poljskem in protesti na Trgu nebeškega miru (april–junij 1989) niso spodbudili večjih političnih sprememb na celinski Kitajski, vendar so vplivne podobe pogumnega kljubovanja med tem protestom pomagale pospešiti dogodke v drugih delih sveta. Tri azijske države, in sicer Afganistan, Kambodža in Mongolija, so v letih 1992-1993 uspešno opustile komunizem, bodisi z reformo ali konfliktom. Poleg tega je komunistično ideologijo zapustilo tudi osem držav v Afriki ali njeni okolici, in sicer Etiopija, Angola, Benin, Kongo-Brazzaville, Mozambik, Somalija, pa tudi Južni Jemen (poenoten s Severnim Jemnom).
Politične reforme so bile različne, toda samo v petih državah se je komunizem uspel obdržati na oblasti, in sicer na Kitajskem, Kubi, v Laosu, Vietnamu in Severni Koreji. Vendar so te države pozneje v prihodnjih letih izvedle gospodarske reforme, da bi sprejele nekatere oblike tržnega gospodarstva v tržnem socializmu. Severna Koreja je leta 2009 prešla iz komunistične ideologije marksizmo-leninizma v novo komunistično ideologijo džuče. Evropska politična pokrajina se je drastično spremenila, saj se je več držav nekdanjega vzhodnega bloka pridružilo Natu in Evropski uniji, kar je povzročilo močnejšo gospodarsko in socialno integracijo z Zahodno Evropo in Severno Ameriko. Številne komunistične in socialistične organizacije na Zahodu so svoja vodilna načela obrnile na socialno demokracijo in demokratični socializem. V nasprotju s tem in nekoliko pozneje, v Južni Ameriki, se je socialistična oblast začela v Venezueli leta 1999 in oblikovala politiko v drugih delih celine do zgodnjih 2000-ih let. Medtem so v nekaterih državah posledice teh revolucij povzročile konflikte in vojne, vključno z različnimi postsovjetskimi konflikti, ki ostajajo zamrznjeni do danes, pa tudi obsežnimi vojnami, predvsem jugoslovanskimi, ki so privedle do prvega genocida v Evropi po drugi svetovni vojni, leta 1995.
Ozadje
Pojav solidarnosti na Poljskem Delavski pretresi na Poljskem leta 1980 so pripeljali do ustanovitve neodvisnega sindikata Solidarnost pod vodstvom Lecha Wałęse, ki je sčasoma postal politična sila, kljub temu pa je 13. decembra 1981 poljski komunistični premier Wojciech Jaruzelski začel zatirati Solidarnost z razglasitvijo vojaškega zakona na Poljskem, ki je suspendiral zvezo in začasno zapriral vse njene voditelje.
Mihail Gorbačov levo|sličica|255x255_pik|Mihail Gorbačov in ameriški predsednik Ronald Reagan leta 1988 na Rdečem trgu v Moskvi. Čeprav je več držav vzhodnega bloka od petdesetih let 20. stoletja (npr. madžarska revolucija leta 1956 in praška pomlad leta 1968) poskušalo z nekaterimi neuspešnimi, omejenimi gospodarskimi in političnimi reformami zagotoviti več svobode, je vzpon reformatorsko naravnanega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova leta 1985 nakazal trend k večji liberalizaciji. Sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja je mlajša generacija sovjetskih aparatov pod vodstvom Gorbačova začela zagovarjati temeljne reforme, da bi preobrnila leta Brežnjevske stagnacije. Po desetletjih rasti se je Sovjetska zveza zdaj soočala z obdobjem hudega gospodarskega nazadovanja in je potrebovala zahodno tehnologijo in kredite, da bi nadomestila svojo vedno večjo zaostalost. Stroški vzdrževanja njene vojske, KGB-ja in subvencij tujim državnim strankam so dodatno obremenili propadajoče sovjetsko gospodarstvo.
Mihail Gorbačov je nasledil generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze ter predsednika in voditelja Sovjetske zveze, in prišel na oblast 11. marca 1985. Prvi znaki velike reforme so se pojavili leta 1986, ko je Gorbačov izvedel politiko glasnosti (odprtosti) v Sovjetski zvezi in poudaril potrebo po perestrojki (prenova gospodarstva). Do pomladi 1989 je Sovjetska zveza doživela ne le več medijske svobode, ampak je izvedla tudi prve volitve z več kandidati v novoustanovljenem kongresu ljudskih poslancev. Medtem ko je glasnost navidezno zagovarjala odprtost in politično kritiko, sta bili ti dovoljeni le v ozkem spektru, ki ga je narekovala država. Splošna javnost v vzhodnem bloku je bila še vedno predmet tajne policije in politične represije.
Gorbačov je svoje srednje in jugovzhodne evropske kolege pozval, naj posnemajo perestrojko in glasnost v svojih državah. Medtem, ko je reformiste na Madžarskem in Poljskem opogumila sila liberalizacije, ki se je širila z vzhoda, so bile ostale države vzhodnega bloka odkrito skeptične in so pokazale odpor do reform. Ker so verjeli, da bodo reformne pobude Gorbačova kratkotrajne, so trdi komunistični vladarji, kot so vzhodnonemški Erich Honecker, bolgarski Todor Živkov, češkoslovaški Gustáv Husák in romunski Nicolae Ceauşescu, vztrajno ignorirali pozive k spremembam. "Ko vaš sosed polepi nove tapete, še ne pomeni, da jih morate tudi vi," je izjavil član vzhodnonemškega politbiroja...
Sovjetske republike Do poznih osemdesetih let dvajsetega stoletja so ljudje na Kavkazu in v baltskih državah od Moskve zahtevali večjo avtonomijo, Kremelj pa je izgubljal nekaj nadzora nad nekaterimi regijami in elementi v Sovjetski zvezi. Razpoke v sovjetskem sistemu in sovjetski državi so se začele pojavljati decembra 1986 v Kazahstanu, ko so njegovi državljani protestirali proti etničnemu Rusu, ki je bil imenovan za sekretarja kazahstanske republiške veje CPSU. Ti protesti so bili po treh dneh zatrti.
Nesreča v jedrski elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila 1986 je imela velike politične in družbene učinke, ki so vsaj delno prispevali k padcu komunizma in razpadu Sovjetske zveze. Eden od političnih rezultatov nesreče je bil močno povečan pomen nove sovjetske politike glasnosti. Težko je določiti skupno gospodarsko ceno nesreče. Po besedah Gorbačova je Sovjetska zveza za zadrževanje in dekontaminacijo porabila 18 milijard rubljev (kar je enakovredno 18 milijardam ameriških dolarjev) in tako rekoč zaradi tega bankrotirala.Gorbachev, Mikhail (1996), interview in Johnson, Thomas, , [film], Discovery Channel, retrieved 19 February 2014.
Rast zaradi vpliva Solidarnosti Sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja je Solidarnost obstala zgolj kot podtalna organizacija, ki jo je podpirala katoliška cerkev. Vendar pa je do poznih 1980-ih Solidarnost postala dovolj močna, da je onemogočila poskuse reforme Jaruzelskega, vsedržavne stavke leta 1988 pa so prisilile vlado, da je začela dialog s Solidarnostjo. 9. marca 1989 sta se obe strani dogovorili za dvodomni zakonodajni organ, imenovan Državni zbor. Senat naj bi volilo ljudstvo.Poland:Major Political Reform Agreed, Facts on File World News Digest, 24 March 1989. Facts on File News Services. 6 September 2007 Predsedstvo, ki je tradicionalno slovesna funkcija, je dobilo več pooblastil.
7. julija 1989 se je generalni sekretar Mihail Gorbačov odločno odpovedal uporabi sile proti drugim državam sovjetskega bloka. V pogovoru s člani 23-članskega Sveta Evrope se sovjetski voditelj Gorbačov ni neposredno skliceval na tako imenovano doktrino Brežnjeva, po kateri je Moskva uveljavljala pravico do uporabe sile, da bi preprečila članicam Varšavskega pakta, da bi zapustile komunistično okrilje. Izjavil je: »Vsako vmešavanje v notranje zadeve in kakršni koli poskusi omejevanja suverenosti držav – prijateljev, zaveznikov ali katerih koli drugih – so nedopustni«. Politiko so poimenovali Sinatrova doktrina, v šaljivem sklicevanju na pesem Franka Sinatre "My Way". Poljska je postala prva država Varšavskega pakta, ki se je osvobodila sovjetske nadvlade.
Padec diktatorskih režimov Februarja 1986 je v eni od prvih miroljubnih revolucij množičnega gibanja proti diktaturi revolucija ljudske moči na Filipinih mirno strmoglavila diktatorja Ferdinanda Marcosa in imenovala Coryja Aquina za predsednika.
Učinek revolucij leta 1989 je vplival tudi na druge režime. Južnoafriški režim apartheida in Pinochetova vojaška diktatura v Čilu sta v devetdesetih letih dvajsetega stoletja postopoma padla, ko je Zahod umaknil njuno financiranje in diplomatsko podporo. Gana, Indonezija, Nikaragva, Južna Koreja, Surinam, Republika Kitajska in severni južni Jemen so med mnogimi drugimi izvolili demokratične vlade.
Natančni podatki o številu demokratičnih vlad se razlikujejo glede na merila, uporabljena za ocenjevanje, vendar je bilo po nekaterih merilih v poznih devetdesetih letih dvajsetega stoletja na svetu precej več kot 100 demokratičnih vlad, kar je opazno povečanje v samo nekaj desetletjih.
Nacionalna politična gibanja
Poljska levo|sličica|268x268_pik|Čakalna vrsta za vstop v trgovino, tipičen pogled na Poljsko v osemdesetih letih