sličica|325x325_pik|Animirana serija zemljevidov, ki prikazujejo razpad SFR Jugoslavija od leta 1991 do 1992. Razpad Jugoslavije se je zgodil kot posledica vrste političnih pretresov in konfliktov v zgodnjih devetdesetih letih. Po obdobju politične in gospodarske krize v 80. letih dvajsetega stoletja so se zvezne republike Socialistične federativne republike Jugoslavije osamosvojile, vendar so nerešena vprašanja povzročila hude medetnične jugoslovanske vojne. Vojne so prizadele predvsem Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter nekaj let pozneje tudi Kosovo.
Po zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija ustanovljena kot federacija šestih republik z mejami po etničnih in zgodovinskih linijah: Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Makedonije. Poleg tega sta bili znotraj Srbije ustanovljeni dve avtonomni pokrajini: Vojvodina in Kosovo. Vsaka od republik je imela svojo podružnico Zveze komunistov Jugoslavije in vladajočo elito, morebitne napetosti pa so se reševale na zvezni ravni. Jugoslovanski model državne organizacije, pa tudi »srednja pot« med načrtnim in liberalnim gospodarstvom , država pa je do 80. let dvajsetega stoletja pod diktatorsko vladavino doživela obdobje relativne politične stabilnosti. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 se oslabljen sistem zvezne vlade ni mogel spopasti z naraščajočimi gospodarskimi in političnimi izzivi.World Bank, World Development Report 1991, Statistical Annex, Tables 1 and 2, 1991.
V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so kosovski Albanci začeli zahtevati, da se njihovi avtonomni pokrajini podeli status konstitutivne republike, začenši s protesti leta 1981. Etnične napetosti med Albanci in kosovskimi Srbi so ostale visoke skozi vse desetletje, kar je povzročilo rast srbskega nasprotovanja visoki avtonomiji pokrajin in neučinkovitemu sistemu konsenza na federalni ravni po vsej Jugoslaviji, kar je bilo videti kot ovira za srbske interese. Leta 1987 je na oblast v SR Srbiji prišel Slobodan Milošević in z vrsto populističnih potez pridobil nadzor nad Kosovom, Vojvodino in Črno goro, s čimer je pridobil visoko raven podpore med Srbi za svojo centralistično politiko. Miloševiću so nasprotovali vodje strank zahodnih konstitutivnih republik Slovenije in Hrvaške, ki so se zavzemali tudi za večjo demokratizacijo države v skladu z revolucijami leta 1989 v Vzhodni Evropi. Zveza komunistov Jugoslavije se je januarja 1990 razpustila po zvezni liniji. Republikanske komunistične organizacije so postale ločene socialistične stranke.Beth J. Asch, Courtland Reichmann, Rand Corporation. Emigration and Its Effects on the Sending Country. Rand Corporation, 1994. (pg. 26)
Leta 1990 so socialisti (nekdanji komunisti) na prvih večstrankarskih volitvah po vsej državi izgubili oblast pred etničnimi separatističnimi strankami, razen v Srbiji in Črni gori, kjer so zmagali Milošević in njegovi zavezniki. Nacionalistična retorika na vseh straneh je postajala vse bolj napeta. Med junijem 1991 in aprilom 1992 so štiri konstitutivne republike razglasile neodvisnost (federativni sta ostali le Srbija in Črna gora), vendar je status etničnih Srbov zunaj Srbije in Črne gore ter status etničnih Hrvatov zunaj Hrvaške ostal nerešen. Po nizu medetničnih incidentov so se začele jugoslovanske vojne, najprej v Sloveniji, nato na Hrvaškem, kasneje pa v večetnični Bosni in Hercegovini. Vojne so v državah pustile gospodarsko in politično škodo, ki se je še vedno čutila desetletja pozneje.
Ozadje Pred razpadom je bila Socialistična federativna republika Jugoslavija regionalna industrijska sila s priznanim gospodarskim uspehom. Od leta 1960 do 1980 je letna rast bruto domačega proizvoda (BDP) znašala povprečno 6,1 %, zdravstvena oskrba je bila brezplačna, pismenost 91 %, pričakovana življenjska doba pa 72 let. Pred letom 1991 so bile oborožene sile Jugoslavije med najbolje opremljenimi v Evropi.
Jugoslavija je bila enotna država, ki se je povezovala tako z vzhodom kot tudi z zahodom. Poleg tega je bil njen predsednik Josip Broz Tito eden od ustanoviteljev, pa tudi inspirator tako imenovanega "tretjega sveta" ali "Skupine 77", ki je služila kot politična/ekonomska alternativa obema velesilama. Še pomembneje je, da je Jugoslavija delovala kot tamponska država med Zahodom in Sovjetsko zvezo in je preprečila Sovjetom pridobitev pristanišča na Sredozemskem morju.Appeal to the international league of human rights, Albert Einstein/Heinrich Mann.
Nadzor centralne vlade je začel popuščati zaradi naraščajočih nacionalističnih protestov in želje Komunistične partije, da podpre "nacionalno samoodločbo". To je vključevalo preoblikovanje Kosova v avtonomno regijo Srbije, ki je bila naložena z ustavi iz leta 1974. Ta ustava je prekinila pristojnosti med glavnim mestom in avtonomnimi pokrajinami Vojvodine, območjem Jugoslavije, naseljenim z velikim številom etničnih manjšin, in Kosovo, z dosledno prisotnostjo Albancev.
Kljub federativnemu ustroju nove Jugoslavije je še vedno obstajala napetost med federalisti, predvsem Slovenci in Hrvati, ki so se zavzemali za večjo avtonomijo, in unitaristi, predvsem Srbi. Boj je potekal v več krogih protestov za pridobitev več individualnih in nacionalnih pravic, ki so dosegli vrhunec s hrvaško pomladjo in kasnejšo represijo. Ustava iz leta 1974 je bila poskus kratkega stika s tem vzorcem s krepitvijo zveznega modela in formalizacijo nacionalnih zakonov.
Ohlapen nadzor je Jugoslavijo bistveno spremenil v dejansko konfederacijo, kar je spodkopalo tudi legitimnost režima znotraj federacije. Od poznih sedemdesetih let dvajsetega stoletja je naraščajoča vrzel v gospodarskih virih med razvitimi in nerazvitimi regijami Jugoslavije še dodatno poslabšala enotnost federacije. Razvitejši republiki, Slovenija in Hrvaška, sta zavrnili poskuse omejitve svoje avtonomije, kot je to določala ustava iz leta 1974. Slovensko javno mnenje je leta 1987 videlo boljše gospodarske priložnosti po osamosvojitvi od Jugoslavije. Bili so tudi kraji, ki niso imeli nobene gospodarske koristi od zveze z Jugoslavijo; na primer, avtonomna pokrajina Kosovo je bila nerazvita in BDP na prebivalca je padel s 47 % jugoslovanskega povprečja v neposrednem povojnem obdobju na 27 % v 80. letih dvajsetega stoletja. Ti podatki so poudarili velike razlike v kakovosti življenja v različnih republikah.
Gospodarsko rast je zavirala kombinacija zahodnih trgovinskih ovir in naftna kriza leta 1973. Zaradi gospodarske krize se je bila Jugoslavija prisiljena močno zadolževati pri MDS. Poleg tega je MDS kot pogoj za prejemanje nadaljnjih posojil zahteval "liberalizacijo trga". Leta 1981 je imela Jugoslavija 19,9 milijarde dolarjev zunanjega dolga. Druga skrb je bila stopnja brezposelnosti 1 milijona ljudi, ki je bila dosežena okoli 80. let dvajsetega stoletja. Temu problemu se je pridružila razširjena »neproduktivnost juga«, ki ni prispevala le k gospodarskim vojnam Jugoslavije, temveč je dodatno razjezila produktivnejšo Slovenijo in Hrvaško.Beth J. Asch, Courtland Reichmann, Rand Corporation. Emigration and Its Effects on the Sending Country. Rand Corporation, 1994. (pg. 26)Douglas S. Massey, J. Edward Taylor. International Migration: Prospects and Policies in a Global Market. Oxford University Press, 2004. (pg. 159)
Vzroki Z ustavo iz leta 1974 je funkcijo predsednika Jugoslavije nadomestilo jugoslovansko predsedstvo, osemčlanski kolektivni vodja države, ki ga sestavljajo predstavniki šestih republik in, sporno, dveh avtonomnih pokrajin Socialistične republike Srbije, PSA Kosovo in PSA Vojvodina.
Od ustanovitve Socialistične Jugoslavije leta 1945 je Konstitutivna Socialistična republika Srbija (RS Srbija) vključevala dve avtonomni pokrajini PSA Kosovo in PSA Vojvodina. Z ustavo iz leta 1974 se je vpliv centralne vlade SR Srbije na pokrajine močno zmanjšal, kar jim je zagotovilo zelo iskano avtonomijo. Vlada Socialistične republike Srbije ni mogla sprejemati določenih odločitev, ki so jih proizvajale in izvajale pokrajine, pokrajine, ki so v vsakem primeru imele glas v jugoslovanskem predsedstvu, glas včasih ne vedno v prid RE Srbije. V Srbiji je bilo veliko zamere do teh vedenj, vedenj, ki so jih srbski nacionalisti videli kot poskus "razdelitve Srbije". Ustava iz leta 1974 ni samo poslabšala strahu etničnih Srbov, da bi se v prihodnosti znašli v "šibki Srbiji, v močni Jugoslaviji", ampak je udarila tudi v srce nacionalističnih čustev. Večina Srbov je Kosovo smatrala za "zibelko naroda" in ni sprejela možnosti, da bi ga izgubili zaradi prisotnosti večine albanskega prebivalstva v regiji.
Da bi zagotovil svojo zapuščino, je Titova ustava iz leta 1974 vzpostavila sistem letnih predsedstev, ki so se rotirali med osmimi voditelji republik in avtonomnih pokrajin. Titova smrt je pokazala, da so bili tako kratki mandati v predsedniški rotaciji zelo neučinkoviti. Pravzaprav je povzročil vakuum moči, ki je trajal večino osemdesetih let.
Edvard Kardelj, podpredsednik jugoslovanske vlade, je umrl 10. februarja 1979. Njegova smrt je povzročila odhod generacije komunistov, ki je ustvarila Titovo Jugoslavijo.
Smrt Tita in oslabitev komunizma Josip Broz Tito, predsednik jugoslovanske vlade in voditelj države, je umrl 4. maja 1980. Njegova smrt je bila objavljena na televiziji še isti dan, zvečer. Njegova smrt je odstranila tisto, kar so številni mednarodni politični opazovalci videli kot glavno združevalno silo Jugoslavije, nato pa so se začele krepiti etnične napetosti. Kriza, ki se je pojavila v Jugoslaviji, je bila tudi odraz oslabitve komunističnih držav v vzhodni Evropi proti koncu hladne vojne, ki je privedla do padca berlinskega zidu leta 1989. V Jugoslaviji je nacionalna komunistična partija, uradno imenovana Zveza komunistov, tako izgubila svojo ideološko moč.
Leta 1986 je Srbska akademija znanosti in umetnosti (SANU) bistveno prispevala k dvigu nacionalističnih čustev, medtem ko je pripravila kontroverzni memorandum Sanu, ki je odkrito kritičen do oslabitve srbske centralne vlade.
Nasprotja v srbski avtonomni pokrajini PSA Kosovo med Srbi in Albanci so eksponentno rasla. To je skupaj z gospodarskimi težavami povzročilo povečanje srbske zamere med Albanci nad ustavo iz leta 1974. Kosovski Albanci so v zgodnjih 80. letih dvajsetega stoletja začeli zaprositi za status konstitutivne republike, zlasti med protesti leta 1981. Te proteste so Srbi obravnavali kot uničujoč udarec njihovemu ponosu zaradi zgodovinskih vezi, ki so jih vedno imeli s Kosovom. Razumelo se je, da bi bila ta odcepitev za kosovske Srbe uničujoča. To je na koncu pripeljalo do zatiranja albanske večine.
Medtem pa sta bolj uspešni republiki Slovenija in Hrvaška zahtevali več decentralizacije in demokracije.
Zgodovinar Basil Davidson je trdil, da je "zatekanje k etnični pripadnosti" kot razlaga konflikta psevdoznanstveni nesmisel. "Tudi stopnja jezikovnih in verskih razlik" je bila manj pomembna, kot so običajno trdili novinarji. Med obema glavnima skupnostma, Srbi in Hrvati, trdi Davidson, "izraz 'etnično čiščenje' sploh ni imel smisla". Davidson se strinja s Susan Woodward, strokovnjakinjo za balkanske zadeve, ki je našla "motivirajoče vzroke za razpad v gospodarskih okoliščinah in njegovih hudih pritiskih".
Gospodarski zlom in mednarodna klima Ko je Tito do svoje smrti leta 1980 vodil Jugoslavijo, se je njegova politika zavzemala za hitro gospodarsko rast, zelo visoko rast v sedemdesetih letih. Vendar pa je prevelika ekspanzija gospodarstva povzročila inflacijo in pahnila Jugoslavijo v gospodarsko recesijo.