Ukrajinofobija, protiukrajinsko razpoloženje ali antiukrajinstvo je sovraštvo do Ukrajincev, ukrajinske kulture, ukrajinskega jezika, Ukrajine kot naroda ali vsega naštetega.Andriy Okara. Ukrainophobia is a gnostic problem. "n18texts Okara". Retrieved 7 December 2008. Njeno nasprotje je ukrajinofilija.
V sodobnih časih lahko močno prisotnost ukrajinofobije zaznamo na treh geografskih območjih, kjer se razlikuje po svojih koreninah in pojavnosti:
v Ruski federaciji in med rusko govorečim prebivalstvom jugovzhodne Ukrajine (kjer je večja manjšina etničnih Rusov)James Stuart Olson, Lee Brigance Pappas, Nicholas Charles Pappas, An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires, Greenwood Publishing Group, 1994. . na Poljskem v Kanadi, kjer je prisotna večja ukrajinska diaspora
Ukrajinofobija pa se pojavlja tudi v marsikaterih drugih državah, nov zagon je v sodobnem času dobila z rusko agresijo. Zgodovinsko gledano je bila ukrajinska kultura zatirana v državah, ki so vključevale ukrajinsko prebivalstvo: Rusko cesarstvo, Sovjetska zveza in zgodovinske Poljske države.
Sodobni znanstveniki opredeljujejo dve vrsti protiukrajinskega razpoloženja. Ena temelji na diskriminaciji Ukrajincev na podlagi njihovega etničnega ali kulturnega izvora, kar je tipična vrsta ksenofobije in rasizma. Druga temelji na konceptualnem zavračanju Ukrajincev kot dejanske etnične skupine, pri čemer se ukrajinska kultura in jezik obravnavata kot »nenaravna« in »umetno oblikovana«; na prelomu 20. stoletja je več avtorjev podprlo trditev, da sta bila ukrajinska identiteta in jezik umetno ustvarjena, da bi spodkopala Rusijo. Ta argument je objavilo več konzervativnih ruskih avtorjev.
Ukrajinofobni stereotipi Ukrajinofobni stereotipi segajo od zasmehovanja do pripisovanja negativnih lastnosti celotnemu ukrajinskemu narodu.
Ukrajinci jedo večinoma salo. Ukrajinci so pohlepni. Ukrajinci so pretkani in zviti. Ukrajinci so izdajalci. Ukrajinci so antisemiti. Ukrajinski jezik je pravzaprav smešno in polomljeno narečje ruskega jezika. Ukrajinci so neizobraženi in nimajo kulture. Ukrajinski nacionalizem je tesno povezan z neonacizmom. To je pogosta tema ruskih dezinformacij v rusko-ukrajinski vojni, najpogosteje vključuje sledeče stereotipe: V ukrajinski družbi dominirajo neonacisti in ultranacionalisti, ki preganjajo etnične Ruse in Ukrajince, ki govorijo rusko; ta stereotip je Rusija uporabila kot izgovor za invazijo Ukrajine leta 2022, cilj katere so navedli kot »denacifikacijo«. Ukrajinci so simpatizerji nacionalističnih vodij iz obdobja 2. svetovne vojne Stepana Bandere in Romana Šuheviča, ki sta med drugim sodelovala z Nemčijo. V resnici je 4,5 milijona Ukrajincev služilo v Rdeči armadi proti Nemčiji. Poleg tega so nacisti šteli Ukrajince med podljudi (untermenschen) in jih tako tudi obravnavali.
Zgodovina
Ruski imperij Vzpon in širjenje ukrajinskega samozavedanja v času revolucij leta 1848 je povzročilo protiukrajinsko razpoloženje v nekaterih slojih družbe v Ruskem imperiju. Da bi upočasnili in nadzorovali to gibanje, je bila uporaba ukrajinskega jezika v Ruskem imperiju sprva omejena z uradnimi vladnimi odloki, kot je Valujevska okrožnica (18. julij 1863), pozneje pa je bila z Ems ukazom (18. maja 1876) prepovedana kakršna koli uporaba v tisku (z izjemo ponatisa starih dokumentov). Protiukrajinsko razpoloženje so širile organizacije, kot je »Črna stotinja«, ki so ostro nasprotovale ukrajinski samoodločbi. Nekatere omejitve glede uporabe ukrajinskega jezika so omilili v letih 1905–1907. Po februarski revoluciji leta 1917 so prenehali delovati. desno|sličica| Ruski žandarji leta 1914 pri grobu Tarasa Ševčenka.
Poleg Ems ukaza in Valujevske okrožnice je bilo od 17. stoletja, ko so Rusiji vladali Romanovi, bilo še več drugih protiukrajinskih ediktov. Leta 1720 je Peter Veliki izdal edikt o prepovedi tiskanja knjig v ukrajinskem jeziku, od leta 1729 pa so bili vsi ukazi in navodila samo v ruskem jeziku. Leta 1763 je Katarina Velika izdala odlok o prepovedi predavanj v ukrajinskem jeziku na akademiji Kijev-Mogila. Leta 1769 je Najsvetejša sinoda prepovedala tiskanje in uporabo ukrajinske abecede. Leta 1775 je bila uničena Zaporoška Seč. Leta 1832 se je celoten študij v šolah Desnobrežne Ukrajine začel izvajati izključno v ruščini. Leta 1847 je ruska vlada preganjala vse člane Bratovščine svetega Cirila in Metoda in prepovedala dela Tarasa Ševčenka, Pantelejmona Kuliša, Nikolaja Kostomarova in drugih. Leta 1862 so v Ukrajini zaprli vse brezplačne nedeljske šole za odrasle. Leta 1863 je ruski minister za notranje zadeve Valujev odločil, da maloruski jezik (ukrajinski jezik) nikoli ni obstajal in nikoli ne bi mogel obstajati. V času zime 1863–64 se je na zahodnih regijah Ruskega imperija zgodila januarska vstaja, ki je združila narode nekdanje Poljsko-litovske skupnosti. Naslednje leto, leta 1864, so v »Pravilniku o osnovni šoli« zahtevali, da se vse poučevanje izvaja v ruskem jeziku. Leta 1879 je ruski minister za šolstvo Dimitrij Tolstoj (pozneje ruski minister za notranje zadeve) uradno in odkrito izjavil, da je treba vse ljudi Ruskega imperija rusificirati. V osemdesetih letih 19. stoletja je bilo izdanih več ediktov, ki so prepovedovali izobraževanje v ukrajinščini v zasebnih šolah, gledališke predstave v ukrajinščini, kakršno koli uporabo ukrajinščine v uradnih ustanovah in pri krstu uporabljati ukrajinska imena. Leta 1892 je drugi edikt prepovedal prevajanja iz ruščine v ukrajinščino. Leta 1895 je Glavna uprava za založništvo prepovedala tiskanje otroških knjig v ukrajinščini. Leta 1911 je resolucija, sprejeta na 7. kongresu plemičev v Moskvi, prepovedala uporabo vseh drugih jezikov razen ruščine. Leta 1914 je ruska vlada uradno prepovedala praznovanje 100. obletnice Ševčenkovega rojstnega dne in namestila žandarje na Černeči gori. Istega leta je Nikolaj II. izdal odlok o prepovedi ukrajinskega tiska.
Sovjetska zveza Pod sovjetsko oblastjo v Ukrajini je bila po porazu Ukrajinske ljudske republike sprejeta politika korenizacije in je sprva podpirala ukrajinsko kulturno samozavedanje. Ta politika je bila postopno opuščena leta 1928 in v celoti ukinjena leta 1932 v korist splošne rusifikacije.
Leta 1929 je Mikola Kuliš napisal gledališko predstavo "Myna Mazailo", v kateri je avtor spretno prikazal kulturne razmere v Ukrajini. Znotraj sovjetske vlade naj ne bilo protiukrajinskega razpoloženja, ki je začelo zatirati vse vidike ukrajinske kulture in jezika v nasprotju z ideologijo proletarskega internacionalizma.
Leta 1930 je v Harkovu potekalo Sojenje Zvezi za osvoboditev Ukrajine, po katerem so bili številni nekdanji ukrajinski politiki in njihovi sorodniki deportirani v Srednjo Azijo. Etnično čiščenje proti ukrajinski inteligenci ni bilo nikoli ocenjeno in je slabo dokumentirano.
V času Sovjetske zveze se je v letih 1932–33 prebivalstvo Ukrajine zmanjšalo zaradi umetno ustvarjene lakote, imenovane gladomor, skupaj s prebivalstvom drugih bližnjih agrarnih območij ZSSR. Po mnenju nekaterih znanstvenikov sta kolektivizacija v Sovjetski zvezi in pomanjkanje industrije primarno prispevala k umrljivosti zaradi lakote (52% presežnih smrti), nekateri dokazi pa kažejo, da je obstajala diskriminacija etničnih Ukrajincev in Nemcev. Glede na članek Centra za raziskave ekonomske politike, ki so ga objavili leta 2021, so bile regije z višjim deležem ukrajinskega prebivalstva težje prizadete. Večje število držav danes gladomor definira kot genocid nad Ukrajinci. Sovjetska zveza je aktivno vodila politiko zanikanja gladomora.
Številni ugledni Ukrajinci so bili označeni kot nacionalisti ali protirevolucionarji, mnogi pa so bili zatirani in usmrčeni kot sovražniki ljudstva.Basil Dmytryshyn, Moscow and the Ukraine, 1918–1953: A Study of Russian Bolshevik Nationality Policy, Bookman Associates, 1956
Januarja 1944 je imel na zasedanju Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije (boljševiki) Stalin govor "O protileninskih napakah in nacionalističnih perverzijah v filmski zgodbi Aleksandra Dovženka "Ukrajina v plamenih".Shapoval, Yu. Гітлер, Сталін і Україна: безжальні стратегії (Hitler, Stalin and Ukraine: merciless strategies). Ukrayinska Pravda. 9 May 2013 Sodobna analiza kaže, da je bil ukrajinski jezik v sovjetski medijski produkciji premalo zastopan.Dovzhenko Film Studios as a mirror of Russification policy in the USSR. Ukrayinska Pravda. 17 July 2013.
Sovraštvo po ruski invaziji na Ukrajino Po ruski invaziji na Ukrajino je na družbenih omrežjih narasla ukrajinofobija in dehumanizacija Ukrajincev. Podane so bile primerjave s sovražnim govorom, ki je v preteklosti bil uporabljen za upravičevanje nasilja proti različnim skupinam ljudi, kot so Judje v Holokavstu, žrtve Rdečih Kmerov v Kambodži in žrtve ruandskega genocida. Sovražni govor, podpiranje in spodbujanje nasilja vključuje podpiranje ruskih vojnih zločinov kot je pokol v Buči in različnih raketnih napadov na stanovanjske zgradbe. Profili, ki na družbenih omrežjih objavljajo take vsebine, hkrati pogosto širijo različne teorije zarot kot so »ukrajinski biolaboratoriji« in QANON, širijo sovraštvo proti različnim manjšinam in izražajo podporo Donaldu Trumpu.
Po državah
Ukrajina V nedeljo, 15. julija 2012, je nacionalna televizijska postaja v Ukrajini First National v svojem informativnem programu "Tedenski pregled" () prikazala videoposnetek o razvoju protiukrajinskih razpoloženj v Ukrajini. sličica|280x280_pik| Karikatura gibanja Vidsič o jezikovnih razmerah v Ukrajini. Prikazuje velikega moškega, ki predstavlja ruski jezik, ki deklici, ki predstavlja ukrajinski jezik, govori, naj ga "neha utesnjevati" Propagandni članek, ki je bil objavljen na spletnem mestu Kremenčuškega oddelka Komunistične partije Ukrajine, je trdil, da je bila zgodovina, ki je bila objavljena v času sovjetskega režima, prava zgodovina in da so nova zgodovinska dejstva, ki se odkrivajo iz arhivov, napačna. Članek tudi zanika obstoj ukrajinske kulture.
Mikola Levčenko, ukrajinski parlamentarec iz Stranke regij, in namestnik mestnega sveta Donecka pravi, da bi moral biti samo en jezik, ruski. Pravi, da je ukrajinski jezik nepraktičen in se ga je treba izogibati. Levčenko je ukrajinščino imenoval za jezik folklore in anekdot. Vendar pravi, da bo zaradi načela govoril knjižni ukrajinski jezik, ko bo ruski jezik sprejet kot edini državni jezik. Anna German, tiskovna predstavnica iste stranke, je te izjave močno kritizirala.
Mihail Baharev, podpredsednik parlamenta Krimske avtonomne republike (in glavni urednik Krimske Pravde), odkrito pravi, da ukrajinskega jezika ni in da je to jezik neizobraženega dela prebivalstva. Trdi, da so ga izumili Taras Ševčenko in drugi. Verjame tudi, da ukrajinskega naroda ni, da za ukrajinsko državo ni prihodnosti in da je treba ukrajinizacijo ustaviti.
Minister za šolstvo Ukrajine