Labradorsko morje (, , ) je krak severnega Atlantskega oceana med polotokom Labrador in Grenlandijo. Je robno morje Atlantika. Razprostira se na površini približno 841.000 km². Povprečna globina znaša 1898 metrov, največja pa 4316 metrov.

Labradorsko morje je večinoma obdano s kontinentalnimi policami, le na jugovzhodu meji na glavni del Atlantskega oceana. Na severu meji na Davisov preliv, ki ga povezuje z Baffinovim zalivom, na zahodu pa na Hudsonov preliv, ki leži med Labradorjem in Baffinovim otokom ter povezuje Labradorsko morje s Hudsonovim zalivom. Na vzhodu pri skrajni južni točki Grenlandije na rtu Farvel meji na Irmingerjevo morje. Južno od rta Farvel je odprto morje na severu Atlantskega oceana.

Zgodovina Morje je nastalo ob ločitvi Severnoameriške in Grenlandske plošče, ki se je začela pred približno 60 milijoni let in končala pred približno 40 milijoni let. Sedimentni bazen, ki je zdaj pokopan pod celinskimi policami, se je oblikoval v času krede. Začetek magmatskega širjenja morskega dna so spremljali vulkanski izbruhi pikritov in bazaltov v paleocenu v Davisovem prelivu in Baffinovem zalivu. Vsebuje enega največjih sistemov kanalov za motne tokove na svetu, Severozahodnoatlantski srednjeoceanski kanal (NAMOC), ki se razteza tisoče kilometrov vzdolž morskega dna proti Atlantskemu oceanu. Labradorsko morje je glavni vir severnoatlantske globoke vode, hladne vodne mase, ki teče v veliki globini vzdolž zahodnega roba severnega Atlantika.

Med približno 500 pr. n. št. in 1300 n. št. so na južni obali morja živela naselja Dorset, Beothuk in Inuit; plemena Dorset so kasneje nadomestili Thule.Grønlands forhistorie, ed. Hans Christian Gulløv, Gyldendal 2005,

Obseg

Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje meje Labradorskega morja na naslednji način: Na severu: južna meja Davisove ožine [vzporednik 60° severne zemljepisne širine med Grenlandijo in Labradorjem].

Na vzhodu: črta od rta St. Francis (Nova Fundlandija) do rta Farewell (Grenlandija).

Na zahodu: vzhodna obala Labradorja in Nove Fundlandije ter severovzhodna meja zaliva sv. Lovrencs – črta, ki poteka od rta Bauld (severna točka otoka Kirpon, ) do vzhodnega skrajnega roba otoka Belle in naprej do severovzhodnega roba (). Od tod črta, ki povezuje ta rob z vzhodnim skrajnim robom rta St. Charles (52°13'N) v Labradorju.

Agencija za naravne vire Kanade uporablja nekoliko drugačno definicijo, ki severno mejo Labradorskega morja postavlja na ravno črto od rta na otoku Killiniq, ki meji na pristanišče Lady Job, do rta Farewell.

Oceanografija

Labradorsko morje je globoko približno 3400 m in široko 1000 km, kjer se združi z Atlantskim oceanom. Proti Baffinovemu zalivu (glej zemljevid globine) postane plitvejše, na manj kot 700 m in se izliva v 300 km širok Davisov preliv. Sistem kanalov motnih tokov, globok 100–200 m, širok približno 2–5 km in dolg 3800 km, poteka po dnu morja, blizu njegovega središča, od Hudsonovega preliva do Atlantika. Imenuje se Severozahodnoatlantski srednjeoceanski kanal (NAMOC) in je eden najdaljših drenažnih sistemov na svetu iz pleistocenske dobe. Pojavi se kot podmorska rečna struga s številnimi pritoki in jo vzdržujejo gostotni motni tokovi, ki tečejo znotraj nasipov.

Temperatura vode se giblje med −1 °C pozimi in 5–6 °C poleti. Slanost je relativno nizka, 31–34,9 delcev na tisoč. Dve tretjini morja je pozimi prekrite z ledom. Plima je poldnevna (tj. pojavlja se dvakrat na dan) in doseže 4 m.

V morju poteka kroženje vode v nasprotni smeri urinega kazalca. Začne ga Vzhodnogrendlandski tok, nadaljuje pa Zahodnogrendlandski tok, ki prinaša toplejšo, bolj slano vodo proti severu, vzdolž grenlandske obale do Baffinovega zaliva. Nato Baffinov tok in Labradorski tok prenašata hladno in manj slano vodo proti jugu vzdolž kanadske obale. Ti tokovi nosijo številne ledene gore in zato ovirajo plovbo in raziskovanje plinskih polj pod morskim dnom. Hitrost Labradorskega toka je običajno 0,3–0,5 m/s, vendar lahko na nekaterih območjih doseže 1 m/s, medtem ko je Baffinov tok nekoliko počasnejši, približno 0,2 m/s. Labradorski tok vzdržuje temperaturo vode pri 0 °C in slanost med 30 in 34 delci na tisoč.

Morje zagotavlja pomemben del severnoatlantske globoke vode (NADW) – hladne vodne mase, ki teče v veliki globini vzdolž zahodnega roba severnega Atlantika in se razprostira v največjo prepoznavno vodno maso v svetovnem oceanu. NADW je sestavljen iz treh delov različnega izvora in slanosti, zgornji del, Labradorska morska voda (LSW), pa nastane v Labradorskem morju. Ta del je na srednji globini in ima relativno nizko slanost (34,84–34,89 delcev na tisoč), nizko temperaturo (3,3–3,4 °C) in visoko vsebnost kisika v primerjavi s plastmi nad in pod njim. LSW ima tudi relativno nizko vrtinčnost, tj. nagnjenost k nastajanju vrtincev, kot katera koli druga voda v severnem Atlantiku, kar odraža njeno visoko homogenost. Ima potencialno gostoto 27,76–27,78 mg/cm3 glede na površinske plasti, kar pomeni, da je gostejša in se zato pogreza pod površino ter ostane homogena in nanjo ne vplivajo površinska nihanja.

Živalstvo Severni in zahodni deli Labradorskega morja so med decembrom in junijem prekriti z ledom. Ta plavajoči led služi kot gojišče za več vrst plavutonožcev (vključno z mrožem ter brkatim (Erignathus barbatus), sivim (Halichoerus grypus), navadnim, grenlandskim (Pagophilus groenlandicus), kapičastim (Cystophora cristata) in kolobarjastim (Pusa hispida) tjulnjem). V teh obilnih vodah se zgodaj spomladi hrani več vrst kitov, vključno z sinjim, brazdastim, grbavcem, dolgoplavutim (Globicephala melas), ščukastim, kritično ogroženim biskajskim kitom (Eubalaena glacialis), zajvalom (Balaenoptera borealis) in glavačem. Morje vsebuje eno od dveh primarnih populacij zajvalov, druga pa je škotski šelf. Jate belug (belih) kitov so pogostejše dlje proti severu, zahodu in jugu (zlasti v Baffinovem zalivu, kjer njihova populacija dosega približno 20.000 živali) in dlje v Hudsonovem zalivu in zalivu sv. Lovrenca. Čeprav so v Labradorskem morju nekoliko redkejši – zlasti od 1950-ihCOSEWIC Assessment and Update Status Report on the Beluga Whale . Dsp-psd.pwgsc.gc.ca (2012-07-31). Retrieved on 2013-03-20. – jih še vedno opazimo. Poleg tega jate ork v morje privabljajo velike jate rib, pa tudi številne vrste morskih sesalcev, ki jih lahko lovijo (vključno z drugimi kiti in plavutonožci), kot so pristaniška pliskavka (Phocoena phocoena) in atlantski pisani delfin (Leucopleurus acutus), kratkokljuni (Delphinus delphis), progasti (Stenella coeruleoalba) in belokljuni (Lagenorhynchus albirostris)) delfini.

Morje je tudi prehranjevalno območje za atlantskega lososa. Ribolov kozic se je začel leta 1978 in se je do leta 2000 okrepil, poleg ribolova trske. Vendar pa je ribolov trske v 1990-ih že izčrpal populacijo rib v bližini bregov Labradorja in Zahodne Grenlandije, zato je bil leta 1992 ustavljen. Drugi cilji ribolova vključujejo vahnjo, atlantskega sleda, jastoga, več vrst bokoplut in pelagične ribe, kot sta peščena sulica in kapelan. Najpogostejše so v južnih delih morja.

Labradorska raca je bila do 19. stoletja pogosta ptica na kanadski obali, vendar je zdaj izumrla. Druge obalne živali so labradorski volk (Canis lupus labradorius), gozdni karibu (Rangifer tarandus caribou), los (Alces alces), ameriški črni medved (Ursus americanus), kanadski ris (Lynx canadensis), navadna lisica (Vulpes vulpes), polarna lisica (Alopex lagopus), rosomah (G. gulo), mink (Neogale vison), kanadska vidra (Lontra canadensis), snežni zajec (Lepus americanus), ruševec (Dendragapus spp.), ribji orel (Pandion haliaetus), krokar (Corvus corax), race, gosi, labode, jerebica in fazan. Občasno se ob morju, predvsem dlje proti severu, včasih pa celo proti jugu, do zaliva Conception Bay in ustja zaliva sv. Lovrenca, pojavijo opažanja obalnega severnega medveda (Ursus maritimus).

Rastlinstvo Obalna vegetacija vključuje črno smreko (Picea mariana), kanadski macesen (Larix laricina), belo smreko (Picea glauca), pritlikavo brezo (Betula spp.), trepetliko, vrbo (Salix spp.), grmičevje iz družine Ericaceae, munec (Eriophorum spp.), ostričevke (Cyperaceae.), lišaje in mah. Zimzeleni grmi labradorskega čaja (splošno ime za tri tesno sorodne zimzelene grme iz rodu Rhododendron: Rhododendron tomentosum, Rhododendron groenlandicum in Rhododendron columbianum), ki se uporablja za pripravo zeliščnih čajev, so pogosti na tem območju, tako na grenlandski kot kanadski obali.Ledum groenlandicum Oeder – Labrador Tea. (PDF) . Retrieved on 2013-03-20.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Atlantski ocean Kategorija:Morja v Kanadi Kategorija:Robna morja