Baffinov zaliv (, , inuktitut Saknirutiak Imanga, grenlandsko Avannaata Imaa; ) je obsežen morski zaliv oziroma robno morje (Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje kot obrobno morje Arktičnega oceana), ki leži med Atlantskim in Arktičnim oceanom. V smeri s severa proti jugu je dolg 1130 km, obsega površino približno 690.000 km² in ima največjo globino 2136 m. Zaliv večino leta ni ploven zaradi ledene odeje in visoke gostote plavajočega ledu in ledenih gora na odprtih območjih. Ljudje v tem zalivu lovijo ribe in kite.
Baffinov zaliv na zahodu meji na Baffinov otok, na vzhodu na Grenlandijo, na severu pa na otok Ellesmere. Preko Davisovega preliva in Labradorskega morja je povezan z Atlantskim oceanom, medtem ko ga več ozkih kanalov Naresovega preliva povezuje z Arktičnim oceanom. Poleti se na severu v bližini Smith Sounda odpre polineja s površino približno 80.000 km2, znana kot Severna voda.Circulation and generation of the North Water Polynya, Northern Baffin Bay. (PDF). Retrieved on 2013-03-22. Večina vodnega življenja v zalivu je skoncentrirana v bližini te regije.
Baffinov zaliv je bil odkrit leta 1562. Imenovan je bil po Williamu Baffinu, ki ga je leta 1616 kot prvi raziskovalec preplul.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje meje Baffinovega zaliva na naslednji način:
Zgodovina
Območje zaliva je bilo naseljeno že od približno leta 500 pr. n. št. Okoli leta 1200 n. št. so prvotne naseljence iz Dorseta nadomestili Thule (kasneje Inuiti). Nedavna izkopavanja prav tako kažejo, da je nordijska kolonizacija Amerike dosegla obale Baffinovega zaliva nekje med 10. in 15. stoletjem. Angleški raziskovalec John Davis je bil prvi zabeleženi Evropejec, ki je vstopil v zaliv, in sicer leta 1585.John Davis, Encyclopædia Britannica on-line Leta 1612 je skupina angleških trgovcev ustanovila »Družbo londonskih trgovcev, odkritij severozahodne poti«. Njihov guverner Thomas Smythe je organiziral pet odprav za raziskovanje severnih obal Kanade v iskanju morske poti na Daljni vzhod. Henry Hudson in Thomas Button sta raziskovala Hudsonov zaliv, preliv Williama Gibbonsa (Labrador) in preliv Roberta Bylota (Hudsonov preliv) ter območje, ki je postalo znano kot Baffinov zaliv po njegovem pilotu Williamu Baffinu. Na krovu ladje Discovery je Baffin območje kartiral in po članih svoje družbe poimenoval Lancaster Sounds, Smith Sounds in Jones Sounds. Po zaključku svojega potovanja leta 1616 Baffin ni več upal na prehod brez ledu in območje je ostalo neraziskano še dve stoletji.W. S. Wallace, "Discovery and Exploration of Canada", The Encyclopedia of Canada, Vol. II, Toronto, University Associates of Canada, 1948, pp. 307–310. Sčasoma so njegovo poročilo postavili pod vprašaj, dokler ga ni potrdilo potovanje Johna Rossa leta 1818.Farley Mowat (1967). The Polar Passion: The Quest for the North Pole. Toronto: McClelland and Stewart Limited, p. 43 Leta 1928 in po drugi svetovni vojni so sledile naprednejše znanstvene študije danskih, ameriških in kanadskih odprav.
Trenutno je na kanadski obali zaliva nekaj inuitskih naselij, vključno z Arctic Bay (690 prebivalcev), Pond Inlet (1315) in Clyde River (820). Do teh naselij se dostopa in oskrbuje z zrakom in letnimi morskimi prevozi. Leta 1975 je bilo v Nanisiviku zgrajeno mesto za podporo proizvodnje svinca in cinka v rudniku Nanisivik – prvem kanadskem rudniku v Arktiki. Rudnik je bil leta 2002 zaprt zaradi upadanja virov in cen kovin. Čeprav ima mesto še vedno delujoče morsko pristanišče in letališče, ima po popisu prebivalstva iz leta 2006 uradno nič prebivalcev.
Baffinov zaliv je bil leta 1933 epicenter potresa z magnitudo 7,3. To je največji znani potres severno od arktičnega kroga. Zaradi svoje lege na morju in majhnega števila bližnjih obalnih skupnosti ni povzročil nobene škode. Severozahodni del zaliva ostaja eno najbolj seizmično aktivnih območij v vzhodni Kanadi. Od leta 1933 se je tukaj zgodilo pet potresov z magnitudo 6. Zadnji močan potres se je zgodil 15. aprila 2010 in je imel magnitudo 5,1.The 1933 Baffin Bay earthquake
Geografija in geologija
Baffinov zaliv je krak Atlantskega oceana, ki ga na zahodu omejujejo Baffinov otok, na vzhodu Grenlandija in na severu otok Ellesmere. Z Atlantikom se povezuje skozi Davisov preliv in z Arktiko skozi več ozkih kanalov Naresovega preliva. Je severozahodni podaljšek severnega Atlantika in Labradorskega morja. Lahko ga obravnavamo tudi kot dolg preliv, ki ločuje Baffinov otok in Grenlandijo.
Zaliv je globok manj kot 1000 m blizu obale, kjer je morsko dno prekrito z gramozom, drobljencem in peskom. V središču je globoka jama, imenovana Baffinova kotlina, ki doseže 2136 m (glej zemljevid globine) in je večinoma prekrita z muljem. Tokovi tvorijo ciklonsko kroženje. Na vzhodnem obrobju poleti Zahodnogrendlandski tok prenaša vodo iz Atlantskega oceana proti severu. V svojem zahodnem delu Baffinov tok prinaša arktične vode proti jugu.
Podnebje, hidrologija in hidrokemija desno|sličica|Ledena gora na robu morskega ledu v Baffinskem zalivu.
Podnebje je arktično s pogostimi nevihtami, zlasti pozimi. Povprečne januarske temperature so −20 °C na jugu in −28 °C na severu. Julija je povprečna temperatura 7 °C. Letna količina padavin je 100–250 mm na grenlandski strani in približno dvakrat več v bližini Baffinovega otoka.
Temperatura vode na površini je pozimi pod −1 °C. Poleti se giblje od 4–5 °C na jugovzhodu do 0 °C in manj na severozahodu. Slanost pozimi presega 34 ‰ (delcev na tisoč). Poleti je na vzhodu 32 ‰, na zahodu pa 30–31 ‰. Globoke vode nastanejo zaradi mešanja arktičnih in atlantskih voda; njihova temperatura je približno −0,5 °C, slanost pa 34,5 ‰. Pozimi je 80 % zaliva prekrite z neprekinjenim ledom, plavajočim ledom in hitrim ledom. V nekaterih zimah se neprekinjen led razteza od obale do obale. Led je največji marca, najmanj pa avgusta in septembra. Poleti se v osrednjem in zahodnem delu zaliva zadržuje plavajoči led. V tem obdobju nastanejo številne ledene gore, ki jih skupaj z ledom prinesejo v Atlantski ocean blizu Nove Fundlandije.
Plime so poldnevne, s povprečno višino 4 m in največjo 9 m. Njihova hitrost se giblje med 1 in 3,7 km/h na uro, smer pa se zasuka za kar 180°. Ta spremenljivost povzroči trčenje in drobljenje svežega, starega in pakirnega ledu. Vetrovi so pretežno severozahodni skozi vse leto. Jugovzhodni in vzhodni vetrovi so pogosti julija in avgusta.
Severne vode Med majem in julijem (včasih aprilom) se na skrajnem severu zaliva oblikuje znaten del plovne odprte vode (polinije), verjetno zaradi relativno toplega Grenlandskega toka. S površino približno 80.000 km2 poleti je največja polinija kanadske Arktike in pokriva Smith Sound med otokom Ellesmere in Grenlandijo. Ta polinija ima stabilen položaj in obstaja vsaj 9000 let. Prvič jo je leta 1616 opisal William Baffin, kitolovci v 18. in 19. stoletju pa so ga poimenovali Severne vode.
Prostoživeče živali in rastline Severne vode zagotavljajo zrak ledenim algam in zooplanktonu ter so značilne po bogati favni. Od približno 20.000 belug, ki živijo v Baffinovem zalivu, jih je približno 15.000 skoncentriranih v Severnih vodah.COSEWIC Assessment and Update Status Report on the Beluga Whale . Dsp-psd.pwgsc.gc.ca (31 July 2012). Retrieved on 2013-03-22. Druge številne živali v regiji so mrož, narval, granlandski tjulenj Pagophilus groenlandicus, brkati tjulenj (Erignathus barbatus), obročasti tjulenj (Pusa hispida), grenlandski kit (Balaena mysticetus), brazdasti kit (Balaenoptera) in severni medved. Vsi vodni sesalci so ključno odvisni od razpoložljivosti odprte vode; imajo zelo omejeno sposobnost vzdrževanja dihalnih lukenj v ledu in so vsi ranljivi za napade severnegaa medveda, ko dihajo skozi luknje. Tjulnji in mroži zasedajo območja hitrega ledu, ki je bistvenega pomena za rojstvo in vzrejo mladičev. Brkati tjulnji se hranijo blizu dna zaliva in so zato omejeni na plitvo vodo. Obročasti tjulnji so najpogostejši obrok severnega medveda. Občasno je tudi plen mroža in arktične lisice. Večina velikih živali v zalivu se tradicionalno lovi, vendar je bil lov v 20. stoletju omejen, da bi ohranili populacijo divjih živali. Na primer, kvota za severne medvede v območju zaliva je 105 na leto.Proposed Baffin Bay polar bear quota rejected, CBC News, 28 January 2010
Na obalah zaliva je približno 400 rastlinskih in drevesnih vrst, vključno z brezo, vrbo, jelšo in rastlinami, prilagojenimi slanim tlom, pa tudi lymsko travo, mahovi in lišaji. Te služijo kot hrana za karibuje in glodavce, kot so lemingi. Med stalnimi vrstami rib so polarna trska (Boreogadus saida), arktični list (Pleuronectidae, Liopsetta), Myoxocephalus quadricornis in Mallotus villosus, medtem ko se trska, vahnja, sled, morski list in rattail selijo iz Atlantika. Ptice predstavljajo mala njorka, snežna sova, snežni jereb, belka, arktični sokol, Acanthis flammea in guillemot. Večina se jih pozimi seli proti jugu.
Nafta in plin Ameriški geološki zavod je ocenil, da je vsaj 13 % svetovnih neodkritih naftnih nahajališč in 30 % svetovnih neodkritih plinskih žepov v Arktiki, pri čemer morja okoli Grenlandije potencialno vsebujejo velike količine zemeljskega plina in manjše količine surove nafte in tekočega zemeljskega plina. Grenlandske oblasti so zato ponudile veliko število koncesij na morju za morebitno pridobivanje ogljikovodikov (nafte in plina). Največja koncesijska območja so v morjih zahodno od Grenlandije; predvsem v Baffinskem zalivu in Davisovem prelivu, vendar z več manjšimi koncesijami tudi v Grenlandskem morju na vzhodu.
Sklici
Viri .
Zunanje povezave Logbooks of the "Séduisante" (Schooner) (1910) at Dartmouth College Library
Kategorija:Atlantski ocean Kategorija:Morja v Kanadi Kategorija:Nunavut Kategorija:Geografija Grenlandije Kategorija:Robna morja