Zapovednik (; ) je uveljavljen izraz na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze za zavarovano območje, ki je »večno divje«. Gre za najvišjo stopnjo varovanja okolja za dodeljena območja, ki so strogo varovana in dostop javnosti omejen.
Pregled Dobesedni prevod zapovednik bi bil »naravno svetišče«; v praksi pa so zapovediki včasih povezani z varstvom stvari, ki niso narava in lahko vključujejo zgodovinsko-kulturno, zgodovinsko-arheološko in druge vrste kulturne ali naravne dediščine. Delujejo tudi kot pomembna mesta za zgodovinske raziskave in izobraževanje, zato so primerljiva z območji posebnega znanstvenega interesa, ki jih najdemo tudi drugje po svetu.
Izraz zapovednik, ki se nanaša na rezervat, osebje in infrastrukturo, se je uporabljal v nekdanji Sovjetski zvezi in je še vedno v uporabi v Ruski federaciji in v nekaterih drugih nekdanjih sovjetskih republikah. Številni rezervati imajo območja z različnimi stopnjami zaščite; včasih je paša do določene mere dovoljena.
Druge vrste zavarovanih območij so: narodni naravn park, zakazniki (ki se nanašajo na »državni rezervat divjadi«, ker je tam dovoljena omejena količina lova), naravni spomenik (pogosto posamezna drevesa, geološka izpostavljenost ali druga manjša območja) itd. Nekateri zapovedniki so priznani kot naravni rezervat (ali svetišče).
V Rusiji je 101 zapovednik, ki pokriva približno 330.000 kvadratnih kilometrov ali približno 1,4 % celotne površine države. Vključujejo vse, od izoliranih zaplat stepe do velikih predelov Sibirije in Arktike in segajo od Galič'je Gore na 2,31 km 2 do Velikega arktičnega državnega naravnega rezervata z 41.692 km 2. Rusko ministrstvo za naravne vire nadzoruje 99 zapovednikov. Izjema sta Il'menskij, ki ga upravlja Ruska akademija znanosti in Galič'ja Gora, ki jo upravlja Voroneška državna univerza.
Teorija zapovednosti Teoretična utemeljitev zapovednikov je znana kot zapovednost (заповедность) – kar pomeni »stanje zaščitenosti v zapovedniku«. Razvil ga je v 1890-ih in na začetku 20. stoletja, V. V. (Vasilij Vasiljevič) Dokučajev (1846–1903), ruski znanstvenik tal, geolog in geograf.
Temeljna ideja zapovednost je izključitev ljudi in prepoved gospodarske dejavnosti, edina izjema je nevsiljiv dostop znanstvenikom in čuvajem.Shtilmark (2003) p.2. Zapovedniki so mišljeni kot parcele nedotaknjenih naravnih ekosistemov, ki jih je mogoče preučevati kot standarde za primerjavo upravljanih ekosistemov, kot so ustvarjeni v kmetijstvu in gozdarstvu.Weiner (2000), p.91. V ta namen morajo biti zapovedniki dovolj veliki, da so samozadostni, s popolno paleto trofičnih stopenj do vrhunskih plenilcev.Shtilmark (2003), pp.12-13.
Leta 1910 je v teoriji zapovednosti naredil korak naprej I. P. Borodin, ki je trdil, da zapovednikov ne smemo vzpostavljati po delih, temveč kot načrtovan sistem rezervatov, ki vključuje vzorce vseh glavnih naravnih regij v državi.Shtilmark (2003), pp.17-18.
V 1940-ih je Aldo Leopold, ameriški filozof, naravoslovec, znanstvenik, ekolog, gozdar in naravovarstvenik, razumel potrebo po rezervatih tipa zapovednik: »Čeprav celo največja območja divjine postanejo delno neurejena, je J. E. Weaverju (ameriški botanik, prerijski ekolog) potrebovalo le nekaj divjih hektarjev, da je odkril, zakaj je prerijska flora bolj odporna na sušo kot agronomska flora ki ga je izpodrinila«. Odgovor je bil, da ima divja prerija veliko bolj zapleten in učinkovitejši koreninski sistem, kar je bilo mogoče odkriti le s preučevanjem nemotenega naravnega ekosistema.Leopold (1968), pp.196-7.
Seveda bi bilo danes težko, če ne celo nemogoče vzpostaviti 'popoln' zapovednik, ki bi bil popolnoma naraven in samozadosten, zlasti glede na posledice onesnaževanja in toplogrednih plinov navzdol. Kljub temu so številni ruski zapovedniki dober približek idealu in že več desetletij delujejo kot znanstvene ustanove.
Zgodovina Prvi zapovedniki so bili ustanovljeni v stepskem območju Ruskega imperija v 1890-ih. Nekateri so bili opremljeni z raziskovalnimi postajami. Dokučajev je bil vodilni duh teh zgodnjih zapovednikov. Območja stepe so bila izbrana za prve zapovednike zaradi hitrega izginotja deviške stepe, ko so jo preorali in ker se je menilo, da bi oranje lahko poslabšalo posledice suše; očitno so bile potrebne raziskave, da bi razumeli stepo in kako jo je mogoče najbolje izkoristiti.Shtilmark (2003), pp.10-13;Weiner (2000), p.12.
Uporabno-znanstvena motivacija za postavitev zapovednikov se je nadaljevala v prvem državno organiziranem zapovedniku. Naravni rezervat Barguzin je ustanovila carska vlada leta 1916 na vzhodni obali Bajkalskega jezera. Njegov namen je bil zaščititi in preučiti populacijo sobolja (Martes zibellina) – dragocene krznene vrste, ki je zaradi prelova upadala.Shtilmark (2003), p.25. Zdi se, da so bili drugi zapovedniki ustanovljeni približno ob istem času, vendar so zastareli (npr. Sajan) ali pa so prejeli uradno priznanje šele pozneje.Shtilmark (2003), pp.24-25.
Leninova nacionalizacija zemlje v letih 1917 in 1918 je ustvarila pravno ugodno okolje za sovjetski zapovedniški sistem, saj zavarovanje zemljišč za ta namen od zasebnih lastnikov ni bilo več problem.Shtilmark (2003), p.29. Lenin se je morda zanimal za varstvo narave, ker je bilo dovoljenje za ustanovitev leta 1919 v delti Volge na severozahodni obali Kaspijskega jezera takoj izdano.Shtilmark (2003), p.30; Weiner (2000), p.27.
Priznanje zapovednikov je bilo trdno pravno utemeljeno z ukrepom »O varstvu naravnih spomenikov, vrtov in parkov«, ki ga je podpisal Lenin leta 1921.Shtilmark (2003), p.34; Weiner (2000), p.28. Nastajanje zapovednikov se je nadaljevalo, vendar je ukrep omogočal tudi ustanovitev narodnih parkov, čeprav še pol stoletja v Sovjetski zvezi ni bil ustanovljen noben.
Do leta 1933 je bilo v Rusiji 15 državnih zapovednikov,Weiner (2000), p.251. do leta 1995 pa 115. Povprečna površina novih zapovednikov se je zmanjšala s 780 km2 v letih 1916–25 na 110 km2 v letih 1936–45, nato pa se je povečala na 5060 km2 v 1986–95.Shtilmark (2003), p.206. V letu 2007 je deloval 101 zapovednik, kar odraža majhno število novih odprtih od leta 1995, obenem pa tudi dve obdobji zapiranja in krčenja sistema. Prvo od teh je načrtoval Aleksandr Malinovskii; izveden je bil leta 1951 z namenom, da bi zapovednike spremenili v »gospodarsko-raziskovalne« ustanove ter sprostili znatne površine zaščitenega gozda v gospodarsko izkoriščanje.Shtilmark (2003), p.118; Weiner (1999), p.102. V naslednjih 10 letih si je sistem zapovednikov nekoliko opomogel, vendar ga je leta 1961 Nikita Hruščov kritiziral in se slavno skliceval na film o njih, v katerem je bil prikazan znanstvenik, ki opazuje veverico, ki grizlja orehe.Shtilmark (2003), p.135; Weiner (1999), p.296. Šest zapovednikov je bilo zaprtih, drugi pa so se združili ali zmanjšali po površiniShtilmark (2003), p.137.
Čeprav je zapovednik v teoriji obsežno območje neokrnjenih naravnih ekosistemov, ki se uporablja za znanstvene raziskave z bivalnim osebjem znanstvenikov in čuvajev, je bila zgodovina mnogih zapovednikov v resnici precej drugačna, včasih vključuje zapiranje, izkoriščanje (vključno s sečnjo gozda) in morebitno ponovno odprtje. Kljub temu so nekateri zapovedniki imeli skoraj neoporečno zgodovino in večina je ohranila prvotno vizijo, da so znanstvenoraziskovalne ustanove, ki niso odprte za javno rekreacijo.
Zavarovana območja
Pokritost ekosistemov, ki jih varujejo zapovedniki, ni lahko povzeti, vendar je mogoče približno s preštevanjem števila rezervatov v glavnih naravno vegetacijskih conah dobiti okvirno predstavo. Na zemljevidu so to od severa proti jugu: Arktična puščava (brez dreves; brez neprekinjenega rastlinskega pokrova) in tundra (brez dreves; majhni grmi, šaši, mahovi) tajga (borealni gozd iglavcev s primesjo breze in drugih listavcev) listopadni gozd (prekinjena cona, kjer prevladujejo hrastovi in druge listopadne vrste) stepa (brez dreves, prevladujejo trave na severu in trave na jugu).
To je zelo poenostavljena klasifikacija. Vsaka večja cona je razdeljena na podcone in obstajajo prehodni tipi vegetacije. Poleg tega številni zapovedniki, zlasti če so v prehodnem območju ali pokrivajo območje nadmorske višine, vsebujejo primere več vrst vegetacije.
S temi kvalifikacijami je število območij zapovednikov (nekateri zapovedniki zasedajo zelo razpršena območja, nekateri so tukaj šteti ločeno) v različnih conah naslednje: Arktična puščava in tundra – ok.15; tajga – ok.40; listopadni gozd – ok.13; stepa – ok.30. Približno pol ducata je pretežno gorskih, zlasti na Kavkazu. Komandorski in Vranglov otok sta oddaljena otoka. Nekaj jih je predvsem mokrišč.
Upravljanje in uporaba Čeprav načelo zapovednost ne določa gospodarske uporabe, se je v praksi od zapovednikov pogosto zahtevalo, da prispevajo k nacionalnemu gospodarstvu. Voroneški zapovednik je na primer gojil evropske bobre za ponovno naselitev na druga območja v podporo industriji krzna.Shtilmark (2003), p.71. Številni zapovedniki so veljali tudi za gojišče drugih komercialno dragocenih kožuharjev, kot sta sobolj in divja kozja, ki jim omogoča, da se razširijo na sosednja nezaščitena območja za podporo komercialnega lova s pastmi.Shtilmark (2003), p.67.
Neinterventno upravljanje je težko izvajati v stepskih zapovednikih, ki so pogosto premajhni, da bi podpirali samovzdrževalni ekosistem, vključno z divjimi rastlinojedimi živalmi (kot so sajge), ki so se morda selile. Območje je včasih prilagojeno različnim režimom košnje, ki pa ne more zadovoljivo nadomestiti naravnih procesov, saj ne reciklira hranil in organskih snovi skozi prehranjevalno verigo rastlinojedih in mesojedcev ter ne more ponoviti učinkov teptanja.
Pomembna dejavnost v vseh zapovednikih je redno spremljanje sezonskih dogodkov (fenologija). To je zdaj standardizirano v programu opazovanj, znanem kot »Kronika narave« (Летопись природы). Ime je predlagal Aleksandr Formozov leta 1937, čeprav sta V. N. Sukačev leta 1914 in Grigorij Koževnikov leta 1928 razvijala program spremljanja.Shtilmark (2003), pp.67, 84, 96; Volkov (1996), p.9. Navodila za vodenje »Kronike narave« se občasno posodabljajo.Filonov & Nukhimovskaya (1990).
Pod pritiskom samofinanciranja so nekateri zapovedniki v različnih obdobjih poskušali razviti ekološki turizem – običajno v varovalnem pasu rezervata, s čimer so se izognili kršenju načela zapovednosti. V nekaterih primerih pa je turizem postal resen problem zaradi bližine rekreacijskih centrov, npr. v Teberdinskem zapovedniku na Kavkazu. Rekreacijski center Dombai, ki je že dolgo priljubljena ruska alpska smučarska destinacija, je v bližini središča zapovednika, vpliv turizma na tem območju, saj ga obiskuje več Rusov in tujcev, pa je povzročil pritisk na ohranjene ekosisteme okoli njega.
Mednarodni pomen zapovedniškega sistema Človekov vpliv na okolje – zaradi onesnaževanja, podnebnih sprememb in navsezadnje rasti prebivalstva – ustvarjajo vse resnejše probleme, katerih rešitev bo odvisna od boljšega poznavanja biosfere, kot jo že imamo. Za zagotovitev pogojev, v katerih se lahko razvije takšno razumevanje, je nujno ohraniti čim bolj nedotaknjene primere naravnih ekosistemov, zapovedniki pa so edini večji sistem zavarovanih območij, ki je ustvarjen predvsem v ta namen. V primeru erozije tal, na primer, lahko samo s primerjavo stopnje nastajanja in izgube tal iz neokrnjene stepe ali prerije in iz iste vrste zemljišč pod intenzivnim kmetijstvom ocenimo, kako uničujoče je slednje za naravni kapital.Montgomery (2007), pp.150-8, 172-4.