Blakistonova ribja sova (znanstveno ime Ketupa blakistoni) je največja živeča vrsta sov. Spada med ribje sove, ki so specializirane za lov v obrežnem pasu.Angier, Natalie (2013-02-25). "The Owl Comes Into Its Own". The New York Times. Retrieved 2013-02-27. Nearly a yard high, weighing up to 10 pounds and with a wingspan of six feet, Blakiston's is the world's largest owl... To sovo lahko najdemo na Kitajskem, Japonskem in Ruskem Daljnem vzhodu. Spada v družino pravih sov (Strigidae), ki vsebuje večino vrst sov. Blakistonova ribja sova in tri druge na ribe specializirane sove, so skupaj z nekaterimi uharicami uvrščene v rod Ketupa. Njen habitat je obrežni gozd z velikimi starimi drevesi, kjer gnezdi, ter v bližini jezer, rek, izvirov in plitvin, ki pozimi ne zmrznejo. Henry Seebohm je to ptico poimenoval po angleškem naravoslovcu Thomasu Blakistonu, ki je v leta 1883 v Hakodateju na Hokaidu na Japonskem zbral tipski primerek.
Taksonomija Blakistonovo ribjo sovo je leta 1884 prvi uradno opisal angleški amaterski ornitolog Henry Seebohm. Opis je temeljil na primerku, zbranem blizu Hakodate na japonskem otoku Hokkaido. Sovo je uvrstil v rod Bubo in ji dodelil dvočlensko ime Bubo blakistoni. Vrstni pridevek je izbral v čast naravoslovcu in raziskovalcu Thomas Blakiston, ki je Seebohmu, ki mu je priskrbel primerek.
Blakistonova ribja sova je bolj sorodna evrazijski veliki uharici kot pa podrodu ribjih sov Ketupa, v katerega so jo prej uvrščali. To so leta 2003 potrdili testi na podlagi DNK in in kostne strukture, ki sta jih izvedla ornitologa/taksonoma Michael Wink in Claus König, avtorja knjige Owls of the World. Kljub temu nekateri avtorji menijo, da druge ribje sove niso dovolj različne, da bi upravičile samostojen rod, z zato jih nekatere avtoritete še vedno uvrščajo v rod Bubo.
Mesto Blakistonove ribje sove v evolucijski verigi je nejasno, saj si deli genetski material in kostne značilnosti z evrazijsko veliko uharico, hkrati pa ima tudi nekatere skupne lastnosti z drugimi tremi ribjimi sovami (predvsem z rjavo ribjo sovo). Nekateri avtorji so se spraševali, ali Blakistonova sova predstavlja vmesni člen med tradicionalnimi uharicami in drugimi ribjimi sovami, kljub geografski ločenosti. Prav tako ni jasno, ali so si druge azijske uharice s postrani štrlečimi ušesnimi čopki, kot so pegasta uharica (B. nipalensis), sumatranska uharica (B. sumatranus) in temna uharica (B. coromandus), ki na prvi pogled spominja na ribjo sovo, v tesnem sorodstvu z ribjimi sovami in/ali Blakistonovo sovo..
Čeprav nekatere avtoritete afriške ribije sove, ki so običajno uvrščene v rod Scotopelia, vključujejo v rod Bubo, se zdijo precej drugačne od Blakistonove. Na podlagi zunanjih značilnosti, skeleta in preliminarnih genetskih podatkov je verjetno, da imajo sove, ki lovijo ribe, podobne značilnosti zaradi konvergentne evolucije in niso v tesnem sorodstvu. Ker podrobnejše genetske študije o njih še niso bile izvedene, ni jasno, kako tesno so sove, ki lovijo ribe, povezane s tipičnimi uharicami, s katerimi so ribje sove v sorodstvu.
Najnovejše genetske raziskave v Rusiji kažejo precejšnjo razliko od genoma tipičnega roda Bubo in nakazujejo, da je Blakistonova ribja sova dejansko bolj sorodna drugim ribjim sovam..<ref name= Spiridonov>Spiridonova, L.N. & Surmach, S.G. (2018). Whole mitochondrial genome of Blakiston's fish owl Bubo (Ketupa) blakistoni suggests its redescription in the genus Ketupa. Russian Journal of Genetics, 54 (3): 369–373.</ref>
Opis
Blakistonova ribja sova je največja živeča vrsta sove. Študija para te vrste je pokazala, da samci tehtajo od 2,95 do 3,6 kg, samice pa od 2,95 do 4,6 kg. Samice so približno 25% večje od samcev.National GeographicTaczanowski, W. (1891). Faune ornithologique de la Sibérie orientale, tt. 1–2, Eggers, St. Okrog februarja je bila povprečna teža ruskih ribjih sov 3,1 kg pri sedmih samcih in 3,25 kg pri petih samicah, običajno ko je njihova telesna masa najnižja skozi vse leto.Slaght, J. C., Horne, J. S., Surmach, S. G., & Gutiérrez, R. J. (2013). Home range and resource selection by animals constrained by linear habitat features: an example of Blakiston's fish owl. Journal of Applied Ecology, 50(6), 1350–1357. Blakistonova ribja sova meri v dolžino od 60 do 72 cm, kar je v povprečju in v maksimalni dolžini nekoliko manj od bradate sova (Strix nebulosa). Vendar ima bradata sova bistveno manjšo telesno maso. Tudi evrazijska velika uharica (Bubo bubo) včasih štejejo za največjo sovo po dolžini, saj najdaljši primerek meri 30 mm več od najdaljše Blakistonove ribje sove. Tri največje rase uharic, ki jih najdemo v Sibiriji in na Ruskem Daljnem vzhodu, so po velikosti blizu Blakistonovi ribji sovi. Glede na raziskave Heima Mikkole je bil največji primerek uharice po dolžini od kljuna do repa 30 mm daljši od najdaljše Blakistonove ribje sove, medtem ko je bila največja teža obeh vrst povsem enaka. Najdaljša bradata sova je bila 120 mm daljša od največje Blakistonove ribje sove, vendar je bila približno 2,5-krat lažja od teže največje samice Blakistonove ribje sove. Največji razpon kril pri Blakistonovi ribji sovi je tudi večji kot pri kateri koli znani uharici. Razpon kril pri Blakistonovi ribji sovi je od 178 do 190 cm. Obstaja verjetnost, da lahko največji primerki dosežejo razpon kril do 200 cm.Burton, P. (1973). Owls of the World: Their evolution, structure and ecology. New York: Dutton & Co. Blakistonova je tudi opazno večja od preostalih treh živečih vrst ribjih sov.
Po zgradbi je Blakistonova ribja sova bolj podobna uharicam kot drugim ribjim sovam, vendar si deli nekaj značilnosti obeh skupin. Kot vse ribje sove ima razmeroma dolg kljun, čokato telo in daljša krila v primerjavi z uharicami. Prav tako ima v primerjavi z drugimi sovami relativno dolge prste na nogah. Dve zunanji značilnosti, ki ju Blakistonova deli z orlovskimi, ne pa tudi z drugimi ribjimi sovami, sta ti, da so njene noge popolnoma pernate in da so udarci njenih kril tihi. Med standardnimi merami (ki so v povprečju in pri največjih vrednostih večje kot pri kateri koli drugi živeči sovi, razen dolžine repa) so: razpon kril 447–560 mm, rep 243–305 mm, tarsus 73–102 mm in kljun približno 55–71 mm.
Blakistonova ribja sova je na videz podobna veliki uharici, vendar je obarvana enotneje v rjavih in rumenkasto rjavih tonih. Za razliko od večine uharic, ima razmeroma široke in razmršene ušesne čopke, ki visijo nekoliko ob strani in niso pokončni. Zgornji del telesa je rumenkasto rjav in močno progast z temnejšo rjavo barvo, spodnji del pa svetlejši in manj izrazito progast. Grlo je belo. Šarenica je rumena (medtem ko ima evrazijska velika uharica običajno oranžno šarenico). Velika uharica in Blakistonova ribja sova sobivata na Ruskem Daljnem vzhodu, a si verjetno ne konkurirata, saj se Blakistonova ribja sova hrani predvsem z vodnimi živalmi, evrazijska velika uharica pa s kopenskimi. Blakistonovo ribjo sovo je enostavno ločiti od drugih ribjih sov, ker njeno območje razširjenosti ne sega v stik z njimi. Blakistonovo ribjo sovo je enostavno ločiti od drugih ribjih sov, ker njeno območje razširjenosti ne sega v stik z njimi, saj imata podobno progast spodnji del telesa in oglašanje z globljim glasom, ki se razlikuje od klicev drugih dveh vrst ribjih sov.
Oglašanje se razlikuje med podvrstami. Na Japonskem samec pokliče dvakrat, samica pa odgovori z enim glasom. Na celini pa samec in samica ustvarita štiridelni dvoglas: HOO-hoo, HOBO-hoooo (velike črke označujejo klic samca, male pa klic samice). Čeprav je Blakistonova ribja sova večja, njen glas ni tako močan in daljnosežen kot pri veliki uharici, je pa globlji. Kot pri večini sov se oglašanje okrepi tik pred začetkom gnezdenja, okoli februarja. Takrat par pokliče skoraj povsem usklajeno, zato se lahko zdi, da kliče le ena sova. Posamezn klic je podoben hoo-hooo. Mladiči pa imajo značilen vreščeč phee-phee-phee.
Podvrste Od naslednjih štirih podvrst, opisanih v literaturi, sta trenutno v znanosti sprejeti le prvi dve (B. b. blakistoni & B. b. doerriesi). Drugi dve (B. b. karafutonis in B. b. piscivorus) sta bili verjetno primerka B. b. blakistoni & B. b. doerriesi in sta tukaj predstavljeni samo zaradi zgodovinskega pomena. Razhajanje japonskih ptic nominirane podvrste in ruske podvrste je bilo na podlagi filogeografije ugotovljeno kot skrajno, s točko razhajanja vsaj pol milijona let.Omote, K., Surmach, S. G., Kohyama, T. I., Takenaka, T., Nishida, C., & Masuda, R. (2018). Phylogeography of continental and island populations Of Blakiston's Fish-Owl (Bubo blakistoni) in Northeastern Asia. Journal of Raptor Research, 52(1), 31–41.
K. b. blakistoni (Seebohm, 1884). Hokaido, severna Japonska in Kurili. Predel obraza ob očeh je rjavo-rjave barve s tankimi črnimi progami po sredini peres; nad očmi, okoli baze kljuna in na čelu je vrsta majhnih, trdih, skoraj povsem belih peres; brada večinoma bela. Preostali del glave in spodnji del rjave barve s črno-rjavimi črtami in konicami rjavih peres; hrbet je temnejši. Hrbet in ramenski predel je nekoliko svetlejši in bolj rdečkast, z rjavkasto-črnimi progami ter temno rjavimi progami po sredini peres. Krila so temno rjava z mnogimi rumenkasto-bež progami. Rep temno rjav s 7–8 kremno rumenimi črtami. Spodnji del telesa je svetlo rjavo-bež z rjavkasto-črnimi progami po sredini peres in ozkimi svetlo rjavimi valovitimi prečnimi progami. Dolžina krilne kosti meri 473 do 534 mm, rep 243 do 286 mm in kračnica meri 81 do 102 mm. K. b. doerriesi (Seebohm, 1884). Vzhodna Sibirija južno do območja Vladivostoka in obmejnega območja Koreje. Sedaj naj bi podvrsta vključevala vse nejaponske Blakistonove ribje sove. Večja od nominativne z veliko belo liso na vrhu glave; rep manj označen in črte nepopolne. Dolžina krila meri 510 do 560 mm, rep 285 do 305 mm in primerek je imel kračnico 85 mm. K. b. karafutonis (Kuroda, 1931). Sahalin. Manjša od nominativne rase in temnejša, zlasti na hrbtu in ušesnih pokrovih; rep z ožjimi temno rjavimi črtami in številnejšimi svetlimi črtami (8–9 proti 7 v nominativni podvrsti). K. b. piscivorus (Meise, 1933). Zahodna Mandžurija. Bolj bleda kot podvrsti doerriesi, osnovna barva spodnjega dela telesa sivkasto bela (ne svetlo rjava); črte na repu niso popolnoma kremasto rumene, srednje repnice imajo bele notranje mreže skoraj do korena; brada čisto bela.
Habitat
Blakistonova ribja sova se pojavlja v gostih, nedotaknjenih pragozdovih ob vodotokih, poplavnih ravnicah in na zaraščenih obalnihobmočjih. Za gnezdenje potrebuje dupline v starih drevesih in je ena največjih ptic na svetu, ki uporablja takšna drevesna gnezdišča. Čeprav se pojavlja tudi blizu tajge, najpogosteje gnezdi v listavcih in mešanih gozdovih.
Za preživetje potrebuje odseke rek, ki pozimi vsaj delno ne zamrznejo. V hladnih severnih zimah se tekoča voda ohrani le tam, kjer je tok dovolj hiter ali kjer na površje prihaja toplejša podtalnica. Primerne so tudi počasnejše reke in potoki, saj za preživetje v zimskem obdobju potrebujejo le nekaj metrov nezamrznjene vode.
Prehrana in vedenje