Trgovina z začimbami je vključevala zgodovinske civilizacije v Aziji, severovzhodni Afriki in Evropi. Začimbe, kot so cimet, kitajski cimet, kardamom, ingver, črni poper, muškatni orešček, zvezdasti janež, nageljnove žbice in kurkuma, so bile znane in uporabljene že v antiki in s katerimi se trgovalo v vzhodnem svetu. Te začimbe so našle pot na Bližnji vzhod pred začetkom krščanske dobe, pri čemer so fantastične zgodbe skrivale njihove prave vire.
V pomorskem vidiku trgovine so prevladovala avstronezijska ljudstva v jugovzhodni Aziji, in sicer starodavni indonezijski mornarji, ki so vzpostavili poti iz jugovzhodne Azije do Šrilanke in Indije (in pozneje Kitajske) do leta 1500 pr. n. št. To blago so nato indijski in perzijski trgovci po kopnem prevažali proti Sredozemlju in grško-rimskemu svetu popoti kadil in rimsko-indijski poti.Fage 1975: 164 Avstronezijske pomorske trgovske poti so se pozneje do 1. tisočletja našega štetja razširile na Bližnji vzhod in vzhodno Afriko, kar je povzročilo avstronezijsko kolonizacijo Madagaskarja.
Znotraj določenih regij je kraljestvo Aksum (5. stoletje pr. n. št. – 11. stoletje n. št.) pionirsko uvedlo pot Rdečega morja pred 1. stoletjem našega štetja. V prvem tisočletju našega štetja so Etiopijci postali pomorska trgovska sila Rdečega morja. V tem obdobju so obstajale trgovske poti iz Šrilanke (rimski Taprobane) in Indije, ki je pomorsko tehnologijo pridobila iz zgodnjih avstronezijskih stikov. Do sredine 7. stoletja našega štetja, po vzponu islama, so arabski trgovci začeli voziti po teh pomorskih poteh in prevladovali na pomorskih poteh zahodnega Indijskega oceana.
Arabski trgovci so sčasoma prevzeli prevoz blaga prek levantskih in beneških trgovcev v Evropo do vzpona turških Seldžukov leta 1090. Kasneje so Osmanski Turki ponovno obdržali pot do leta 1453. Kopenske poti so sprva pomagale trgovini z začimbami, vendar so pomorske trgovske poti vodile k izjemni rasti komercialnih dejavnosti v Evropi.
Trgovino so spremenile križarske vojne in kasneje evropska doba odkritij, med katero je trgovina z začimbami, zlasti s črnim poprom, postala vplivna dejavnost evropskih trgovcev.Corn & Glasserman 1999: Prologue Od 11. do 15. stoletja sta italijanski pomorski republiki Benetke in Genova monopolizirali trgovino med Evropo in Azijo. Pot iz Evrope v Indijski ocean mimo Rta dobrega upanja je leta 1498 uvedel portugalski raziskovalec pomorščak Vasco da Gama, kar je povzročilo nove pomorske poti za trgovino.
Ta trgovina, ki je svetovno trgovino s konca srednjega veka pognala daleč v renesanso, je uvedla obdobje evropske prevlade na vzhodu. Kanali, kot je Bengalski zaliv, so služili kot mostovi za kulturne in komercialne izmenjave med različnimi kulturami, ko so se narodi trudili pridobiti nadzor nad trgovino po številnih poteh začimb. Leta 1571 so Španci odprli prvo transpacifiško pot med svojimi ozemlji Filipini in Mehiko, ki so jo vodili Manilski galeoni. Ta trgovska pot je trajala do leta 1815. Portugalske trgovske poti so bile v glavnem omejene z uporabo starodavnih poti, pristanišč in narodov, nad katerimi je bilo težko prevladovati. Nizozemci so kasneje lahko zaobšli mnoge od teh težav s pionirstvom neposredne oceanske poti od Rta dobrega upanja do Sundskega preliva do Indonezije.
Izvor
Ljudje iz neolitika so že v 10. tisočletju pr. n. št. trgovali z začimbami, obsidianom, morskimi školjkami, dragimi kamni in drugimi visoko vrednimi materiali. Prvi, ki omenjajo trgovino v zgodovinskih obdobjih, so Egipčani. V 3. tisočletju pred našim štetjem so trgovali z deželo Punt, za katero se domneva, da je bila na območju, ki zajema severno Somalijo, Džibuti, Eritrejo in obalo Rdečega morja v Sudanu.Simson Najovits, Egypt, trunk of the tree, Volume 2, (Algora Publishing: 2004), p. 258.Rawlinson 2001: 11-12
Trgovina z začimbami je bila že zgodaj povezana s kopenskimi potmi, vendar so se pomorske poti izkazale za dejavnik, ki je pomagal rasti trgovine. Prvo pravo pomorsko trgovsko omrežje v Indijskem oceanu so ustvarili avstronezijski narodi v otoški jugovzhodni Aziji, ki so zgradili prve oceanske ladje. Vzpostavili so trgovske poti z južno Indijo in Šrilanko že leta 1500 pr. n. št., s čimer so uvedli izmenjavo materialne kulture (kot so katamarani, čolni s podstavki, čolni s prišitimi in šivanimi deskami in paan) in kultigenov (kot so kokosi, sandalovina, banane in sladkornega trsa), pa tudi povezovanje materialnih kultur Indije in Kitajske. Zlasti Indonezijci so trgovali z začimbami (predvsem cimetom in kitajskim cimetom) z vzhodno Afriko s pomočjo katamaranov in čolnov s podvozjem ter pluli s pomočjo zahodnikov v Indijskem oceanu. Ta trgovska mreža se je razširila do Afrike in Arabskega polotoka, kar je povzročilo avstronezijsko kolonizacijo Madagaskarja v prvi polovici 1. tisočletja našega štetja. Nadaljevala se je v zgodovinskih časih, kasneje pa je postala Pomorska svilna cesta.
V 1. tisočletju pred našim štetjem so se Arabci, Feničani in Indijci tudi ukvarjali s trgovino po morju in kopnem z luksuznimi dobrinami, kot so začimbe, zlato, dragi kamni, usnje eksotičnih živali, ebenovina in biseri. Pomorska trgovina je potekala v Rdečem morju in Indijskem oceanu. Morska pot v Rdečem morju je bila od Bab-el-Mandeba do Berenike, od tam po kopnem do Nila in nato s čolni do Aleksandrije. Luksuzno blago, vključno z indijskimi začimbami, ebenovino, svilo in finim tekstilom, se je trgovalo po kopenski Poti kadila.
V drugi polovici 1. tisočletja pred našim štetjem so arabska plemena Južne in Zahodne Arabije prevzela nadzor nad kopensko trgovino z začimbami iz Južne Arabije v Sredozemsko morje. Ta plemena so bila M'ain, Kataban, Hadhramaut, Sabejci in Himjarite. Na severu so Nabatejci prevzeli nadzor nad trgovsko potjo, ki je prečkala Negev od Petre do Gaze. Trgovina je obogatila ta plemena. Južno Arabijo so Grki imenovali Eudaemon Arabia (Srečna Arabija) in je bila na dnevnem redu osvajanja Aleksandra Makedonskega, preden je umrl. Indijci in Arabci so imeli nadzor nad pomorsko trgovino z Indijo. V poznem 2. stoletju pred našim štetjem so se Grki iz egiptovske dinastije Ptolemajcev naučili od Indijcev, kako pluti neposredno iz Adena na zahodno obalo Indije z uporabo monsunskih vetrov (tako kot pomorščak Hipal) in prevzeli nadzor nad morsko trgovino preko pristanišč v Rdečem morju.
O začimbah se razpravlja v svetopisemskih pripovedih in obstajajo literarni dokazi za njihovo uporabo v starogrški in rimski družbi. Obstaja zapis iz tamilskih besedil, da so Grki kupovali velike vreče črnega popra iz Indije in številni recepti v rimski kuharski knjigi Apicius iz 1. stoletja uporabljajo to začimbo. Trgovina z začimbami se je po padcu Rimskega cesarstva zmanjšala, vendar je povpraševanje po ingverju, črnem popru, nageljnovih žbicah, cimetu in muškatnem oreščku v kasnejših stoletjih oživilo trgovino.The Medieval Spice Trade and the Diffusion of the Chile Gastronomica Spring 2007 Vol. 7 Issue 2
Arabska trgovina in srednjeveška Evropa
Rim je imel vlogo v trgovini z začimbami v 5. stoletju, vendar ta vloga, za razliko od arabske, ni trajala skozi srednji vek. Vzpon islama je prinesel pomembno spremembo v trgovini, saj so radhanski judovski in arabski trgovci, zlasti iz Egipta, sčasoma prevzeli prevoz blaga prek Levanta v Evropo. Včasih so imeli Judje navidezni monopol nad trgovino z začimbami v velikih delih zahodne Evrope.
Trgovina z začimbami je Abasidskemu kalifatu prinesla veliko bogastvo in navdihnila slavne legende, kot je bila Sinbad. Ti zgodnji mornarji in trgovci so pogosto odpluli iz pristaniškega mesta Basra in se po številnih pristaniščih vrnili, da bi prodali svoje blago, vključno z začimbami, v Bagdad. Tem zgodnjim trgovcem z začimbami pripisujejo slavo številnih začimb, kot sta muškatni orešček in cimet.
Indijska trgovska povezava z jugovzhodno Azijo se je izkazala za ključno za trgovce Arabije in Perzije v 7. in 8. stoletju.Donkin 2003: 59 Arabski trgovci – večinoma potomci mornarjev iz Jemna in Omana – so prevladovali na pomorskih poteh po Indijskem oceanu, izkoriščali so izvorne regije na Daljnem vzhodu in se povezovali s skrivnimi »otoki začimb« (Moluki in otoki Bandam). Moluški otoki so omenjeni tudi v več zapisih: Javanska kronika (1365) omenja Moluke in Maloko Donkin 2003: 88, navigacijska dela iz 14. in 15. stoletja pa vsebujejo prvo nedvoumno arabsko omembo Molukov. Sulaima al-Mahr piše: »Vzhodno od Timorja [kjer najdemo sandalovino] so otoki Bandam in so otoki, kjer najdemo muškatni orešček in mace. Otoki nageljnovih žbic se imenujejo Maluku ...«.
Moluški izdelki so bili poslani v trgovske centre v Indiji, preko pristanišč, kot je Kozhikode v Kerali in preko Šrilanke. Od tam so jih pošiljali proti zahodu preko pristanišč Arabije na Bližnji vzhod, v Hormoz v Perzijskem zalivu in Džedo v Rdečem morju ter včasih v Vzhodno Afriko, kjer so jih uporabljali za številne namene, vključno s pogrebnimi obredi. Abasidi so uporabljali Aleksandrijo, Damietto, Aden in Bandar Siraf kot vstopna pristanišča za trgovanje z Indijo in Kitajsko. Trgovci, ki so prihajali iz Indije v pristaniško mesto Aden, so v obliki mošusa, kafre, ambre in sandalovine plačali poklon Ibn Ziyadu, jemenskemu sultanu.
Indijski izvoz začimb je omenjen v delih Ibn Khurdadhbeha (850), al-Ghafiqija (1150), Ishaka bin Imarana (907) in Al Kalkashandija (14. stoletje). Kitajski popotnik Šuandzang (kitajsko 玄奘, pinjin Xuánzàng) omenja mesto Puri, kjer »trgovci odhajajo v daljne države.«Donkin 2003: 65
Od tam so kopenske poti vodile do sredozemske obale. Od 8. do 15. stoletja so imele pomorske republike (Beneška republika, Republika Pisa, Genovska republika, vojvodina Amalfi, vojvodina Gaeta, republika Ancona in Dubrovniška republika Armando Lodolini, Le repubbliche del mare, Roma, Biblioteca di storia patria, 1967.) monopol nad evropsko trgovino s Srednjim Vzhodom. Trgovina s svilo in začimbami, ki je vključevala začimbe, kadilo, zelišča, droge in opij, je naredila te sredozemske mestne države izjemno bogate. Začimbe so bile med najdražjimi in najbolj iskanimi izdelki srednjega veka, ki so se uporabljale tako v medicini kot v kuhinji. Vse so bile uvožene iz Azije in Afrike. Benečani in drugi pomorščaki pomorskih republik so nato blago raznašali po Evropi.
Osmansko cesarstvo je po padcu Konstantinopla leta 1453 Evropejcem preprečilo pomembne kombinirane kopensko-morske poti.
Doba odkritij: nova pot in novi svet
Beneška republika je postala izjemna sila in ključni akter v vzhodni trgovini z začimbami. Druge sile so v poskusu prekinitve beneške trgovine z začimbami začele krepiti pomorske zmogljivosti.Do sredine 15. stoletja je trgovina z vzhodom potekala po Svilni cesti, pri čemer so bili posredniki Bizantinsko cesarstvo in italijanski mestni državi Benetke in Genova.
Leta 1453 pa je Osmansko cesarstvo prevzelo nadzor nad edino trgovsko potjo z začimbami, ki je obstajala v času po padcu Konstantinopla, in je bilo v ugodnem položaju za zaračunavanje visokih davkov na blago, namenjeno za zahod. Zahodne države, ki niso želele biti odvisne od ekspanzionistične, nekrščanske sile za donosno trgovino z vzhodom, so se odločile poiskati alternativno pot po morju okoli Afrike.