Samostan Alči ali Alči Gompa (čos-'khor) je budistični samostan, še bolj poznan kot samostanski kompleks (čos-'khor) templjev v vasi Alči v Ladaku, v Severni Indiji. Nahaja se na bregu Inda na nadmorski višini 3250m in okoli 67 km na zahod do mesta Leh. Kompleks sestavljajo štirje ločeni zaselki v vasi Alči v spodnji pokrajini Ladak s spomeniki iz različnih razdobij teh štirih zaselkov. Samostan Alči je najstarejši in najbolj znan. Upravljali pa so ga iz samostana Likir.
Zgodovina Obstoj samostana Alči sega pred leto 1000 n. št. in ga je zgradil Guru »Prevajalec«, Rinčen Sanpo med leti 958 in 1055. O tem je naredil omembo v svoji biografiji. Navedeno je, da je »za izgradnjo samostana Alči iz Kašmirja pripeljal 32 kiparjev in rezbarjev lesa. V 10. stoletju je tibetanski kralj Ješe iz Guge močno podpiral budizem in poslal 21 učenjakov, da bi širili dharmo v Ladaku. Samostanski zapisi omenjajo tudi tibetanskega aristokrata Kaldana Šeraba, ki je živel sredi 11. stoletja.
Alči je del kompleksa treh vasi v spodnjem Ladaku. Drugi dve vasi sta Mangdu in Sundang Čung (danes v okrožju Zanskar). Dukang ali zborna dvorana in glavni tempelj s prigrajenim trinadstropnim templjem Sumceg (gSum-brtsegs) je zgrajeno v starem kašmirskem slogu; tretji tempelj Mandžušri Čorten je prav tako del kompleksa. Pod kašmirskimi kralji so se prepletale umetniške in teološke značilnosti budizma in hinduizma, zaradi tega so poslikave samostana posebej zanimive. Kompleks vključuje tudi ogromen kip Bude.
Samostan je na podlagi samouprave dolgo obstajal in ni bil formalno vključen v nobeno šolo, kasneje pa je bil prevzet pod pokroviteljstvo šole Kadampa. Ko je vpliv samostana upadel, je bil podrejen šoli Gelug. V 15. stoletju so se rituali v Alčiju prenehali izvajati, samostan pa je bil nadzorovan iz samostana Likir. Notranjost samostana Na samostanu se opazi indijski vpliv, še posebej način poslikave.
Sklici
Viri
Kapadia, Harish. (1999). Spiti: Adventures in the Trans-Himalaya. Second Edition. Indus Publishing Company, New Delhi. ISBN 81-7387-093-4. Janet Rizvi. (1996). Ladakh: Crossroads of High Asia. Second Edition. Oxford University Press, Delhi. ISBN 0-19-564546-4. Cunningham, Alexander. (1854). LADĀK: Physical, Statistical, and Historical with Notices of the Surrounding Countries. London. Reprint: Sagar Publications (1977). Francke, A. H. (1977). A History of Ladakh. (Originally published as, A History of Western Tibet, (1907). 1977 Edition with critical introduction and annotations by S. S. Gergan & F. M. Hassnain. Sterling Publishers, New Delhi. Francke, A. H. (1914). Antiquities of Indian Tibet. Two Volumes. Calcutta. 1972 reprint: S. Chand, New Delhi. Sarina Singh, et al. India. (2007). 12th Edition. Lonely Planet. ISBN 978-1-74104-308-2. Schettler, Margaret & Rolf. (1981) Kashmir, Ladakh & Zanskar. Lonely Planet, South Yarra, Vic., Australia. Tucci, Giuseppe. (1988). Rin-chen-bzan-po and the Renaissance of Buddhism in Tibet Around the Millennium. First Italian Edition 1932. First draft English translation by Nancy Kipp Smith, under the direction of Thomas J. Pritzker. Edited by Lokesh Chandra. English version of Indo-Tibetica II. Aditya Rakashan, New Delhi. ISBN 81-85179-21-2.
Kategorija:Budistični samostani Kategorija:Ladak