Sofja Vasiljevna Kovalevska (), rojena Korvin-Krukovska (Корвин-Круковская), ruska matematičarka, pisateljica in borka za ženske pravice, * 15. januar (3. januar, ruski koledar) 1850, Moskva, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 10. februar 1891, Stockholm, Švedska.
Sofja Kovalevska je najbolj znana po svojih doprinosih k analizi, parcialnim diferencialnim enačbam in mehaniki. Znana je po svojih delih s področja eliptičnih integralov, Abelovih integralov in uporabi matematike pri problemih iz astronomije in nebesne mehanike. Bila je pionirka za ženske v matematiki po svetu prva ženska, ki je prejela doktorat (v sodobnem smislu) iz matematike, ena prvih doktoric znanosti sploh, prva ženska, izbrana za redno profesorico v Severni Evropi in ena prvih žensk, ki je delala kot urednica znanstvene revije. Po zgodovinarki znanosti Ann Hibner Koblitz je bila Kovalevska »največja znana znanstvenica pred dvajsetim stoletjem«.
Zgodovinar matematike Roger Lee Cooke je zapisal:
Bila je najslavnejša Weierstrassova učenka. Bila je tuja dopisna članica Sanktpeterburške akademije znanosti. Za delo Problem o vrtenju trdega telesa okrog nepremične točke (Задача о вращении твёрдого тела вокруг неподвижной точки) iz leta 1888 je prejela Bordinovo nagrado Francoske akademije znanosti leta 1888. Za drugo delo na isto temo je leta 1889 prejela nagrado Kraljeve švedske akademije znanosti. Ukvarjala se je tudi s književnostjo. Napisala je povest Nihilistka (Нигилистка) (1884) in knjigo Spomini na otroštvo (Воспоминания детства) (1889, prvič v ruščini 1890).
Karen D. Rappaport je zapisala:
Njena starejša sestra je bila socialistka in feministka Anne Jaclard (Ana Vasiljevna Žaklar).
Obstaja več alternativnih prečrkovanj njenega imena. V svojih akademskih publikacijah je sama rabila različico Sophie Kowalevski (ali občasno Kowalevsky in Kowalewsky).
Življenje
Ozadje, mladost in zgodnje izobraževanje thumb|right|Zapis o rojstvu Kovalevske v registru Znamenjske cerkve pred Petrovskimi vrati v Moskvi, 1850
Kovalevska se je rodila v Moskvi, na mestnem posestvu delavnice Alekseja Strelcova, kot druga od treh otrok, poleg starejše sestre Ane (Anjute) in mlajšega brata Fjodorja (Fedje). Njen oče generalporočnik Vasilij Korvin-Krukovski (1803–1875) je tedaj služil v Ruski cesarski vojski kot načelnik moskovskega artilerijskega arzenala pred upokojitvijo v Polibinu, na družinskem posestvu v Nevelskem ujezdu Vitebske gubernije (sedaj vas Polibino v Velikoluškem rajonu Pskovske oblasti) leta 1858, ko je bilo Kovalevski osem let. Bil je pripadnik manjšega plemstva, mešanega (belo)rusko-poljskega rodu (Poljak po očetovi strani), z možnimi delnimi predniki iz madžarske kraljeve družine Korvin in je služil kot maršal plemstva za Vitebsko gubernijo. (Morda je bilo po očetovi strani tudi nekaj romskih prednikov.) Med letoma 1855 in 1858 je služil v Kalugi.
Njena mati Jelizaveta Fjodorovna Šubert (Schubert) je izhajala iz družine nemških emigrantov v Sankt Peterburg, ki so živeli na Vasiljevskem otoku. Njen praded po materini strani je bil matematik, astronom, geograf in popularizator znanosti Friedrich Theodor Schubert (Фёдор Иванович Шуберт) (1758−1825), ki je emigriral v Rusijo iz Nemčije okoli leta 1785 za časa vladanja Katarine II.. Postal je stalni član Sanktpeterburške akademije znanosti in predstojnik astronomskega observatorija. Njegov sin, ded Kovalevske po materini strani, je bil pehotni general in geodet Teodor Friedrich Schubert (Фёдор Фёдорович Шуберт) (1789−1865), ki je bil vodja vojaške topografske službe, častni član Ruske akademije znanosti in tudi direktor muzeja Kunstkamera. thumb|left|upright=1.4|Dvorec Korvin-Krukovskih, fotografija iz leta 2014. Tu je muzejska hiša Sofje Kovalevske
V zgodnjem otroštvu je živela v različnih krajih v Rusiji, saj se je njen oče zaradi službe pogosto selil iz kraja v kraj. Kot se je spominjala, je odraščala kot »divji« otrok bila je sramežljiva tako do gostov kot do tujcev, občasno pa je doživljala občutek hrepenenja, »občutek bližajoče se teme«. Že v zgodnjem otroštvu je »razvila prepričanje«, da je v družini neljubljena za razliko od starejše sestre Ane in mlajšega brata Fedje. Takšne misli so se v njej večinoma porajale kot posledica preslišanih pogovorov njene varuške z deklico Fjoklo, ki je bila otrokom dodeljena »za storitve«. Varuška je povedala, da se je Sofja rodila »ob napačnem času«: dobesedno na predvečer njenega rojstva je Sofjin oče izgubil toliko, da je bilo »treba zastaviti damske diamante.« Poleg tega sta starša upala, da se bo rodil fant, in po rojstvu deklice je bila »gospa tako razburjena, da je ni hotela niti pogledati.« Ista varuška treh otrok je Sofjo imela za »svojo hišno ljubljenko«, imela jo je rada bolj kot druge in dejala, da jo sama doji, ker »drugim ni bilo mar zanjo«. Kovalevska je zapisala, da se je ob varuški počutila najbolj srečno kljub temu, da je pogosto pripovedovala zgodbe o črni smrti, volkodlaku in dvanajstglavi kači, ki je pri deklici povzročila grozo »neodgovorno, dih jemajočo ...« Kovalevska je na dednem družinskem posestvu v Polibinu preživela skoraj vsa svoja otroška leta.
Starša Kovalevske sta ji nudila dobro zgodnje izobraževanje. V različnih časih so bile njene guvernante materne govorke angleščine, francoščine in nemščine. Dolga leta jo je vzgajala angleška guvernanta Margarita Francevna Smit (Margaret Smith) (1826–1914), ki je bila po spominih Kovalevske po naravi »trda, energična in nepopustljiva« in je izkusila »potrebo po moralni lastnini«. Kovalevska je priznala, da je guvernanta ljubila svojo učenko na svoj način, vendar je bila ta ljubezen »težka, ljubosumna, zahtevna in brez vsakršne nežnosti«. Po življenju pri Korvin-Krukovskih je odšla živet k družini Šubert v Sankt Peterburg.
Kot se je spominjala Kovalevska v svojih Spominih iz otroštva, se je njeno zanimanje za matematiko pojavilo iz dveh razlogov: prvič, njen ljubljeni stric Peter Vasiljevič Korvin-Krukovski, starejši brat njenega očeta, s katerim se je rada »pogovarjala o najrazličnejših stvareh«, medtem ko se je stric, ki ji je bil zelo všeč, z njo pogovarjal kot z odraslo osebo od njega je na primer prvič slišala za kvadraturo kroga in asimptoto.
Ko je bila stara 11 let, jo je navdušil pogled na to, česar se bo naučila pozneje pri pouku računanja. Drugi razlog je imenovala »nenavadna okoliščina« ob selitvi v Polibino za eno od otroških sob ni bilo dovolj tapet in stena je bila oblepljena s stranmi iz tiskane izdaje predavanj o diferencialnem in integralskem računu Mihaila Ostrogradskega, ki so ostale iz študentskih dni njenega očeta. V tej obliki je soba ostala več let in Kovalevska je, kot se je spominjala, cele ure preživela pred to »skrivnostno« steno, zaradi česar so se ji številne formule in besedne zveze tako vtisnile v spomin, da so se ji pozneje, ko je pri 15-ih letih začela preučevati diferencialni račun, nekateri matematični pojmi zdeli presenetljivo lahki, kot da bi jih »znala vnaprej«.
Zasebno jo je poučeval elementarno matematiko Josif Ignatjevič Malevič (1813–1898), sin malega plemiča, ki je vse življenje delal kot domači učitelj in mentor, poučeval po obsežnem programu in otrokom dajal precej trdno znanje. V Polibinu je živel devet let. Decembra 1890 je v reviji Russkaja Starina objavil spomine o svoji učenki.
Fizik Nikolaj Tirtov (1822–1888) je opazil njeno nenavadno sposobnost, ko ji je uspelo razumeti njegov osnovni učbenik fizike tako, da je sama odkrila približno konstrukcijo trigonometričnih funkcij, s katerimi se v študiju še ni srečala. Tirtov je bil blizu družine Korvin-Krukovski na posestvu v Polibinu. Ko je bila Kovalevska stara približno štirinajst let, je njenemu očetu podaril svoj tedaj slavni učbenik Osnovni tečaj fizike (Элементарный курс физики) v dveh delih. Učbenik je deklici prišel v roke in začela ga je izučevati sama. V razdelku za optiko se je srečala z neznanimi pojmi sinusa, kosinusa in tangente. Začela je razmišljati o skrivnostnih formulah in razkrila njihov pomen. Tirtov je bil presenečen, ko se je prepričal, da je mlada Kovalevska poustvarila najpreprostejše izreke trigonometrije. Imenoval jo je »novi Pascal«. Deklico je navdušeno pohvalil njenemu očetu in svetoval generalu, naj Sofji omogoči študij višje matematike in ji kot učitelja priporočil študenta Morskega kadetskega korpusa v Sankt Peterburgu, mornariškega poročnika Aleksandra Strannoljubskega (1839–1903), pozneje znanega učitelja, ki je naredil veliko za razvoj javnega šolstva in visokega šolstva za ženske v Rusiji. Kovalevska je z njim študirala približno tri leta med svojimi potovanji v Sankt Peterburg. Ta epizoda iz biografije Kovalevske je splošno znana. V istem obdobju je sin lokalnega duhovnika predstavil njeni sestri Ani progresivne ideje, na katere je vplivalo radikalno gibanje iz 1860-ih, in ji priskrbel izvode tedanjih radikalnih revij, ki so razpravljale o ruskem nihilizmu.
Čeprav je bila beseda nihilist (нигилист) pogosto rabljena v negativnem pomenu, za mlade Ruse iz 1860-ih (šestdesetniki (шестидесятники)) ni imela takega pomena:
Leta 1867 je z družino odpotovala v Nemčijo in Švico.
Navkljub svoje očitne nadarjenosti za matematiko ni mogla zaključiti svojega izobraževanja v Rusiji. V tistem času ženske niso smele študirati na univerzah v Rusiji in v večini drugih držav. Da bi lahko študirala v tujini, je potrebovala napisano dovoljenje od očeta (ali moža). Oče ni hotel dati dovoljenja, ker ni želel nadalje izobraževati svoje hčerke. Zaradi tega je 27. (15.) septembra 1868 sklenila »navidezno poroko« z Vladimirjem Kovalevskim, mladim študentom paleontologije, knjižnim založnikom in radikalcem, ki je prvi prevedel in objavil dela Charlesa Darwina v Rusiji. Leta 1869 sta se iz Rusije preselila v Nemčijo, po kratkem postanku na Dunaju, da bi nadaljevala višji študij. Kovalevski ni predvideval, da se bo sčasoma zaljubil v svojo izmišljeno ženo.
Poroka in študentska leta
Aprila 1869 po kratkem postanku na Dunaju, kjer je poslušala predavanja iz fizike na univerzi, sta se preselila v Heidelberg. Z velikimi prizadevanji ji je uspelo pridobiti dovoljenje za revizijo pouka z dovoljenjem profesorjev na Univerzi v Heidelbergu. Tam je obiskovala tečaje fizike in matematike pri profesorjih, kot so Hermann von Helmholtz, Gustav Kirchhoff, Robert Bunsen in Paul du Bois-Reymond. Študirala je tudi pri Leu Königsbergerju eliptične funkcije. Vladimir je medtem šel naprej na Univerzo v Jeni, da bi doktoriral iz paleontologije.
Oktobra 1869, kmalu po obiskovanju tečajev v Heidelbergu, je z Vladimirjem obiskala London, ki je preživel čas s svojima kolegoma Thomasom Huxleyjem in Charlesom Darwinom, njo pa so povabili na nedeljske salone George Eliot. Tam je pri devetnajstih spoznala Herberta Spencerja in se na pobudo Eliotove udeležila razprave o »sposobnosti žensk za abstraktno misel«. Čeprav o podrobnostih njunega pogovora ni zapisa, je tedaj ravno končala s predavanjem v Heidelbergu o mehaniki in je morda le omenila Eulerjeve enačbe, ki veljajo za gibanje togega telesa (glej naslednji razdelek). Eliotova je tedaj pisala roman Middlemarch, v katerem se najde izjemen stavek: »Skratka, ženska je bila težava, ki, ker je bil um gospoda Brookea pred njim prazen, težko da bi bila manj zapletena kot vrtenje nepravilnega trdnega telesa.« To je bilo veliko prej preden je Kovalevska dala svoj opazen prispevek »vrtavke Kovalevske« h kratkemu seznamu znanih primerov integrabilnega gibanja togega telesa (glej naslednji razdelek).
Oktobra 1870 je po Königsbergerjevem nasvetu Kovalevska odšla v Berlin, kjer je začela obiskovati zasebne lekcije pri Karlu Weierstrassu. Po pravilih univerze ženske niso smele poslušati predavanj. Univerza ji ni dovolila niti revizijskega študija. Toda Weierstrass, ki ga je zanimalo odkrivanje matematičnih talentov Kovalevske, je nadzoroval njen študij. Bil je zelo navdušen nad njenimi matematičnimi sposobnostmi in jo je v naslednjih treh letih učil isto snov, ki je obsegala njegova predavanja na univerzi.