Sigismund I. Poljski ali Sigismund I. Stari (poljsko Zygmunt I Stary, litovsko Žygimantas II Senasis) je bil od leta 1506 do svoje smrti kralj Poljske in veliki knez Litve, * 1. januar 1467, Kozienice, Poljska, † 1. april 1548, Krakov, Poljska.
Bil je vladar iz Jagelonske dinastije, sin kralja Kazimirja IV. in mlajši brat kraljev Ivana I. Alberta in Aleksandra I. Jagela. Vzdevek "Stari" so mu dali kasnejši zgodovinarji, da bi ga razlikovali od njegovega sina in naslednika Sigismunda II. Avgusta.
Sigismund Stari je bil rojen leta 1467 v mestu Kozienice kot peti sin Kazimirja IV. in njegove žene Elizabete Avstrijske. Kot peti najstarejši sin ni mogel pričakovati, da bo nasledil očetov prestol. Sigismundov najstarejši brat in upravičeni očetov naslednik je namesto očeta nasledil češkega kralja Jurija Podjebradskega in nato še ogrskega kralja Matijo Korvina. Po očetovi smrti je bilo poljsko-litovsko kraljestvo razdeljeno med Sigismundova starejša brata Ivana Alberta (Poljska) in Aleksandra (Litva). Po Albertovi nenadni smrti leta 1501 je Aleksander nasledil tudi Poljsko. Po Aleksandrovi smrti leta 1506 je oba položaja zasedel Sigismund, star 39 let.
Sigismund je kot sposoben monarh in pokrovitelj umetnosti vzpostavil poljsko oblast nad Vojvodsko Prusijo in k Poljski priključil vojvodino Mazovijo z Varšavo in hkrati ohranil njeno bogastvo in ugled. Poskrbel je, da so se njegov nečak Albert kot pruski vojvoda in Albertovi protestantski nasledniki priklanjali poljskim monarhom v znak politične in diplomatske odvisnosti. To se je dogajalo do Bromberškega sporazuma leta 1657, s katerim je Prusija pridobila suverenost. Sigismund in njegov poveljnik Jan Amor Tarnowski sta leta 1531 pri Obertynu premagala Kneževino Moldavijo in leta 1535 Moskovijo in s tem okrepila vzhodne meje države.
Njegovo 42-letno vladavino so zaznamovali tudi odločilni prispevki k poljski arhitekturi, kulinariki, jeziku in običajem, zlasti pod vplivom njegove druge žene, v Italiji rojene Bone Sforza. Na vrhuncu poljske renesanse in poljske zlate dobe sta prevladovala italijanski slog in moda. Poljska se je razvila v izrazito rimskokatoliško državo. Spomin na Sigismunda so na Poljskem obeležili na na sodobnem bankovcu za 200 zlotov.
Sigismund je bil poročen dvakrat, najprej z ogrsko plemkinjo Barbaro Zapolja in nato z Bono Sforza, hčerko milanskega vojvode Giana Galeazza Sforze. Njun edini sin in zadnji jagelonski kralj Sigismund II. Avgust je bil je bil leta 1529 kronan za sovladarja. Prestol je kot samostojen vladar prevzel po očetovi smrti leta 1548.
Zgodnje življenje in kronanje thumb|left|200px|Albrecht Dürer (lesorez): Sigismund (desno) s cesarjem Maksimilijanom I. in bratom Vladislavom II. Češkim na Dunajskem kongresu leta 1515
Sigismund i. je bil sin kralja Kazimirja IV. in Elizabete Habsburške. Ime je dobil po pradedu Sigismundu, cesarju Svetega rimskega cesarstva. Najstarejši brat Vladislav je postal kralj Češke, Ogrske in Hrvaške, brata Ivan Albert in Aleksander pa vladarja Poljske in Litve.
Ko je Kazimir IV. leta 1492 umrl, je bil Sigismund njegov edini sin brez naslova in zemlje. Od leta 1495 do 1496 je prosil brata Aleksandra, naj mu podeli nekaj zemlje, mati pa ga je poskušala pripeljati na avstrijski prestol. Oba poskusa sta propadla. Leta 1497 je starejši brat Ivan I. Albert poskušal osvojiti Moldavijo, da bi na njen prestol postavil Sigismunda, vendar se je Invazija izkazala za popoln polom. Vladislav II. mu je končno podelil vojvodini Głogów (1499) in Opava (1501), leta 1504 pa je Sigismund postal guverner Šlezije in Spodnje Lužice.Tafiłowski, Piotr (14. januar 2012). "Bibliotheca Corviniana: Z dziejów kultury węgierskiej w późnym Średniowieczu" (PDF). UMCS (poljsko). Arhivirano iz izvirnika (PDF) 14. januarja 2012. Pridobljeno 10. septembra 2021.
Ivan I. Albert je leta 1501 nenadoma umrl. Nasledil ga je Aleksander I., ki je umrl kmalu za njim leta 1506. Po njegovi smrti je Sigismund odšel v Vilno, kjer ga je Zbor litovskih knezov 13. septembra 1506 izvolil za litovskega velikega kneza. Izvolitev je bila v nasprotju z Mielniško unijo iz leta 1501, ki je predvidela skupne poljske in litovske volitve novega kralja. 8. decembra 1506 je bil Sigismund na seji Poljskega senata v Piotrkówu izvoljen za poljskega kralja. 20. januarja 1507 je prišel v Krakov in bil štiri dni kasneje kronan v Vavelski stolnici.Ludwik Finkel. Elekcja Zygmunta I. Kraków 1910, str. 214.
Notranja politika Krona poljskega kraljestva thumb|Jan Matejko: Sismund podeljuje status plemiča profesorjem krakovske Jagelonske univerze (1535)
Za notranje razmere na Poljskem so bila značilna široka pooblastila poslanske zbornice, potrjena in razširjena v ustavi Nihil novi (nisi commune consensus), kar pomeni Nič novega brez soglasja skupnosti. Zakon Nihil novi je poljskim kraljem prepovedal sprejemanje zakonov brez soglasja sejma. Sigismund je zato imel malo nadzora nad odločitvami, za razliko od senatorjev, ki jih je osebno imenoval. Sigismund je sčasoma začel koristiti nasvete lokalnega plemstva, pristojnih ministrov, odgovornih za kraljevi sodni sistem, in premožnih vplivnih krakovskih meščanov. Četudi je bil zadržan do parlamentarnega sistema in politične neodvisnosti plemstva, je priznaval avtoriteto pravnih norm, podpiral legalizem in skliceval letna zasedanja sejma, na katerih je običajno pridobival sredstva za obrambo države. Stalnega sklada za obrambo, ki bi se napajal iz letnih davkov, mu ni uspelo ustvariti. Leta 1527 je kljub temu ustanovil naborniško vojsko in birokracijo, potrebno za njeno financiranje. Uvedel je zakonike, ki so formalizirali kmetstvo na Poljskem in kmete uvrstil v zasebna posestva plemičev.
thumb|left|175px|Giovanni Maria Mosca: Medalja s podobo Sigismunda I.
Z davčnimi zadevami je bil najverjetneje povezan neuspešen atentat nanj, storjen 5. maja 1523. Identiteta storilca, ki je ustrelil vladarja na večernem sprehodu v okolici gradu Vavel, in njegovih morebitnih pomagačev, ni bila nikoli ugotovljena. Motivi atentata so ostali nejasni. Motiv bi lahko bil odlok, izdan tri tedne pred dogodkom, ki je bil zelo neugoden in nekoliko sovražen do visokih plemičev in njihovih interesov.
Sigismund I. je dosegel več gospodarskih uspehov, med drugim delno zmanjšanje državnega dolga, ločitev javnih računov od kraljeve zakladnice, krepitev dejavnosti kovnice v Krakovu in poskus pridobivanja dohodka iz delujočih rudnikov soli. Poleg tega je leta 1519 izdal statut za Armence in nameraval vzpostaviti usklajen pravosodni sistem po vsej državi.
Med letoma 1530 in 1538 je izdal dva statuta, ki sta opredelila pravila za izbor monarha in trajno vzpostavila volilni sistem. Zakoni so določali, da lahko vse družbene skupine, ne glede na njihovo premoženje, spremljajo volilni proces (unusquisque qui vellet), volitve pa bi morale biti svobodne (electio Regis libera).
Sigismund I. je uspešno organiziral kmetijstvo, skrbel za razvoj kraljevih mest in pridobil številne zastavljene dobrine iz kraljeve zakladnice. Za finančne dejavnosti je imel polno podporo svoje žene, kraljice Bone, ki je želela z nakupom razširiti kraljeva posestva in izboljšati njihovo gospodarsko učinkovitost. Leta 1514 je ustanovil Svet štirih dežel in zanj zadolžil Abrahama Češkega.
Kurja vojna thumb|250px|Henryk Rodakowski: Kurja vojna 1537; Sigismund, ob njem njegova žena Bona Sforza in kraljevi dvor, obdani z jezno drhaljo na Visokem gradu v Lvovu
Sigismund I. Stari je podedoval Poljsko kraljestvo s stoletno tradicijo plemiških svoboščin, potrjeno v številnih privilegijih. Upor v Lvovu, splošno znan kot kurja vojna (poljsko Wojna kokosza), je bil protirojalistični in protiabsolutistični upor plemstva leta 1537. Posmehljivo ime so skovali magnati, ki so večinoma podpirali kralja, in trdili, da je bil edini učinek "vojne" skoraj popolno izumrtje lokalnih kokoši in piščancev, ki so jih pojedli plemiči, zbrani za upor v Lvovu v vzhodnem delu Malopoljske.
Da bi okrepil svojo moč, je Sigismund sprožil niz reform. Leta 1527 je ustanovil stalno naborniško vojsko in razširil birokratski aparat, potreben za upravljanje države in financiranje vojske. Ob podpori svoje italijanske soproge Bone Sforze je začel kupovati zemljo in izvajati kmetijske reforme, da bi povečal kraljevo blagajno. Začel je postopek vračanja kraljevega premoženja, ki je bilo zastavljeno ali dano v najem plemičem.
Upor je organiziralo večinoma nižje in srednje plemstvo, da bi prisililo kralja, da opusti svoje tvegane reforme. Plemiči so mu postavili 36 zahtev. Med najpomembnejše so spadale prekinitev nadaljnjega pridobivanja zemlje s strani kraljice Bone, oprostitev plemstva od desetine, potrditev in razširitev privilegijev za plemiče ter sprejetje zakona o nezdružljivosti, s katerim posameznik ne bi mogel zasedati dveh ali več uradnih upravnih položajev v državi. Vloga nezdružljivosti je bila preprečiti bogatim magnatom, da bi si prisvojili preveliko moč na račun manjših plemičev.
Upor je kmalu zvodenel, ker so bili voditelji plemstva razdeljeni in je bilo poenotenje skoraj nemogoče. Prešibki, da bi začeli državljansko vojno proti kralju, so se protestniki končno strinjali s kompromisom. Sigismund je večino njihovih zahtev zavrnil, naslednje leto pa je sprejel načelo nezdružljivosti in se strinjal, da ne bo silil v volitve bodočega kralja vivente rege, se pravi ko je vladajoči kralj še živ. Plemstvo se je vrnilo na svoje domove, čeprav je doseglo bolj malo.
Zunanja politika Vojna z Moskvo thumb|left|250px|Hans Krell: Poljsko-litovska vojska v bitki pri Orši keta 1514
Sigismund I. je bil od leta 1507, še preden je bila poljska vojska v celoti pod njegovim poveljstvom, občasno v vojni z Vasilijem III. Moskovskim. Napetosti so se začele stopnjevati, ko je Vasilij odkril, da je Sigismund podkupil krimskega kana Menglija I. Geraja, da bi napadel Moskovsko veliko kneževino.Soloviev (1976), str. 54 Decembra 1512 je moskovska vojska vdrla v Veliko litovsko kneževino, da bi osvojile Smolensk, glavno trgovsko središče med Rusijo in Evropo.Soloviev (1976), str. 55 Začetni obleganji leta 1513, ki sta trajali šest in štiri tedne, nista bili uspešni, Stevens (2007), str. 57–58. julija 1514 pa se je mesto vdalo.
thumb|200px|Sigismundov polovični oklep v Muzeju poljske vojske
Sledil je niz katastrofalnih ruskih porazov. Leta 1512 je veliki hetman Litve Konstantin Ostrogski opustošil pokrajino Severijo in premagal rusko vojsko okoli 6.000 mož. 8. septembra 1514 je Moskva doživela velik poraz v bitki pri Orši, ki je preprečil, da bi Moskva zasedla vse ozemlje nekdanje Kijevske Rusije.Soloviev (1976), str. 59. Poljska je bitko izkoristila v propagandne namene z močnim protiruskim sentimentom. V pismu, poslanem Rimu, je pisalo, da "Moskovčani niso kristjani, so kruti in barbari, Azijci in ne Evropejci, povezani s Turki in Tatari, da bi uničili krščanstvo". Poljsko-litovska vojska po zmagi ni bila sposobna za hitre premike, da bi ponovno zavzela Smolensk.Soloviev (1976), str. 60.
Leta 1518 so bile ruske sile ponovno premagane med obleganjem Polocka,Soloviev (1976), str. 78. ko je, po legendi, litovske sile navdihnil pogled na njihovega zavetnika, Sigismundovega starejšega brata svetega Kazimirja. Leta 1522 je bilo med Litvo in Moskovijo sklenjeno premirje, ki je trajalo do leta 1534.
Ko so veliki hetman Jurij Radziwiłł in Tatari leta 1534 izropali zahodno Rusijo, so Moskovčani iz maščevanja ponovno napadli Litvo. Ustavili so jih poljski poveljnik Jan Amor Tarnowski in zavezniki pri Starodubu leta 1535. Zmaga je utrdila vzhodni bok poljsko-litovske države do začetka livonske vojne leta 1558.
Evropa thumb|left|200px|Kraljica Bona Sforza je bila ključna pri vzpostavljanju poljskih zavezništev in znana kot zloglasna spletkarka