Lindau (nemško Lindau (Bodensee), Lindau am Bodensee) je večje mesto in otok na vzhodni strani Bodenskega jezera (Bodensee v nemščini) na Bavarskem v Nemčiji. Je glavno mesto dežele (Landkreis) Lindau na Bavarskem in je blizu meja avstrijske zvezne dežele Predarlska (Vorarlberg) ter švicarskih kantonov St. Gallen in Thurgau. Grb mesta Lindau je lipa, ki se nanaša na domnevni izvor imena mesta (Linde v nemščini pomeni lipa). Zgodovinsko mesto Lindau leži na istoimenskem otoku, velikem 0,68 kvadratnih kilometrov, ki je s celino povezan s cestnim mostom in železniškim nasipom, ki vodi do postaje Lindau.
Zgodovina
Prvo uporabo imena Lindau je leta 882 dokumentiral menih iz St. Gallena in navedel, da je Adalbert (grof Retije) na otoku ustanovil ženski samostan. Vendar pa so v okrožju Aeschach našli ostanke zgodnjerimske naselbine iz 1. stoletja.
Leta 1180 je bila ustanovljena cerkev sv. Štefana. Leta 1224 so frančiškani na otoku ustanovili samostan. Leta 1274/75 je Lindau postal svobodno cesarsko mesto pod kraljem Rudolfom I.
Leta 1430 je bilo okoli 15 lindauskih Judov zažganih na grmadi, potem ko so bili obtoženi umora krščanskega otroka.S Rieger, G Jochem [transl. HP Sinclair], "Chronology of the History of the Jews of Bavaria", 2006. http://www.rijo.homepage.t-online.de/pdf/EN_BY_JU_bye.pdf&usg=AFQjCNEAO45HwiMMJ-xTp2kRLebyl68n5Q, accessed 16 October 2008.L Zunz, A Löwy, GA Kohut, The Sufferings of the Jews During the Middle Ages, pp. 75–76, New York: Bloch, 1907. https://books.google.com/books?id=f18LAAAAIAAJ&printsec=frontcover#PPA75,M1 , accessed 16 October 2008. Leta 1528 je Lindau sprejel protestantsko reformacijo, ki je sledila sprva tetrapolitanski in nato Augsburški veroizpovedi. Leta 1655 je po tridesetletni vojni potekal prvi Lindauer Kinderfest (otroški festival) v spomin na vojno. Ta festival, ki ga je uvedel svetnik Valentin Heider, je še vedno pomemben del identitete mesta.
Lindau je izgubil status cesarskega svobodnega mesta leta 1802 po razpadu Svetega rimskega cesarstva. Mesto je pripadlo knezu Karlu Augustu von Bretzenheimu, ki je leta 1804 predal Lindau in samostan Avstrijskemu cesarstvu. Leta 1805 je Avstrija Lindau vrnila Bavarski.
Leta 1853 je bil zgrajen nasip, ki je povezoval železnico od Münchna do otoka. Leta 1856 je bilo zgrajeno novo pristanišče s svojimi značilnimi znamenitostmi, skulpturo leva in edinim svetilnikom na Bavarskem.
Leta 1922 so se neodvisna okrožja Aeschach, Hoyren in Reutin združila z okrožjem Lindau. Po drugi svetovni vojni je Lindau padel pod francosko upravo in odšel najprej v Württemberg-Hohenzollern in nato v deželo Baden-Württemberg. Leta 1955 se je Lindau spet vrnil na Bavarsko.
Lindau leži v bližini stičišča avstrijske, nemške in švicarske meje in ob jezeru pred avstrijsko goro Pfänder. Lindau je priljubljen med obiskovalci in dopustniki zaradi svojega srednjeveškega mestnega jedra in slikovite lokacije ob Bodenskem jezeru. Srečanja Nobelovih nagrajencev v Lindau so se začela leta 1951 in vsako leto pripeljejo številne Nobelove nagrajence v mesto.
Geografija Zgodovinsko staro mestno jedro leži v okrožju Insel, ki ima površino 0,68 km² in ima približno 2800 prebivalcev.Leben in Lindau , Informationsbroschüre, 2009 (PDF; 6,0 MB), abgerufen am 2. April 2015. Prebivalstvo otoka je bilo že precej večje, na primer v popisu iz leta 1900 je bilo določeno kot 5853.K. Bayer. Statistisches Bureau (Hrsg.): Ortschaften-Verzeichnis des Königreichs Bayern, mit alphabetischem Ortsregister. LXV. Heft der Beiträge zur Statistik des Königreichs Bayern. München 1904, Abschnitt II, Sp. 1401 Otok je bil prej sestavljen iz treh podotokov (Hintere Insel, Hauptinsel in Burg/Römerschanze), leta 1968 pa je bilo parkirišče P5 nasuto na Hintere Insel. Otok je s kopnim povezan z železniškim nasipom in cestnim mostom.
Lindau vključuje tudi otoček Hoy, ki je nastal v 1920-ih kot umetni kopališki otok. V plitvi vodi približno 40 metrov od tako imenovanega Hinteren Insel (del zahodno od železniškega nasipa; imenovan tudi "Westliche Insel") je tudi blok gnajsa, ki se imenuje Hexenstein. To ni več del urbanega območja.
Južni del urbanega območja ob obali je razmeroma gosto zazidan. Zunaj tega poselitvenega območja so vključene vasi v severnem delu, od katerih sta Oberreitnau in Unterreitnau največji. Območje se večinoma uporablja za kmetijstvo, na večjih delih prevladuje sadjarstvo; travnike in obdelovalne površine delijo gozdne površine.
Samo s celinskimi okrožji Schachen, Aeschach, Reutin in Zech (od zahoda proti vzhodu) ima mesto Lindau več kot 12 km obale Bodenskega jezera. Naravna oblika obale Bodenskega jezera na območju Lindaua je pas trstičja, ki mu sledijo mokri travniki in dvigajoč se trden teren.
Geologija Za urbano območje so značilne ledeniške preobrazbe Würmske ledene dobe. Seveda južni del mesta v bližini obale spada v porečje Bodenskega jezera, medtem ko severozahodno območje okoli Ober- in Unterreitnau spada v hribovsko deželo Westallgäu. Postglacialne jezerske usedline je mogoče identificirati v jugovzhodnem delu mestnega območja Lindau.Landschaftsplan Stadt Lindau (B): Blatt 2, Geologie
Na severu mesta je veliko mladih moren z drumlini, slednje na severuDrumlinfeld N von Lindau, Beschreibung (PDF), abgerufen am 2. April 2015. je Bavarski državni urad za okolje opredelil kot geotop, kot tudi balvan v Hochbuchu.Findling in Lindau/Hochbuch, Beschreibung (PDF), abgerufen am 2. April 2015. Gramozne terase in morenske stene tvorijo prehod iz kotline Bodenskega jezera na jugu do gričevja Drumlin-Hügelland na severu.Landschaftsplan Stadt Lindau (B): Blatt 6, Landschaft/Landschaftsbild
Hidrologija V mestnem območju se v Bodensko jezero (poimenovanje od zahoda proti vzhodu) izliva pet potokov: Giebelbach, Oberreitnauer Ach, Rickenbach/Oberreutiner Tobelbach, ki se deli v spodnjem toku, in Leiblach, ki tvori državno mejo z Avstrijo. Oberreitnauer Ach se med drugim napaja iz orografskih levih pritokov Motzacher Tobelbach in Wolfsbach; na skrajnem severozahodu Nonnenbach teče skozi mestno območje. V urbanem območju so tudi naslednji večji ribniki: Köchlinweiher (Reutin), Sägtobelweiher in Oberer/Mittlerer Klosterweiher (pri Heimesreutinu) ter Aspachweiher pri Oberreitnau. Lindau ima tudi majhen del Degerseeja.Landschaftsplan Stadt Lindau (B): Blatt 3, Wasser
Podnebje Letna količina padavin znaša 1420 mm in je tako v zgornji desetini vrednosti, ki jih beležijo merilne točke nemške vremenske službe. Več kot 96 % statistično evidentiranih krajev kaže nižje vrednosti. Najbolj suh mesec v Lindauu je februar. Največ dežuje junija, kjer je v povprečju 2,2-krat več padavin kot februarja. Sezonska nihanja padavin so v zgornji tretjini vseh statistično evidentiranih lokacij. V več kot 98 % teh krajev se mesečne padavine razlikujejo manj kot v Lindau.
Okrožja Lindau je razdeljen na več okrožij. Iskanje 'Lindau Stadt' bo razkrilo, da mesto meji na sosednje dele Lindaua. Središče: Island, Aeschach Vzhod: Reutin, Zech Zahod: Bad Schachen, Unterreitnau Sever: Oberreitnau, Hochbuch, Hoyern, Schönau
Demografija Popis leta 2011 je pokazal 24.491 prebivalcev, od tega 11.588 moških in 12.904 žensk. 10.630 prebivalcev ali 43,6 % je rimokatolikov. Obstaja velika evangeličanska manjšina, ki šteje 5730 ljudi, kar ustreza 23,5-odstotnemu deležu. 930 oseb (delež: 3,8 %) je na vprašanje o svoji verski pripadnosti odgovorilo z »Drugo«, 6400 (26,3 %) z »Brez vere«.
V Lindauu je delež tujcev 14,2 % (3470 oseb), delež prebivalcev z migracijskim ozadjem pa 24,8 % (6050 oseb). Obe vrednosti sta tako na nacionalni kot na nacionalni ravni nadpovprečni.Ergebnisse des Zensus 2011 für Lindau (Bodensee), GKSt (PDF; 2,3 MB), abgerufen am 2. April 2015.
Znamenitosti thumb| Staro mesto z Münstrom in sv. Štefanom južno Staro mestno jedro ponuja večinoma nedotaknjeno mestno pokrajino, ki odraža bogato zgodovino nekdanjega svobodnega cesarskega mesta. Otok je pod zaščito. Drug poudarek je kolonija vil na bregovih Bodenskega jezera v Schachnu. Vhod v pristanišče thumb|left|Vhod v pristanišče thumb| Bavarski lev Vhod v pristanišče, kjer redne ladje pristajajo iz Bregenza, Rorschacha in Friedrichshafna, meji na svetilnik iz leta 1856 na zahodni strani in na kip Bavarskega leva na vzhodni strani. 6 m visok oklepljen lev sedi, podprt s sprednjimi tacami, na tristopenjskem podstavku iz Nagelfluha in gleda proti švicarski obali. Johann von Halbig ga je pred letom 1856 izklesal v šestih delov iz bloka marmorja Kelheim in tehta približno 70 ton.K. Eberhardt: Bestandsaufnahme anlässlich des Molen-Neuaufbaus bei baufachinformation.de (Memento vom 18. Juli 2011 im Internet Archive) Nekdanji pristaniški pomol je leta 1812 zgradil samostan Mehrerau iz blokov Rorschacherjevega peščenjaka. Leta 1986 je bila zaradi nevarnosti porušitve popolnoma porušena in skoraj v stari obliki prezidana iz južnotirolskega peščenjaka. Omogoča vam sprehod okoli kipa leva.
Maximilianstraße Maximilianstrasse je del cone za pešce in glavne ulice otoškega mesta. Tu so številne dobro ohranjene mestne in obrtniške hiše iz 16. in 17. stoletja z arkadami, krušnimi utami (pekarna), mansardnimi okni, značilnimi izrezljanimi okenskimi stebri, orehi in lesenimi fasadami, ki so delno ( tradicionalno kot protipožarna zaščita) ometane. thumb|left|Pešcona
Mestno obzidje thumb|left|Tako imenovan Heidenmauer thumb|left|Gerberschanze Utrdba pozidanega dela otoka je bila v glavnem zgrajena v 12. in 13. stoletju. Za ostanke starejšega, ožjega utrdbenega sistema, ki je verjetno nastal v povezavi s samostanom, ustanovljenim v letih 810/820, lahko domnevamo, da so v Heidenturmu na severovzhodni strani otoka na prehodu na kopno. Stolp prve župnijske cerkve, ki je bila zgrajena okoli leta 1425 na temeljih iz 11. stoletja, je prvotno služil za zavarovanje ribiškega in čolnarskega naselja, ki se je razvilo okoli dvignjene cerkve sv. Petra v severozahodnem kotu otoka in nekdanjega pristanišča na današnjem Rajskem trgu. Obzidje glavnega otoka, ki se je gradilo postopoma, se je začelo v 12. stoletju z načrtovano širitvijo mesta proti zahodu do Inselgrabna.
Zahodno steno je spremljal obrambni jarek Inselgraben, ki je bil verjetno zgrajen v začetku 13. stoletja in je hkrati ločil tako imenovani »Hintere Insel« od »Hauptinsel«. Ostanke je še vedno mogoče videti v današnjih ulicah Unterer Inselgraben, Inselgraben in Zeppelinstraße po odlagališču.
Po vključitvi sprednjega otoka v utrdbo je bil zid, ki je potekal vzhodno od Inselgrabna, nadzidan z zahodno vrsto hiš na Hinteren Metzgergasse.
Potek severne stene, ki vodi do nekdanjega Landtorja, je prepoznaven, njegova vsebina pa je delno ohranjena ob Zeppelinstraße in vrsti hiš Auf der Mauer.
Medtem ko je bila južna stran otoka s pristaniščem, ki je bilo prestavljeno sem, v glavnem zavarovana z nekdanjim priobalnim otokom "Auf Burg" (tako imenovani Römerschanze) in Mangturmom, zgrajenim okoli leta 1200, so bile utrdbe koncentrirane na zahodni in severni strani. otoka. Od leta 1500 so utrdbe razširile, da so vključevale in zavarovale takrat nerazvito zahodno polovico otoka; so bile zgrajene redute (Karlsbastion, Pulverschanze, Sternschanze in Lindenschanze), leta 1508 pa je bil zgrajen Pulverturm na najbolj zahodni točki otoka. Že pred začetkom tridesetletne vojne so Gerberschanze zgradili kot glavni bastijon za obrambo proti morju.
Zadnja temeljita okrepitev utrdb je bila izvedena v prvi polovici 17. stoletja s postavitvijo nadaljnjih bastijonov in redut: Ludwigsbastion in ostankov Maximiliansschanze na obeh straneh Landtora (danes vključenih v instalacije Oskarja Grolla), pa tudi Gerberschanze, trapezni bastijon, ki štrli v jezero z vrhom na jugovzhodni strani otoka.
Od začetka 19. stoletja so do omenjenih ostankov odstranili obzidje in vrata. Kamniti material je bil uporabljen predvsem pri širitvi in posodobitvi pristanišča v letih 1811 in 1853-1856.
Cerkve Münster Naše ljube gospe