Grofija Holandija je bila država Svetega rimskega cesarstva in od leta 1433 del burgundske Nizozemske, od leta 1482 del habsburške Nizozemske in od 1581 dalje vodilna provinca Nizozemske republike, katere del je ostala do batavske revolucije. Leta 1795 ozemlje grofije Holandije približno ustreza trenutnim provincama Severna Holandija in Južna Holandija na Nizozemskem .
Etimologija Najstarejši viri omenjajo grofijo, ki ni jasno opredeljena, kot Frizija, zahodno od Vlie (znana tudi kot Zahodna Frizija). Pred letom 1101 viri govorijo o frizijskih grofih, tega leta pa se Floris II. Holandski, omenja kot Florentius comes de Hollant (Floris, grof Holandije). Nizozemska je verjetno iz staronizozemščine , dobesedno "gozdnata dežela". Holandski grofje so se na splošno držali tega enega samega naslova do leta 1291, ko se je Floris V. Holandski, odločil, da se imenuje grof Holandski in Zeelandski, gospod Frizije. Ta naslov je bil uporabljen tudi po združitvi Holandije s Hainaultom, Bavarsko-Straubingom in Vojvodino Burgundijo. Naslovi so sčasoma izgubili svoj pomen in zadnji grof, Filip II. Španski, jih je omenil šele na polovici svojega dolgega seznama naslovov.
Zgodovina
Francija in Lotaringija Okrog leta 800 je pod Karlom Velikim Frankovsko cesarstvo pokrivalo velik del Evrope. V večjem delu tega imperija je bila pomembna enota regionalne uprave (ki približno ustreza grofiji) gau (frankovsko) ali pagus (latinsko). Grof (comes) je vladal eni ali več gaue. Zaradi nizkega obsega trgovine, negativnega trgovinskega salda z Bizantinskim cesarstvom in muslimanskimi državami ter izginotja valute se je gospodarstvo bolj ali manj zmanjšalo na blagovno menjavo. Kraljevi vazali so lahko bili nagrajeni le z zemljo ( beneficium ali od 10. stoletja feodum ) in užitkom. Iz tega se je razvil fevdalizem. Podložniki, ki jih je praviloma imenoval kralj, so si prizadevali za sistem dedovanja. To je postajalo vedno bolj pravilo in leta 877 je bilo legalizirano v kapitulariji Quierzy .
Po smrti kralja je bilo frankovsko kraljestvo pogosto razdeljeno med njegove dediče. Ta delna dediščina je pogosto povzročala notranje spore, zaradi česar je centralizirana vlada postala problematična. Vikinški napadi so še dodatno spodkopali centralizirano vlado. Ob koncu vladavine cesarja Ludvika Pobožnega je kraljeva moč oslabila zaradi poplave leta 838 in spopadov med kraljevimi sinovi. Potem ko je Ludvik leta 840 umrl, je njegov sin cesar Lotar I. (kralj Srednje Francije) nagradil danska brata Rorika in Haralda s Frizijo - današnjo Holandijo - v poskusu, da bi se obranil napadov Vikingov.
Ko je Lotar leta 855 umrl, je bil severni del Srednje Francije podeljen njegovemu drugemu sinu Lotarju II. in se je imenovala Lotaringija. Ribemontska pogodba iz leta 880 je dodala Kraljevino Lotaringijo (ki je vključevala Nizozemske dežele) Vzhodni Franciji, ki jo je poskušala integrirati. Vendar pa ni bilo povezav, kot so tiste med štirimi nemškimi matičnimi vojvodinami v vzhodni Franciji: Frankonijo, Saško, Bavarsko in Švabsko. Lotaringija je imela precejšnjo stopnjo samoodločbe; to je postalo jasno, ko je leta 911 umrl Ludvik Otrok, zadnji Karoling v Vzhodni Franciji. Čeprav so se matične vojvodine zgrinjale k vojvodi Konradu I. Frankonskemu, je Lotaringija izbrala karolinškega kralja Zahodne Francije Karla Preprostega.
V Friziji je bila situacija zapletena. Oblast je bila v rokah Rorikovega naslednika Godfrida, ki se je zapletel v politiko frankovskega cesarstva in je bil povezan z otroki Lotarja II. Danska vladavina se je končala leta 885 z umorom Godfrida pri Herispijku in vsi Danci vzhodno od obalnih območij Zahodne Frizije so bili pobiti ali izgnani, je morala biti zapletena, uspešna zarota, ki jo je vodil Henrik Frankonski, v kateri je sodelovala koalicija babenberških frankov, Hamalandski Sasi in Teisterbantski Frizijci (v sodelovanju s kölnskim škofom in cesarjem) so prelisičili Godfrida in Dance. Glavni zarotnik umora je bil Everard Saxo, grof Hamalandski . Eden tistih, ki je imel največ koristi od vakuuma moči, je bil Frizijec Gerulf, comes Fresonum (grof Frizije), iz Westerga v današnji provinci Friziji. Gerulf, nekdanji Godfridov odposlanec pri cesarju, je od cesarja zahteval zemljišča v dolini Mozela, da bi izzval vojno. Po odstranitvi velikega dela danskega prebivalstva je Gerulf nadzoroval velik frizijski del poznejše grofije Holandije. To izvršeno dejstvo je bilo priznano, ko je Gerulf 4. avgusta 889 dobil zemljišča v polno last od vzhodnofrankovskega kralja Arnulfa Koroškega, ki je potreboval močne vojskovodje v regiji delte, da bi preprečil Dance in druge Vikinge. Zadevna zemljišča so vključevala območje zunaj Gerulfove grofije, v Teisterbantu, ki je vključevalo Tiel, Aalburg in Asch . Vključeval je tudi gozd in polje med ustjem starega Rena (in domnevno Bennebroek ), Suithardeshaga, mejo med nekdanjima frankovskima grofijama Porenje in Kennemerland.
Kralj Karel Preprosti je leta 922 dal cerkev v Egmondu in njene posesti grofu Ditriku I. Holandskemu v zahvalo za Ditrikovo podporo v bitki pri Soissonu, za zadušitev upora njegovih zahodnofrankovskih vazalov. Zahodnofrankskemu kralju je to uspelo, ker so bile dežele in cerkve, ki jih je podelil Ditriku, izven njegove jurisdikcije; Egmond je bil severno od posesti, ki jih je Ditrik prejel od Gerulfa, in so se z njimi dobro dopolnjevale. Nato je ustanovil opatijo Egmond, najstarejši holandski samostan. Ko je bil leta 923 odstavljen Karel Preprosti, se je kralj Henrik I.Ptičar iz Vzhodne Francije združil z grofom Gilbertom Hainautskim (sin vojvode Reginarja Lotarinškega) in ponovno osvojil Lotaringijo. Do leta 925 so Lotaringijski plemiči sprejeli njegovo oblast in Lotaringija (s frizijskimi deželami) je postala peta nemška matična vojvodina. Henrikovo moč je omejil njegov vazal Gilbert (vojvoda Lotaringije), katerega moč je bila omejena na njegove lastne grofije.
Cesarska država
Naraščajoč status Holandskih grofov se je pokazal, ko se je leta 938 grof Ditrik II. Holandski, verjetno vnuk grofa Ditrika I., pri 8 letih poročil s Hildegardo Flandrsko, hčerko grofa Arnulfa I. Flandrijskega . Grof Holandski je bil v tem obdobju bolj vojaški poveljnik, ki se je moral upirati vikinškim napadom, in podrejen oblasti Utrechtske škofije. Leta 985 je kralj Oton III. na prošnjo svoje matere Teofane podelil lastništvo (proprium) številnih zemljišč grofu Ditriku II. Ta zemljišča so bila že dana v fevd ( beneficium ). To je bilo območje med rekama Loira ali Lier in Hisla ( gouw, imenovano Masaland ), vila Sunnimeri (na zelandskem otoku Schouwen), območje med rekama Medemelaka in Chinnelosara gemerchi ( Kinheim ) in okrožje Texla.
Leta 993 je bil grof Arnulf iz Genta ubit v bitki proti frizijskim meliorcem, ki grofu niso želeli plačati svojega dolga. Ni znano, kje se je ta bitka zgodila, verjetno pa je bila v Rijnlandu ali v izlivu Maasa. Arnulfov sin, grof Ditrik III. Holandski, je bil premlad, da bi vladal, zato je kot regentka delovala njegova mati Lutgarda Luksemburška . Leta 1005 je bil Ditrik dovolj star, da je vladal v svojem imenu, vendar je še vedno hvaležno izkoristil dobre povezave, ki jih je vzpostavila njegova mati. Po Thietmarju Merseburškem je bila sprava s Frizijci urejena s pomočjo njegovega strica, kralja Henrika II ., ki je z vojsko in floto odpotoval iz Utrechta v Maas-estuarij (verjetno Vlaardingen ), da bi prisilil prebivalce k priznanju njihovega grofa. Zdi se, da je bila ta odprava uspešna, saj po letu 1005 ni znanih nobenih uporov proti grofu v tem južnem delu poznejše grofije Holandije. levo|sličica|250x250_pik| Ditrik VI, Holandski grof, 1114–1157, in njegova mati Petronela na obisku pri delu v opatiji Egmond, Charles Rochussen, 1881. levo|sličica| Holandski grof Viljem II, ki podeljuje privilegije; delo Caesarja van Everdingena in Pietra Posta, 1654. Zaradi obljube, ki jo je dal med frizijskim uporom, je Ditrik III. odšel na romanje v Jeruzalem. Ko se je vrnil, je severna stran njegove grofije postala nevarna, zato je odpotoval na jug in začel podeljevati pravice za odvzem zemljišč od narave okoli današnjega Vlaardingena za obdelovanje teh zemljišč. Zgradil je tudi grad v Silva Meriwido, bodočem Vlaardingenu. S tega gradu je prisilil trgovce, ki so potovali z ladjami iz Tiela v Anglijo, da plačajo mitnino. Utrechtski škof Adalbold in trgovci iz Tiela so se pritožili nad tem piratstvom na Reichstagu v Nijmegenu leta 1018, pri čemer so trgovci iz Tiela dejansko poudarili, da cesar izgublja davčne prihodke, ko je dovolil, da trgovce Tiel pleni Ditrik III.. Odločeno je bilo ukrepati proti Ditriku III. Vojska, ki jo je vodil Godfrej II, vojvoda Spodnje Lorene, sestavljena iz flote z vojaki iz škofij Utrechta, Kölna, Cambraija in Liègea, je padla v zasedo v močvirju in bila skoraj uničena s strani Frizijskih podložnikov Ditrika III. v tako imenovani bitki pri Vlaardingenu, sam Ditrik III. je igral vlogo koordinatorja, in se je pojavil iz svojega gradu, da bi uradno zajel vojvodo Spodnje Lorene, ko je bil Godfrej že na robu smrti.
Da ne bi oslabil zaščite, ki jo je nudila grofija Holandija pred vikinškimi napadi, se je kralj Henrik II. odločil, da zadevo pusti v miru, čeprav je okrepil položaj utrechtskega škofa, nominalnega fevdalnega gospodarja Holandskih grofov. Kljub temu je Ditriku uspelo razširiti svoje ozemlje na vzhod na račun škofije Utrecht. Po smrti Henrika II. leta 1024 je Ditrik III. podprl kandidaturo Konrada II. v poskusu sprave s cesarskimi oblastmi, da bi obdržal pridobljena zemljišča ali jih še razširil.
Cesar Konrad II. je umrl med bivanjem v Utrechtu leta 1039 med vladavino škofa Bernolda, nato pa so njegove organe pokopali v utrechtski katedrali. Njegov sin in naslednik Henrik III . je utrechtski škofiji podelil številne privilegije. Tako je bil leta 1040 škofiji dodeljen Oversticht. Čeprav se je holandski grof pomiril s cesarjem, se je Henrik III. vseeno odločil, da bo grofa kaznoval. Leta 1046 je cesar prisilil Ditrika IV., da se je odpovedal osvojenim deželam. Vendar se cesar ni mogel obdržati na tem območju in se je bil prisiljen umakniti, nakar je Ditrik IV. začel napadati in pleniti škofiji Utrecht in Liège. Poleg tega je Dirk podpisal pogodbe z Godfrejem Bradatim, vojvodom Spodnje Lorene, pa tudi z grofi Flandrije in Hainauta. Cesar se je odzval z drugo kaznovalno odpravo, v kateri so Ditriku IV. odvzeli Vlaardingen in grad v Rijnsburgu. Grad je bil popolnoma uničen. Vendar je cesar med umikom utrpel velike izgube, nakar so se Ditrikovi zavezniki odkrito uprli cesarju. Leta 1049 so morilci, ki so jih najeli škofje v Metzu, Liègeu in Utrechtu Ditrika IV. zvabili v past in ga ubili. Ditrik je umrl mlad, neporočen in brez otrok. Nasledil ga je brat Floris I.
Florisu I. je uspelo razširiti svoje ozemlje z majhnim območjem znotraj Rijnland Gouw, območje, imenovano Holtland ("Gozd") ali Holandija . Najverjetneje je to ime kmalu postalo sinonim za celotno Florisovo ozemlje. Leta 1061 je izbruhnila vojna, v kateri ni jasno, ali je šlo proti Brabantu, Utrechtu ali Liegu. Med to vojno je Floris vletel v zasedo, medtem ko se je preveč sprostil in jezdil v premajhni družbi, ko je napadal na nekdanje grofijo Teisterbant, zdaj ozemlje Utrechta. Ubile so ga utrechtske ali gelderske čete. Njegov sin Ditrik V. je bil še mladoleten, zato je regentka postala njegova mati Gertruda Saška. Gertruda se je leta 1063 ponovno poročila z Robertom Frizijcem, mlajšim bratom grofa Flandrije Baldvina VI . in vnukom nekdanjega francoskega kralja Roberta II., ki je bil tudi regent Ditrika V.