Transhumanca ali preseljevanje živine je vrsta pašništva ali nomadstva, sezonsko premikanje živine med stalnimi poletnimi in zimskimi pašniki. V gorskih regijah (navpična selitev) pomeni gibanje med višjimi pašniki poleti in nižjimi dolinami pozimi. Pastirji imajo stalno bivališče, običajno v dolinah. Običajno potujejo le črede z določenim številom ljudi, ki zanje skrbijo, medtem ko glavna populacija ostane v bazi. Nasprotno pa je horizontalna selitev živali bolj dovzetna za motnje zaradi podnebnih, gospodarskih ali političnih sprememb.
Tradicionalna ali ustaljena selitev živali se pojavlja po vsem naseljenem svetu, zlasti v Evropi in zahodni Aziji. Pogosto je pomembna za pastirske družbe, saj lahko mlečni izdelki čred, ki se selijo na pašo (mleko, maslo, jogurt in sir), predstavljajo velik del prehrane takšnih populacij. V mnogih jezikih obstajajo besede za višje poletne pašnike in pogosto so bile te besede uporabljene kot imena krajev: npr. hafod v Walesu in shieling na Škotskem ali alp v nemško govorečih regijah Švice.
Etimologija in definicija Beseda transhumanca prihaja iz francoščine in izhaja iz latinskih besed trans za 'čez' in humus za 'tla'. Transhumanca se je razvila na vseh naseljenih celinah. Čeprav obstajajo precejšnje kulturne in tehnološke razlike, so osnovne prakse za izkoriščanje oddaljenih sezonskih pašnikov podobne.
Preseljevanje je »oblika paše ali nomadstva«.Encyclopædia Britannica Khazanov kategorizira nomadske oblike pašništva v pet skupin, kot sledi:Anatoly M. Khazanov, Nomads and the Outside World (2nd Edition), University of Wisconsin Press, 1994, pp 19-23, čisto pastirsko nomadstvo, polnomadsko pastirstvo, polsedeče pastirstvo, reja na oddaljenih pašnikih in sezonska selitev.
Eickelman ne razlikuje med transhumantnim pastoralizmom in seminomadizmom, vendar jasno razlikuje med nomadskim pastoralizmom in seminomadizmom.Dale F. Eickelman, The Middle East and Central Asia: An Anthropological Approach, Prentice Hall, 2002, p. 11,
V prazgodovini Selitev živali so v Evropi izvajali že v prazgodovini. Izotopske študije kosti živine kažejo, da so živali včasih selili sezonsko.
Evropa Alpe Alpska selitev je selitev, kot jo izvajajo v Alpah, to je sezonsko preganjanje pašne živine med dolinami pozimi in visokogorskimi pašniki poleti (nemško Alpwirtschaft, Almwirtschaft iz izraza za "sezonsko planinsko pašo", Alp, Alm). Selitev živali je tradicionalna praksa, ki je oblikovala velik del pokrajine v Alpah, saj bi brez nje večina območij pod 2000 m bila zaraščena z gozdom. Medtem ko turizem in industrija danes veliko prispevata k alpskemu gospodarstvu, se sezonska selitev na visoke pašnike še vedno izvaja na Bavarskem, v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Franciji in Švici, razen v njihovih najbolj obiskanih turističnih središčih. Ponekod za govedo skrbijo lokalne kmečke družine, ki se preselijo v višje kraje. V drugih je to delo za pastirje, ki so zaposleni v zadrugi, ki ima v lasti pašnike.Lauber S., Herzog F., Seidl I., Böni R., Bürgi M., Gmür P., Hofer G., Mann S., Raaflaub M., Schick M., Schneider M., Wunderli R. (eds.) (2013) Zukunft der Schweizer Alpwirtschaft. Fakten, Analysen und Denkanstösse aus dem Forschungsprogramm AlpFUTUR. Birmensdorf, Eidg. Forschungsanstalt WSL; Zürich-Reckenholz, Forschungsanstalt Agroscope. 200 S. (in German, French and Italian, see www.alpfutur.ch)
Večina alpskih pašnikov je pod 2400 m; vsi so pod 2800 m.The alp of Bréona (Evolène, Valais) is among the highest, with buildings at 2,435 m (Remointse de Bréona) and pastures reaching as high as 2,800 m. Višja območja, ki niso primerna za selitev, so znana kot Visoke Alpe.
Balkan
Na Balkanu so grški Sarakacani, vzhodnoromunski narodi (Romuni, Vlahi, Meglejski Vlahi in Istroromuni) in turški Yörüki tradicionalno preživljali poletne mesece v gorah in se pozimi vračali v nižine. Ko je bilo območje del Avstro-Ogrske in Osmanskega cesarstva, so bile meje med Grčijo, Albanijo, Bolgarijo in nekdanjo Jugoslavijo razmeroma neovirane. Poleti so se nekatere skupine odpravile daleč na sever do Balkanskega gorovja, zimo pa so preživele na toplejših planjavah v bližini Egejskega morja.
Morlaki ali Karavlahi so bili populacija vzhodnoromunskih pastirjev (»predniki« Istroromunov), ki so živeli v Dinarskem gorstvu (zahodni Balkan v sodobni rabi) in se nenehno selili v iskanju boljših pašnikov za svoje ovčje črede. Ko pa so se na območju nekdanjega Osmanskega cesarstva pojavile nacionalne države, so se razvile nove državne meje, ki so delile poletne in zimske habitate številnih pašnih skupin. Te so preprečevale enostavno prehajanje meja, zlasti v času vojn, ki so bile pogoste.
Britanija Wales V večini delov Walesa so kmečki delavci in včasih kmetje poletne mesece preživeli v poletni hiši na pobočju (hafod) (izgovorjeno [ˈhavɔd]), kjer se je pasla živina. Pozno jeseni so kmečka družina in delavci odgnali črede v doline in ostali v glavnem prebivališču ali hendref ([ˈhɛndrɛv]).
Ta sistem selitve živali se na splošno ne izvaja že skoraj stoletje; nadaljevala se je v Snowdoniji, potem ko je prenehala drugod v Walesu, in ostanke te prakse je še danes mogoče najti v podeželskih kmetijskih skupnostih v regiji. Tako "Hafod" kot "Hendref" sta preživela v Walesu kot krajevna in hišna imena ter v enem primeru kot ime kravjega sira iz surovega mleka (Hafod). Danes se govedo in ovce tistega poletja na številnih hribovskih kmetijah še vedno prevažajo na nižinske zimske pašnike, vendar s tovornjaki, namesto da bi jih gnali peš.
Škotska V mnogih hribovitih in goratih območjih Škotske so kmetijski delavci preživeli poletne mesece v bothies (zavetišče) ali shielings – koča (airigh v škotski gelščini). Glavne poti za pogon živine v vzhodnem delu Škotske so Cairnamounth, Elsick Mounth in Causey Mounth. Ta praksa je večinoma prenehala, vendar se je izvajala v živem spominu na Hebridih in v Škotskem višavju. Danes se večina selitev izvaja s tovornjaki, pri čemer se tropi v gorskih predelih pozimi prevažajo pod nadzorom na nižje ležeče pašnike.
Anglija Obstajajo dokazi o selitvi živali v Angliji vsaj od srednjega veka, od Cornwalla na jugozahodu do severne Anglije.McDonnell, John (1988). Medieval transhumance hut on Draynes Common, 500m south-west of Westerlake Farm V jezerskem okrožju se hribovske pasme ovc, kot sta Herdwick in Swaledale, premikajo med barjem in dolino poleti oziroma pozimi. To je privedlo do lastnosti in sistema, znanega kot hefting, pri čemer ovce in čreda ostanejo na kmetu dodeljenem območju (heaf) skupnega premoženja, kar se še vedno izvaja. Vendar pa je verjetno, da je bilo izvedeno v veliko manjšem obsegu kot drugod po Evropi.
Irska Na Irskem je selitev živali znana kot booleying. Pašniki za selitev so bili znani kot Booley, Boley, Bouley, Buaile in Boola. Ta imena so ohranjena v številnih imenih krajev, kot je Buaile h'Anraoi v župniji Kilcommon, Erris, Severni Mayo, kjer pokrajina še vedno jasno kaže postavitev kmetijskega sistema rundale (delitev). Živino, običajno govedo, so preselili iz stalne nižinske vasi na poletne pašnike v gorah. Pojav Summerhill (irsko Cnoc an tSamhraidh) v številnih krajevnih imenih prav tako priča o tej praksi. Ta prenos je zmanjšal pritisk na pridelke in zagotovil svežo pašo za živino. Booleying, omenjen v Brehonovih zakonih, sega v obdobje zgodnjega srednjega veka ali celo prej. Praksa je bila na zahodu Irske razširjena vse do druge svetovne vojne. Sezonske migracije delavcev na Škotsko in v Anglijo za zimske mesece so nadomestile ta starodavni sistem, skupaj s trajnejšim izseljevanjem v ZDA.
Italija
V južni Italiji, zlasti v deželah Molise, Apulija in Abruzzo, je praksa gonjenja čred na planinske pašnike poleti že od nekdaj v veljavi in je imela dolgo dokumentirano zgodovino vse do 1950-ih in 1960-ih, ko je s pojavom alternativnega cestnega prevoza prenehala. Do 100 metrov široke in več kot 100 km dolge poti za gonjenje živine ali tratturi so omogočale prehod in pašo čred, predvsem ovc, ter pritegnile zakonsko ureditev in ustanovitev konjeniške policije že v 17. stoletju. Tratturiji ostajajo javna last in so predmet varstva po zakonu o varstvu kulturne dediščine. Regija Molise kandidira tratturi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Španija
Selitev pasme je v preteklosti razširjena po večjem delu Španije, zlasti v regijah Kastilija, Leon in Estremadura, kjer nomadski pastirji goveda in ovac potujejo na dolge razdalje v iskanju bolj zelenih pašnikov poleti in toplejših podnebnih razmer pozimi. Španska selitev je izvor številnih sorodnih kultur v Ameriki, kot so kavboji v Združenih državah in gavči v Argentini, Paragvaju in Braziliji.
Mreža delitvenih poti ali cañadas prečka celoten polotok in poteka večinoma od jugozahoda proti severovzhodu. Začrtane so že od antičnih časov in razvrščeni glede na širino; standardna cañada je široka med 37,5 in 75 metri, nekatere cañadas reales (kar pomeni kraljeve poti) pa so na določenih točkah široke 800 metrov. Zemljišča znotraj teh so v javni lasti in so zaščitena z zakonom.
V nekaterih visokih dolinah Pirenejev in Kantabrijskih gorah je bila selitvena reja glavna ali edina gospodarska dejavnost. Urejeni prehodi in pašniki so bili razdeljeni med različne doline in skupnosti glede na sezonski obseg uporabe in jurisdikcijo skupnosti. Edinstvene družbene skupine, povezane s selitvenim življenjskim slogom, so včasih identificirane kot ostanek starejše etnične kulture, ki zdaj živi v izoliranih manjšinah, kot so Pasiegos v Kantabriji, Agotes v Navarri in Vaqueiros de alzada v Asturiji in Leónu.
Pireneji
Preselitev živine v Pirenejih vključuje selitev živine (krave, ovce, konji) v visoke gore za poletne mesece, ker so kmetije v nižinah premajhne, da bi vzdrževale večjo čredo vse leto. Gorsko obdobje se začne konec maja ali v začetku junija in konča v začetku oktobra. Do 1970-ih je bila selitev živali namenjena predvsem kravam molznicam, v poletnih mesecih pa je bila pomembna dejavnost sirarstvo. V nekaterih regijah so se skoraj vsi člani družine utaborili v višje gore s svojimi kravami in živeli v rudimentarnih kamnitih kočah za poletno sezono paše. Ta sistem, ki se je razvil v srednjem veku, je trajal vse do 20. stoletja. Pod pritiskom industrializacije je nazadovalo in se zlomilo, saj so ljudje odhajali s podeželja na delo v mesta. Vendar pa se pomen selitve še vedno priznava s praznovanjem na priljubljenih festivalih.
Območje Pireneji - Mont Perdu je bilo uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine na podlagi povezave s sistemom kmetijstva s selitvijo pašnikov.
Skandinavija
V Skandinaviji se selitev živali do določene mere še izvaja; vendar se živina med pašniki prevaža z motornimi vozili, kar spremeni značaj gibanja. Ljudstvo Sami izvaja selitev severnih jelenov po drugačnem sistemu, kot je opisano neposredno spodaj.
Skupni planinski ali gozdni pašnik, ki se poleti uporablja za selitev, se imenuje seter ali bod / bua. Isti izraz se uporablja za sorodno planinsko kočo, ki je bila uporabljena kot poletna rezidenca. Poleti (običajno konec junija) živino preselijo na gorsko kmetijo, pogosto precej oddaljeno od domače kmetije, da ohranijo travnike v dolinah za pridelavo sena. Živino poleti običajno redijo dekleta in mlajše ženske, ki tudi molzejo in izdelujejo sir. Biki običajno ostanejo na domači kmetiji. Ko se bliža jesen in je paša izčrpana, se živina vrne na kmetijo.
Na Švedskem se je ta sistem večinoma uporabljal v Värmlandu, Dalarni, Härjedalenu, Jämtlandu, Hälsinglandu, Medelpadu in Ångermanlandu.
Praksa je bila pogosta po večini Norveške zaradi njene visoko gorate narave in omejenih nižinskih območij za gojenje.
Medtem ko je prej veliko kmetij imelo svoje lastne seterje, je bolj običajno, da si več kmetov deli posodobljen skupni seter (fellesseter). Večina starih seterjev je bila prepuščena propadanju ali pa se uporabljajo kot rekreacijske koče.