Podmorniška kampanja je bila vojaška aktivnost nemških U-podmornic v nemški mornarici, ki so se v prvi svetovni vojni borile proti trgovski poti držav Antante. Kampanja je potekala od leta 1914 do 1918, potekala pa je v veliki meri v morju okrog Britanskega otočja in v Sredozemlju. Pri tem sta se spopadli predvsem Nemško cesarstvo in Združeno Kraljestvo. Nemško cesarstvo se je sklicevalo na uvoz hrane in domače proizvodnje (predvsem gnojila), Združeno Kraljestvo pa se je močno navezalo nahraniti svoje prebivalstvo, in je tako zahtevala surovine, da bi predložilo svojo vojno industrijo: vse to je privedlo do blokade obeh držav. Britanska kraljeva mornarica, ki je bila v povprečju boljša, je bila lahko aktivna v večini svetovnih oceanov zaradi britanskega imperija, medtem ko je lahko nemška mornarica delovala omejeno, večinoma v nemških vodah.
V okviru dogodkov v samem Atlantiku so nemške U-podmornice napadle in potopile skoraj 5000 ladij s skoraj 13 milijonov bruto registrsko tonažo, nemška mornarica pa je sama izgubila 178 podmornic in 5000 pomorščakov. Druge lokacije, kjer so bile opažene nemške U-podmornice, vključujejo Daljni vzhod in morje okrog jugovzhodne Azije in Indijski ocean.
1914: Začetna kampanja
Severno morje: Začetna faza levo|sličica|242x242_pik|Nemška podmornica U-14 Avgusta 1914 je deset nemških U-podmornic zapustilo svojo pomorsko bazo v Helgolandu in se odpravilo izvesti napade na vojne ladje britanske kraljeve mornarice v Severnem morju.Gibson and Prendergast, p. 2 Njihov cilj je bil, da se potopi glavno ladjo britanske mornarice, da bi s tem zmanjšali številčno premoč mornarice nad nemškim odprtim morjem. Prvi napad ni bil uspešen. Podmornici U-09 se je pokvaril motor, zaradi česar je morala oditi na popravilo v Helgoland. Izveden je bil samo en sam napad, ko je podmornica U-15 izstrela torpedo proti britanski ladji HMS Monarch. Od desetih U-podmornic sta bili izgubljeni dve.
Kasneje avgusta so U-podmornice dosegle prvi uspeh, ko je podmornica U-21 napadla in potopila britansko križarko HMS Pathfinder. V septembru je podmornica U-9 napadla in potopila tri britanske oklepne križarke, Aboukir, Hogue in Cressy. U-09 je kmalu doživela še en uspeh. Oktobra je U-9 napadla in potopila križarko HMS Hawke in U-27 je potopila britansko podmornico E3. Na zadnji dan v letu 1914 je podmornica U-24 je potopila bojno ladjo Dreadnought. Od začetka kampanje so nemške U-podmornice potopile devet britanskih vojaških ladij, medtem ko so v nemški mornarici izgubili pet podmornic.Tarrant p10, 11
Sredozemlje: Začetna faza Začetna faza podmorniške kampanje v Sredozemlju obsega dejavnosti U-podmornic avstro-ogrske mornarice proti Francozom, kateri so blokirali ožino Otranto. Na začetku sovražnosti, je imela avstro-ogrska mornarica sedem U-podmornic v uporabi; pet operativnih, dve testirani. Vse so bile obalnega tipa, s omejenega obsega in vzdržljivosti, primerne za delovanje na Jadranskem morju. Avstro-ogrske U-podmornice so dosegle številne uspehe. 21. decembra 1914 je podmornica U-12 napadla in potopila francosko bojno ladjo Jean Bart izven ožine Otranto in 27. aprila 1915 je podmornica U-5 potopila francosko križarko Léon Gambetta, na kateri je umrlo veliko število potnikov.
Podmorniško bojevanje Leta 1914 je bila glavna naloga U-podmornic, da na morski gladini napade vse ladje, vendar ni imela sredstev za podmorsko zaznavanje ladij na gladini če so bile na morskem dnu, in niso imele sredstev za napad, ko bi zmanjkalo torpedov. Njihove slabosti so bile manj očitne, vendar je to postalo jasno med kampanjo. U-podmornice iz tega obdobja so imele omejeno podvodno hitrost in vzdržljivosti, zato je bilo potrebno, da so se postavile v pravilen položaj, preden se je napad začel, pa tudi na površini je bila njihova hitrost (okrog 15 vozlov) nižja od potovalne hitrosti večine vojaških ladij.Jane p39-41, 124
U-podmornice so dosegle nekaj poštenih uspehov, in so lahko najele podmornice v svojih bazah v iskanju varnega sidrišča, vendar pa nemška mornarica ni bila tako uspešna kot britanska. Ker so bojne ladje plule z veliko hitrostjo, jih številne U-podmornice niso mogle ujeti ali prehiteti zaradi visoke hitrosti. Skaratka, največja težava, s katero so se U-podmornice soočale med vojno, je bila hitrost plovbe.
Prvi napadi na trgovske ladje Prvi napadi na trgovske ladje so se začeli oktobra 1914. V tistem času ni bilo izdelanih nobenih načrtov za usklajeno ofenzivo U-podmornic proti zavezniški trgovini. Ugotovljeno je bilo, da so imele U-podmornice več slabosti kot pomorska trgovina in takšna kampanja je tvegala odtujevanja nevtralnega mnenja. V prvih šestih mesecih po razglasitvi vojnega območja februarja 1915, so U-podmornice torpedirale in potopile 19 ladij, v skupni vrednosti 43.000 BRT.Tarrant p148
1915: Napadi na trgovske ladje
Neomejeno podmorniško vojskovanje sličica|Zemljevid vojnega območja, ki ga je Nemčija razglasila 4. februarja 1915. V začetku leta 1915 sta obe strani izgubili upanje, da bi hitro zmagali vojno, in začeli so razmišljati o tem, da bi izvedli dodatne ukrepe za hitrejšo zmago.
Velika Britanija je zaradi svoje ogromne moči in prevlade nad morjem, izvedla pomorsko blokado proti Nemčiji takoj po vstopu v vojno avgusta 1914 in v začetku novembra 1914 so Britanci razglasili Severno morje za vojno območje ter vsem ladjam poslali telegram, da v teh vodah plujejo na lastno odgovornost. Pomorska blokada je privedla do pomanjkanja hrane v Nemčiji. Nemci so to šteli kot očiten poskus, da bi Britanci hoteli iztradati nemško ljudstvo.
Nemčija se nikakor ni morala primerjati z britansko pomorsko močjo na ravni podlagi, in edini način, ki bi Nemčija Veliki Britaniji izvedla zaporo, so bile U-podmornice.
Kot odgovor na britansko razglasitev novembra 1914, ki je vso Severno morje razglasilo za vojno območje, je 4. februar 1915 Admiral Hugo von Pohl, poveljnik nemške mornarice na odprtem morju, objavil opozorilo: (1) Vode okrog Velike Britanije in Irske, vključno s celotnim Rokavskim prelivom, so razglašeni za vojno območje. Od 18. februarja dalje bomo vsako sovražno ladjo na tem območju napadli.
(2) Nevtralna plovila bojo prav tako predstavljala veliko tveganje v vojnem območju, zaradi nevarnosti bojevanja na morju in britanske zlorabe zastav iz 31. januarja. Ni mogoče, da se vedno prepreči napade na sovražne ladje, saj bo to škodilo nevtralnim ladjam.
(3) Severni Shetland, v vzhodnih delih Severnega morja in preko območja vsaj trideset navtičnih milj južneje ob nizozemski obali, ni razglašen za vojno območje. V tem času je to pripeljalo različne svetovne države v vojno, zlasti ZDA in Brazilijo.
Nemška sila U-podmornic se je tedaj zadrževala v Ostendeju v Belgiji, kar je omogočilo podmornicam boljši dostop do morskih pasov okoli Anglije. Nemci so uporabo te prednosti izkoristili za pošiljanje prvih U-podmornic na morje. Januarja, preden je bila razglašena izjava o neomejenem podmorniškem bojevanju, so U-podmornice potopile že več ladij s tonažo 43.550 ton. Število napadov se je nato znatno povečalo, zlasti avgusta. Podmornice so ladje napadale brez opozorila in so na dan potopile vsaj 6 ladij.
10. aprila 1915 je bil britanski parnik Harpalyce deležen napada, ki ga je izvedla podmornica U-3. Ladja je bila na poti v Ameriko, kjer je morala prevzeti hrano za stradajočo Belgijo. Parnik se je napadu uspešno izognil. Prvo manjše ameriško ogorčenje je prišlo 18. marca 1915, ko je v potopu ladje SS Falaba, ki jo je napadla nemška podmornica U-28, umrl ameriški potnik Leon C. Thrasher.Compton-Hall, p. 196
RMS Lusitania sličica|261x261_pik|Napad in potop RMS Lusitanie 7. maja 1915, ki ga je izvedla nemška podmornica U-20. 7. maja 1915 je nemška podmornica U-20, 20 km od svetilnika na polotoku Old Head of Kinsale, torpedirala in potopila britansko potniško in trgovsko ladjo, RMS Lusitania. Podmornica je izstrelila en sam torpedo, ki je ladjo zadel ob ladijskem mostu in zaradi velikega vdora vode se je ladja močno nagnila na desni bok. Lusitania je potonila 18 minut po torpediranju, pri tem pa je umrlo 1.198 ljudi, med njimi tudi 128 Američanov.
Po potopu je nemška vlada poskušala opravičevati napad z vrsto argumentov; Kljub temu je potop povzročil veliko množično ogorčenje tako v Veliki Britaniji kot tudi v Ameriki, in Britanci so čutili, da bo Amerika napovedala vojno Nemčiji. Vendar pa je ameriški predsednik Woodrow Wilson zavrnil vojno napoved, čeprav so nekateri trdili, da je veliko število smrtnih žrtev v potopu Lusitanie povzročilo zahtevo za trden odziv ZDA. Na koncu se je kasneje izkazalo, da je Lusitania prevažala tudi strelivo; pred sprejetjem pravil v času konflikta.
Ko je Nemčija začela izvajati podmorniško kampanjo proti Veliki Britaniji, je predsednik Wilson opozoril, da bodo bile ZDA prisiljene vstopiti v vojno, če bo nemška vlada popolnoma odgovorna za vse kršitve ameriških pravic. Wilson je njegovo stališče jasno izdal v treh pojasnilih 13. maja, 9. junija in ponovno 21. julija.
Prvo opozorilo je potrdilo pravico Američanov do potovanja kot potniki na trgovskih ladjah in pozvalo Nemce, da opustijo podmorniška napade proti trgovskim ladjam, ne glede na to, ali ladje plujejo pod britansko zastavo ali zastavo njenih zaveznikov.
V drugem dopisu je Wilson zavrnil nemške trditve, da je bila britanska blokada nezakonita, in da je bil napad na Lusitanio krut in smrtonosen napad na nedolžne civiliste. Tretji telegram iz 21. julija je izdal ultimat, v smislu, da bi ZDA štele vse naknadne potopitve kot "namerne in neprijazne". Medtem, ko ameriška javnost in vodstvo ni bilo pripravljeno za vojno, je bila pot do morebitne vojne napovedi, navedena kot posledica potopa Lusitanie.
SS Arabic 19. avgusta 1915 je nemška podmornica U-24 potopila oceansko ladjo SS Arabic, ki je bila na poti v Ameriko, 50 milj (80 km) južno od Kinsalea. Podmornica je izstrelila en sam torpedo, ki je ladjo zadel na krmi, ta pa je nato potonila v 10 minutah, pri čemer je umrlo 44 potnikov in članov posadke, od katerih so bili 3 Američani. Po špekulacijah, da bodo ZDA prekinile odnose z Nemčijo, je nemški kancler 28. avgusta izdal nov ukaz poveljnikom U-podmornic in jih posredoval Washingtonu. Nova odredba je določala, da se do nadaljnjega vse potniške ladje lahko potopi le po opozorilu in reševanju potnikov in posadke. To se je za vrhovno poveljstvo mornarice izkazalo za nesprejemljivo in 18. septembra so bile oceanske ladje, ki so plule na odprtem morju, umaknjene v matična pristanišča.
Postavljanje morskih min Pojav novih minskih polj v morju vzhodno od obale Velike Britanije junija 1915 je zelo zmedlo britansko kraljevo mornarico. Prva hujša nesreča, ki se je zgodila zaradi zadetka v mino, se je zgodila 2. julija, ko je manjša britanska križarka Cottingham po nesreči zadela majhno mino ob rtu Great Yarmouth.Gibson and Prendergast, p. 50
21. avgusta je podmornica U-5 prva postavila morske mine v Rokavskem prelivu, 12 milj od rta Boulogne, istega dne pa je prva žrtev teh min postal britanski parnik William Dawson. Podmornica U-5 je 7. septembra postavila še več vrst morskih min v ožinah Boulogne in Folkestone. Žrtev tega minskega polja je postal britanski parnik Monarch. Dodatno mine so ob jugovzhodni britanski obali postavile še podmornice UC-1, UC-3, UC-6, in UC-7.
28. oktobra 1916 je nemška podmornica U-73 v kanalu Kea v Egejskem morju postavila dve vrsti po pet morskih min. Eno od teh je manj kot en mesec pozneje, 21. novembra zadela britanska bolniška ladja HMHS Britannic, ki je potonila v manj kot eni uri. S tem je Britannic postal največja ladja, ki je bila izgubljena v prvi svetovni vojni.
Operacije v Dardanelah