Zavezniška invazija na Italijo je del druge svetovne vojne. Gre za skupek vojaških operacij Zaveznikov med junijem 1943 in majem 1945, ki so bile namenjene strmoglavljenju fašistične Italije in uničenju nemških enot, ki naj bi jih po predvidevanjih Nemci poslali Italiji na pomoč. Ta prvi del invazije se obravnava kot italijanska kampanja, ki naj bi usodno ošibela nemške sile na ostalih evropskih bojiščih. Po zaključku kampanje se je zavezniška invazija nadaljevala na severno Italijo do zasedbe Trsta.
Operacijo je izvedla 15. armadna skupina pod poveljstvom generala Harolda Alexandra (vključno z ameriško peto armado pod vodstvom generala Marka W. Clarka in britansko osmo armado pod poveljstvom generala Bernarda Montgomeryja), in sicer v dveh delih, najprej z osvojitvijo Sicilije, nato z izkrcanji in napredovanjem po Apeninskem polotoku.
Ozadje in načrtovanje
Jeseni 1942. so Britanci pod Montgomeryjevim vodstvom zavzeli El Alamein in s tem dejansko izpodrinili Nemce iz Afrike. Istočasno so Eisenhowerjeve čete uspešno pristale na severnih afriških obalah. Nemci so sicer kljub problemom pod Stalingradom poslali vojaški kontingent v Tunizijo, vendar niso mogli ustaviti zavezniškega osvajanja. Sredozemlje je bilo v zavezniških rokah, kar je dovolilo nemoten napad na Apeninski polotok, kjer se je fašistična oblast – kljub Mussolinijevemu optimizmu – vidno krhala.
Britanci so bili prepričani, da bo njihov prihod na Sicilijo takoj povzročil padec italijanske vlade in odprl pot na sever; načrt je celo predvideval ustanovitev večje letalske baze v okolici Foggie, od koder naj bi zavezniški bombniki v kratkem času lahko dosegli vso Italijo in predvsem osrednjo Evropo.Bauer, stran 37-38Dejansko je bilo ustvarjenih v ta namen okoli 30 večjih in manjših letališč in pristajalnih stez, od katerih je bilo najpomembnejše letališče v kraju Amendola, čigar samo glavna steza brez odcepov je bila 200 metrov široka in 3,5 km dolga – glej Treccani.it/foggia To bi sprostilo pomorsko pot za vojaške operacije na Bližnjem vzhodu in v Tihem oceanu ter omogočilo večjo dobavo orožja Sovjetski zvezi. Poleg tega bi napad na Italijo ustavil nemške sile in jih zadržal stran od vzhodne fronte, kakor je zahteval Josif Stalin.Molony, stran 185–197.
Anglo-ameriški generali so sporazumno izdelali načrt operacije, vendar ga je britanski general Montgomery ostro kritiziral. Njegova različica je bila sicer vzeta v poštev, a z velikimi pomisleki. Razprave so se povlekle in končno je prevladal Montgomeryjev projekt, čeprav so mnenja v vodstvu ostala globoko razdeljena. Vsekakor je Eisenhower podpisal načrt, ki je dodeljeval Britancu vodilno vlogo operacije, medtem ko so bili Američani postavljeni na rob dogajanj.Morris, stran 34-39
Nesoglasja v vojaškem vodstvu Zaveznikov so zahtevala vrhunski sestanek najvišjih predstavnikov obeh držav. Američani so vztrajali pri načrtu zamrznjenja operacij v Sredozemlju takoj po zavzetju Sicilije in nato velikega napada na Evropo preko Rokavskega preliva. Britanci pa so hoteli nadaljevati s pritiskom na Apeninski polotok “do uničenja Italije”, kar bi prisililo Nemčijo na popolno fragmentacijo vojaških sil.Atkinson, stran 19-22 Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in britanski premier Churchill sta se udeležila burne konference Trident, ki je trajala od 12. do 24. maja 1943 in ki se je zaključila s kompromisom. Novi načrt je predvideval napad na Francijo in premestitev dobrega dela zavezniških čet iz Sredozemlja v Veliko Britanijo kot pripravo na operacijo Overlord. Medtem naj bi Eisenhower, po predvidenem totalnem uspehu na Siciliji, ukrepal po svoji uvidevnosti “za dosego umika Italije z vojnega pozorišča”, kar naj bi bilo po britanskem predvidevanju dosegljivo s skromnim kontingentom bojevnikov.Atkinson, stran 28-31 Konkurenca in rivalstvo med Američani in Britanci, ki sta bila očitna že od samega začetka vojne, se je tudi v tem primeru jasno pokazala.
Tudi sile osi so imele probleme v vodstvu. Po izgubi Libije in Tunizije ter po katastrofalnem porazu v Rusiji je bila italijanska vojska močno oslabljena in demoralizirana. Mussolini se ni zavedal težkega stanja oziroma ga ni hotel priznati, a njegovi ožji sodelavci so jasno uvideli začetek konca. General Vittorio Ambrosio, načelnik vrhovnega štaba oboroženih sil, je predlagal odstop od zavezništva z Nemčijo, vendar ga Duce ni poslušal. Nasprotno je nastalo stanje pravilno razumel sam Hitler, zato je Mussolinija podprl, saj je potreboval njegovo sodelovanje. V predvidevanju napada s strani zavezniških silPicone Chiodo, stran 364 je Hitler poslal na polotok nadaljnji dve diviziji pod poveljstvom Alberta Kesselringa. Razen tega je odobril vrsto operacij pod skupnim imenom Operacija Achse (ali Fall Achse), ki naj bi bile potrebne v primeru italijanske kapitulacije V glavnem so to bile: Operacija Alarik - zasedba Apeninskega polotoka, Operacija Konstantin – onesposobljenje italijanskih sil na Balkanu, Operacija Siegfried – zasedba nekaterih področij južne Francije, Operacija Nürnberg – ohranitev razmejitvene črte med Francijo in Španijo, Operacija Kopenhagen – nadzor mejnih prehodov med Francijo in Italijo. Glej Picone Chiodo, stran 364-365.. Ko je 17. junija Mussolini uradno prosil za pomoč, mu je Hitler poslal še tri oklepne divizije. Tako je bilo v Italiji pred zavezniško invazijo kar osem dobro izkušenih nemških divizij.
Vendar je bila fašistična oblast že v globoki krizi. Mussolini ni hotel poslušati raznih predlogov o diplomatski rešitvi situacije ali o odstopu države iz zavezništva osi ali celo o koaliciji manjših evropskih držav. Vodstva oboroženih sil in civilnih administracij so si prizadevala najti vse mogoče politične izhode iz krize in kralj Viktor Emanuel III. je začel pripravljati razrešitev Mussolinijevih pooblastil.Deakin, strani 314-328, 391-426 Celo nekateri visoki predstavniki Fašistične stranke so se javno uprli proti diktaturi, vendar Mussolini ni še uvidel nevarnosti, temveč je z običajno vnemo spodbujal k nadaljevanju vojne.
Področje spopadov in strategije
Invazija na Italijo je morala upoštevati geomorfologijo Apeninskega polotoka. Lovska letala so lahko dosegla določene cilje samo s krova letalonosilk, na katere je pa prežala budna mornarica osi. Zaradi tega je bilo potrebno zavzetje Sicilije, od koder bi lovci nemoteno leteli na celotni polotok. Zavezniki namreč niso načrtovali prilastitve Apeninskega polotoka, temveč samo uničenje sovražnega režima, zato niso uporabili vse razpoložljive sile, na primer bombnikov, ki bi lahko dosegli vsako točko na polotoku. Nasprotno pa Hitler ni upošteval strateške pomembnosti južne Italije. Menil je, da je bolje izkoristiti naravne zapreke vzdolž polotoka, zato je koncentriral svoje čete na najteže prehodnih točkah. Narava sama in hude zime Apeninov naj bi bili najboljša ovira prodiranju Zaveznikov, čeprav bi bili obsežni predeli južne Italije izgubljeni za sile osi. Ta taktika sploh ni predvidevala redne uporabe nemških letal, zato so pa Zavezniki vse pogosteje uporabljali zračne napade, tako proti nemškim položajem, kot tudi proti mestom severne Italije, ki naj bi Nemčijo preskrbovala z industrijskimi proizvodi.
Tudi razmerje sil je bilo zelo neuravnoteženo: Zavezniki so imeli 57 tisoč mož, 1220 artilerijskih enot, 1320 oklepnikov, Nemci samo 29 tisoč mož, 665 artilerijskih enot in 400 oklepnikov. Medtem ko se Nemci po padcu fašizma niso mogli veliko zanesti na pomoč republikanskih Italijanov (Italijanska socialna republika), je Zaveznikom pomagalo okoli 60 tisoč partizanov, ki so napadali Nemce iz severa. Odločilnega pomena je bila letalska flota Zaveznikov, ki je dejansko onesposobila nemško preskrbo s potrebščinami in dohod svežih čet. To se je najprej pokazalo v pomanjkanju goriva, ki je onemogočilo tako manevre kot urejeno umikanje.Hart, stran 938
Današnji zgodovinarji izpostavljajo tudi dejstvo, da niti Hitler niti Zavezniki niso dovolj upoštevali italijanske komponente, se pravi da so šteli Apeninski polotok in Sicilijo za nikogaršnje ozemlje, poseljeno z ljudstvom, ki bo apatično prisostvovalo dogajanju.Butler Rochat.
Invazija na Sicilijo
Dne 9. maja 1943 so Zavezniki po silovitem bombardiranju zavzeli otok Pantelleria, kjer se je nahajala letališka steza strateškega pomena. Po enem mesecu so bili zavzeti tudi otoki Lampedusa, Linosa in Lampione.
Dne 9. julija sta se izkrcali na jugozahodni sicilski obali 7. armada ZDA (pod vodstvom generala Pattona) in britanska 8. armada (pod poveljstvom generala Montgomeryja), skupno 181 tisoč vojakov, 600 tankov in 1800 topov.Picone Chiodo, stran 270 Pozneje se je izkrcalo še več divizij, tako da je bilo ob koncu operacije na Siciliji okoli 467 tisoč zavezniških vojakov.Picone Chiodo, stran 279 Začetna vojska osi je bila sestavljena iz 6. italijanske armade (200 tisoč mož) in nekaterih nemških divizij (sprva 30 tisoč mož, pozneje 60 tisoč).
Patton se je izkrcal na jugozahodni obali, Montgomery na jugovzhodni. Britanci so napredovali vzdolž vzhodne sicilske obale, kjer so se spopadali z nemškimi branitelji. Pattonova armada je pa brez večjih težav dosegla Palermo in ga zavzela, nakar se je takoj usmerila proti vzhodu, da bi zasedla Mesino in s tem pretrgala vse zveze osi s polotokom.Bauer, stran 205 Ustavili so jih Nemci, ki so tako omogočili umik svojih čet preko Mesinskega preliva: Sicilijo je zapustilo okoli 40 tisoč nemških vojakov z 9789 terenci, 51 tanki in 163 topovi,D’Este, stran 418 plus 62 tisoč italijanskih vojakov z 227 terenci in 41 topovi.
Zasedba Sicilije je bila velikega političnega pomena, saj je dokončno prepričala italijanske vojaške voditelje o neizbežnosti predaje, ki se je dejansko zgodila že 3. septembra. Nemci so sicer predvideli italijanski odstop, čeprav se z njim niso strinjali, zato so utrdili obrambne položaje na polotoku in pripravili Operacijo Achse.
Padec Mussolinijeve vlade
V potek zavezniške invazije na Italijo se kronološko postavlja politični preobrat v vodstvu Kraljevine Italije, vključno s strmoglavljenjem Mussolinija, razdorom fašističnega režima in nastopom odporniškega gibanja. Že 19. julija sta se Hitler in Mussolini osebno srečala, vendar je šlo v glavnem le za Hitlerjevo zagovarjanje vsestranskega nadaljevanja bojev, ki ga je Mussolini pasivno sprejemal brez vsakega prepričanja. To je prepričalo vojaško hierarhijo z Dinom Grandijem na čelu, pa tudi samega kralja, da je treba Mussolinija onesposobiti. Dne 25. julija ga je Viktor Emanuel III. dal aretirati; imenoval je novo vlado pod vodstvom Pietra Badoglia, ki je takoj uradno potrdil zavezništvo z Nemčijo in namen, da se vojna nadaljuje. V resnici so tako Badoglio kot ostali predstavniki vlade samo želeli izstopiti iz vojne in so s to izjavo le skušali pridobiti na času. Hitler pa je bil dovolj prefinjen politik, da je te namere pravilno razumel, zato je nemudoma sprožil Operacijo Achse: Kesselring je bil zadolžen za evakuacijo Sicilije in obrambo južne Italije, medtem ko je bil Rommel premeščen v Bologno in novih osem divizij je prišlo v severno Italijo, ena pa, padalska, v okolico Rima.Bauer, zv. V, stran 214