Baročno kiparstvo je kiparstvo, ki je povezano z baročnim slogom v obdobju med zgodnjim 17. in sredino 18. stoletja. V baročnem kiparstvu so skupine figur dobile nov pomen, prišlo je do dinamičnega gibanja in energije človeških oblik – spiralno se vrtijo okoli praznega osrednjega vrtinca ali segajo navzven v okoliški prostor. Baročna skulptura je imela pogosto več idealnih kotov gledanja in je odražala splošno nadaljevanje renesančnega odmika od reliefa k okrogli skulpturi, ki je bila zasnovana za postavitev sredi velikega prostora – dodelane fontane, kot je Berninijev Vodnjak štirih rek (Rim, 1651) ali tiste v vrtovih Versajske palače so bile baročna posebnost. Baročni slog je bil popolnoma primeren za kiparstvo, pri čemer je bil Bernini prevladujoča osebnost te dobe v delih, kot je Zamaknjenje svete Terezije (1647–1652).Boucher, 134–142 on the Cornaro chapel; see index for Bernini generally Veliko baročnih kipov je dodalo dodatne kiparske elemente, na primer skrito razsvetljavo ali vodne fontane ali zlilo kiparstvo in arhitekturo, da bi ustvarilo transformativno izkušnjo za gledalca. Umetniki so se videli kot v klasični tradiciji, vendar so občudovali helenistično in pozneje rimsko kiparstvo, namesto tistega iz bolj klasičnih obdobij, kot jih vidimo danes.Boucher, 16–18
Baročno kiparstvo je sledilo renesančnemu in manierističnemu kiparstvu, nasledila sta ga rokoko in neoklasicistično kiparstvo. Rim je bil najzgodnejše središče oblikovanja sloga. Slog se je razširil v preostalo Evropo, zlasti Francija je dala novo smer v poznem 17. stoletju. Sčasoma se je razširil izven Evrope v kolonialne posesti evropskih sil, zlasti v Latinski Ameriki in na Filipinih.
Protestantska reformacija je skoraj popolnoma ustavila religiozno kiparstvo v večjem delu Severne Evrope in čeprav se je posvetno kiparstvo, zlasti za portretne doprsne kipe in nagrobne spomenike, nadaljevalo, nizozemska zlata doba nima pomembne kiparske komponente razen zlatarstva.Honour and Fleming, 450 Deloma v neposredni reakciji je bilo kiparstvo v katolicizmu enako pomembno kot v poznem srednjem veku. Katoliška južna Nizozemska je doživela razcvet baročnega kiparstva od druge polovice 17. stoletja s številnimi lokalnimi delavnicami, ki so izdelovale široko paleto baročnih kipov, vključno s cerkvenim pohištvom, nagrobnimi spomeniki in manjšimi skulpturami, izdelanimi iz slonovine in trpežnega lesa, kot je pušpan. Flamski kiparji bodo igrali vidno vlogo pri širjenju baročnega idioma v tujini, vključno z Nizozemsko republiko, Italijo, Anglijo, Švedsko in Francijo.Helena Bussers, De baroksculptuur en het barok at Openbaar Kunstbezit Vlaanderen
V 18. stoletju se je veliko kiparstva nadaljevalo po baročnih linijah – vodnjak Trevi je bil dokončan šele leta 1762. Rokokojski slog je bil bolj primeren za manjša dela.Honour and Fleming, 460–467
Izvor in značilnosti
Baročni slog je izšel iz renesančnega kiparstva, ki je, opirajoč se na klasično grško in rimsko kiparstvo, idealiziralo človeško obliko. To je spremenil manierizem, ko so si umetniki prizadevali svojim delom dati edinstven in oseben slog. Manierizem je uvedel idejo o skulpturah z močnimi kontrasti; mladost in starost, lepota in grdota, moški in ženske. Manierizem je uvedel tudi način figura serpentinata, ki je postal glavna značilnost baročnega kiparstva. To je bila razporeditev figur ali skupin figur v vzpenjajoči se spirali, ki je delu dala lahkotnost in gibanje.
Michelangelo je uvedel figuro serpentinato v Umirajočem sužnju (1513–1516) in Genij zmage (1520–1525), vendar je bilo ta dela namenjena ogledu z enega samega vidika. V delu italijanskega kiparja Giambologne iz poznega 16. stoletja, Ugrabitev Sabink (1581–1583) uvedel nov element; to delo naj ne bi bilo videti z enega, ampak z več zornih kotov in se spreminjalo glede na zorni kot. To je postala zelo pogosta značilnost baročnega kiparstva. Delo Giambologne je imelo močan vpliv na mojstre baročne dobe, zlasti na Berninija.
Drug pomemben vpliv, ki je privedel do baročnega sloga, je bila katoliška cerkev, ki je iskala umetniško orožje v boju proti vzponu protestantizma. Tridentinski koncil (1545–1563) je dal papežu večja pooblastila za vodenje umetniškega ustvarjanja in izrazil ostro nestrinjanje z doktrinami humanizma, ki so bile osrednjega pomena za umetnost v renesansi. Med pontifikatom Pavla V. (1605–1621) je cerkev začela razvijati umetniške doktrine, da bi se zoperstavila reformaciji, in naročila novim umetnikom, da jih izvedejo.
Bernini in rimsko baročno kiparstvo Dominantna osebnost baročnega kiparstva je bil Gian Lorenzo Bernini (1598–1680). Bil je sin florentinskega kiparja Pietra Berninija, ki ga je v Rim poklical papež Pavel V. Mladi Bernini je svoja prva samostojna dela naredil pri petnajstih letih, v letih 1618–1625 pa je prejel veliko naročilo za kipe za vilo Borghese kardinala Scipiona Borgheseja. Njegova dela, zelo dramatična, oblikovana tako, da jih je mogoče videti z več zornih kotov in se spiralno dvigajo, so imela izjemen vpliv na evropsko kiparstvo. Še naprej je prevladoval v italijanskem kiparstvu s svojimi deli na rimskih vodnjakih, baldahinu sv. Petra in grobnici papeža Aleksandra VII. v baziliki svetega Petra ter svojem oltarnem ansamblu za cerkev Santa-Maria della Vittoria v Rimu. Prejel je svoje zadnje kiparsko naročilo za fontano Slon (1665–1667), ki mu je sledila serija angelov za most Ponte Sant'Angelo v Rimu (1667–69).
Bernini je umrl leta 1680, vendar je njegov slog vplival na kiparje po vsej Evropi, zlasti v Franciji, na Bavarskem in v Avstriji.
Maderno, Mochi in drugi italijanski baročni kiparji Zaradi velikodušnih papeških naročil je Rim postal magnet za kiparje v Italiji in po Evropi. Okrasili so cerkve, trge in, kar je rimska posebnost, priljubljene nove fontane, ki so jih po mestu ustvarili papeži. Stefano Maderno (1576–1636), po rodu iz Bissona v Lombardiji, je bil pred Berninijevim delom. Kariero je začel z izdelavo pomanjšanih kopij klasičnih del v bronu. Njegovo glavno obsežno delo je bil kip Mučeništvo svete Cecile (1600, za cerkev Santa Cecilia in Trastevere v Rimu. Svetničino telo leži iztegnjeno, kot bi bilo v sarkofagu, kar vzbuja občutek patosa. ]
Drugi pomemben rimski kipar je bil Francesco Mochi (1580–1654), rojen v Montevarchiju blizu Firenc. Izdelal je slavni bronasti konjeniški kip Aleksandra Farneseja za glavni trg v Piacenzi (1620–1625) in živopisan kip svete Veronike za baziliko svetega Petra, ki je bila tako dejavna, da se zdi, da bo skočila iz niše.
Med drugimi pomembnimi italijanskimi baročnimi kiparji je bil Alessandro Algardi (1598–1654), čigar prvo večje naročilo je bila grobnica papeža Leona XI. v Vatikanu. Veljal je za Berninijevega tekmeca, čeprav je bilo njegovo delo podobno v slogu. Njegova druga večja dela so vključevala velik izklesan relief legendarnega Srečanja med papežem Leonom I. in Hunom Atilo (1646–1653), na katerem je papež prepričeval Atilo, naj ne napade Rima.
Flamski kipar François Duquesnoy (1597–1643) je bil še ena pomembna osebnost italijanskega baroka. Bil je prijatelj slikarja Poussina, znan pa je bil predvsem po kipu svete Suzane v Santa Maria de Loreto v Rimu in kipu svetega Andreja (1629–1633) v Vatikanu. Imenovan je bil za kraljevega kiparja Ludvika XIII., vendar je umrl leta 1643 med potovanjem iz Rima v Pariz.
Med glavnimi kiparji v poznem obdobju je bil Niccolo Salvi (1697–1751), čigar najbolj znano delo je bila zasnova vodnjaka Trevi (1732–1751). Vodnjak je vseboval tudi alegorična dela drugih uglednih italijanskih baročnih kiparjev, med njimi Filippo della Valle, Pietro Bracci in Giovanni Grossi. Vodnjak je v vsej svoji veličini in bogastvu predstavljal sklepno dejanje italijanskega baroka.
Francija Večji del francoskega baročnega kiparstva ni bil namenjen poveličevanju Cerkve, temveč francoskega monarha Ludvika XIV. in njegovega naslednika Ludvika XV. Velik del so izdelali kiparji nove Kraljeve akademije za slikarstvo in kiparstvo (Académie Royale de Peinture et de Sculpture), ustanovljene leta 1648, ki jo je pozneje skrbno nadzoroval Jean-Baptiste Colbert, kraljevi minister za finance. Francoski kiparji so tesno sodelovali s slikarji, arhitekti in krajinskimi oblikovalci, kot je André le Notre, da bi ustvarili kiparske učinke v Versajski palači in njenih vrtovih, drugih kraljevih rezidencah ter kipe za nove mestne trge, ustvarjene v Parizu in drugih francoskih mestih. Colbert je ustanovil tudi Francosko akademijo v Rimu (Académie de France à Rome), da so lahko francoski kiparji in slikarji preučevali klasične modele.Article by Uwe Geese in L'Art Baroque – Architecture, Sculpture, Peinture, (2015) H.F. Ullmann, pp. 302–315
V zgodnjem obdobju baroka so na francoske kiparje močno vplivali slikarji Flandrije in Nizozemske. zlasti manierizem Giambologne, namesto kiparstva Italije. Ti umetniki so bili Germain Pilon (1525–1590), Jean Varin (1604–1672) in Jacques Sarrazin (1592–1660). Sam Bernini je leta 1665 na vrhuncu svoje slave prišel v Pariz, da bi Ludviku XIV. predstavil svoj načrt za Louvre. Kralju ni bil všeč Bernini ali njegovo delo in načrt je bil zavrnjen, čeprav je Bernini izdelal lep doprsni kip Ludvika XIV., ki je zdaj na ogled v Versajski palači.Paul Fréart de Chantelou, Diary of the Cavaliere Bernini’s Visit to France, 1985, ed. Anthony Blunt
Najboljši francoski kiparji so bili angažirani za izdelavo kipov za fontane vrtov v Versajski palači in drugih kraljevih rezidencah. Med njimi so bili Pierre Puget, Jacques Sarazin, François Girardon, Jean-Baptiste Tuby, Antoine Coysevox in Edme Bouchardon. Guillaume Coustou je ustvaril posebno imenitno skupino konj za vrtove Château de Marly.
V poznejšem obdobju baroka je Jean Baptiste Lemoyne (1704–1778), direktor Francoske akademije v Rimu, veljal za najboljšega rokokojskega kiparja, čeprav je njegovo slavo zasenčil njegov učenec Jean-Antoine Houdon, ki je vodil prehod francoskega kiparstva iz baroka v klasicizem.
Južna Nizozemska Južna Nizozemska, ki je ostala pod špansko, rimskokatoliško oblastjo, je imela pomembno vlogo pri širjenju baročnega kiparstva v severni Evropi. Rimskokatoliška protireformacija je zahtevala, da umetniki ustvarjajo slike in kipe v cerkvenem kontekstu, ki bi govorili nepismenim in ne dobro obveščenim. Protireformacija je poudarjala nekatere točke verskega nauka, zaradi česar je določeno cerkveno pohištvo, na primer spovednica, dobilo večji pomen. Ta razvoj je povzročil močno povečanje povpraševanja po religioznih skulpturah v južni Nizozemski. Ključno vlogo je odigral bruseljski kipar François Duquesnoy, ki je večino svoje kariere delal v Rimu. Njegov bolj izpopolnjen baročni slog, ki je bil bližje Berninijevemu klasicizmu, se je v južni Nizozemski razširil prek njegovega brata Jerôma Duquesnoyja (II.) in drugih flamskih umetnikov, ki so študirali v njegovi delavnici v Rimu, kot sta Rombaut Pauwels in morda Artus Quellinus starejši.Matthias Depoorter, Jerôme Duquesnoy II at Baroque in the Southern NetherlandsRombaut Pauwels at the Netherlands Institute for Art History