Budistični templji ali budistični samostani skupaj s šintoističnimi svetišči veljajo za ene najštevilčnejših, znanih in najpomembnejših verskih stavb na Japonskem. Šogunati ali voditelji Japonske so si že od obdobja Momojame dali prednostno nalogo posodabljanja in obnove budističnih templjev. Japonska beseda za budistični samostan je tera (寺) (branje kun) in isti kandži ima tudi izgovorjavo dži (pri branju), tako da se imena templjev pogosto končajo na -dera ali -dži. Druga končnica, -in (院), se običajno uporablja za označevanje manjših templjev. Znani templji, kot so Kijomizu-dera, Enrjaku-dži in Kotoku-in, so templji, ki uporabljajo opisani vzorec poimenovanja.
Etimologija Japonska beseda za budistični tempelj tera (寺) je bila v antiki zapisana tudi fonetično 天良, tera in je sorodna s sodobno korejščino čǒl iz srednjekorejščine Tiel, Jurčen Taira in rekonstruirano starokitajščino *dɘiaʁ, kar vse pomeni »budistični samostan«. Te besede očitno izhajajo iz aramejske besede za »samostan« dērā/ dairā/ dēr (iz korena dwr »živeti skupaj«), ne pa iz nepovezane in poznejše indijske besede za samostan vihara in so jih morda prenesli prvi srednjeazijski prevajalci budističnih svetih spisov, kot sta An Šigao ali Lokaksema.
Budistične in šintoistične strukture
Na Japonskem budistični templji sobivajo s šintoističnimi svetišči in oba si delita osnovne značilnosti japonske tradicionalne arhitekture. Tako Tori kot rōmon označujeta vhod v svetišče in templje, čeprav je tori povezan s šintoizmom, romon pa z budizmom. Nekatera svetišča, na primer Ivašimizu Hačiman-gū, imajo glavna vrata v budističnem slogu, imenovana sōmon. Mnogi templji imajo Čōzu-ja (tudi temizu-ja) in komainu, kot svetišče. Nasprotno pa nekatera svetišča uporabljajo kadilo ali imajo zvonik šōrō. Drugi – na primer svetišče Tanzan v Nari – imajo lahko celo pagodo.
Podobnosti med templji in svetišči so tudi funkcionalne. Tako kot svetišče tudi budistični tempelj ni primarno kraj čaščenja: njegove najpomembnejše stavbe se uporabljajo za hrambo svetih predmetov (honzon- uveljavljena glavna podoba ali glavno božanstvo, enakovreden šintai- telo kamija - svetišča) in niso dostopne vernikom. Za razliko od krščanske cerkve je tempelj tudi samostan. Za določene obrede obstajajo specializirane stavbe, ki pa so običajno odprte le za omejeno število udeležencev. Verska množična srečanja ne potekajo redno kot pri krščanskih verah in v nobenem primeru niso v templju. Če je v obredu udeleženih veliko ljudi, bo imel praznični značaj in bo potekal na prostem. Arhitekturni elementi budističnega templja naj bi utelešali teme in učenja budizma.
Razlog za velike strukturne podobnosti med budističnimi templji in šintoističnimi svetišči je v njihovi skupni zgodovini. Ko se je šintoizem prvič srečal z budizmom, je postal bolj razlagalen, saj ni poskušal razložiti vesolja, kot je včasih poskušal budizem. Pravzaprav je normalno, da je bil tempelj tudi svetišče, zato je v arhitekturnem smislu očitnih razlik med obema tako malo, da jih pogosto lahko vidi le strokovnjak. Mnogi obiskovalci obiščejo budistične templje in šintoistična svetišča iz podobnih razlogov, kot je molitev ali za srečo. Obe veri sobivata zaradi povečane priljubljenosti verstev in rojstva novih verstev.
Svetišča, v katerih so bili skriti lokalni kamiji, so obstajala že dolgo pred prihodom budizma, vendar so bila sestavljena bodisi iz razmejenih kopenskih območij brez kakršnih koli stavb ali iz začasnih svetišč, postavljenih po potrebi.Fujita, Koga (2008:20-21) S prihodom budizma na Japonsko v 6. stoletju so bila svetišča podvržena njegovemu vplivu in sprejela tako koncept stalnih struktur kot arhitekturo budističnih templjev.
Zaporedni razvoj šinbucu-šūgō (sinkretizem budizma in čaščenja kamija) in teorije hondži suidžaku je pripeljal do skoraj popolnega zlitja čaščenja kamija in budizma. Postalo je običajno, da so svetišča spremljali templji v mešanih kompleksih, imenovanih džingū-dži (神宮寺, dobesedno »tempelj svetišča«) ali mijadera (宮寺, dobesedno »tempelj svetišča«). Običajno je bilo tudi nasprotno: večina templjev je imela vsaj majhno svetišče, posvečeno svojim skrbniškim kamijem in so se zato imenovali džiša (寺社, »tempeljska svetišča«). Obdobje Meidži je odpravilo večino džingū-dži, vendar je pustilo džiša nedotaknjeno, tako da ima večina templjev še danes vsaj eno, včasih zelo veliko, svetišče v svojih prostorih in budistično boginjo Benzaiten pogosto častijo v šintoističnih svetiščih.
Posledično so stoletja imeli svetišča in templji simbiotično razmerje, v katerem so vplivali drug na drugega. Svetišča so iz budizma prevzela svoja vrata (Mon), uporabo dvorane za laične vernike, uporabo barvitega lesa in še več, medtem ko je bila kitajska budistična arhitektura prilagojena japonskemu okusu z bolj asimetričnimi tlorisi, večjo uporabo naravnih materialov in prilagoditev samostana obstoječemu naravnemu okolju., p=47
Jasna ločitev med budističnimi templji in šintoističnimi svetišči, ki je danes običajna, se pojavi šele kot posledica zakona šinbucu bunri (»ločitev kamijev in Bud«) iz leta 1868. To ločitev je predpisal zakon in številna svetišča-templji so bili prisiljeni postati le svetišča, med njimi slavna, kot sta Usa Džingū in Curugaoka Hačiman-gū.
Ker je bilo mešanje obeh religij zdaj prepovedano, so morali džingū-dži odstopiti nekaj svojih posesti ali razstaviti nekatere svoje stavbe, s čimer so poškodovali celovitost svoje kulturne dediščine ter zmanjšali zgodovinsko in ekonomsko vrednost svojih posesti.Kamakura Official Textbook for Culture and Tourism Na primer, velikanska Niō v Curugaoke Hačiman-gū (dva lesena jezna in mišičasta čuvaja, ki ju običajno najdemo ob straneh vhoda v tempelj), ki sta bila predmet budističnega čaščenja in zato nezakonita tam, kjer sta bila, sta bila prodana Jufuku-džiju, kjer sta še vedno. Mutsu (1995:172) Svetišče-tempelj je moralo uničiti tudi stavbe, povezane z budizmom, na primer tahōtō (多宝塔 - pagoda z mnogimi dragulji), midō in šičidō garan (sedem dvoran, ki sestavljajo idealen kompleks budističnega templja).
Arhitektura Splošne lastnosti
Budistična arhitektura na Japonskem ni avtohtona, temveč uvožena iz Kitajske in drugih azijskih kultur skozi stoletja s tako stalnostjo, da so predstavljeni gradbeni slogi vseh šestih dinastij. V njeni zgodovini posledično prevladujejo kitajske in druge azijske tehnike in slogi (prisotni celo v svetišču Ise, ki velja za bistvo japonske arhitekture) na eni strani ter japonske izvirne različice teh tem na drugi strani.Hozumi (1996:9-11)
Deloma tudi zaradi raznolikosti podnebja na Japonskem in tisočletja med prvim in zadnjim kulturnim uvozom je rezultat izjemno heterogen, vendar je kljub temu mogoče najti več praktično univerzalnih značilnosti. Na prvem mestu je izbira materialov, vedno les v različnih oblikah (deske, slama, lubje itd.) za skoraj vse konstrukcije. Za razliko od zahodne in nekatere kitajske arhitekture, se uporabi kamna izogibajo, razen za določene posebne namene, na primer tempeljske podije in temelje pagod.
Splošna struktura je skoraj vedno enaka: steber in preklada podpirata veliko in rahlo ukrivljeno streho, medtem ko so stene tanke kot papir, pogosto premične in v vsakem primeru nenosilne. Struktura stebra in preklade uteleša Axis Mundi ikonične oblike Bude, ki je običajno predstavljena v pagodah in indijskih stupah. Loočne in obokane strehe so popolnoma odsotni. Krivulje zatrepa in strehe so blažje kot na Kitajskem, stebrova entaza (konveksnost v sredini) pa omejena.
Streha je vizualno najbolj impresivna komponenta, ki pogosto predstavlja polovico velikosti celotne stavbe. Rahlo ukrivljeni napušči segajo daleč čez stene in pokrivajo verande, zato morajo njihovo težo podpirati zapleteni sistemi nosilcev, imenovani tokjo. Ti preveliki napušči dajejo notranjosti značilno temnost, ki prispeva k atmosferi templja. Notranjost stavbe je običajno sestavljena iz ene same sobe v središču, imenovane moja, iz katere včasih odhajajo drugi manj pomembni prostori, na primer hodniki, imenovani hisaši.
Razdelitve notranjega prostora so nestalne, velikost prostora je mogoče spremeniti z uporabo zaslonov ali premičnih papirnatih sten. Velik, enoten prostor, ki ga ponuja glavna dvorana, je torej mogoče spremeniti glede na potrebe. Ločevanje med notranjostjo in zunanjostjo samo po sebi do neke mere ni absolutno, saj je mogoče odstraniti cele stene in tako tempelj odpreti obiskovalcem. Zunanjemu se verande zdijo del stavbe, tistim v templju pa del zunanjega sveta. Strukture so torej v določeni meri del svojega okolja. Uporaba konstrukcijskih modulov ohranja razmerja med različnimi deli stavbe konstantna in ohranja njeno celotno harmonijo.
Celo v primerih, kot je Nikkō Tōšō-gū, kjer je vsak razpoložljiv prostor močno okrašen, okrasje sledi osnovnim strukturam in jih zato bolj poudarja kot skriva.
Te arhitekturne značilnosti so bile skupne tako sakralni kot profani arhitekturi in so olajšale pretvorbo laične stavbe v tempelj. To se je na primer zgodilo v Hōrjū-dži, kjer je bil dvorec plemkinje spremenjen v versko stavbo.
Budistična arhitektura obdobja Heian je bila sestavljena iz ponovnega vznika nacionalnih okusov. Tempelj Hodžodži predstavlja raj in čisto deželo, ki uteleša elemente budizma čiste dežele. Zadnji formalni tempelj je bil Mocudži.
Murodži je tempeljski kompleks pod goro Muro. Območje za templjem je sveto in je prepovedano za obiskovalce in romarje. Posebno svete so jame gore Muro. Znamenita Zmajeva jama je dom za kralja zmajev, ki ščiti državo. To je primer, kako so naravni elementi sveti vidiki budističnih templjev.
Obstajajo štirje veliki templji iz sedmega stoletja: Asuka-dera, Kudara Odera, Kavaradera in Jakuši-dži.
Štirje veliki templji iz 7. stoletja Asuka-dera Asuka-dera (飛鳥寺), znan tudi kot Hōkō-dži (法興寺) je budistični tempelj v Asuki, Nara. Asuka-dera velja za enega najstarejših templjev na Japonskem. Ta velika dvorana je imela tri zlate dvorane in je bila prvi tempelj v polnem obsegu. Bil je najpomembnejši tempelj v obdobju Asuka. Ustanovitelj je bil Soga no Umako in je zgradil manjšo rezidenco, podobno veliki dvorani. V tem naravnem okolju so stoletja kasneje gradili številne kraljeve palače. Ko ga obiščemo danes, komaj ohranja svojo veličino, ki jo je imel nekoč, saj ni jasnih oznak, kje so bile prvotne dvorane, zdaj pa je glavno prizorišče parkirišče s turističnimi avtobusi.
Kudara-dera Kudara-ji (百済寺) je bil budistični tempelj v mestu Hirakata v Osaki na Japonskem. Tempelj je zdaj v ruševinah, njegovo nekdanje območje pa je bilo leta 1941 razglašeno za nacionalno zgodovinsko mesto, leta 1952 pa je bilo imenovanje spremenjeno v posebno nacionalno zgodovinsko mesto. Mesto je bilo leta 1965 odprto za javnost kot eden prvih japonskih arheoloških parkov. Temeljni ostanki bi lahko bili ostanki, najdeni na mestu ribnika Kibi (Kibi Ike). Ta veliki tempelj je imel devetnadstropno pagodo, ki je bila zgrajena na začetku budizma na Japonskem.
Kavara-dera Kawara-dera (川原寺) je bil budistični tempelj, ustanovljen v obdobju Asuka v Asuki, prefektura Nara, Izkopavanja so razkrila obsežen kompleks, ki je vključeval dva kon-dōja, pagodo, obsežne prostore za duhovnike in strešnike, ki so »med najlepšimi, kar jih je bilo kdaj narejeno na Japonskem«. Območje je bilo označeno kot zgodovinsko območje in je del skupine območij, ki so bila leta 2007 predložena za prihodnji vpis na Unescov seznam svetovne dediščine: Asuka-Fujiwara: Arheološka najdišča starodavnih prestolnic Japonske in z njimi povezane nepremičnine. Izkopavanja in rekonstrukcija Kavara-dere nam pomagajo razumeti, kako je prvotno izgledala. Tloris je imel prvotno dve zlati dvorani s pagodo in nato stanovanjske prostore za menihe. Bil je asimetrično postavljen, kar je bilo za ta čas zelo novo in inovativno. V virih manjka zgodovina gradnje in kdo jo je naročil.
Jakuši-dži