Palestinci (, al-Filasṭīniyyūn) so arabsko ljudstvo in etnonacionalna skupina, katere zgodovinska domovina je Palestina. Palestinska družba vključuje prebivalce Zahodnega brega, Gaze in Izraela ter veliko diasporo, ki je nastala predvsem zaradi nakbe leta 1948 in poznejših vojn, okupacije ter izseljevanja. Po oceni Palestinskega centralnega statističnega urada je konec leta 2025 po svetu živelo približno 15,5 milijona Palestincev, od tega 7,4 milijona v zgodovinski Palestini in 8,1 milijona v diaspori.
Moderna palestinska nacionalna identiteta se je razvijala postopoma, zlasti v 19. in začetku 20. stoletja. Nastajala je iz že obstoječe arabsko govoreče družbe Palestine ter lokalnih, verskih, arabskih in osmanskih identitet, ki se med seboj niso nujno izključevale. Zgodovinarji se razlikujejo glede natančnega trenutka, ko je palestinska nacionalna zavest postala samostojna in množična politična identiteta, vendar njene korenine umeščajo v pozno osmansko obdobje, njeno posebno hitro utrjevanje pa v čas pred in po prvi svetovni vojni ter v britansko mandatno obdobje.
Poimenovanje prebivalcev Palestine kot Filasṭīnī (»Palestinec«) v sodobnem arabskem jeziku je dokumentirano že v poznem osmanskem obdobju. Najzgodnejšo doslej ugotovljeno sodobno arabsko uporabo je leta 1898 zapisal Khalil Beidas, izraza pa sta leta 1902 uporabljala tudi Salim Quba'in in Najib Nassar. Po mladoturški revoluciji leta 1908 se je izraz hitro razširil v arabskem tisku: raziskava Emanuela Beške in Zacharyja Fosterja je v časnikih al-Quds, al-Munadi, Falastin, al-Karmil in al-Nafir med letoma 1908 in 1914 našla približno 170 pojavitev izraza v več kot 110 člankih. Besedila so govorila tudi o »palestinski družbi«, »palestinskem narodu«, »palestinski mladini« in palestinski diaspori.
Leta 1948 je bila palestinska družba med vojno v Palestini in ustanovitvijo Izraela temeljito razbita. Več kot polovica približno 1,4 milijona palestinskih Arabcev je zbežala ali bila pregnana iz svojih domov, več sto palestinskih krajev pa je bilo izpraznjenih in veliko med njimi uničenih. Palestinci ta dogodek imenujejo nakba (»katastrofa«). Po vojni so bili razdeljeni med Izrael, jordansko upravljani Zahodni breg, egiptovsko upravo v Gazi in begunske skupnosti v sosednjih arabskih državah ter drugod po svetu.
Poimenovanje
Ime Palestina ima kot geografska oznaka zgodovino, ki je mnogo starejša od moderne palestinske nacionalne identitete. Iz obstoja antičnega geografskega imena zato ni mogoče neposredno sklepati na obstoj današnje nacionalne identitete v antiki; enako pa pozno oblikovanje moderne nacionalne zavesti ne pomeni, da pred njenim nastankom na tem območju ni obstajala družba, iz katere se je pozneje razvila.
Sodobni arabski izraz za Palestinca je Filasṭīnī (فلسطيني), množina Filasṭīniyyūn (فلسطينيون). Beška in Foster sta najzgodnejšo do zdaj dokumentirano moderno arabsko uporabo izraza našla v prevodu Khalila Beidasa iz leta 1898. Beidas, palestinski arabski kristjan iz Nazareta, je z besedo označil prebivalce Palestine.
thumb|Glava časnika Falastin, ustanovljenega leta 1911 v Jafi. Palestinski tisk poznega osmanskega obdobja je pomemben vir za razvoj palestinske javne in nacionalne identitete.
Uporaba izraza je po letu 1908 postala precej pogostejša. Časniki, ki so izhajali v Jeruzalemu, Jafi in Haifi, so uporabljali izraze, kot so »Palestinci«, »palestinska družba«, »palestinska mladina« in »palestinski narod«. Leta 1914 je Falastin poročal tudi o palestinskem združenju v Chicagu in ustanovitvi njegove podružnice v New Yorku.
To ne pomeni, da je bila palestinska identiteta v tem času že edina ali nujno najpomembnejša identiteta vseh arabskih prebivalcev Palestine. Prebivalec Jeruzalema, Jafe ali Nablusa se je lahko istočasno razumel kot Osman, Arabec, prebivalec Sirije oziroma Bilad al-Šama, musliman ali kristjan, pripadnik svoje družine ali mesta in Palestinec. Rashid Khalidi poudarja prav sočasnost in prekrivanje teh identitet v poznem osmanskem obdobju.
Britanski mandat in državljanska raba
Po prvi svetovni vojni je izraz »palestinski« dobil tudi formalni pravni pomen. Britanska mandatna oblast je vzpostavila palestinsko državljanstvo, ki ni temeljilo na etnični pripadnosti. V tem pravnem smislu so bili »Palestinci« lahko arabski muslimani in kristjani, Judje ter drugi državljani mandatne Palestine.
Ta državljanska raba se razlikuje od današnje etnonacionalne rabe izraza. Arabsko nacionalno gibanje v mandatni Palestini je zase vse pogosteje uporabljalo izraza Palestinci in palestinski Arabci, medtem ko se je večina sionističnih Judov politično opredeljevala kot del judovske narodne skupnosti oziroma jišuva.
Po ustanovitvi Izraela leta 1948 in prenehanju mandatnega palestinskega državljanstva je izraz »Palestinec« postal predvsem etnonacionalna oznaka palestinskih Arabcev in njihovih potomcev.
Zgodovinski razvoj
Družba v poznem osmanskem obdobju
thumb|Palestinska družina iz Ramale leta 1905 v poznem osmanskem obdobju.
Moderno palestinsko ljudstvo se je oblikovalo iz arabsko govoreče družbe, ki je v 19. stoletju živela v mestih, vaseh in beduinskih skupnostih južnega dela Levanta. Družba ni bila homogena: pomembne so bile lokalne in regionalne pripadnosti, sorodstvene vezi, razlike med mesti in podeželjem ter verske skupnosti muslimanov in kristjanov.
V 19. stoletju so osmanske reforme, rast mest, trgovine, šolstva, tiska in prometnih povezav postopoma tesneje povezovale različne dele Palestine. Joel Migdal in Baruch Kimmerling ugotavljata, da se je ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni postalo mandatna Palestina, v zadnjem stoletju osmanske oblasti vse bolj povezovalo gospodarsko in družbeno, spremembe v arabski družbi pa so pripravile podlago za nastanek palestinskega ljudstva v 20. stoletju.
Kimmerling in Migdal kot zgodnjo prelomnico v oblikovanju modernega palestinskega ljudstva obravnavata upor leta 1834 proti egiptovski oblasti Ibrahim Paše. Upor je povezal kmečke, mestne in druge skupine iz različnih delov Palestine, vendar zgodovinarji glede njegovega pomena za poznejšo nacionalno identiteto niso enotni.
V drugi polovici stoletja so se Jafa, Haifa, Jeruzalem, Nablus, Akka, Gaza in druga mesta razvijala kot pomembna trgovska in kulturna središča. Razvoj šolstva in arabskega tiska je ustvarjal javni prostor, v katerem so se razpravljala vprašanja lokalne družbe, osmanske politike, arabskega kulturnega preporoda in pozneje sionističnega naseljevanja.
Po revoluciji leta 1908 je bila osmanska cenzura začasno omiljena, kar je spodbudilo nastanek novih časopisov. Al-Karmil, ki ga je leta 1908 v Haifi ustanovil Najib Nassar, in Falastin, ki sta ga leta 1911 v Jafi ustanovila bratranca Issa El-Issa in Yousef El-Issa, sta postala pomembna foruma palestinske arabske javnosti. Časnika sta objavljala razprave o lokalnih gospodarskih in političnih vprašanjih, prodaji zemljišč ter sionističnem naseljevanju.
Salim Tamari v raziskavah zadnjega desetletja osmanske oblasti opisuje nastajanje moderne in sekularne palestinske javne sfere, povezane s časopisjem, šolstvom, mestnim življenjem, literaturo in političnimi razpravami.
Oblikovanje moderne nacionalne identitete
O začetku palestinske nacionalne identitete med zgodovinarji ni popolnega soglasja. Nekateri njene zgodnejše zametke povezujejo z družbenimi in političnimi spremembami 19. stoletja, drugi večjo težo pripisujejo poznemu osmanskemu obdobju ali letom neposredno po prvi svetovni vojni.
Rashid Khalidi poudarja, da je palestinska identiteta nastajala iz več medsebojno prepletenih virov: lokalnega patriotizma, navezanosti na Palestino, arabskega kulturnega in političnega preporoda, osmanskih izkušenj, verskih in mestnih identitet ter vse ostrejšega soočanja s sionističnim gibanjem in britansko politiko.
Sionistično priseljevanje in prizadevanja za vzpostavitev judovske nacionalne domovine so bila pomemben dejavnik palestinske politične mobilizacije, vendar zgodovinopisje nastanka palestinske identitete praviloma ne reducira zgolj na reakcijo na sionizem. Poznoosmanski tisk, lokalna združenja in raba izraza Filasṭīnī kažejo, da so se predstave o Palestini kot posebnem družbenem in geografskem prostoru razvijale že pred britanskim mandatom.
Pomemben prelom so bila leta 1917–1923. Razpad Osmanskega cesarstva je odpravil skupni osmanski politični okvir, Balfourjeva deklaracija in britanska zasedba Palestine pa sta ustvarili novo politično stvarnost. Hkrati so propadli poskusi vzpostavitve širše arabske države v Siriji. V teh okoliščinah se je palestinska nacionalna identiteta hitreje institucionalizirala kot samostojen politični projekt.
Zgodovinopisne razprave o tem, kdaj je moderna palestinska nacionalna zavest postala prevladujoča, se zato razlikujejo od vprašanja, ali je pred letom 1948 obstajala arabska družba v Palestini. Obstoj te družbe, njenih mest in vasi, časopisov, šol, gospodarskih ustanov, političnih združenj in kulturnega življenja je obsežno dokumentiran v osmanskih, britanskih, palestinskih in drugih virih.
Britanski mandat
Po prvi svetovni vojni je Društvo narodov Veliki Britaniji podelilo mandat za Palestino. Meje mandatnega ozemlja so oblikovale enoten politično-upravni prostor, v katerem se je palestinska arabska nacionalna identiteta v naslednjih desetletjih dodatno utrdila.
Palestinski arabski politični predstavniki so v 1920. letih ustanavljali muslimansko-krščanska združenja, kongrese in izvršne odbore ter od britanske oblasti zahtevali predstavniško vlado, nasprotovali Balfourjevi deklaraciji in množičnemu sionističnemu priseljevanju ter zahtevali politične pravice arabske večine.
Palestinska identiteta je v mandatnem obdobju obstajala poleg širše arabske pripadnosti. Palestinski nacionalisti so Palestince pogosto razumeli kot del širšega arabskega naroda, ne pa kot skupnost, ki bi bila od drugih Arabcev kulturno ali zgodovinsko popolnoma ločena. Palestinski in arabski nacionalizem zato nista bila nujno nasprotujoči si identiteti.
V letih 1936–1939 je veliki arabski upor proti britanski oblasti in sionističnemu priseljevanju zajel velik del palestinske družbe. Splošni stavki, oboroženi upor ter britansko vojaško zatrtje so predstavljali eno največjih političnih mobilizacij Palestincev pred letom 1948. Hkrati je represija močno oslabila palestinske politične in vojaške strukture pred vojno leta 1948.
Prebivalstvo pred letom 1948
Britanske in mednarodne statistike dokumentirajo veliko in večinsko arabsko prebivalstvo Palestine pred ustanovitvijo Izraela. Po poročilu posebnega odbora Združenih narodov za Palestino (UNSCOP) je konec leta 1946 v Palestini živelo približno 1.846.000 ljudi: 1.203.000 Arabcev, 608.000 Judov in 35.000 prebivalcev drugih skupin.
Arabci so tako predstavljali približno dve tretjini prebivalstva. Rashid Khalidi navaja, da so bili na začetku leta 1948 večina v petnajstih od šestnajstih upravnih okrožij mandatne Palestine in da so imeli v lasti veliko večino zasebno posedovane zemlje.
Palestinska arabska družba je obsegala velika mesta, kot so Jafa, Haifa, Jeruzalem, Gaza, Nablus, Akka in Lida, ter na stotine manjših mest in vasi. Njeno gospodarstvo je vključevalo kmetijstvo, trgovino, obrt, pristaniške dejavnosti in industrijo. Med pomembnejšimi izvoznimi panogami je bilo gojenje citrusov, zlasti jafskih pomaranč.
Nakba in diaspora
thumb|Palestinski begunci med nakbo leta 1948.
Vojna leta 1948 je pomenila temeljni prelom v zgodovini palestinskega ljudstva. Med spopadi pred in po ustanovitvi Izraela je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali bilo pregnanih z območij, ki so prišla pod izraelski nadzor.
Beg in izgon sta potekala zaradi različnih neposrednih vzrokov, med drugim napadov sionističnih oziroma pozneje izraelskih sil, neposrednih ukazov za izgon, strahu pred boji in pokoli ter razpada palestinskih lokalnih struktur. Po koncu vojne Izrael večini beguncev ni dovolil vrnitve na njihove domove.