Zahodni Slovani so slovanski narodi, ki govorijo zahodnoslovanske jezike.Ilya Gavritukhin, Vladimir Petrukhin (2015). Yury Osipov (ur.). Slavs . Great Russian Encyclopedia (v 35 knjigah). Vol. 30. str. 388–389.Gołąb, Zbigniew (1992). The Origins of the Slavs: A Linguist's View. Columbus, Ohio: Slavica Publishers. str. 12–13. Zahodni Slovani so se okoli 7. stoletja ločili od slovanske glavnine in do 8. in 9. stoletja ustanovili svoje neodvisne države v srednji Evropi. Zahodnoslovanski jeziki so se med 10. in 14. stoletjem razvejali v svoje zgodovinsko izpričane oblike.Sergey Skorvid (2015). Yury Osipov (ur.). Slavic languages . Great Russian Encyclopedia. Vol. 30. str. 396—397—389.
Zahodnoslovanske jezike zdaj govorijo Poljaki, Čehi, Slovaki in Lužiški Srbi.Butcher, Charity (2019). The handbook of cross-border ethnic and religious affinities. London. str. 90. ISBN 9781442250222.Vico, Giambattista (2004). Statecraft: the deeds of Antonio Carafa = (De rebus gestis Antonj Caraphaei). New York: P. Lang. str. 374. ISBN 9780820468280. Hart, Anne (2003). The beginner's guide to interpreting ethnic DNA origins for family history: how Ashkenazi, Sephardi, Mizrahi & Europeans are related to everyone else. New York, N.Y.: iUniverse. str. 57.ISBN 9780595283064. Od 12. stoletja naprej se je večina zahodnih Slovanov spreobrnila v rimskokatoliško vero, s čimer je prišla pod kulturni vpliv latinske cerkve, prevzela latinico in bila bolj vključena v kulturni in intelektualni razvoj zahodne Evrope kot Vzhodni Slovani, ki so sprejeli pravoslavno krščanstvo in cirilico.Wiarda, Howard J. (2013). Culture and foreign policy: the neglected factor in international relations. Burlington. Ashgate. str. 39. ISBN 9781317156048.Dunn, Dennis J. (2017). The Catholic Church and Soviet Russia, 1917-39. New York. str. 8–9.ISBN 9781315408859.
Jezikovno se zahodnoslovansko skupino slovanskih jezikov lahko razdeli na tri podskupine: lehitsko, vključno s poljščino, kašubsko s kašubščino, izumrlimi polabskimi in pomorjanskimi jeziki in lužiško srbščino ter češko-slovaško.Bohemia and Poland. Chapter 20. atr. 512-513. V Timothy Reuter. The New Cambridge Medieval History: c. 900-c.1024. 2000.
Zgodovina V srednjem veku se je ime Vendi, izpeljano verjetno iz rimskodobnih Venetov, morda nanašalo na slovanska ljudstva. Primarni viri, kot sta Fredegarjeva kronika in Historia Langobardorum Pavla Diakona, v svoji etnografski terminologiji niso niti jasni niti dosledni. Ime Vendi ali Veneti se lahko nanaša na slovansko ljudstvo, predslovansko ljudstvo ali na ozemlje in ne na prebivalstvo, zato je še vedno predmet znanstvenih razprav.Curta 1997, str. 141–144, 152–153.
Širjenje Slovanov se je začelo v 5. stoletju. Do 6. stoletja so se skupine, ki so postale zahodna, vzhodna in južna slovanska skupina, verjetno geografsko že ločile. Zgodnji moderni zgodovinopisci, kot sta Penzel (1777) in Palacky (1827) so trdili, da je Samovo "kraljestvo" prva neodvisna slovanska država v zgodovini, se pravi da so Fredegarjev zapis vzeli za resničnega.Curta 1997, str. 143. Curta (1997) je trdil, da besedilo ni tako preprosto: po Fredegarju so bili Vendi gens (ljudstvo z istim prednikom), Sclavini (Slovani) pa genus (rod) in "slovanskega" gensa sploh ni bilo.Curta 1997, str. 152–153. Vendi se pojavljajo zlasti v političnem kontekstu: Vendi, ne Slovani, so postavili Sama za svojega kralja. Curta 1997, str. 152. Drugi med domnevno najzgodnejše zahodnoslovanske države vključujejo Kneževino Moravsko (8. stoletje–833), Kneževino Nitra (8. stoletje–833) in Velikmoravsko (833–ok. 907).
Christiansen (1997) je na ozemlju od zaledja Kiela do Visle, vključno z otoki Fehmarn, Poel, Rügen, Usedom in Wollin v 11. stoletju prepoznal naslednja zahodnoslovanska plemena: Vagre, Obodrite (ali Abotrite), Polabci, Ljutičane ali Vilzijce, Ruge ali Rujane, Sorabe, Lužičane, Poljane in Pomorjane. Slednji so se kasneje razdelili na Pomereljce in Kašube.Christiansen, Erik (1997). The Northern Crusades. London: Penguin Books. str. 41. ISBN 0-14-026653-4. V srednjem veku so zahodnoslovanska ljudstva po vendskem križarskem pohodu prišla pod oblast Svetega rimskega cesarstva in postala predmet germanizacije. Polabski jezik se je ohranil do začetka 19. stoletja v današnji nemški zvezni deželi Spodnja Saška. Polabian language.
Grupiranje right|thumb|300px|Zahodnoslovanska plemena v 9. in 10. stoletju Zahodne Slovane so večkrat poskušali združiti v podskupine po različnih merilih, vključno z geografskimi, zgodovinskimi in jezikovnimi. Grupiranje Bavarskega geografa Leta 845 je Bavarski geograf naredil seznam zahodnoslovanskih plemen, živečih na ozemlju sedanje Poljske, Češke, Nemčije in Danske:Krzysztof Tomasz Witczak (2013). "Poselstwo ruskie w państwie niemieckim w roku 839: Kulisy śledztwa w świetle danych Geografa Bawarskiego". Slavia Orientalis (poljsko in angleško). 62 (1): 25–43.
Št.Latinslo ime leta 845Poslovenjeno imeŠt. slovanskih naselij (gord) 1 Nortabtrezi Severni Obodriti53 2 Uuilci Veleti 95 7 Hehfeldi Heveljani 8 14 Osterabtrezi Vzhodni Obodriti 100 15 Miloxi Milceni 67 16 Phesnuzi Besunzani 70 17 Thadesi Dadosezani 200 18 Glopeani Goplani 400 33 Lendizi Lendzjani 98 34 Thafnezi / 257 36 Prissani Prižičani 70 37 Uelunzani Volini 70 38 Bruzi / 48 Uuislane Vislani / 49 Sleenzane Šlezijski 15 50 Lunsizi Lužiški Srbi 30 51 Dadosesani Tadezi 20 52 Milzane Milčani 30 53 Besunzane Fesnuzi 2 56 Lupiglaa Lupigołi 30 57 Opolini Opoljani 20 58 Golensizi Golenšiči 5
Druga grupiranja Zahodnoslovanska plemena so po plemenski pripadnosti združena v tri glavne skupine: lehitsko, ćeško-slovaško in lužiškosrbsko. V iste skupine so združena tudi po jezikovnem kriteriju.
Sklici
Kategorija:Zahodni Slovani Kategorija:Slovani