Pismo Rimljanom je prvo in najdaljše pismo v Novi zavezi, hkrati pa verjetno tudi najpomembnejše. Stališča glede opravičenja in Postave so močno dodelana, zaradi česar je pismo med drugim tako pomembno. Če velja, da ga je, kakor se sklepa, napisal apostol Pavel, je njegovo najbolj dovršeno teološko delo, ni pa tako razgreto kot pismo Galačanom, ki je izpod rok istega avtorja in obravnava nekatera ista vprašanja.
Razlagali so ga mnogi avtorji v vsej zgodovini krščanstva, zato je imelo na zgodovino Evrope izjemen vpliv. Ključno vlogo je odigralo med verskimi spori v času pelagijanizma v 5. stoletju in reformacije v 16. stoletju, ki je imela za izhodišče prav Luthrovo razlago tega besedila iz leta 1516. Velja za najbolj preučevano apostolsko besedilo, o njem so napisana številna dela in razprave.Brown, Raymond E. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre, Bogomir Trošt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 555. Izvirnik, An Introduction to the New Testament. The Associated Sulpicians of the U.S, 1997. Citirano po prevodu. thumb|250px|Verjetno Valentin de Boulogne - Sveti Pavel piše svoja pisma (olje na platnu, ok. 1618–1620)
Avtor in enotnost pisma Avtor pisma je apostol Pavel, pristnosti njegovega avtorstva se resno ne oporeka.
Poleg tega, ali je pismo njegovo, se zastavi tudi vprašanje, ali je bilo v celoti napisano v takšni obliki, kot jo poznamo danes. Vprašanje zadeva predvsem šestnajsto, zadnje poglavje. V zvezi s tem se je oblikovalo več teorij. Prva razlaga je, da je bilo pismo napisano kot celota. Nekaj raziskovalcev predpostavlja, da sta bili napisani dve pismi, ki sta se kasneje združili, nekoliko več pa jih meni, da je bilo šestnajsto poglavje kasneje dodano prvotnemu pismu.
Nekateri v tem poglavju zavračajo samo sklepno hvalnico () kot nepristno. Redki strokovnjaki poleg šestnajstega poglavja označujejo tudi poglavja 9–11 za nepristna.Brown, Raymond E. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre, Bogomir Trošt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 556. Izvirnik, An Introduction to the New Testament. The Associated Sulpicians of the U.S, 1997. Citirano po prevodu.
Okoliščine nastanka Kraj in čas nastanka Pismo je bilo verjetno napisano pozimi z leta 57 na 58 v Korintu, oziroma po kasneje postavljeni, predelani, kronologiji iz 55 na 56.
Pavel piše iz Kenhrej, pristanišča mesta Korint. To lahko sklepamo, ker Rimljanom priporoči Fojbo, ki je bila diakonisa v tem mestu (). Brez dvoma je ona pismo nesla v Rim. Poleg tega piše, da jih pozdravlja Gaj, ki skrbi za Pavla in celotno Cerkev (). Ta je živel v Korintu (). Apostol tudi načrtuje, da bo nesel nabirko z darovi za revne v Jeruzalem.
Pavel je na svojem tretjem misijonskem potovanju zimo 57/58 je preživel v Korintu. Od tam se je vrnil prek Makedonije, otokov Male Azije in Cezareje v Jeruzalem, kjer je bil aretiran. Zato se zdi smiselno, da je v Rim pisal, ko je zimo preživel v Korintu, torej istega leta.
Naslovnik in zgodovinske okoliščine Kakor piše apostol, so naslovljenci pisma »Božji ljubljenci v Rimu« (). Pavel v Rimu še ni bil, a je imel tam prijatelje in je nameraval tja potovati.
Besedila iz kasnejših stoletij poročajo, da je cesar Klavdij I. iz Rima izgnal Jude, ker se je med njimi zaradi krščanstva razvnel spor. V času njegovega vladanja, so morali oditi tako spreobrnjeni Judje kot nespreobrnjeni. Nekateri krščanski Judje so se po cesarjevi smrti vrnili v prestolnico, ostali pa so večinoma kristjani iz poganstva, katerim piše tudi Pavel.
V pismu omenja tudi Prisko in Akvila () judovska zakonca, ki sta v Korint gotovo prišla ob izgonu iz Rima. Ker se nikjer ne omenja, da ju je Pavel spreobrnil, se sklepa, da sta v Grčijo prišla že kot kristjana.Brown, Raymond E. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre, Bogomir Trošt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 557. Izvirnik, An Introduction to the New Testament. The Associated Sulpicians of the U.S, 1997. Citirano po prevodu. Pri njiju se je ustavil osem let pred nastankom pisma, leta 50, na svojem drugem misijonskem potovanju (). Sedaj v pismu naroča, naj ju pozdravijo ()
Judovsko krščansko skupnost je torej moral ustanoviti nekdo drug, ne apostol Pavel. V Apostolskih delih () je omenjeno, da so v Rimu imeli povezave z Jeruzalemom, po katerih so prihajale teološke informacije v Rim. Imeli so bolj konservativen pogled na judovsko dediščino in Postavo v primerjavi s Pavlovimi spreobrnjenci. Njegov načrt je bil verjetno zaključiti misijon v vzhodnem Sredozemlju, in potovati v Rim, ki bi služil kot oporna točka za misijon na Zahodu. Pavel torej spregovori kristjanom, ki jih ni dobro poznal in je hotel z njimi navezati dobre odnose, zato je pri naukih ponekod previden in do naslovnikov prijazen.Brown, Raymond E. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre, Bogomir Trošt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 558–60. Izvirnik, An Introduction to the New Testament. The Associated Sulpicians of the U.S, 1997. Citirano po prevodu.
Literarna analiza Pismo Rimljanom je glede na slog za Pavla eno najbolj značilnih pisem. Piše močno strukturirano in moralni nauk posreduje tako, da najprej poda načelo in ga za tem utemelji, nasprotno kakor apostol Peter.
Slog je precej umirjen, bolj kakor v pismu Galačanom ali prvem pismu Korinčanom. To si lahko razlagamo tako, da piše nepoznani skupnosti v nasprotju s skupnostmi, ki jih je sam ustanovil. Uporablja liturgične izraze: Kristus je opisan kot spokorna žrtev () pozove jih, naj darujejo »svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev« () pravi, da sam opravlja »duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev« ().
Uporablja jezikovne igre, metafore: divja oljka in pristna oljka (11,16-24), simbole: Izak simbol za krščansko ljudstvo, primerjave: Adam in Novi Adam – Kristus ().
Struktura Zunanja struktura Po zunanji obliki se pismo deli na štiri dele: Uvod: Zahvaljevanje: Jedro: Zaključek: in Hvalnica:
Notranja struktura Po vsebini bi lahko pismo Rimljanom razdelili:
Naslov/pozdrav, Zahvaljevanje in Predgovor (izrazi namen, da bo obiskal Rim)
Nauk del : Božja pravičnost, razodeta skozi evangelij : Božja jeza in grehi poganov in Judov : Opravičenje po veri neodvisno od postave del : Božja odrešitev za opravičene po veri del : Božje obljube Izraelu
Vzpodbude del : Avtoritativni nasveti za krščansko življenje del : Močni so dolžni ljubiti šibke
Pavlovi načrti za potovanje in blagoslov
Priporočilo Fojbe in pozdravi ljudem v Rimu
Zaključna hvalnica
Splošna analiza sporočila Naslov, Zahvaljevanje in Predgovor Naslov, zahvaljevanje in predgovor vsebujejo številne zanimivosti, ki jih povezujejo v en sam del. V Pozdravu Pavel ne uporabi besede »Cerkev« v nasprotju z mnogimi drugimi svojimi pismi. Naziva jih samo »Božji ljubljenci«. Ker jim je hotel v pismu pokazati, da jih spoštuje, tega ni mogel uporabiti, da bi izrazil, da jih ne vidi kot Cerkev. Nasprotno, v 8. vrstici omeni, da je njihova vera znana širom sveta, zato tudi sam pokaže željo, da bi jih obiskal.
Pozdrav je za njegova pisma nenavadno formalen, sledeč rimskemu obrazcu. V njem pokaže, da imajo on in Rimska skupnost isto vero, kar jih spodbuja k sodelovanju.
Predgovor po zahvali služi kot uvod v glavno besedilo (Brown 2008, 560).
Nauk 1. del: Božja pravičnost, razodeta skozi evangelij Začne se s kratkim odlomkom, ki napove temo jedra. Moč za odrešenje prejmemo od Boga, po evangeliju. In sicer tako, da pravičnost pred Bogom, ki je eden glavnih starozaveznih pojmov in življenjskih idealov, dosežemo prek vere.
Nadaljuje z mislijo, da morejo Boga spoznati vsi ljudje, pogani kakor judje. Judje ne bodo odrešeni zaradi poznavanja Postave, ampak bodo sojeni po Postavi glede na svoja dela. Pogani pa imajo postavo zapisano v svojih srcih, ki jim govori po vesti in mislih; po tej postavi bodo sojeni. Judje naj se ne ponašajo pred pogani, da so pravičnejši zaradi Postave, ker del, ki jih Postava zapoveduje, ne izpolnjujejo. Pojavi se torej vprašanje, v čem je prednost judov, ki so bili skozi svojo zgodovino izvoljeno ljudstvo? Odgovori, ker so jim bile zaupane Božje besede. Vendar tako med pogani kot med judi »ni pravičnega, niti enega« (), noben človek se ne more opravičiti s svojimi deli.
Namesto tega smo odkupljeni tako, da verujemo, »saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, po odkupiti v Jezusu Kristusu«. () Da bi podkrepil svojo misel, se vrne do in navede primer Abrahama. Ta očak je dosegel pravičnost po veri brez obreze. Obreza, ki je prišla kasneje, je postala znamenje zaveze Abrahama z Bogom – odnosa, ki je temeljil na veri. Po judovskem načinu razmišljanja, je bolj temeljen tisti princip, ki je starejši, tako je tudi vera pomembnejša od obreze in obreza ni pogoj za odrešenje.
2. del: Božja odrešitev za opravičene po veri Naslednja tri poglavja govorijo o sadovih opravičenja. Ker smo spravljeni z Bogom, živimo v miru z njim – in s samim sabo –, živimo v upanju na Božjo slavo – večno življenje – in Božjo ljubezen (). Pavel zatem opiše, kako nas je Kristus odrešil, umrl je za grešnike, čeprav si ne zaslužimo tega: »... morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki«. () Zatem pove, da se je zgodilo ravno obratno kot pri začetku greha: prvi človek, Adam, je grešil in po njem se je greh razširil na vse, sedaj sta po novem človeku, Kristusu, prišla za vse Božja milost in dar za naše odrešenje ().
Grehu se odpovemo s krstom, pri njem »smo bili torej skupaj z njim Kristusom pokopani v smrt, da bi ... tudi mi stopili na pot novega življenja« (). Čeprav smo odrešeni ne iz svojih del, temveč iz Božje milosti, pa ne ravnamo grešno. Služimo namreč temu, čemur se pokoravamo, ne živimo za greh, temveč za Boga, zato tudi služimo pravičnosti. V 7. poglavju spregovori o nemoči postave, da bi z izpolnjevanjem zapovedi ravnali pravično, čeprav le-te povedo, česa naj človek ne počne. Ko postava zapove: »Ne poželi«, sproži ravno nasprotno reakcijo v človeku. »... kajti dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni« ().Brown, Raymond E. Uvod v Novo zavezo. Prev. Marko Urbanija, Igor Brbre, Bogomir Trošt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 564. Izvirnik, An Introduction to the New Testament. The Associated Sulpicians of the U.S, 1997. Citirano po prevodu.
Kar je bilo nemogoče po Postavi, je uresničil Bog, tako da je poslal svojega Sina. V naših delih se zdaj uresničuje Postava, ki se prej ni mogla uresničiti. Čeprav smo na tem svetu še v stiku z grehom, sega pa Duh, ki je v nas, preko tega sveta:
»Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa«. ()
Kdor ima v sebi Božjega Duha je podoben njemu, je Božji sin. Kakor je bil Kristus po smrti poveličan, bomo tudi mi. Bog je tiste, ki jih je določil za slavo, v skladu s svojim načrtom že v naprej poklical. Apostol na koncu poglavja trdi, da imamo razlog za neizmerno upanje in veselje. V zanosu pravi:
»Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?«()
in: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil«. ()
3. del: Božje obljube Izraelu