Svetišče Šimogamo () je pomembno šintoistično svetišče v okrožju Šimogamo v delu Sakjō mesta Kjoto. Njegovo uradno ime je Kamo-mioja-džindža ().Richard, Ponsonby-Fane. (1964) Visiting Famous Shrines in Japan, pp. 1-118. Je eno najstarejših šintoističnih svetišč na Japonskem in je eden od sedemnajstih zgodovinskih spomenikov starodavnega Kjota, ki jih je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Izraz Kamo-džindža v japonščini je splošna referenca na svetišče Šimogamo in Kamigamo, tradicionalno povezana svetišča Kamo v Kjotu;Terry, Philip. (1914). Terry's Japanese empire, p. 479. Šimogamo je starejši od para, verjamejo, da je 100 let starejši od Kamigama in izvira iz 6. stoletje, stoletja preden je Kjoto postal glavno mesto Japonske (794, glej Heian-kjo). Kamo-džindža ima funkcijo zaščite Kjota pred škodljivimi vplivi.Miyazaki, Makoto. "Lens on Japan: Defending Heiankyo from Demons," Daily Yomiuri. December 20, 2005.

Ime džindža identificira družino kami ali božanstev Kamo, ki so tu čaščena. Ime se nanaša tudi na območje bližnjih gozdov svetišča, ki so ostanki pragozda Tadasu no Mori. Poleg tega se ime svetišča nanaša na zgodnje prebivalce tega območja, klan Kamo, od katerih mnogi še naprej živijo v bližini svetišča, ki so mu tradicionalno služili njihovi predniki.Nelson, John K. (2000). Enduring Identities: The Guise of Shinto in Contemporary Japan, pp. 92-99.

Svetišče Šimogamo je posvečeno čaščenju Tamajori-hime () in njenega očeta Kamo Takecunomija (). Tamajori-hime je mati Kama Vakeikazučija (), katerega oče je bil Honoikazuči-no-mikoto ().Kōjien Japanese dictionary, entry for Tamayori-bime.Kokugakuin University's digital Encyclopedia of Shinto, entry for Tamayorihime . Svetišče Kamigamo, drugo od dveh svetišč Kamo v Kjotu, je posvečeno Kamu Vakeikazučiju. Ti kami so različno povezani z grmenjem.

Zgodovina Svetišče je postalo predmet cesarskega pokroviteljstva v zgodnjem obdobju Heian.Breen, John et al. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami, pp. 74–75.

Šimogamo je bil skupaj s svetiščem Kamigamo označen kot eno od dveh glavnih šintoističnih svetišč (ičinomija) v nekdanji provinci Jamaširo."Nationwide List of Ichinomiya," p. 1. ; retrieved 2011-08-010

Leta 965 je cesar Murakami ukazal poslati cesarske glasnike, da poročajo o pomembnih dogodkih japonskim varuhom kamijem, vključno s Kamo-Tamajori-hime in Kamo-Takecune.

Pisec Hōdžōki, Kamo no Čōmei (鴨長明),je bil drugi sin enega od glavnih duhovnikov svetišča, Kamo no Nagacugu (鴨長継). Hare, Thomas Blenman. (1989). Reading Kamo no Choumei, p. 174.

Od leta 1871 do 1946 je bil Šimogamo uradno označen kot eden od Kanpei-taiša (官幣大社), kar pomeni, da je bil na prvem mestu med svetišči, ki jih podpira vlada.Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 124. Danes je to eno najbolj obiskanih mest v novem letu, priljubljeno narodno igro kemari pa pogosto igrajo šintoistični duhovniki.

Cesarski obiski 794 (Enrjaku 13): Cesar Kanmu je prišel kot del velikega napredka.Ponsonby-Fane, Richard. (1964). Visiting Famous Shrines of Japan, p. 47. 942 (Tengjō 5, 29. dan 4. meseca): cesar Suzaku je obiskal, da bi se zahvalil za ponovno vzpostavitev miru. 979 (Tengen 2, 10. dan 10. meseca): cesar En'jū se je odločil, da mora biti cesarski obisk Hačimana v svetišču Ivašimizu povezan z obiskom Kamo.Ponsonby-Fane, Visiting, p. 48. 1088 (kandži 27. dan 4. meseca): cesar Horikava je obiskal Kamo.Ponsonby-Fane, Visiting, p. 49. 1156 (Hōgen 1, 23. dan 4. meseca): cesar Go-Širakava je odpotoval v Kamo.Ponsonby-Fane, Visiting, p. 50.

Struktura Struktura svetišča je bila postavljena leta 678 med vladavino cesarja Tenmuja in je postala glavna stavba med vladavino cesarja Kanmuja, ko je prestolnico preselil iz Nare v Heian-kjo.

Svetišče Šimogamo (svetišče Spodnji Kamo) naj bi bilo iz 6. stoletja.

Model koče, opisan v Hōdžōki (pomembno in priljubljeno kratko delo zgodnjega obdobja Kamakura), je v delu svetišča Kavai džindža.

Galerija

Sklici

Reference Breen, John and Mark Teeuwen. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2363-4 Iwao, Seiichi, Teizō Iyanaga, Susumu Ishii, Shōichirō Yoshida, et al. (2002). Dictionnaire historique du Japon. Paris: Maisonneuve & Larose. ISBN 978-2-7068-1632-1; OCLC 51096469 Nelson, John K. (2000). Enduring Identities: The Guise of Shinto in Contemporary Japan. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2259-0 Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 194887 ____________. (1962). Studies in Shinto and Shrines. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 399449 ____________. (1964). Visiting Famous Shrines in Japan. Kyoto: Ponsonby-Fane Memorial Society. OCLC 1030156

Zunanje povezave

Shimogamo Shrine website

Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Japonskem Kategorija:Ustanovitve v 6. stoletju Kategorija:Šintoistična svetišča na Japonskem Kategorija:Zgradbe in objekti v Kjotu