link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/94/Kreuzmitdengro%C3%9Fen_Senkschmelzen.jpg/240px-Kreuzmitdengro%C3%9Fen_Senkschmelzen.jpg|sličica|378x378_pik| Procesijski križ iz emajla ( Senkschmelzen-Kreuz ), nekdanja opatija Essen, okoli 1000 Otonska renesansa je bila renesansa bizantinske in poznoantične umetnosti v Srednji in Južni Evropi, ki je spremljala vladavino prvih treh Svetih rimskih cesarjev Otonske (ali Saške rodbine: Otona I. (936–973), Otona II. (973–983) in Otona III. (983–1002). V veliki meri je bila odvisna od njihovega pokroviteljstva. Vodilni osebnosti tega gibanja sta bila Papež Silvester II. in Abo iz Fleuryja.Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006, Chapter IV, "The Third Carolingian Renaissance", p. 59 sqq

Obnovljeni stiki med otonskim dvorom in bizantinskim Konstantinoplom so spodbudili hibridizacijo vzhodnobizantinske in zahodnolatinske kulture, zlasti v umetnosti, arhitekturi in kovinarstvu, medtem ko so Otonci oživili mrežo katedralskih šol, ki je spodbujala učenje na podlagi sedmih svobodnih umetnosti. Otonska intelektualna dejavnost je bila v veliki meri nadaljevanje karolinških del, vendar je krožila predvsem v katedralskih šolah in na dvorih škofov (kot so Liège, Köln in Magdeburg), ne pa na kraljevem dvoru.

Zgodovinopisje

Koncept renesanse je za otonsko obdobje prvi uporabil nemški zgodovinar Hans Naumann – natančneje, njegovo delo, objavljeno leta 1927, je združilo karolinško in otonsko obdobje pod naslovom Karolingische und ottonische Renaissance (Karolinška in otonska renesansa). To se je zgodilo le dve leti po tem, ko je Erna Patzelt skovala izraz karolinška renesansa (Die Karolingische Renaissance: Beiträge zur Geschichte der Kultur des frühen Mittelalters, Dunaj, 1924), in istega leta, ko je Charles H. Haskins objavil knjigo Renesansa dvanajstega stoletja.

Otonska renesansa se je začela po poroki kralja Otona z Adelajdo Italijansko (951), ki je združila italijansko in nemško kraljestvo ter tako približala Zahod Bizancu. S svojim cesarskim kronanjem leta 962 s strani papeža v baziliki svetega Petra v Rimu je pospešil krščansko (politično) enotnost.

Obdobje se včasih razširi tako, da zajema tudi vladavino cesarja Henrika II. (1014-1024) in redko njegovih salijskih naslednikov. Izraz je na splošno omejen na cesarsko dvorno kulturo, ki se v Nemčiji izvaja v latinščini.Kenneth Sidwell, Reading Medieval Latin (Cambridge University Press, 1995) takes the end of Otto III's reign as the close of the Ottonian Renaissance. - včasih je znana tudi kot renesansa 10. stoletja, P. Riché, Les Carolingiens, p. 390 tako da vključuje razvoj zunaj Germanije ali kot obnova leta 1000,P. Riché et J. Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006, p. 68 ker prihaja tik ob koncu iz 10. stoletja. Bila je krajša od predhodne karolinške renesanse in v veliki meri njeno nadaljevanje - zaradi tega so jo zgodovinarji, kot je Pierre Riché, raje opisali kot tretjo karolinško renesanso, ki zajema 10. stoletje in sega v 11. stoletje, s prvo karolinško renesanso med vladavino Karla Velikega in drugo karolinško renesanso pod njegovimi nasledniki.P. Riché et J. Verger, chapitre IV, « La Troisième Renaissance caroligienne », p. 59 sqq., chapter IV, « La Troisième Renaissance caroligienne », p.59 sqq.

Knjižnice Knjižnice so nastale in se obogatile v času otonske renesanse z intenzivno dejavnostjo samostanskih skriptorijev in so bile predmet nadaljnjega razvoja v 10. stoletju, o čemer pričajo ohranjeni katalogi. Katalog opatije Bobbio navaja skoraj 600 del,François Picavet, Gerbert, un pape philosophe, d'après l'histoire et d'après la légende, Paris, 1897 https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k92278s p. 85-86 katalog opatije Fleury je skoraj enak.Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p.61-62 Gerbert (bodoči papež Silvester II.) je imel pomembno vlogo pri nakupu in popisu knjižnice Bobbio in je porabil svoje bogastvo za financiranje svoje zbirke.François Picavet, Gerbert, un pape philosophe, d'après l'histoire et d'après la légende, Paris, 1897 https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k92278s p. 119 Tudi drugi učenjaki tistega časa so imeli v lasti obsežne knjižnice, na primer Adso iz Montier-en-Dera, ki je pred odhodom v Sveto deželo, kjer je leta 992 umrl, popisal svoje knjige:

Povečana izmenjava Zahvaljujoč dvema stoletjema relativne politične stabilnosti je bila komunikacija v primerjavi s prejšnjimi stoletji olajšana: potovanja so postala lažja, zunanji vplivi na Zahod pa so postali izrazitejši, vključno z grško-bizantinskimi vplivi, kar dokazuje poroka Otona II. s Teofano leta 972, in arabskimi vplivi, predvsem prek muslimanske Španije. Stiki z grofijo Barcelono so bili še posebej pomembni: učenjaki so se zgrinjali na dvor Borrella II. (vključno z mladim Gerbertom od leta 967 do 970), v Ripoll ali v Vic. Prisotni so bili tudi judovski vplivi, z vidnimi osebnostmi, kot je rabin Geršom, znan kot Meor haGola (Luč izgnanstva), ki je poučeval v Mainzu in Metzu, čigar vpliv je utrl pot osebnostim, kot je Raši.

Dialektika Logica vetus (sestavljena iz prevodov Aristotela, dela Boecija in Porfirija ter Cicerove Topike) je ostala osnova dialektične vzgoje; Gerbert, bodoči papež Silvester II. je poznal te knjigeRicher, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103) : Necnon et quatuor de topicis differentiis libros, de sillogismis cathegoricis duos, diffinitionumque librum unum, divisionum aeque unum, utiliter legit et expressit. in je bil znan po svojem obvladovanju dialektike med sporom v Raveni proti Otriku leta 980Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 55-65 in v svoji razpravi De rationalis et ratione uti (O racionalnem in uporabi razuma), nastali leta 997 in posvečeni cesarju Otonu III..Disquisitio De Scriptis Gerberti, Postmodum Sylvestri II, col. 159-168 Abbo iz Fleuryja je napisal komentarje na ta dela v dveh razpravah.Michel Lemoine, article « Abbon de Fleury » of Claude Gauvard, Alain de Libera, Michel Zink, Dictionnaire du Moyen Âge, Paris, p. 1, Ces traités ont été publiés récemment : éd. A. van de Vyver, Abbonis Floriacensis opera inedita, I, Bruges, 1966 ; éd. Franz Schupp, De syllogismis hypotheticis, Leyde/New York/Cologne, 1997.

Fulbert je bil seznanjen z Abbovimi in še posebej Gerbertovimi deli: rokopis 100 mestne knjižnice v Chartresu, florilegij dialektičnih del iz Fulbertovega časa in verjetno iz njegove zbirke, vključuje Porfirijev Introduction, Aristotelove Categories, Fulbertovo lastno Razlikovanje med retoriko in dialektiko, Cicerove Topics, Aristotelovo Peri Hermeneia, tri Boetijeve komentarje in Gerbertovo delo De Ratione iz leta 997. Mojster iz Chartresa je nadalje razvil dialektično učenje, ki ga je vse bolj obvladal v začetku 11. stoletja, prav tako kot opat Majolus iz Clunyja.

Znanost link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f8/Byrthferth_enchiridion.jpg/220px-Byrthferth_enchiridion.jpg|sličica| Diagram otonske dobe, diagram Byrthfertha: skrivnosti vesolja Naraščajoče zanimanje za discipline kvadrivija (aritmetika, geometrija, glasba in astronomija) se je preneslo v učenja vodilnih učenjakov svojega časa, kot je Abbo iz Fleuryja, ki je napisal številne razprave o izračunu computus, astronomskih temah, kot so kot trajektorije sonca, lune in planetov, Patrologia Latina, vol. 139, (Vita Abbonis), III, col. 390 : Denique quosdam dialecticorum nodos syllogismorum enucleatissime enodavit, compotique varias et delectabiles, saecularium in morem tabularum, texuit calculationes. De solis quoque ac lunae seu planetarum cursu, a se editas disputationes scripto posterorum mandavit notitiae. in katalog zvezd.Patrologia Latina, Abbo of Fleury, vol. 139, col. 569-572

Prihodnji papež Silvester II. je uvedel uporabo armilarne sfere za astronomsko preučevanje gibanja Zemlje, planetov in ozvezdij,Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103), III, 49-50 (col. 103) : 49.Qui labor et in mathematicis impensus sit. Inde etiam musicam, multo ante Galliis ignotam, notissimam effecit. Cujus genera in monocordo disponens, eorum consonantias sive simphonias in tonis ac semitoniis, ditonis quoque ac diesibus distinguens, tonosque in sonis rationabiliter distribuens, in plenissimam notitiam redegit. / 50. Sperae solidae compositio. Ratio vero astronomiae quanto sudore collecta sit, dicere inutile non est, ut est tanti viri sagacitas advertatur, et artis efficacia lector commodissime capiatur. Quae cum pene intellectibilis sit, tamen non sine admiratione quibusdam instrumentis ad cognitionem adduxit. Inprimis enim mundi speram ex solido ac rotundo ligno argumentatus, minoris similitudine, majorem expressit. Quam cum duobus polis in orizonte obliquaret, signa septemtrionalia polo erectiori dedit, australia vero dejectiori adhibuit. Cujus positionem eo circulo rexit, qui a Graecis orizon, a Latinis limitans sive determinans appellatur, eo quod in eo signa quae videntur ab his quae non videntur distinguat ac limitet. Qua in orizonte sic collocata, ut et ortum et occasum signorum utiliter ac probabiliter demonstraret, rerum naturas dispositis insinuavit, instituitque in signorum comprehensione. Nam tempore nocturno ardentibus stellis operam dabat; agebatque ut eas in mundi regionibus diversis obliquatas, tam in ortu quam in occasu notarent uporabo monokorda za glasbeno preučevanje,Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103), III, 52-53 (col. 104-105) in konstrukcijo abaka za aritmetične študije.Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 54 (col. 105) : 54. Confectio abaci. In geometria vero non minor in docendo labor expensus est. Cujus introductioni, abacum id est tabulam dimensionibus aptam opere scutarii effecit. Cujus longitudini, in 27 partibus diductae, novem numero notas omnem numerum significantes disposuit. Ad quarum etiam similitudinem, mille corneos effecit caracteres, qui per 27 abaci partes mutuati, cujusque numeri multiplicationem sive divisionem designarent; tanto compendio numerorum multitudinem dividentes vel multiplicantes, ut prae nimia numerositate potius intelligi quam verbis valerent ostendi. Quorum scientiam qui ad plenum scire desiderat, legat ejus librum quem scribit ad C. grammaticus; ibi enim haec satis habundanterque tractata inveniet.

Fulbert je prevzel Gerbertov abak in svoje učence poučeval geometrijo. V svojih pesmih o zodiaku se je skliceval na astrolab in je bil prvi, ki je dokazljivo uporabil arabske številke. Vendar pa je bil napredek Gerberta in Fulberta relativno izoliran: širjenje v desetičnem sistemu v pozicijskem zapisu na Zahodu je čakalo na Fibonaccijevo delo Liber abaci (1202, revidirano 1228) in prevode Al Hvarizmija Gerarda iz Cremone v 12. stoletju.

Herman iz Reichenaua, iz Reichenauske šole, je bil znan po svojih razpravah o astrolabu, abaku in glasbi.Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p. 70

Umetnost