Minka (japonsko: 民家, dobesedno »hiša za ljudi«) so ljudske hiše, zgrajene v enem od več tradicionalnih japonskih gradbenih slogih. V kontekstu štirih delitev družbe so bile hiše minka bivališča kmetov, obrtnikov in trgovcev (tj. treh nesamurajskih kast). Ta konotacija v sodobnem japonskem jeziku ne obstaja več in vsako tradicionalno prebivališče v japonskem slogu primerne starosti bi lahko imenovali minka.
Minka so značilne po osnovni konstrukciji, strešni konstrukciji in obliki strehe. Razvijala se je skozi zgodovino z značilnimi slogi, ki so se pojavili v obdobju Edo.
Tipi
Izraz minka dobesedno pomeni hiša ljudi. Zajema hiše, v katerih so bivali številni ljudje, od kmetov do vaških glavarjev, trgovcev in samurajev na nižji ravni.Nishi & Hozumi (1996), p82
Minka so na voljo v številnih slogih in velikostih, predvsem zaradi različnih geografskih in podnebnih razmer ter življenjskega sloga prebivalcev. Na splošno spadajo v eno od štirih klasifikacij: kmečke hiše nōka (農家), mestne hiše mačija (町屋), ribiška bivališča gjoka (漁家) in gorska bivališča sanka (山家).
Za razliko od drugih oblik japonske arhitekture (kot so tiste v slogu sukija-zukuri (数寄屋)), je za slog minka najpomembnejša struktura in ne tloris.Itoh (1979), p44 Minka so razdeljene s primarnimi stebri, ki tvorijo osnovno ogrodje in nosijo konstrukcijsko obremenitev objekta; sekundarni stebri so urejeni tako, da ustrezajo funkcionalni ureditvi tlorisa.Itoh (1979), p43
Kljub veliki raznolikosti obstaja osem osnovnih oblik: Obrnjeni U je sestavljen iz dveh navpičnih stebrov, pritrjenih na vrhu z vodoravnim nosilcem; te enote je mogoče nato povezati s stranskimi nosilci. Nosilec je mogoče pritrditi na vrh droga tako, da se nasloni nanj ali prek spoja z utorom in čepom. Slednjo metodo pogosto najdemo v hiši minka na otoku Šikoku. Lestev ima stebričke in tramove, povezane z večjimi tramovi, vključno s tramovi, ki so bližje nivoju temeljev. Ta oblika strukture izvira iz mestnih hiš iz obdobja Edo. Sistem omogoča neenakomerno razporeditev prostorov in s tem omogoča fleksibilnost načrtovanja. Pri dežniškem slogu štirje žarki sevajo iz osrednjega stebra. Ti stebri sedijo v središču kvadrata in ne v vogalih. Hišo te vrste pogosto najdemo v prefekturi Šiga.Itoh (1979), p45 Križ ima dva pravokotna trama s stebričkoma na sredini stranic. Pogosto se uporablja za zelo majhne minke, ki nimajo drugih stebričkov v prostoru, ali za velike minke v prostoru s tlemi iz zemlje. Slog najpogosteje najdemo v prefekturah Šiga in Fukui. Vzporedna križanja najdemo v prefekturi Šizuoka in pokrivajo območje 5 krat 10 metrov. Ta sistem podvoji 'križno' strukturo z dvema križema in osmimi stebrički. Struktura škatle povezuje štiri ali več enot stebrov in tramov, da ustvari škatlasto strukturo. Zasnovan je bil v obdobju Edo in ga je mogoče najti v prefekturah Tojama in Išikava.Itoh (1979), p46 Medsebojno povezano škatlo je mogoče najti v Kjotu in Osaki. Dvigajoči tramovi je oblika, ki omogoča boljši izkoristek druge etaže. Uporablja tramove, ki se dvigajo od stebrov do sekundarnega grebena, ki je pod tistim, ki ga tvorijo špirovci.Itoh (1979), p47 Kmečke hiše s slamnato streho, ki temeljijo na strukturi dvigajočih tramov, lahko nadalje razvrstimo v štiri glavne tipe. Jodžiro-gumi in vagoja (和小屋) sta redka. Slednji od teh, vagoja, je priljubljen za mačija hiše. Precej pogostejši sta tipa sasu (扠首) (znan tudi kot gasšou (合掌)) in odači.Itoh (1979), p81
Slog odači ima špirovce, prečke in kratke navpične stebre za podporo grebena. Zgodovinsko gledano bi ti stebri segali do tal, kar bi imelo za posledico vrsto stebrov, ki segajo po sredini hiše in jo delijo. Čeprav jih je bilo mogoče namestiti v tloris glavne hiše, so bili nepraktični v vhodnem prostoru z zemeljskimi tlemi, zato so jih izpustili in namesto njih uporabili posebno strukturo tramov.Itoh (1979), p110 Ta slog je bil v široki uporabi do obdobja Edo, ko je prišlo do premika v slog sasu (čeprav sta se oba tipa uporabljala že od zgodovinskih časov).
Slog sasu je enostavnejša trikotna oblika s parom špirovcev, združenih na vrhu, ki podpirajo grebenski drog. Konci teh špirovcev so bili nabrušeni, da so se prilegali luknjam na obeh koncih prečnega nosilca. Ker se ta sistem ne opira na osrednje stebre, pušča bolj neoviran tloris kot slog odači.
Oblikovanje in tloris
Obstajala sta dva glavna načina za določitev tlorisa hiše minka. Metoda kjoma (京間) uporablja standardno velikost tatamija (畳), medtem ko metoda inakama (田舎間) temelji na razmiku stebrov.Engel (1980), p78-81
Metoda kjoma dobro deluje pri minki brez osrednjih stebrov, saj lahko podloge in drsne predelne stene (fusuma (襖) in šōdži (障子)) temeljijo na standardni velikosti. Uporabljali so jo predvsem v hišah na zahodu Japonske.Itoh (1979), p112 Metoda ima svoje pomanjkljivosti, če se uporablja s stebri, ker lahko spremembe v širini stebrov otežijo predhodno izdelavo drsnih predelnih sten.
Metoda inakama temelji na razdalji med središčem enega stebra in središčem stebra, ki meji nanj, uporabljala pa se je predvsem na vzhodni strani Japonske.
Celotna konstrukcija
Hie minka se na splošno obravnavajo kot zgodovinske znamenitosti, mnoge pa so občine ali nacionalna vlada določile za ohranitev. Ogromna regionalna različica minka hiš se je ohranila tudi v muzejih na prostem, kot je Nihon Minka-en v Kavasakiju, kjer so razstavljeni primerki iz vse Japonske. Minka so bile uporabljene tudi kot hoteli in restavracije, ki jih je treba ohraniti.
Posebej velja omeniti gasšō-zukuri (合掌造り, dobesedno slog »sklenjenih rok«), ki je ohranjen v dveh vaseh v osrednji Japonski - Širakava v prefekturi Gifu in Gokajama v prefekturi Tojama - ki sta bili skupaj označeni za območje svetovne dediščine. UNESCO.
Leta 1997 je bilo ustanovljeno Japonsko združenje za ponovno uporabo in recikliranje minka hiš (JMRA), da bi promoviralo prednosti in ohranitev. Eno hišo, ki je pripadala družini Jonezu, je pridobila JMRA in jo podarila kraljevemu botaničnemu vrtu Kew Gardens v Londonu kot del japonskega festivala 2001. Lesena konstrukcija je bila razstavljena, odpremljena in ponovno sestavljena v Kew z novimi stenami in slamnato streho.
Sklici
Reference
Japan Live. (2020). Komika. 2nd ed.
Literatura Suzuki Mitsuru (1985). "Minka." Kodansha Encyclopedia of Japan. Tokyo: Kodansha Ltd. Taro Sakamoto, et al. (1964). Fuzoku jiten (A Dictionary of Popular Culture). Tokyo: KK Tokyodō
Zunanje povezave The Herbert Offen Research Collection of the Phillips Library at the Peabody Essex Museum Definition of Minka at JAANUS
Kategorija:Japonska arhitektura Kategorija:Lesene konstrukcije Kategorija:Ljudska arhitektura Kategorija:Kraji svetovne dediščine na Japonskem