Novgorodska republika (rusko Новгородская республика, Novgorodskaja respublika, starovzhodnoslovansko Новгородскаѧ землѧ, Novgorodskaę zemlę, latinsko NovogardiaIntroduction into the Latin epigraphy (Введение в латинскую эпиграфику) .) ali Novgorodska Rusija (rusko Новгородская Русь, Novgorodskaya Rus') je bila srednjeveška država, ki je obstajala od 12. do 15. stoletja in se raztezala od Finskega zaliva na zahodu do severnega Urala na vzhodu, vključno z mestom Novgorod in pokrajinami okoli Ladoškega jezera v sedanji Rusiji. Državljani so svoje mesto-državo imenovali »Njegovo veličanstvo, gospod Veliki Novgorod« (Gosudar Gospodin Veliki Novgorod) ali pogosteje »Gospod Veliki Novgorod« (Gospodin Veliki Novgorod). Republika je uspevala kot najvzhodnejša trgovska postojanka Hanzeatske lige, njeni prebivalci, Slovani, Balti in Finci, pa so bili pod velikim vplivom kulture Vikingov-Varjagov in Bizantincev.
Zgodovina Novgorod je bil naseljen z različnimi slovanskimi, finskimi in baltskimi plemeni, ki so se med seboj stalno vojskovala za prevlado. V začetku 9. stoletja so se ta plemena združila in se poskušala s pogajanji pobotati.Sixsmith, Martin. "Chapter 1." Russia: A 1,000 Year Chronicle of the Wild East. New York, NY: Overlook Pr., 2012 Novgorodska prva kronika, zbirka zapisov, ki prikazujejo zgodovino Novgoroda od leta 1016 do 1471, navaja, da so ta plemena želela »najti kneza, ki bi jim lahko vladal in sodil po zakonu«.Primary Chronicle. Novgorodska Rusija in njeni prebivalci so bili pod velikim vplivom Vikingov in vikinške kulture.
Novgorodska republika thumb|left|200px|Srednjeveško obzidje novgorodskega Kremlja iz 15. stoletja; stolp Tokui (levi) je iz 17. stoletja, ime pa je šbedskega porekla
V poznem 11. stoletju se je moč Novgoroda dovolj okrepila, da je začel uveljavljati svoja pravila in zavračati politično odvisnost od Kijeva.
Med Rusi so ravno Novgorodci prvi dosegli območja med Arktičnim oceanom in Oneškim jezerom. Natančnega poročila o tem, kdaj so prišli do rek, ki tečejo proti Arktiki, ni, kronike pa omenjajo, da je ena od odprav dosegla reko Pečoro najkasneje leta 1032. Trgovanje s plemeni iz Jugre se je začelo že leta 1096.
Kronike navajajo tudi to, da so Novgorodci plačevali davek kijevskim knezom do leta 1113. Nekaj časa po tem se je zdelo, da je uprava kneževine dozorela. Novgorodski tisjačniki in posadniki so imenovali mestne bojarje in pobirali davke za upravo na ozemljih, ki so jih posedovali. Listina iz 1130. let omenja 30 upravnih mest na novgorodskem ozemlju, kjer so redno pobirali davke in jih desetino pošiljali novgorodskemu škofu. V 12. stoletju je Novgorod uporabljal trgovsko pot Baltik-Volga-Kaspijsko jezero ne samo za trgovanje, ampak tudi za dovažanje hrane iz rodovitnega porečja Oke.
Rostov-Suzdal je obsegal ozemlje pomembnega porečja Oke in dežele ob vitalni reki Šeksni, pritoku v severnem toku Volge. Kdor je nadziral to reko, je lahko blokiral oskrbo s hrano, kar bi povzročilo lakoto v Novgorodu. Novgorod je morda ravno zaradi teh strahov leta 1134 neuspešno napadel Suzdal. Leta 1149 je poskusil znova in uspel. Mogoče je tudi, da je Novgorod v želji, da bi pomiril Suzdal, sprejel nekatere Suzdalce za vladarje Novgoroda. Suzdal je kljub temu še dvakrat blokiral trgovanje z Novgorodom in prestregel novgorodske davke.
Leta 1136 so Novgorodci odpustili kneza Vsevoloda Mstislaviča in v naslednjem stoletju in pol vabil in odpuščali številne kneze. Povabila ali odpuščanja so pogosto temeljila na tem, kdo je v tistem času vladal v Kijevski Rusiji, in ne na neodvisnem razmišljanju Novgoroda.Michael C. Paul. "Was the Prince of Novgorod a 'Third-rate bureaucrat' after 1136?" Jahrbücher für Geschichte Osteuropas 56, No. 1 (pomlad 2008): 72–113.
Mesto Pskov, sprva del Novgorodske republike, je imelo dejansko neodvisnost že v 13. stoletju, potem ko je odprlo trgovsko postajo za trgovce Hanzeatske lige. Več knezov, kot sta bila Vsevolod Mstislavič (pred 1117–1138) in Dovmont (okoli 1240–1299), je vladalo v Pskovu brez upoštevanja ali posvetovanja s knezom ali drugimi uradniki v Novgorodu. Neodvisnost Pskovske republike je bila priznana z Bolotovskim sporazumom leta 1348. Novgorodski nadškof je kljub temu še naprej vodil cerkev v Pskovu in je do leta 1589 obdržal naziv "nadškof Velikega Novgoroda in Pskova". Republika je bila v 14. in 15. stoletju predmet političnega rivalstva med Poljsko in Litvo na eni strani ter Veliko moskovsko kneževino na drugi.
V 12.–15. stoletju se je Novgorodska republika razširila proti vzhodu in severovzhodu. Novgorodci so raziskovali območja okoli Oneškega jezera ob Severni Dvini in obale Belega morja. V začetku 14. stoletja so raziskovali Arktični ocean, Barentsovo morje, Karsko morje in zahodno sibirsko reko Ob. Dežele severno od Novgoroda, ki so bile med drugim bogate s krznom, morsko favno in soljo, so imele velik gospodarski pomen za Novgorodce, ki so se v poznem 14. stoletju vojskovali v dolgem nizu vojn z Moskvo, da bi obdržali te dežele. Njihova izguba bi za mesto in njegove prebivalce pomenila gospodarski in kulturni propad. Pravzaprav je ravno končni poraz v teh vojnah povzročil propad Novgorodske republike.
Padec republike Tver, Velika moskovska kneževina in Litva so se od 14. stoletja borile za nadzor nad Novgorodom in njegovim ogromnim bogastvom. Ko je Mihail Jaroslavič postal veliki knez Vladimirja, je v Novgorod poslal svoje guvernerje. Niz nesoglasij z Mihailom Tverskim je med vladavino velikega moskovskega kneza Jurija Daniloviča spodbudil Novgorod k tesnejšim vezem z Moskvo. Ker je Tverska kneževina mejila na Novgorodsko in bila bliže kot Moskva, so se v Novgorodu bali, da jih bodo tverski knezi priključili k svoji kneževini. Moskva je bila za Novgorodce sprejemljiva, ker bi jim lahko pomagala v vojni s Tverom, in bila hkrati dovolj daleč, da se ne bi mogla vmešavati v njihove notranje zadeve.
Ko se je Moskovska kneževina okrepila, je za Novgorod postala resne grožnja. Ivan Kalita, Simeon Ponosni in drugi moskovski vladarji so si prizadevali omejiti neodvisnost Novgoroda. Leta 1397 je prišlo do kritičnega spopada med Moskovsko kneževino in Novgorodom, ko je Moskva priključila ozemlje ob Severni Dvini, ki je bilo ključnega pomena za blaginjo Novgoroda. Od tam je namreč prihajala večina krzna.Martin. Treasure of the Land of Darkness.Paul. Secular Power and the Archbishops of Novgorod Before the Muscovite Conquest. str. 258–259. Odvzeto ozemlje je bilo naslednje leto vrnjeno Novgorodu.
V strahu pred Moskvo je Novgorod iskal zavezništvo s Poljsko in Litvo. Večina novgorodskih bojarjev je želela ohraniti neodvisnost republike, saj bi po osvojitvi Novgoroda njihovo bogastvo odteklo k moskovskemu velikemu knezu in njegovim bojarjem, oni sami pa bi propadli. Večina bojarjev ni bila dovolj bogata za financiranje vojne.Richard Pipes, Russia Under the Old Regime. str. 80. Po izročilu je bila Marfa Boreckaja, žena posadnika Izaka Boreckega, glavna zagovornica zavezništva s Poljsko in Litvo za rešitev Novgorodske republike. Po izročilu je Boreckaja povabila litovskega kneza Mihaila Olelkoviča in ga prosila, naj postane njen mož in vladar Novgoroda. Sklenila je tudi zavezništvo s poljskim kraljem in velikim litovskim knezom Kazimirjem. Možnost spremembe oblasti v korist Poljske in Litve je med preprostim prebivalstvom povzročila velik nemir. Janet Martin in Gail Lenhoff sta pred kratkim trdili, da je bila Boreckaja grešni kozel, na katerega je želel svojo krivdo prevaliti nadškof Feofil (vladal 1470–1480). Škof je namreč prekršil pogoje Jaželbiškega mirovnega sporazuma, ki je Novgorodu prepovedoval izvajanje zunanje politika brez odobritve velikega kneza.Gail Lenhoff, Janet Martin. "Marfa Boretskaia, Posadnitsa of Novgorod: A Reconsideration of Her Legend and Her Life". Slavic Review 59, no. 2 (2000): 343–368.
Vloga Boreckaje je verjetno pretirana, Novgorod pa se je resnično poskušal obrniti na poljskega kralja. Osnutek sporazuma, domnevno najden med plenom po bitki pri reki Šelon, so sestavili Kazimir in Novgorodci.Paul. Secular Power and the Archbishops of Novgorod. str. 262.
thumb|Ilustrirana kronika Ivana Groznega: Odstranjevanje zvona novgorodskega veča
Moskovske oblasti so v vedenju Novgoroda videle zavračanje Jaželbiškega sporazuma in mu napovedale vojno. Moskovska vojska je odločilno zmagala v bitki pri reki Šelon julija 1471, kar je močno omejilo svobodo delovanja Novgoroda. Mesto je naslednjih sedem let ohranilo formalno neodvisnost, potem pa je knez Ivan III. poslal nadenj vojsko, da ga zavzame. Vojska je ukinila veče (mestni svet) in odstranila njegov zvon, starodavni simbol participativnega upravljanja, civilne družbe in zakonskih pravic. Uničila je knjižnico in mestne arhive, s čimer se je neodvisnost Novgoroda končala.Sixsmith, Martin. "Chapter 3." Russia: A 1,000 Year Chronicle of the Wild East. New York, NY: Overlook Pr., 2012. 41. Print. Ivan III. je po prevzemu oblasti zasegel 81,7 % novgorodskega ozemlja. Polovico je obdržal zase, polobvico pa je razdelil svojim zaveznikom.Richard Pipes. Russia Under the Old Regime. str. 93. Novgorodska kronika, ki je bila pred padcem Novgoroda kritična do Ivana III., je po padcu dejanje opravičevala z domnevno spreobrnitvijo Novgorodcev v katoliško vero:Sixsmith, Martin. "Chapter 3." Russia: A 1,000 Year Chronicle of the Wild East. New York, NY: Overlook Pr., 2012. 40. Print.
Tako je veliki knez Ivan z vso svojo vojsko napredoval proti svoji oblasti Novgorod zaradi uporniškega duha ljudi, njihovega ponosa in spreobrnitve v latinstvo. Z veliko in premočno silo je zasedel celotno ozemlje Novgoroda, od meje do meje, in povsod zadal grozljivo moč svojega ognja in meča.
Vlada Mestna država Novgorod je razvila postopke upravljanja, ki so bili po demokratičnosti daleč pred ostalo Evropo,Sixsmith, Martin. "Chapter 3." Russia: A 1,000 Year Chronicle of the Wild East. New York, NY: Overlook Pr., 2012. 19. Print. in imeli nekaj značilnosti skandinavskih kmečkih republik. Ljudstvo je imelo pravico voliti mestne uradnike in celo izvoliti in razrešiti kneza. V novgorodskih kronikah je omenjen mestni svet (veče), ki je sprejemal odločitve in v katerem so bili predstavniki vseh družbenih slojev, od posadnikov do najnižjega razreda, tako imenovanih »črnih ljudi«.Sixsmith, Martin. "Chapter 3." Russia: A 1,000 Year Chronicle of the Wild East. New York, NY: Overlook Pr., 2012. 20. Print. Natančna organizacija Novgorodske republike ni znana, čeprav so zgodovinske zgodbe ustvarile podobo visoko institucionalizirane mreže javnih zborov in vlade posadnikov (županov), tisočnikov, prvotno vodij mestne milice, pozneje pa sodnih in trgovinskih uradnikov, članov plemiških družin in novgorodskih nadškofov.
Žiga Herberstein, veleposlanik pri moskovskem velikem knezu Vasiliju III. Ivanoviču, je v svojih Moskovskih zapiskih, napisanih vsaj pol stoletja po padcu Novgoroda, Novgorod imenoval republika.
V sovjetskem obdobju Rusije so politični sistem Novgoroda pogosto opisovali kot »fevdalno republiko« in jo umeščali v marksistično zgodovinopisno periodizacijo (suženjstvo – fevdalizem – kapitalizem – socializem – komunizem).Karl Marx, Friedrich Engels, The Communist Manifesto.Igor Froianov. Kievskaia Rus; ocherki sotsialʼno-ekonomicheskoĭ istorii. Leningrad: Leningrad State University, 1974. Številni sodobni znanstveniki se sprašujejo, ali je Rusija sploh kdaj imela fevdalni politični sistem, ki je bil vzporeden s srednjeveškim zahodnim sistemom.
Nadškof Nekateri poznavalci trdijo, da je bil novgorodski nadškof vodja izvršilne veje oblasti, čeprav je težko natančno določiti pristojnost različnih uradnikov. Možno je, da je obstajal »gospodarski svet«, ki ga je vodil nadškof in se je sestajal v nadškofijski palači in približno po letu 1433 v Fasetirani palači.V.O. Kliuchevskii. Boiarskaia Duma drevnei Rus; Dobrye liudi Drevnei Rus. Moskva: Ladomir1994). str. 172–206.George Vernadsky. Kievan Rus. New Haven: Yale University Press, 1948. str. 98, 197–201.