Evropska unija (EU) je politična in gospodarska unija 27 držav članic, ki so podpisnice ustanovnih pogodb unije in imajo s tem privilegije in obveznosti članstva. S pogodbami so se dogovorile, da bodo prek institucij Evropske unije delile svojo suverenost v nekaterih, vendar ne vseh, vidikih vladanja. Vlade držav se morajo v Svetu soglasno dogovoriti, da bo unija sprejela nekatere politike; pri politikah kjer soglasnost ni potrebna pa se kolektivne odločitve sprejemajo z glasovanjem s kvalificirano večino. Zaradi teh obveznosti in delitve suverenosti znotraj EU (včasih imenovane nadnacionalna unija) je EU edinstvena med mednarodnimi organizacijami, saj je vzpostavila lasten pravni red, ki je na podlagi določb ustanovnih pogodb pravno zavezujoč in nadrejen vsem državam članicam (po temeljni sodbi Sodišča Evropskih skupnosti leta 1964). Temeljno načelo Unije je načelo subsidiarnosti, kar pomeni, da se odločitve sprejemajo kolektivno, če in samo če jih ni mogoče sprejeti individualno.
Druga pomembna in edinstvena značilnost članstva so komisarji Evropske komisije, ki jih imenujejo vlade vseh držav članic, vendar ne predstavljajo svoje države članice, temveč delujejo skupaj v interesu vseh držav članic.
V petdesetih letih dvajsetega stoletja je šest osrednjih držav (Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija) ustanovilo predhodnico EU - Evropske skupnosti. Preostale države so pristopile v naslednjih širitvah. Za pristop mora država izpolnjevati gospodarske in politične zahteve, znane kot københavnska merila, ki od kandidatke zahtevajo demokratično vlado in svobodno tržno gospodarstvo, ustrezne svoboščine in institucije ter spoštovanje načel pravne države. Širitev Unije je odvisna tudi od soglasja vseh obstoječih članic in sprejetja obstoječega pravnega reda EU, znanega kot acquis communautaire, s strani kandidatke.
Združeno kraljestvo, ki je pristopilo leta 1973, je 31. januarja 2020 prenehalo biti država članica EU. Nobena druga država članica še ni izstopila iz EU in nobena ni bila suspendirana, čeprav so nekatera odvisna ozemlja ali polavtonomna območja izstopila.
Seznam +ImePridružitevPopulacijaPovršina (km²)BDP(US$ M)BDP (PPP)na preb.at purchasing power parity, per capita, in international dollars (rounded)ValutaGiniHDIMEPJezikiAvstrija199555.406 evro19nemščinaBelgija1957Ustanoviteljica50.114 evro21nizozemščinafrancoščinanemščinaBolgarija200723.741lev17bolgarščinaHrvaška201327.681kuna12hrvaščinaCiperDe facto (čeprav ne de jure) ne vključuje sporni teritorij Turški Ciper in ločilno območje ZN. Glej: Ciperski spor.200439.079 evro6grščinaturščinaTurščina ni uradni jezik Evropske unije.Češka200440.293krona21češčinaDanskaNe vključuje avtonomnih regij Grenlandije, ki je leta 1985 zapustila takratno EGS, in Ferskih otokov.197357.781krone14danščinaEstonija200437.033 evro7estonščinaFinskaVključuje Åland, avtonomno regijo na Finskem.199549.334 evro14finščinašvedščinaFrancijaVključuje čezmorske regije Francosko Gvajano, Gvadelup, Martinik, Mayotte, Reunion, Sveti Bartolomej, Svete Peter in Mihael ter čezmorsko skupnost Sveti Martin. Izključuje čezmorske skupnosti Francosko Polinezijo ter Wallis in Futuno, posebno skupnost Novo Kaledonijo, Clippertonov otok ter francoska južna in antarktična ozemlja.1957Ustanoviteljica45.454 evro79francoščinaNemčija19571957Ustanoviteljica3. oktobra 1990 so države nekdanje Nemške demokratične republike pristopile k Zvezni republiki Nemčiji in tako samodejno postale del EU.53.571 evro96nemščinaGrčija198129.045 evro21grščinaMadžarska200432.434forint21madžarščinaIrska197389.383 evro13angleščinairščinaItalija1957Ustanoviteljica40.065 evro76italijanščinaLatvija200430.579 evro8latvijščinaLitva200438.605 evro11litovščinaLuksemburg1957Ustanoviteljica112.875 evro6francoščinanemščinaluksemburščinaLuksemburščina ni uradni jezik Evropske unije.Malta200443.086 evro6malteščinaangleščinaNizozemskaNe vključuje treh posebnih nizozemskih občin (Bonaire, Sveti Evstahij in Saba). Izključene so tudi tri druge države, ki sestavljajo Kraljevino Nizozemsko (Aruba, Curaçao in Sveti Martin).1957Ustanoviteljica57.101 evro29nizozemščinafrizijščinaFrizijščina ni uradni jezik Evropske unije.Poljska200433.739zloti52poljščinaPortugalskaVključuje avtonomni regiji Azori in Madeira.198633.131 evro21portugalščinaMirandščina je uradno priznan manjšinski jezik. Zakon določa njegovo promocijo in dovoljuje njegovo uporabo za lokalne zadeve v občini Miranda do Douro. Ni uradni jezik Evropske unije.Romunija200730.141leu33romunščinaSlovaška200432.184 evro14slovaščinaSlovenija200438.506 evro8slovenščinaŠpanijaVključuje avtonomno skupnost Kanarski otoki, avtonomni mesti Ceuta in Melilla ter ozemlja, ki sestavljajo plazas de soberanía.198638.143 evro59španščinagalščinakatalonščinaokcitanščinabaskovščinaŠvedska199552.477krona21švedščinaSkupaj/Povprečje35.083 style="text-align:left" (pov.) (pov.) 705 style="text-align:left"
Oddaljene regije Obstajajo številna čezmorska ozemlja držav članic, ki so pravno gledano del EU, vendar zanje veljajo določene izjeme zaradi njihove oddaljenosti; glej Združenje čezmorskih držav in ozemelj. V teh »najbolj oddaljenih regijah« se delno uporablja zakonodaja EU in v nekaterih primerih so zunaj schengenskega območja ali območja DDV EU, vendar so pravno gledano znotraj EU.Regional policy & outermost regions , European Commission Vse uporabljajo evro kot svojo valuto. TeritorijDržava članicaLokacijaPovršina km2PopulacijaBDP na prebivalca (EU=100)EU območje DDVSchengensko območjeAzoriPortugalskaAtlantski ocean2333237.90066,7Kansarski otokiŠpanijaAtlantski ocean74471.715.70093,7Francoska GvajanaFrancijaJužna Amerika84.000161.10050,5GvadelupFrancijaKaribi1710425.70050,5MadeiraPortugalskaAtlantski ocean795244.80094,9Sveti MartinFrancijaKaribi5225.00061,9MartinikFrancijaKaribi1080383.30075,6MayotteFrancijaIndijski ocean374212.645ReunionFrancijaIndijski ocean2512837.86861,6
Okrajšave Okrajšave se uporabljajo kot skrajšani način razvrščanja držav po datumu pristopa.
EU15 vključuje petnajst držav, ki so k Evropski uniji pristopile od 1. januarja 1995 do 1. maja 2004. EU-15 sestavljajo Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. EU19 vključuje države EU15 ter srednjeevropske države članice OECD: Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško. EU11 se uporablja za srednje-, vzhodnoevropske in baltske države članice, ki so se pridružile leta 2004, 2007 in 2013: leta 2004 Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija; leta 2007 Bolgarija in Romunija; leta 2013 pa Hrvaška. EU27 pomeni vse države članice. V tem pomenu se je prvotno uporabljal od leta 2007 do pristopa Hrvaške leta 2013, med pogajanji o brexitu od leta 2017 do izstopa Združenega kraljestva 31. januarja 2020 pa je pomenil vse članice razen Združenega kraljestva. EU28 pomeni vse države članice od pristopa Hrvaške leta 2013 do izstopa Združenega kraljestva leta 2020.
Poleg tega se za države, ki imajo omejen dostop do trga dela EU, uporabljajo tudi druge okrajšave.
A8 je osem od desetih držav, ki so se EU pridružile leta 2004: Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija. A2 sta državi, ki sta se EU pridružili leta 2007, Bolgarija in Romunija.
Spremembe v članstvu
Širitev
sličica|Države članice Evropske unije (temno modra barva) (od leta 1993 do danes). Pred letom 1993 se je EU imenovala Evropske skupnosti (svetlo modra barva). Animirano po vrstnem redu pristopa in izstopa. V skladu s københavnskimi merili je članstvo v Evropski uniji odprto za vse evropske države, ki so stabilne, prosto tržne liberalne demokracije in spoštujejo pravno varstvo in človekove pravice. Poleg tega mora biti pripravljena sprejeti vse obveznosti, ki izhajajo iz članstva, na primer sprejeti vso predhodno dogovorjeno zakonodajo (170.000 strani pravnega reda Skupnosti) in preiti na evro. Za vstop države v Evropsko unijo je potrebna predhodna odobritev vseh sedanjih držav članic. Poleg širitve z dodajanjem novih držav se lahko EU širi tudi s tesnejšim povezovanjem ozemelj držav članic, ki so zunaj EU (glej npr. razpustitev Nizozemskih Antilov), ali z ozemljem države članice, ki se je prej odcepila in se ji nato ponovno pridružila (glej izstop spodaj).
Izključitev
Določbe o izključitvi države članice ni, vendar pa člen 7 PEU predvideva začasni odvzem nekaterih pravic. Člen 7, predstavljen v amsterdamski pogodbi določa, da če članica vztrajno krši temeljna načela EU (svoboda, demokracija, človekove pravice itd., opisana v členu 2 PEU), lahko Evropski svet glasuje o začasnem odvzemu vseh pravic članstva, kot sta glasovanje in zastopanje. Za ugotovitev kršitve je potrebno soglasje (brez zadevne države), za sankcije pa le kvalificirana večina.Suspension clause , Europa glossary. Retrieved 22 December 2017
Zadevno državo še vedno zavezujejo pogodbe o obveznostih, Evropski svet pa lahko z večino spremeni ali odpravi te sankcije. Pogodba iz Nice vključuje preventivni mehanizem, s katerim lahko Evropski svet z večino ugotovi morebitno kršitev in državi priporoči, naj jo odpravi, preden se proti njej sprejme zgoraj opisani ukrep. Vendar pogodbe ne predvidevajo mehanizma za dokončno izključitev države članice.Athanassiou, Phoebus (December 2009) Withdrawal and Expulsion from the EU and EMU, Some Reflections (PDF), European Central Bank. Retrieved 8 September 2011
Izstop
Pred Lizbonsko pogodbo v nobeni od pogodb Evropske unije ni bilo določbe ali postopka za izstop države članice iz Evropske unije ali njenih predhodnic. Lizbonska pogodba je to spremenila ter prvič vključila določbo in postopek izstopa države članice iz bloka. Postopek izstopa države je opisan v členu 50 PEU, ki tudi jasno določa, da se »vsaka država članica lahko odloči za izstop iz Unije v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami«. Čeprav predvideva izstop na podlagi pogajanj med državo, ki se odcepi, in preostalo EU, bi v primeru, da dve leti po tem, ko država, ki se odcepi, sporoči, da namerava izstopiti, ne bi bil dosežen dogovor, zanjo pogodbe v vsakem primeru prenehale veljati (s čimer bi si zagotovila pravico do enostranskega izstopa). Ni uradne omejitve, koliko časa lahko država članica porabi med sprejetjem politike izstopa in dejansko sprožitvijo člena 50.
Združeno kraljestvo je junija 2016 na nezavezujočem referendumu, katerega izid je vlada obljubila uresničiti, izglasovalo izstop iz EU. Vlada Združenega kraljestva je 29. marca 2017 sprožila člen 50. Po daljšem obdobju pogajanj in notranjepolitičnih razprav je Združeno kraljestvo 31. januarja 2020 končno izstopilo iz EU, s čimer se je zaključila prva faza procesa brexita.
Pred letom 2016 še nobena država članica ni glasovala za izstop. Vendar so francoska Alžirija, Grenlandija in Sveti Bartolomej leta 1962, 1985 oziroma 2012 zaradi spremembe statusa prenehale biti del EU (ali njene predhodnice). O položaju Grenlandije, ki je zunaj EU, vendar še vedno podrejena državi članici EU, se je razpravljalo kot o vzorcu za proevropske regije, ki bi v Združenem kraljestvu ostale v EU ali na njenem enotnem trgu.Could a ‘reverse Greenland’ arrangement keep Scotland and Northern Ireland in the EU? , London School of Economics 7 July 2016