Viljem III. (Viljem Henrik; ; 4. november 16508. marec 1702), [lower-alpha 2], splošno znan tudi kot Viljem Oranski, je bil suvereni princ Oranski od rojstva, Stadtholder Holandije, Zeelandije, Utrechta, Gueldersa in Overijssel v Republiki Nizozemski od leta 1670 in kralj Anglije, Irske in Škotske od leta 1689 do svoje smrti leta 1702. Kot škotski kralj je znan kot Viljem II.. Na Irskem in Škotskem je včasih neuradno znan kot kralj Billy. Njegovo zmago v bitki pri Boynu leta 1690 obeležujejo unionisti, ki v njegovo čast izobešajo oranžne barve. Veliki Britaniji je vladal skupaj s svojo ženo in sestrično, kraljico Marijo II., ljudska zgodovina pa njuno vladavino običajno omenja kot Viljema in Marije.
Viljem je bil edini otrok Viljema II., Oranskega in Marije, kraljeve princese, hčerke angleškega, škotskega in irskega kralja Karla I. Njegov oče je umrl teden dni pred njegovim rojstvom, tako da je Viljem III. postal oranski princ od rojstva. Leta 1677 se je poročil s svojo sestrično Marijo, najstarejšo hčerko svojega strica po materini strani Jakoba, vojvode Yorškega, mlajšega brata in kasnejšega naslednika kralja Karla II.
Protestantski Viljem je sodeloval v več vojnah proti močnemu katoliškemu francoskemu vladarju Ludviku XIV. v koaliciji s protestantskimi in katoliškimi silami v Evropi. Mnogi protestanti so Viljema razglasili za zagovornika svoje vere. Leta 1685 je njegov katoliški stric in tast Jakob postal kralj Anglije, Škotske in Irske. Jakobova vladavina ni bila priljubljena pri protestantski večini v Britaniji, ki se je bala oživitve katolicizma. Viljem je ob podpori skupine vplivnih britanskih političnih in verskih voditeljev napadel Anglijo v tem, kar je postalo znano kot Slavna revolucija. Leta 1688 je pristal v jugozahodnem angleškem pristanišču Brixham; Jakob je bil kmalu zatem odstavljen.
Viljemov sloves prepričanega protestanta je njemu in njegovi ženi omogočil prevzem oblasti. V zgodnjih letih svoje vladavine je bil Viljem zaposlen v tujini z devetletno vojno (1688–1697), tako da je Marija sama vladala Britaniji. Umrla je leta 1694. Leta 1696 so Jakobiti, frakcija, zvesta odstavljenemu Jakobu, neuspešno načrtovali atentat na Viljema in njegovo vrnitev na prestol. Viljemovo pomanjkanje otrok in smrt leta 1700 njegovega nečaka princa Viljema, vojvode Gloucesterskega, sina njegove svakinje Ane, sta ogrozila protestantsko nasledstvo. Nevarnost so preprečili tako, da so daljne sorodnike, protestantske Hanoverčane, postavili v vrsto za prestol z aktom o poravnavi 1701 (Act of Settlement). Po njegovi smrti leta 1702 je kralja v Veliki Britaniji nasledila Ana, kot naslovnega princa Oranskega pa njegov bratranec Janez Viljem Friso, s čimer se je začelo drugo obdobje brez stadholderjev.
Zgodnje življenje Rojstvo in družina link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a4/Portret_van_Willem_II_%281626-50%29%2C_prins_van_Oranje%2C_en_zijn_echtgenote_Maria_Stuart_%281631-60%29_Rijksmuseum_SK-A-871.jpeg/170px-Portret_van_Willem_II_%281626-50%29%2C_prins_van_Oranje%2C_en_zijn_echtgenote_Maria_Stuart_%281631-60%29_Rijksmuseum_SK-A-871.jpeg|alt=Portrait of Mary, Princess Royal, in a yellow gown and William II in a black suit|sličica| Viljemovi starši, Viljem II. Oranski in Marija, kraljeva princesa, 1647 Viljem III. se je rodil v Haagu v Nizozemski republiki 4. novembra 1650.Claydon, p. 9 Krščen Viljem Henrik (), bil je edini otrok Marije, kraljeve princese, in stadtholderja Viljema II., Oranskega. Njegova mati je bila najstarejša hči angleškega, škotskega in irskega kralja Karla I. ter sestra kralja Karla II. in Jakoba II. in VII.
Osem dni pred Viljemovim rojstvom je njegov oče umrl zaradi črnih koz; tako je bil Viljem suvereni princ Orange od svojega rojstva.Claydon, p. 14 Takoj je prišlo do spora med njegovo mamo in babico po očetovi strani Amalijo iz Solms-Braunfelško glede imena, ki naj bi ga dali dojenčku. Marija ga je želela poimenovati Karel po svojem bratu, vendar je njena tašča vztrajala, da mu da ime Viljem (Willem), da bi okrepila njegove možnosti, da postane stadtholder.Troost, p. 26; van der Zee, pp. 6–7 Viljem II. je svojo ženo v svoji oporoki imenoval za skrbnico njunega sina; vendar je dokument ob smrti Viljema II. ostal nepodpisan in ničen.Troost, p. 26 13. avgusta 1651 je Hoge Raad van Holland en Zeeland (vrhovno sodišče) razsodilo, da bo skrbništvo razdeljeno med njegovo materjo, njegovo babico po očetovi strani in Friderikom Viljemom, volilnim knezom Brandenburga čigar žena, Ludvika Henrieta, je bila najstarejša sestra Viljema II.Troost, pp. 26–27. The Prussian prince was chosen because he could act as a neutral party mediating between the two women, but also because as a possible heir he was interested in protecting the Orange family fortune, which Amalia feared Mary would squander.
Otroštvo in izobraževanje Viljemova mati ni kazala veliko zanimanja za svojega sina, včasih je bila več let odsotna in se je vedno namenoma držala ločeno od nizozemske družbe.Van der Kiste, pp. 5–6; Troost, p. 27 Viljamovo izobraževanje je bilo najprej predano več nizozemskim guvernantam, nekaterim angleškega porekla, vključno z Walburg Howard in škotsko plemkinjo Lady Anno Mackenzie.Rosalind K. Marshall, 'Mackenzie, Anna, countess of Balcarres and countess of Argyll (c.1621–1707)', Oxford Dictionary of National Biography, Oxford University Press, 2004; online edn, Oct 2006 accessed 29 Nov 2014 Od aprila 1656 je princ vsakodnevno prejemal navodila o reformirani veri od kalvinističnega pridigarja Kornelisa Triglanda, privrženca kontraremonstrantskega teologa Gisbertusa Voetiusa.Troost, pp. 34–37
Idealna izobrazba za Viljema je bila opisana v Discours sur la nourriture de SH Monseigneur le Prince d'Orange, kratki razpravi, ki jo je morda napisal eden od Viljemovih učiteljev, Konstantijn Huygens.Troost, 27. The author may also have been Johan van den Kerckhoven. Ibid. V teh lekcijah so princa učili, da je bil vnaprej določen, da postane instrument božanske previdnosti in izpolni zgodovinsko usodo rodbine Orange-Nassau.Troost, pp. 36–37 link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bc/Jan_davids_de_heem-fleurs_avec_portrait_guillaume_III_d%27Orange.jpg/170px-Jan_davids_de_heem-fleurs_avec_portrait_guillaume_III_d%27Orange.jpg|levo|sličica| Mladega princa, ki sta ga upodobila Jan Davidsz de Heem in Jan Vermeer van Utrecht v cvetličnem vencu, polnem simbolov rodbine Orange-Nassau, ok. 1660
Od začetka leta 1659 je Viljem preživel sedem let na Univerzi v Leidnu za formalno izobraževanje pod vodstvom profesorja etike Henrika Borniusa (čeprav se ni nikoli uradno vpisal kot študent).Troost, pp. 37–40 Medtem ko je prebival v Prinsenhofu v Delftu, je imel Viljem majhno osebno spremstvo, vključno s Hansom Viljemom Bentinckom in novim guvernerjem Friderikom Nassauvskim Zuylensteinom, ki je bil (kot nezakonski sin stadtholderja Friderika Henrika Oranskega) njegov stric po očetovi strani.
Veliki upokojenec Johan de Witt in njegov stric Kornelis de Graeff sta prisilila nizozemske stanove, da so prevzeli Viljemovo izobraževanje in zagotovila, da bo pridobil veščine za služenje v prihodnji – čeprav nedoločeni – državni funkciji; stanovi so to sprejeli 25. septembra 1660. Troost, p. 43 Ta prva vpletenost oblasti ni trajala dolgo. 23. decembra 1660, ko je bil Viljem star deset let, je njegova mati umrla zaradi črnih koz v palači Whitehall v Londonu, ko je obiskala svojega brata, nedavno obnovljenega kralja Karla II. V svoji oporoki je Marija zahtevala, da Karel skrbi za Viljemove interese in Karel je zdaj zahteval, da stanovi Holandije prenehajo s svojim vmešavanjem.Troost, pp. 43–44 Da bi pomirili Karla, so 30. septembra 1661 ugodili.Troost, p. 44 Tistega leta je Zuylenstein začel delati za Karla in napeljal Viljema, da je svojemu stricu pisal pisma in ga prosil, naj Viljemu nekega dne pomaga postati stadtholder.Troost, p. 49 Po materini smrti sta Viljamova izobrazba in skrbništvo postala točka spora med podporniki njegove dinastije in zagovorniki bolj republikanske Nizozemske.Van der Kiste, pp. 12–17
Nizozemske oblasti so se sprva po najboljših močeh trudile ignorirati te spletke, toda v drugi anglo-nizozemski vojni je bil eden od Karlovih mirovnih pogojev izboljšanje položaja njegovega nečaka.Troost, p. 49 Kot protiukrep leta 1666, ko je imel Viljem šestnajst let, so ga stanovi uradno razglasili za varovanca vlade ali za "otroka države". Vsi proangleški dvorjani, vključno z Zuylensteinom, so bili odstranjeni iz Viljemove družbe. Viljem je prosil De Witta, naj dovoli Zuylensteinu ostati, a je ta zavrnil.Van der Kiste, pp. 14–15 De Witt, vodilni politik republike, je vzel Viljemovo izobraževanje v svoje roke, ga tedensko poučeval o državnih zadevah in se mu pridružil pri rednih igrah pravega tenisa.
Prve zadolžitve Izključitev iz stadtholderstva link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/10/Grand_Pensionary_Johan_de_Witt.jpg/170px-Grand_Pensionary_Johan_de_Witt.jpg|alt=portrait of a man dressed all in black, looking left|sličica| Johan de Witt je leta 1666 prevzel Viljemovo izobraževanje. link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/aa/Gaspar_Fagel.jpg/170px-Gaspar_Fagel.jpg|alt=portrait of a plump man standing at a desk with papers lying on it|sličica| Gaspar Fagel je zamenjal De Witta kot velikega upokojenca in je bil bolj prijazen do Viljemovih interesov. Po smrti Viljemovega očeta je v večini provinc položaj stadtholderja ostal prazen. Na zahtevo Oliverja Cromwella je imela Westminstrska pogodba, ki je končala prvo anglo-nizozemsko vojno, tajno prilogo, ki je zahtevala Zakon o osamitvi, ki je provinci Holandiji prepovedoval imenovanje člana Dinastije Oranskih za stadtholderja.Troost, pp. 29–30 Po angleški obnovi je bil akt o osamitvi, ki ni dolgo ostal skrivnost, razglašen za ničnega, saj angleški Commonwealth (s katerim je bila sklenjena pogodba) ni več obstajal.Troost, p. 41 Leta 1660 sta Marija in Amalija skušali prepričati več provinc, da bi Viljema imenovali za svojega bodočega stadtholderja, a so vse najprej zavrnile.
Leta 1667, ko se je Viljem III. približeval starosti 18 let, ga je oranžistična stranka ponovno poskušala pripeljati na oblast tako, da mu je zagotovila položaj stadtholderja in generalnega kapitana. Da bi preprečil ponovno vzpostavitev vpliva Oranške hiše, je De Witt, vodja stanov, dovolil haarlemskemu upokojencu Gasparju Fagelu, da napelje holandske stanove k izdaji večnega edikta.Troost, pp. 52–53 Edikt je razglasil, da generalni kapitan ali generalni admiral Nizozemske ne more služiti kot stadtholder v nobeni provinci. Kljub temu so Viljemovi podporniki iskali načine za povečanje njegovega ugleda in 19. septembra 1668 so ga stanovi Zeelanda imenovali za prvega plemiča.Van der Kiste, pp. 16–17 Da bi prejel to čast, je moral William uiti pozornosti svojih stanovskih učiteljev in na skrivaj odpotovati v Middelburg. Mesec dni pozneje je Amalija Viljemu dovolila, da sam upravlja svoje gospodinjstvo, in ga razglasila za polnoletnega.Troost, p. 57
Provinca Holandija, središče anti-oranžizma, je marca 1670 odpravila urad stadtholderja in štiri druge province so sledile temu zgledu in vzpostavile tako imenovano "harmonijo".Troost, pp. 52–53 De Witt je od vsakega nizozemskega regenta (člana mestnega sveta) zahteval prisego, da bo spoštoval edikt; vsi razen enega so upoštevali. Viljem je vse to razumel kot poraz, toda dogovor je bil kompromis: De Witt bi princa raje popolnoma ignoriral, toda zdaj je bil njegov morebitni vzpon na položaj vrhovnega poveljnika vojske impliciten.Troost, pp. 53–54 De Witt je nadalje priznal, da bo Viljem sprejet kot član Raad van State, državnega sveta, takrat splošnega organa, ki je upravljal obrambni proračun.Troost, p. 59 Viljem je bil 31. maja 1670 uveden v svet s polno glasovalno pravico, kljub De Wittovim poskusom, da bi njegovo vlogo omejil na vlogo svetovalca.Troost, p. 60
Konflikt z republikanci