Kabuki (歌舞伎) je klasična oblika japonske plesne drame. Gledališče Kabuki je znano po svojih močno stiliziranih predstavah, pogosto glamuroznih kostumih, ki jih nosijo nastopajoči in po dovršenem ličenju kumadori (隈取), ki ga nosijo nekateri njegovi izvajalci.
Kabuki naj bi izviral iz zelo zgodnjega obdobja Edo, ko je ustanoviteljica Izumo no Okuni ustanovila žensko plesno skupino, ki je izvajala plese in svetlobne skeče v Kjotu. Umetniška oblika se je kasneje razvila v svojo sedanjo izključno moško gledališko obliko, potem ko je bilo leta 1629 ženskam prepovedano nastopati v kabuki gledališču. Kabuki se je razvijal skozi pozno 17. stoletje in dosegel svoj vrhunec sredi 18. stoletja.
Leta 2005 je Unesco kabuki gledališče razglasil za nesnovno dediščino z izjemno univerzalno vrednostjo. Leta 2008 je bila vpisana na UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Etimologija Posamezne kandži, ki sestavljajo besedo kabuki, lahko beremo kot »peti« (歌), »plesati« (舞) in »spretnost« (伎). Kabuki se zato včasih prevaja kot »umetnost petja in plesa«. Vendar so to znaki atedži, ki ne odražajo dejanske etimologije. Kandži za »spretnost« se na splošno nanaša na izvajalca v kabuki gledališču.
Ker naj bi beseda kabuki izhajala iz glagola kabuku, kar pomeni »nagniti se« ali »biti nenavaden«, lahko besedo kabuki razlagamo tudi kot »avantgardno« ali »bizarno« gledališče."Kabuki" in Frederic, Louis (2002). Japan Encyclopedia. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. Izraz kabukimono (歌舞伎者) se je prvotno nanašal na tiste, ki so bili bizarno oblečeni. Pogosto se prevaja kot »čudne stvari« ali »nori« in se nanaša na slog oblačenja, ki ga nosijo tolpe samurajev.
Zgodovina 1603–1629: Ženski kabuki
Zgodovina kabukija se je začela leta 1603, ko je Izumo no Okuni, verjetno miko Izumo-taiša, s skupino plesalk začela izvajati nov slog plesne drame na improviziranem odru v suhi strugi reke Kamo v Kjotu. na samem začetku obdobja Edo in vladavino Japonske s strani šogunata Tokugava, ki jo je uveljavil Tokugava Iejasu.
V najzgodnejših oblikah kabukija so igralke igrale moške in ženske v komičnih igrah o običajnem življenju. Ni trajalo dolgo, da je slog postal priljubljen in Okunijevo so prosili, naj nastopi pred cesarskim dvorom. Po takem uspehu so se hitro oblikovale rivalske skupine in kabuki se je rodil kot ansambelski ples in drama, ki jo izvajajo ženske.
Velik del privlačnosti kabukija v tem obdobju je bil posledica nesramnih, sugestivnih tem, ki so jih predstavljale številne skupine; to privlačnost je dodatno povečalo dejstvo, da so se številne izvajalke ukvarjale tudi s prostitucijo. Zaradi tega je bil kabuki v tem obdobju znan tudi kot »prostitutkin kabuki« (遊女歌舞妓).
Kabuki je postal običajna oblika zabave v japonskih četrtih rdečih luči, zlasti v Jošivari, registrirani četrti rdečih luči v Edu. Široka priljubljenost kabukija je pogosto pomenila, da se je raznolika množica različnih družbenih slojev zbrala, da bi si ogledala predstave, kar je bil edinstven dogodek, ki se ni zgodil nikjer drugje v mestu Edo. Gledališča Kabuki so postala dobro znana kot kraj, kjer si lahko ogledate in postanete videni v smislu mode in sloga, saj je občinstvo – običajno sestavljeno iz številnih socialno nizkih, a ekonomsko premožnih trgovcev – običajno uporabilo predstavo kot način za prikaz modnih trendov.
Kot umetniška oblika je kabuki ponudil tudi nove inventivne oblike zabave, z novimi glasbenimi slogi, igranimi na šamisen, oblačili in modo, ki so pogosto dramatičnega videza, slavnimi igralci in zgodbami, ki so pogosto namenjene odsevanju trenutnih dogodkov. Predstave so običajno trajale od jutra do sončnega zahoda, okoliške čajnice pa so nudile obroke, osvežilne pijače in prostor za druženje. V okolici kabuki gledališč so bile tudi številne trgovine s kabuki spominki.
Kljub njegovi priljubljenosti je imel vladajoči šogunat neugoden pogled na kabuki predstave. Množica na kabuki predstavi je pogosto mešala različne družbene razrede in družbeni sloj trgovskih razredov, ki so nadzorovali velik del japonskega gospodarstva v tistem času, se je zdelo, da je vplivalo na položaj samurajskih razredov, tako po videzu kot pogosto po bogastvu. Da bi zmanjšali priljubljenost kabukija, so leta 1629 prepovedali ženski kabuki, znan kot onna-kabuki, ker je bil preveč erotičen. Po tej prepovedi so mladi fantje začeli nastopati v vakašū-kabuki, ki je bil prav tako kmalu prepovedan. Kabuki je sredi 17. stoletja prešel na odrasle moške igralce, imenovane jaro-kabuki. Odrasli moški igralci pa so še naprej igrali ženske in moške like, kabuki pa je ohranil svojo priljubljenost in ostal ključni vidik urbanega življenjskega sloga obdobja Edo.
Čeprav so kabuki uprizarjali po vsej Japonski, so gledališča Nakamura-za, Ičimura-za in Kavarazaki-za postala najbolj znana in priljubljena kabuki gledališča, kjer so bile in se še vedno odvijajo nekatere najuspešnejše kabuki predstave.
1629–1673: Prehod na jarō-kabuki V obdobju 1628–1673 je bila po prepovedi žensk in mladih fantov uveljavljena sodobna različica kabuki igralcev, ki so bili izključno moški, slog kabukija, znan kot jarō-kabuki (dobesedno »kabuki mladenič«). Preoblečeni moški igralci, znani kot onnagata (dobesedno »vloga ženske«) ali ojama, so prevzeli vloge, ki so jih prej igrale ženske ali vakašu. Mladi (adolescentni) moški so imeli še vedno prednost pri ženskih vlogah zaradi manj očitno moškega videza in višjega tona glasov. Tudi vloge mladostnikov v kabukiju, znane kot vakašu, so igrali mladeniči, pogosto izbrani zaradi svoje privlačnosti; to je postalo običajna praksa in vakašu so pogosto predstavljali v erotičnem kontekstu.
Poudarek kabuki predstav je poleg plesa vse bolj začel poudarjati tudi dramo. Vendar se je nesramna narava kabuki predstav nadaljevala, moški igralci pa so se ukvarjali tudi s spolnim delom za ženske in moške stranke. Občinstvo je pogosto postalo nemirno in občasno so izbruhnili pretepi, včasih zaradi naklonjenosti posebej priljubljenega ali čednega igralca, zaradi česar je šogunat za kratek čas prepovedal najprej onnagata in nato vakašu vloge; obe prepovedi sta bili preklicani leta 1652.
1673–1841: Obdobje Genroku kabuki
V obdobju Genroku je kabuki uspeval, pri čemer se je struktura kabuki iger formalizirala v način, v katerem se izvaja še danes, poleg številnih drugih elementov, ki so sčasoma postali prepoznani kot ključni vidik kabuki tradicije, kot so konvencionalni tropi znakov. Kabuki gledališče in ningjō džōruri (人形浄瑠璃), dovršena oblika lutkovnega gledališča, pozneje znana kot bunraku (文楽) , sta se tesno povezala drug z drugim in vplivala na nadaljnji razvoj drugega.
Slavni dramatik Čikamacu Monzaemon, eden prvih profesionalnih dramatikov kabukija, je v tem času ustvaril več vplivnih del, čeprav je bila kompozicija, ki je običajno priznana kot njegova najpomembnejša, Sonezaki Šindžū (»Ljubezenski samomori pri Sonezakiju«), prvotno napisana za bunraku. Tako kot mnoge igre bunraku je bila prirejena za kabuki, sčasoma pa je postala dovolj priljubljena, da je domnevno navdihnila številne resnične »posnemalne« samomore, zaradi česar je vlada leta 1723 prepovedala šinju mono (drame o ljubezenskih samomorih).
Tudi v obdobju Genroku se je razvil slog poziranja mie (見え or 見得), za katerega je zaslužen kabuki igralec Ičikava Dandžūrō I.,"Mie ". Kabuki Jiten. Retrieved 9 February 2007. skupaj z razvojem maski podobnih ličil kumadori, ki so jih nosili kabuki igralci v nekaterih igrah.Kincaid, Zoe (1925). Kabuki: The Popular Stage of Japan. London: MacMillan and Co. pp21–22.
Sredi 18. stoletja je kabuki za nekaj časa padel v nemilost, bunraku pa je prevzel mesto glavne oblike odrske zabave med nižjimi družbenimi sloji. To se je deloma zgodilo zaradi pojava več usposobljenih bunraku dramatikov v tistem času. V nadaljnjem razvoju kabukija do konca stoletja, ko je ponovno začel postajati priljubljen, je bilo malo opaznega.
1842–1868: Saruwaka-čō kabuki
V 1840-ih so ponavljajoča se obdobja suše povzročila vrsto požarov, ki so prizadeli Edo, pri čemer so kabuki gledališča – tradicionalno lesena – pogosto zgorela, zaradi česar so se mnogi morali preseliti. Ko je bilo leta 1841 območje, kjer je bila Nakamura-za, popolnoma uničeno, je šogun zavrnil obnovo gledališča, češ da je to v nasprotju s požarnim kodeksom.
Šogunat, ki večinoma ni odobraval socializacije in trgovine, do katere je prišlo v kabuki gledališčih med trgovci, igralci in prostitutkami, je naslednje leto izkoristil požarno krizo in izgnal Nakamura-za, Ičimura-za in Kavarazaki-za iz mesta in v Asakuso, severno predmestje Eda. To je bil del večjih reform Tenpō, ki jih je šogunat uvedel leta 1842, da bi omejil prekomerno uživanje užitkov. Igralci, odrski delavci in drugi, povezani s predstavami, so se prav tako prisiljeni preseliti, Kljub selitvi vseh, ki sodelujejo pri izvajanju kabukija in mnogih v okolici, na novo lokacijo gledališč, je neprijetnost oddaljenosti povzročila zmanjšanje obiska. Ti dejavniki, skupaj s strogimi predpisi, so večino kabukija v Edu potisnili v ilegalo, pri čemer so predstave spreminjale lokacije, da bi se izognile oblastem.
Nova lokacija gledališč se je imenovala Saruvaka-čō ali Saruvaka-mači; zadnjih trideset let vladavine šogunata Tokugava se pogosto imenuje »obdobje Saruvaka-mači« in je znano po tem, da je ustvarilo nekaj najbolj pretiranih kabukijev v japonski zgodovini.
Saruvaka-mači je postal novo gledališko okrožje za gledališča Nakamura-za, Ičimura-za in Kavarazaki-za. Okrožje je bilo ob glavni ulici mesta Asakusa, ki je potekala skozi središče majhnega mesta. Ulica je bila preimenovana po Saruvaki Kanzaburo, ki je začetnik Edo kabukija v Nakamura-za leta 1624.
Evropski umetniki so začeli opažati japonske gledališke predstave in umetnine, številne umetnike, kot je Claude Monet, pa so navdihnile japonske lesene grafike. To zanimanje Zahoda je spodbudilo japonske umetnike, da so povečali svoje upodobitve vsakdanjega življenja, vključno z upodobitvami gledališč, bordelov, glavnih ulic in tako naprej. En umetnik, Utagava Hirošige, je izdelal serijo grafik, ki temeljijo na Saruvaki iz obdobja Saruvaka-mači v Asakusi.
Kljub oživitvi kabukija na drugi lokaciji je selitev zmanjšala najbolj bogate navdihe tradicije za kostumiranje, ličila in zgodbe. Ičikava Kodandži IV. je veljal za enega najbolj aktivnih in uspešnih igralcev v obdobju Saruvaka-mači. Ker so ga imeli za neprivlačnega, je večinoma igral bujō ali ples v dramah, ki jih je napisal Kavatake Mokuami, ki je prav tako pisal v obdobju Meidži, ki je sledilo. Kavatake Mokuami je običajno pisal igre, ki so prikazovale običajno življenje prebivalcev Eda. Predstavil je dialog in glasbo šičigo-čo (sedem-petzlogovni meter), kot je kijomoto. Njegove kabuki predstave so postale zelo priljubljene, ko se je obdobje Saruvaka-mači končalo in se je gledališče vrnilo v Edo; veliko njegovih del se še vedno izvaja.
Leta 1868 je šogunat Tokugava prenehal obstajati. Cesar Meidži je ponovno prevzet na oblast in se je preselil iz Kjota v novo prestolnico Edo, sodobni Tokio, s čimer se je začelo obdobje Meidži. Kabuki se je ponovno vrnil v četrti užitka Edo in skozi obdobje Meidži postajal vse bolj radikalen, ko so se pojavili sodobni slogi kabuki iger in predstav. Dramatiki so eksperimentirali z uvajanjem novih žanrov v kabuki in uvajali preobrate v tradicionalnih zgodbah.
Kabuki v obdobju post-Meidži
Začetek leta 1868 so ogromne kulturne spremembe, kot je padec šogunata Tokugava, odprava razreda samurajev in odpiranje Japonske Zahodu, pripomogle k ponovnemu vzponu kabukija. Tako igralci kot dramatiki so si prizadevali izboljšati sloves kabukija pred novim tujim vplivom in med višjimi sloji, deloma s prilagajanjem tradicionalnih slogov sodobnemu okusu. To prizadevanje se je izkazalo za uspešno, saj je cesar 21. aprila 1887 sponzoriral kabuki predstavo.Shōriya, Asagoro. Kabuki Chronology of the 19th century at Kabuki21.com (Retrieved 18 December 2006.)