Lakirani predmeti (漆器, šiki) je japonska obrt s široko paleto likovne in dekorativne umetnosti, saj je bil lak uporabljen v uruši-e (漆絵 "lakirane slike"), grafikah in na najrazličnejših predmetih od kipov Bude do bento (弁当, bentō) škatel za hrano.
Značilnost japonske lakirane posode je raznolikost z uporabo tehnike dekoracije, imenovane maki-e (蒔絵), pri kateri se kovinski prah posuje za pritrditev na lak. Izum različnih tehnik maki-e v japonski zgodovini je razširil umetniški izraz, različna orodja in umetnine, kot je Inrō, pa so zelo dekorativni.Masayuki Murata. 明治工芸入門 p.24. Me no Me, 2017
V japonščini se za označevanje lakiranih izdelkov uporabljajo številni izrazi. Šiki (漆器) pomeni "lakirano blago" v najbolj dobesednem pomenu, medtem ko nurimono (塗物) pomeni "prevlečene stvari", uruši-nuri (漆塗) pa "lakiran premaz."Urushi-nuri at JAANUS - Japanese Architecture and Art Net Users System
Izrazi, povezani z lakom ali izdelki iz laka, kot so "Japanning", "Urušiol" in "maque", kar pomeni lak v mehiški španščini, izhajajo iz japonskih lakiranih predmetov.
Zgodovina Od Džomon－obodbja Edo
Potrjeno je bilo, da je lakiran les na Japonskem obstajal pred 12.600 leti v začetnem obdobju Džōmon. To je bilo potrjeno z radioaktivnim ogljikom za datiranje lesa, najdenega v nasipu školjk Torihama (鳥浜貝塚, Torihama kaizuka), in je najstarejši lakiran les na svetu, ki so ga našli leta 2011.1万2千年前のウルシ木片 世界最古、福井で出土, The Nikkei, November 6, 2011 Lak so na Japonskem uporabljali že leta 7000 pred našim štetjem, v obdobju Džōmon. Dokazi o najzgodnejših lakiranih izdelkih so bili odkriti na najdišču Kakinošima "B" na Hokaidu. Okraski, prepleteni z lakirano rdečo nitjo, so bili odkriti v jamskem grobu iz prve polovice začetnega obdobja DŽōmon. Tudi na izkopanini Kakinošima "A" je bila najdena skoraj popolnoma nedotaknjena lončena posoda z izlivom, pobarvanim z barvnim lakom, ki je bila izdelana pred 3200 leti.Kakinoshima Jomon Archaeological SiteKakinoshima Excavation Site Hokkaido Government
Tehnologijo lakiranja so morda izumili Džōmonci. Naučili so se prečistiti uruši (sok strupenega hrasta) – postopek je trajal več mesecev. Železov(III) oksid (kolkotar) in cinabarit (živosrebrov sulfid) sta bila uporabljena za izdelavo rdečega laka.Jomon crafts and what they were for heritageofjapan.wordpress.com Lak so uporabljali tako na keramiki kot na različnih vrstah lesenih predmetov. V nekaterih primerih so bila lakirana tudi pogrebna oblačila pokojnikov. V zgodnjem obdobju Džōmon se je pojavilo veliko lakiranih predmetov; kar kaže, da je bil to uveljavljen del kulture. Strokovnjaki so razdeljeni glede tega, ali je lak izhajal iz kitajskih tehnik ali pa so ga izumili neodvisno. Na primer, Mark Hudson meni, da je bila »tehnologija laka Džomon razvita neodvisno na Japonskem, namesto da bi bila uvedena s Kitajske, kot se je nekoč verjelo«.Sannai Maruyama: A New View of Prehistoric Japan, Mark Hudson, Asia-Pacific Magazine, No. 2 May 1996 pp. 47-48.
Ena od mojstrovin starodavnih japonskih lakiranih predmetov je svetišče Tamamuši iz sredine 7. stoletja našega štetja. Svetišče je narejeno iz lakiranega lesa hinoki ali japonske paciprese (Chamaecyparis obtusa) in kafrovca, obeh avtohtonih vrst. Medtem ko se običajno imenujejo uruši, so od obdobja Meidži nekateri učenjaki namesto tega trdili, da predmeti uporabljajo tehniko, znano kot micuda-e, zgodnja vrsta oljne slike, pri kateri se kot sušilno sredstvo ali desikant uporablja perilla frutescens var. crispa ali šiso olje z litargitom.
Številne tradicionalne obrti in industrijske umetnosti, ustvarjene skozi japonsko zgodovino, so bile sprva pod vplivom Kitajske, nato pa so skozi stoletja doživele različne domače slogovne vplive in inovacije.
V obdobju Heian (794-1185) so se razvile različne tehnike maki-e, značilne za japonske lakirane predmete. Medtem ko je metoda risanja motivov s čopičem z raztapljanjem zlatega prahu v laku običajna tehnika v drugih državah, je bila metoda risanja vzorcev z lakom in nato posipavanja zlatega, srebrnega ali bakrenega prahu različnih velikosti in oblik po vrhu za njihovo poliranje, razvita na Japonskem. To je omogočilo, da sta zlato in srebro lakiranih izdelkov svetlejša kot prej. Togidaši maki-e, neke vrste maki-e tehnika, je bila razvita in dokončana v tem obdobju.Togidashi maki-e. Hira maki-e je bila razvita v drugi polovici tega obdobja.Hira maki-e.
V obdobju Kamakura (1185–1333) so bili na Japonsko uvoženi izrezljani lakirani predmeti iz kitajske dinastije Song. Vendar mnogi japonski obrtniki laka niso prevzeli kitajske metode nanašanja laka in nato rezljanja; namesto tega so ustvarili Kamakura-bori (鎌倉彫), metodo rezljanja lesa in nato lakiranja.Carved lacquer and Lacquered sculpture Kanagawa Prefectural Museum of Cultural History V tem obdobju je bil dokončan Hira maki-e in na novo razvit taka maki-e.Taka maki-e.
V obdobju Muromači (1336–1573) je bila razvita šišiai-togidaši maki-e, najbolj zapletena od tipičnih tehnik maki-e, pa tudi nove tehnike taka maki-e z uporabo brusilnih kamnov in gline v prahu,Shishia-tokidashi maki-e Japonski lakirani izdelki so se obilno izvažali v sosednjo vzhodno Azijo, jugovzhodno Azijo in celo Indijo. Lak (zlasti japonski) je bil znan na indijskih dvorih in je bil med darili, ki so jih Evropejci ponujali lokalnim vladarjem. Sir Thomas Roe je na primer dobro poznal japonski lak kot primerno vrsto darila cesarju Jahangirju in leta 1616 ugotavlja, da so bile redkosti iz Kitajske in Japonske zelo zaželene v Indiji.
Na Kitajskem so vladarji Ming in Čng na splošno opisali japonske lakirane izdelke kot »tuj lak« (yangqi). Jang Ming in slavni mojster lakiranja Zhejiang sta naredila opombe za Zapis o dekoraciji z lakom, ... Ljudje iz dinastije Ming so nekoč zapisali: »Umetnost dekoracije z lakom, prevlečenim z zlatom, izvira (maki-e) iz Japonske«. Jang v času vladavine Xuandeja iz dinastije Ming je odpotoval na Japonsko, da bi preučil japonske tehnike, Japonec pa je med dinastijo Ming obiskal kitajsko cesarsko delavnico v Pekingu. Dobro dokumentirano je, da se je cesar Yongzheng izjemno zanimal za japonski lak yangqi, kar se je odražalo v številnih delih, izdelanih v cesarskih delavnicah med njegovo vladavino. V obdobju Azuči-Momojama (1568-1600) so prav tako prišli v kolonialno Mehiko (manilski galeoni) in Evropo s trgovino Nanban. Japonski lakirani izdelki so pritegnili evropske aristokrate in misijonarje iz Evrope, na njihove zahteve pa so izvažali skrinje in cerkveno pohištvo v zahodnem slogu. V tem obdobju je hira maki-e postala zelo priljubljena zaradi množične proizvodnje.
V obdobju Edo (1603–1868) se je povečalo osredotočeno gojenje dreves za lak in razvoj uporabljenih tehnik. V 18. stoletju so barvni laki prišli v širšo uporabo. Z razvojem gospodarstva in kulture se je izboljšala likovna kakovost lakiranega pohištva. Honami Kōecu in Ogata Kōrin sta prenesla modele slikarske šole Rinpa v lakirane izdelke. Po sredini obdobja Edo je Inrō postal priljubljen kot moški dodatek, bogati trgovci iz razreda čōnin in razreda samurajev pa so zbirali inro visoke estetske vrednosti, natančno oblikovane z lakom.Masayuki Murata. 明治工芸入門 p.104. Me no Me, 2017 Yūji Yamashita. 明治の細密工芸 p.80. Heibonsha, 2014 Marija Antoaneta in Marija Terezija sta znani zbirateljici japonskih lakiranih izdelkov in njuni zbirki sta zdaj pogosto razstavljeni v Louvru in Versajski palači. V tem obdobju je zaradi razvoja gospodarstva postala priljubljena napredna tehnika šišiai-togidaši maki-e.
Obdobje Meidži
Gospodarske težave na začetku 19. stoletja so zmanjšale povpraševanje po z zlatom ali srebrom okrašenih lakiranih izdelkih. V obdobju Meidži se je znova začelo zanimanje za lak, saj so umetniki razvijali nove modele in eksperimentirali z novimi teksturami in zaključki. Med njimi je bil predvsem Šibata Zešin, ki so ga imenovali »največji japonski lakirar«.Earle, Joe, "Zeshin Redux", Orientations, Vol. 29, No. 2, March, 2008, p. 136 Privlačnost njegovega zelo izvirnega sloga je bila v izbiri motivov in predmetov, ne pa v vdelanem zlatu in srebru. V okvirje je postavil lakirane plošče, ki posnemajo zahodne oljne slike. Med drugimi pomembnimi umetniki laka iz 19. stoletja sta Nakajama Komin in Širajama Šosai, ki sta v nasprotju z Zešinom ohranjala klasičen slog, ki je veliko dolgoval japonski in kitajski krajinski umetnosti. Maki-e je bila najpogostejša tehnika za kakovostne lakirane izdelke v tem obdobju.
Izdelki Šibajame, izumljeni v 1770-ih v obdobju Edo,Shibayama zaiku. Kotobank. so združevali lak, zlato, srebro, školjke, slonovino, korale, želvji oklep, keramiko in druge nove materiale v dovršenih dekoracijah.Yūji Yamashita. 明治の細密工芸 pp.60-61. Heibonsha, 2014 Ime so dobili po Šibajama Senzo, prvotno Onogi Senzo, ki je prevzel ime svojega rojstnega mesta, ko se je preselil v Edo in čigar družina je izdelovala in razstavljala lakirane izdelke v novem slogu. Ta slog je postal priljubljen v obdobju Meidži, ker ga je bilo mogoče izdelati hitreje in ceneje kot tradicionalne lakirane predmete. Za somado, izumljeno v 1670-ih v obdobju Edo, je značilen reden vzorec drobno rezanih školjk, zlatih in srebrnih listov in je v tem obdobju postala priljubljena. Bogato okrašeni lakirani izdelki v izvirnih dizajnih so bili priljubljeni doma, še bolj pa med zahodnimi kupci v tem obdobju evropske in ameriške fascinacije nad japonsko umetnostjo. Vlada se je dejavno zanimala za izvozni trg umetnin in promovirala japonske lakirane predmete in druge dekorativne umetnosti na zaporedju svetovnih razstav. Lak iz japonskih delavnic je bil priznan kot tehnično boljši od tistega, kar bi lahko proizvedli kjer koli drugje na svetu.
20. stoletje do danes
Po obdobju Meidži je nova generacija umetnikov še dodatno spremenila dekorativni jezik in upodabljala rastline na stiliziran način brez naturalističnih postavitev.
V zadnjih desetletjih si je japonska vlada prizadevala ohraniti umetnost izdelovanja lakiranih izdelkov. S postopkom imenovanja pomembnih obrtnikov, kot sta Gonroku Macuda (松田権六) in Kazumi Murose (室瀬和美) za živi nacionalni zaklad, ter prizadevanjem vlade, da spodbudi razvoj nove delavnice uruši, se umetnost postopoma znova uveljavlja.
Najboljša tehnika lakiranja od konca obdobja Edo do obdobja Meidži, zlasti tehnika inro, se je skoraj izgubila v zahodnjaštvu japonskega načina življenja. Toda leta 1985 je Tacuo Kitamura (北村辰夫) ustanovil lasten atelje z imenom Unrjuan (雲龍庵) in ga uspel poustvariti. Njegova lakirana dela so zbrana v muzeju Victoria in Albert in Muzeju sodobne umetnosti 21. stoletja v Kanazavi in so predmet zbiranja bogatih po vsem svetu.Unryuan Kitamura Tatsuo. Lesley Kehoe Galleries21st Century Museum of Contemporary Art, Kanazawa超絶の伝統工芸技術の復元から 世界ブランド構築へのマーケティングヒストリー Web Dentsu. September 5, 2016雲龍庵とは何者ぞ！細部に宿る漆工の美 超絶技巧の全貌 雲龍庵と希龍舎. Nikkan Kogyo Shimbun. September 21, 2017
Leta 2020 se je Galerija obrti Narodnega muzeja moderne umetnosti v Tokiu, ki zbira dela Living National Treasures (živi narodni zaklad), preselila v Kanazavo v prefekturi Išikava. To je posledica politike lokalne revitalizacije japonske vlade. Kanazava, ki je cvetela pod klanom Maeda v obdobju Edo, je mesto s cvetočo tradicionalno industrijo.
Tehnike in procesi
Tako kot v drugih državah, kjer so se lakirani predmeti tradicionalno proizvajali, je postopek v osnovi precej preprost. Predmet je oblikovan iz lesa, včasih usnja, papirja ali pleten. Nanese se lak za tesnjenje in zaščito predmeta, nato pa se doda še dekoracija. Na splošno se uporabljajo trije nanosi (spodnji, vmesni in končni nanos), pri čemer je končni nanos včasih prozoren in ne črn lak, da se okrasje vidi skozi.
Ob rdečih in črnih lakih je pogosta uporaba intarzij, pogosto školjk ali podobnih materialov, pa tudi sljude ali drugih materialov. Nanos zlatega prahu je znan kot maki-e in je zelo pogost dekorativni element.
Sledi nekaj primerov tradicionalnih tehnik: