Imam (arabsko إمام, DMG Imām, molitveni voditelj, vodja, mojster; vodilo, vodilo')Vgl. Hans Wehr: Arabisches Wörterbuch für die Schriftsprache der Gegenwart, Wiesbaden 1968, S. 22. je arabski izraz z različnimi pomeni. V Koranu ima pomen predsednik, zgled, vodnik. V klasični islamski teoriji o državi označuje versko-političnega poglavarja (kot duhovnega poglavarja) islamske skupnosti po preroku in utemeljitelju vere Mohamedu. Poleg tega se imam imenuje tudi vodja obredne molitve (Salāt) (kot duhovnik ali vodja kulta). Končno se izraz uporablja kot častni naziv (Ulema) za izjemne muslimanske učenjake in osebnosti.
Koranska uporaba izraza Izraz Imam se v Koranu pojavi dvanajstkrat, sedemkrat v edninski obliki in petkrat v množinski obliki Aʾimma. Sura 2:124 pojasnjuje, da ga je Bog po preizkušanju Abrahama z besedami postavil za imama ljudstva. Sura 21:73 navaja, da je Bog postavil Izaka in Jakoba za imama, »ki vodita (svoje sledilce) po našem ukazu«.
Poleg tega se izraz uporablja tudi za svete spise. Na dveh mestih (Sura 11:17 in Sura 46:12) je navedeno, da je bila Mojzesova knjiga pred Koranom kot vodilo (Imām) in dokaz Božjega usmiljenja. V tej rabi se izraz pojavlja tudi v časih po Koranu. Na primer, »Knjiga odloga« (Kitāb al-Irǧāʾ), ki je bila verjetno napisana ob koncu 7. stoletja in velja za temeljni dokument versko-političnega gibanja Murdži'a, pravi: »Mi smo ljudi, katerih Gospod je Bog, katerih vera je islam, katerih voditelj (imām) je Koran in katerih prerok je Mohamed.«Vgl. die deutsche Übersetzung in Josef van Ess: Theologie und Gesellschaft im 2. und 3. Jahrhundert Hidschra. Eine Geschichte des religiösen Denkens im frühen Islam. Band V. Berlin-New York 1993. S. 6–12. Hier S. 8.
Imam kot verski in politični voditelj muslimanov V dobi po preroku so nekateri omajadski kalifi zase uporabljali naziv imam, kar je nakazovalo, da so si prisvajali pravico do vodenja islamske skupnosti.Vgl. Patricia Crone, Martin Hinds: God's Caliph. Religious Authority in first Centuries of Islam. Cambridge 1986. S. 34. V teku 8. stoletja pa se je pojavilo vedno več skupin, ki so oporekale tej pravici ali podžigale upanje na imama, ki ni pripadal Omajadom.Vgl. Josef van Ess: Theologie und Gesellschaft im 2. und 3. Jahrhundert Hidschra. Eine Geschichte des religiösen Denkens im frühen Islam. Band I. Berlin-New York 1991. S. 93. Tako je nastal spor o imamatu, o katerem je Mohamed al Šahrastani v 12. stoletju zapisal, da je »najpomembnejša točka spora« (aʿẓam ḫilāf) znotraj islamske skupnosti. Po al-Šahrastaniju noben drug člen vere ni bil tako pogosto razkrit kot imamat.Vgl. Muhammad al-Schahrastani: Religionspartheien und Philosophen-Schulen zum 1. Male vollst. aus d. Arab. übers. u. mit erkl. Anm. vers. von Theodor Haarbrücker. 2 Bde. Halle 1850-51. S. 18.
Imamat po klasični sunitski doktrini Po klasičnem sunitskem učenju, kot se na primer odraža v razpravi o ustavnem pravu al-Māwardīja (972–1058), je imamat enak kalifatu kot nasledniku preroka. Imam kot kalif je odgovoren za ohranjanje vere (din) in organizacijo posvetnih zadev. Da bi oseba postala imam, mora imeti sedem lastnosti: (1) osebno integriteto (ʿadāla), (2) celovito znanje, ki izpolnjuje pogoje za idžtihad, (3) sluh, vid in govor, (4) fizično zdravje in mobilnost, ( 5) razsodnost (ra'y), ki je potrebna za urejanje zadev ljudi, (6) pogum in moč, ki omogočata obrambo skupnosti in boj proti sovražniku v obliki džihada, (7) genealoško poreklo iz Kurejšijev. Zadnja točka je utemeljena z dejstvom, da je Abu Bakr po Mohamedovi smrti podprl politično vodstvo Kurejšev s sklicevanjem na besedo preroka, po kateri morajo biti imami iz plemena Kurejš (al-Aʾimma min Quraish).Vgl. al-Māwardī: The Ordinances of Government. Al-Aḥkām al-Sulṭāniyya w'al-Wilāyāt al-Dīniyya. Reading 1996. S. 3–5.
Vendar pa niso vsi sunitski učenjaki domnevali, da je Imam potomec Kurejšov. Šafijski učenjak al-Džuvainī (1028–1085) je na primer verjel, da je dovolj, da ima imam sposobnost (kifāya) vladarja in da v primeru pravnih težav dobi nasvet od pravnika.Vgl. Tilman Nagel: Staat und Glaubensgemeinschaft im Islam, Bd. 2. Vom Spätmittelalter bis zur Neuzeit. Zürich: Artemis 1981. S. 80f. V resnici ni bilo veliko političnih voditeljev na področju sunitskega islama, ki so zahtevali imamat, ne da bi bili kurejškega rodu. Med redkimi izjemami sta bila Gazi Mohamed in imam Šamil, ki sta v začetku 19. stoletja organizirala muslimanski odpor proti ruski osvojitvi severovzhodnega Kavkaza.
Imamat med šiiti Imam med imamiti Imamiti že od 9. stoletja dalje imamom pripisujejo ʿIsma ("nezmotljivost, brezgrešnost").Vgl. Modarressi: Crisis and Consolidation 1993. S. 9. Natančnejšo doktrino o imamatu je na prelomu 10. stoletja oblikoval imamitski teolog Abu Jaʿfar Ibn Qiba ar-Rāzī. V skladu s tem mora biti imam vedno član prerokove družine in najbolj razgledan in pobožen v tem krogu. Ker ljudje sami ne morejo določiti, katera oseba najbolje izpolnjuje to kvalifikacijo, mora biti imam imenovan s strani predhodnika - Poslanca ali prejšnjega imama. Oznaka (naṣṣ) mora biti v široki tradiciji (tawātur).Vgl. Modarressi: Crisis and Consolidation 1993. S. 122f. Ibn Qiba je menil, da je možno, da Bog dela čudeže z roko imama, vendar je zavrnil idejo, da imam pozna nevidno.Vgl. Modarressi: Crisis and Consolidation 1993. S. 45f. Prav tako je zavrnil ideje Ghulāta in tako imenovanih Mufauwida ("delegatov"), ki so imamom pripisovali nadnaravne lastnosti.Vgl. Modarressi: Crisis and Consolidation 1993. S. 38–49.
Imamija, edina imamitska skupina, ki je preživela do danes, navaja, da je bilo dvanajst imamov iz družine 'Alija ibn Abi Taliba. Dvanajsti imam, Imam Mahdi, je zanje skriti Imam. Dvanajst imamov, skupaj z Mohamedom in njegovo hčerko Fatimo, dvanajst šiitov šteje za »štirinajst nezmotljivih«. Dvanajsterični šiiti gledajo na skritega dvanajstega imama kot na Mesijo, ki bo po njegovi vrnitvi vodil svet k pravi veri.Lapidus, S. 95–98
Imam med ismailci Ismailci so razdeljeni v dve skupini, Nizarite in Mustaʿlī Tajibite. Medtem ko prvi častijo "prisotnega imama", drugi, tako kot dvanajsterični šiiti, domnevajo, da se je imam skril. Današnji nizariti častijo Karima Aga Kana IV. kot 49. imama v nasledstveni liniji preroka. Mustaʿlī-Tajibiti po drugi strani verjamejo, da je bil zadnji legitimni imam At-Tajib Abi l-Qasim povzet v 12. stoletju. Med njegovo odsotnostjo ga v vodstvu skupnosti zastopa poglavar Dāʿī.Vgl. Heinz Halm: Die Schia. Darmstadt 1988. S. 244.
Zaidi imamat Zaidski šiiti imajo svojo teorijo imamata. V skladu s tem je pravica do Imamata podedovana ne samo v rodu Husajnovih potomcev, ampak v celotni hiši Alidov; vsi člani te družine so usposobljeni za imamat. Torej ima načeloma vsak Alide pravico do Imamata; pravi imam je tisti, ki se dejansko uveljavlja s pištolo v roki. Leta 864 je al-Hasan ibn Zaid ustanovil svoj Zaidski imamat v Tabaristanu, v severnem Iranu, južno od Kaspijskega jezera. Skoraj trideset let pozneje, leta 893, je bil v jemenskem mestu Sa'da ustanovljen drugi Zaidski imamat. Za razliko od kaspijskega zaidskega imamata, ki je izginil v 12. stoletju, je jemenski zaiditski imamat s kratkimi prekinitvami preživel v 20. stoletju. Dinastija Zaidi imamov iz hiše Banū l-Qāsim je bila strmoglavljena šele z vojaškim udarom leta 1962.Vgl. C. van Arendonk: Les debuts de l'imāmat Zaidite au Yemen. Leiden 1960.
Imamat med Ibaditi Ibaditi, skupina, ki je izšla iz haridžitov, imajo tudi svoj imamat. Glede na njihov politični nauk obstajajo štiri vrste imamata, od katerih vsak ustreza posebnemu političnemu vedenju ibaditske skupnosti:
imamat skrivnosti (imamat al-kitmān). Jabir ibn Zaid in Abū ʿUbaida Muslim ibn Abī Karīma, ki sta na skrivaj organizirala ibaditsko skupnost v Basri v prvi polovici 8. stoletja, naj bi izvajala to obliko imamata. imamat samoprodaje (imamat aš-širāʾ). Koncept samoprodaje v smislu samožrtvovanja temelji na Koranu v suri 9:111: »Bog je kupil osebo in lastnino vernikov, da bi imeli raj. Zdaj se morajo boriti za božjo voljo«. Imamat samoprodaje je zato bojni imamat. Kot primer te oblike samožrtvovanja se šteje haridžitski borec Abu Bilal Mirdas, ki je leta 681 padel v bitki proti omajadskim četam. imamat obrambe (imamat ad-difāʿ). Ta imamat je postavljen, ko je ibaditska skupnost ogrožena. Ko je nevarnost mimo, ga lahko spet izpustijo. imamat pojava (imamat aẓ-ẓuhūr). Ta imamat bo ustanovljen takoj, ko bodo muslimani, tj. Ibaditi premagali svoje sovražnike in si zagotovili oblast. Takoj ko je tak imamat ustanovljen, je treba uporabiti tudi islamsko kazensko pravo s tipičnimi kaznimi hudud. Oba kalifa Abu Bakr in ʿUmar ibn al-Chattab veljata za zgodovinska primera pojava takih imamatov ter Talib al-Haqq, ki je leta 746 ustanovil prvi ibaditski imamat v Hadramautu, al-Julandā ibn Masʿūd, ki je leta 750 ustanovil prvo ibaditsko državo v Omanu in Abu l-Chattab al-Maʿāfirī, ustanovitelj prvega ibaditskega imamata v Severni Afriki.Vgl. Adam Gaiser: Muslims, scholars, soldiers: the origin and elaboration of the Ibāḍī imāmate traditions. Oxford 2010. Ibaditski imamat Omana je s prekinitvami preživel do sredine 20. stoletja.
Imam kot voditelj molitve v mošeji thumb|Imam (belo pokrivalo) bere iz Korana v provinci Helmand v Afganistanu
"Imam molitev" po islamskem ustavnem pravu Poleg versko-političnega koncepta imama kot poglavarja muslimanske skupnosti klasično učenje islamske države priznava funkcijo imama kot voditelja molitve v mošeji. Za razjasnitev se imenuje "Imamat molitev" (imāmat aṣ-ṣalawāt).Vgl. al-Māwardī: al-Aḥkām as-sulṭānīya. 1989. S. 130 und die engl. Übers. von Asadullah Yate S. 150 sowie Abū Yaʿlā Ibn al-Farrāʾ: Al-Aḥkām as-Sulṭānīya. Ed. Muḥammad Ḥāmid al-Faqī. 2. Aufl. Maktab al-Iʿlām al-Islāmī, Kairo, 1985. S. 94. Molitveni imam vodi obredno molitev in stoji pred ostalimi verniki neposredno pri molilni niši (mihrab). Recitira verze iz Korana in njegovim kretnjam (prikloni, poklanjanja) sledijo drugi verniki.
Kar zadeva izbiro imamov za pet molitev, doktrina Islamske države razlikuje med »vladarjevimi mošejami« (al-masāǧid as-sulṭānīya) in »splošnimi mošejami« (al-masāǧid al-ʿāmma). V vladarjevih mošejah, kamor sodijo zlasti petkove mošeje, vladar imenuje imame. Za imenovanje morajo posamezniki izpolnjevati pet pogojev: (1) moški, (2) dober status (ʿadl), (3) sposobnost recitiranja, (4) izobrazba v fikhu in (5) brezhibna izgovorjava.Vgl. al-Māwardī: al-Aḥkām as-sulṭānīya. 1989. S. 132 und die engl. Übers. von Asadullah Yate S. 152 sowie Ibn al-Farrāʾ: Al-Aḥkām as-Sulṭānīya. Ed. Muḥammad Ḥāmid al-Faqī. 2. Aufl. Maktab al-Iʿlām al-Islāmī, Kairo, 1985. S. 96. V primeru splošnih mošej, ki so jih ustanovili »ljudje z ulice in plemena« (ahl aš-šawāriʿ wa-l-qabāʾil), lahko sami izvolijo svojega imama. Obstaja le nesoglasje o tem, kako naprej, če se prebivalci takih splošnih mošej ne morejo strinjati glede ene osebe. Medtem ko Shafi'it al-Māwardī pravi, da mora v tem primeru sultan izbrati primernega imama za rešitev spora,Vgl. al-Māwardī: al-Aḥkām as-sulṭānīya. 1989. S. 133 und die engl. Übers. von Asadullah Yate S. 153f. hanbalit Ibn al-Farrā' trdi, da se v takšni situaciji žreba med dvema kandidatoma za imama, ki morata.Vgl. Ibn al-Farrāʾ: Al-Aḥkām as-Sulṭānīya. Ed. Muḥammad Ḥāmid al-Faqī. 2. Aufl. Maktab al-Iʿlām al-Islāmī, Kairo, 1985. S. 98f.
Ženske kot imam